Spati ali ne spati: to je zdaj vprašanje. Ni časa za spanje! Ob enih je odhod na vandrovsko potovanje pod okriljem Planinskega društva Lisca Sevnica in z organizacijo Vinka Šeška: Pohodniški Baltski trojček s Poljsko. 45 se nas je zbralo in vodenje zaupalo Turistični agenciji Oskar. Vodič Peter nas je slaba dva tedna pred odhodom na pripravljalnem sestanku seznanil s programom, dobili pa smo tudi potovalne dnevnike in oznake za prtljago.
Od pol enih naprej se zgrinjamo iz vseh smeri na Avtobusno postajo Sevnica, kjer že čaka avtobus s Petrom. Startamo še kakšno minuto pred eno, poberemo še nekaj sopotnikov in sopotnic v Radečah in Rimskih Toplicah, zadnjo pa še na postajališču Tepanje, od koder po krajšem postanku krenemo ob treh. Mimogrede smo preko meje, nekateri dremajo, jaz samo "odmaram" oči.
Pred Dunajem se ustavimo za dvajset minut: nujne potrebe, malo razgibavanja na svežem zraku, kava iz avtomata (1,50 evra) v na pol odprtem, skromnem, a lepo urejenem objektu.
Ob pol šestih smo že na poti proti dunajskemu letališču in pozdravi nas jutranje sonce.
Še pred sedmo se izkrcavamo na parkirišču pred letališko zgradbo, kjer se čudimo nenavadnemu stolpu. Zgodnji smo, ampak se kar postavimo v vrsto za prijavo.
Radovedno ogledujemo potnike pri drugih okencih in opazimo tudi znane obraze.
Latvijska letalska družba Airbaltic za let v Talin (Estonija) dovoljuje 20 kilogramov oddane prtljage (100x50x80cm) in še 8 kilogramov prtljage določenih mer za v kabino. Dobro še pregledamo, če nimamo v ročni prtljagi kakšnih ostrih predmetov in tekočino le v deci velikih stekleničkah, ki so v prozorni vrečki z zapiranjem. Kakšnih težav pri kontroli ni, le moj nahrbtnik brez komentarju dvakrat spustijo skozi rentgen. Mogoče so mislili, da so polnilci kakšne eksplozivne naprave. Z zaspanimi očmi ogledujemo trgovine,
Latvijska letalska družba Airbaltic za let v Talin (Estonija) dovoljuje 20 kilogramov oddane prtljage (100x50x80cm) in še 8 kilogramov prtljage določenih mer za v kabino. Dobro še pregledamo, če nimamo v ročni prtljagi kakšnih ostrih predmetov in tekočino le v deci velikih stekleničkah, ki so v prozorni vrečki z zapiranjem. Kakšnih težav pri kontroli ni, le moj nahrbtnik brez komentarju dvakrat spustijo skozi rentgen. Mogoče so mislili, da so polnilci kakšne eksplozivne naprave. Z zaspanimi očmi ogledujemo trgovine,
zadiši po kapučinu, za katerega je treba odšteti po 4 evre 50. Hvala, Sabina! Všeč nam je video projekcija v tridimenzionalni tehniki na veliko steno ob prehodu, sicer pa je treba paziti na objavo začetka vkrcavanja.
Z Dunaja v Talin letimo z novim airbusom A220 - 300 (145 sedežev, 3 + 2 v vrsti) s katerim se zelo hvalijo. Preseneti pa me podatek, da v eni uri poleta porabi kar 2200 litrov goriva. Stevardese so elegantne v temnih uniformah s črto v prijetni zeleni barvi na krilu in zgornjem delu. Če bi imele še rutko v isti barvi, bi vse skupaj zgledalo bolj živahno, takoj pokomentiramo ženske. Uradni odhod je ob 8.50, v zraku smo nekaj minut po deveti uri. Sedim ob prehodu in imam dovolj prostora za noge, ob sebi pa Pavlo in Francija za klepet. Dve uri poleta tako hitro mineta, mirno letimo nad oblaki, s hrano in pijačo pa se ne ukvarjamo pretirano. Vse je treba plačati: topli napitki so po tri evre; sendviči, juhe ... od šest do osem. Proti koncu poleta zagledamo morje in raznoliko pokrajino z lisami gozda. Pristanek je precej trd, prtljago pa dobimo dovolj hitro. Ure prestavimo za eno uro naprej. Letališče v Talinu je prijetno, v oči mi je padlo lepo igrišče za otroke in okno, poslikano s prikazom pevskega in plesnega festivala.
Pred letališko stavbo nas že čaka estonski avtobus s šoferjem in ta nas odpelje proti mestu.
Na poti se ustavimo na stadionu Lauluväljak, kjer od leta 1869 vsakih pet let prirejajo pevski in plesni festival, ki je v preteklosti odigral pomembno vlogo pri bujenju narodne zavesti. Na tej prireditvi se lahko zbere tudi več kot sto tisoč ljudi, prirejajo pa tu tudi koncerte s 70 do 90 tisoč poslušalci in znaninimi nastopajočimi: Iron Maiden, Michael Jackson, Tina Turner, Metallica, The Rolling Stones, Elton John, Depeche Mode, Madonna, Lady Gaga ... Mimo stojnic z ličnimi spominki se sprehodimo do prizorišča res velikih razsežnosti
Foto: Vinko Šeško.
in se fotografiramo:
tudi ob kipu Gustava Ernesaksa (1908 - 1993), estonskega skladatelja, dirigenta in pedagoga, enega glavnih iniciatorjev in vodij festivala. V pevskem duhu tudi mi zapojemo:
Mi smo mi, vandrovci, mi smo prva liga. Ko divjamo naokrog, napor je ena figa.
Pa zakaj, pa zato, ker naj vedno lušno bo, ker naj vedno lušno bo, zato, zato!
(Melodija: Mi smo mi, fantje vsi ...)
Ko vandrovci se na pot podamo: to je to, to je to, to je to, to, to.
Ko vandrovci se na pot podamo, sonce greje nas toplo.
Če tudi noč je, al dež al toča: nič zato, nič zato, nič zato, to, to.
Če tudi noč je, al dež al toča, mi sonce v sebi nosimo.
Po cestah ravnih in po ovinkih: zdaj na pot, zdaj na pot, zdaj na pot, pot, pot.
Po cestah ravnih in po ovinkih: zdaj na pot, zdaj na pot, zdaj na pot, pot, pot.
Po cestah ravnih in po ovinkih, naj sreča spremlja nas povsod!
(Medodija: Bella ciao)
Začnemo pa tudi v pesmi vrednotiti potovanje po melodiji Moj oče je holcer ali Po štajerskih cestah ...):
Smo vandrovci zbrani že sredi noči: na Dunaj, na Dunaj se vsem nam mudi.
Ti hojladrija drija drija, hojladrija drom, ti hojladrija drija drija drom.
Letalo prav fino, polet brez težav, pristanek pa ravno za zbujanje prav. Ti hojladrija ...
Naš hotel Pirita Marina&Spa: ogromno betonsko poslopje z 267 sobami leži ob morju, približno 6 kilometrov oddaljen je od starega središča mesta. Vselimo se v sobe, ki so dobro opremljene: sušilec za lase in ogrevane cevi za brisače v kopalnici, udobne postelje, velik televizor, pribor za kuhanje kave ... V bistvu smo sobe podobne kvalitete imeli skoraj ves čas. K sobi spada tudi velik balkon, na voljo je brezplačni Wi-Fi, vrata pa odpiramo s kartico. Hotel je namenjen predvsem športnikom: fitnes, telovadnica, bazeni, kopeli, zunanje športne površine, možnosti pohodništva, kolesarjenja, vodnih športov ...
Sprehodimo se na obalo, ki je pred hotelom še bolj divja, občudujemo pisane kamne, verjamemo posameznikom, ki pomočijo prst v vodo, da je ta mrzla in kukamo preko zaliva proti staremu delu mesta, od koder pluje trajekt v Helsinke, ki so le 80 kilometrov daleč. Ob pol treh se odpeljemo v mesto.
Talin (estonsko Tallinn) je glavno mesto in glavno morsko pristanišče Estonije (nekaj o državi pod videom). Leži ob estonski severni obali v Finskem zalivu, 80 km južno od Helsinkov. Leta 2007 je imelo mesto 399.096 prebivalcev (polovico Rusov). Vzhodno obalo Finskega zaliva so naseljevala finsko govoreča ljudstva že v 2. stoletju pred našim štetjem. Talin je leta 1154 na svojem zemljevidu sveta Tabula Rogeriana označil al-Idrizi. Kot pomembno pristanišče med Rusijo in Skandinavijo je mesto v začetku 13. stoletja v času severnih križarskih pohodov postalo tarča širitve tevtonskih vitezov in danskega kraljestva. Tedaj so tamkajšnjemu prebivalstvu vsilili krščanstvo. Danska nadvlada Talina in severne Estonije se je začela leta 1219. Mesto Talin je leta 1285 postalo najsevernejši član Hanzeatske lige. Danci so leta 1345 tevtonskemu redu prodali Talin in druge zemljiške posesti v severni Estoniji. V srednjem veku je bil Talin pomembno trgovsko križišče med Zahodno in Severno Evropo ter Rusijo. Z 8000 prebivalci je bilo zelo dobro utrjeno, z mestnim obzidjem in 66-timi obrambnimi stolpi. Pomembno je obdobje reformacije v 16. stoletju, ko večina prebivalcev Estonije prevzame evangeličansko luteransko vero. V istem stoletju se Talin v Livonijski vojni v strahu pred rusko vojsko preda Švedom. Ob koncu 19. stoletja je z izgradnjo železnice do Petersburga postal glavno pristanišče za Rusijo. Do prve svetovne vojne je imel velike ladjedelnice in okrog 100 tisoč prebivalcev. Talin je bil v drugi svetovni vojni močno poškodovan (rusko bombardiranje leta 1944), po vojni so Rusi tu razvijali industrijo in gradili stanovanjske bloke za svoje delavce.
Ogled starega dela mesta začnemo pri starih vratih Viru, kjer nas pričaka tudi lokalna vodička. To sta samo dva stolpa veliko obsežnejšega vhoda iz 14. stoletja, ki so ga deloma podrli okrog leta 1880. Na levi strani se vrstijo stojnice s čudovitim izborom rezanega cvetja, po ulici pa vozijo elegantne kočije, ki jih praviloma vozijo mlade ženske.
Hodimo ob delu obzidja, katerega najstarejši deli so iz 13. stoletja, v naslednjih treh stoletjih pa je postalo eno največjih in najmočnejših obrambnih sistemov v celi Severni Evropi. Ohranjenega je še več kot polovica zida (1,85 kilometra), 26 obrambnih stolpov, dvoje vrat in ostanki dvojih prednjih vrat.
Hodimo med ozkimi prehodi, mimo nagrobnih plošč dominikanskega samostana (14., 15. stoletje), katedrale svetih Petra in Pavla iz leta 1844,
kukamo v prijetno urejene atrije.
Na manjšem trgu se ustavimo pri cerkvi svetega Duha s staro uro iz poznega 17. stoletja, kjer so imeli prvo mašo v estonščini in tiskali prve odlomke katekizma v tem jeziku.
Značilna srednjeveška stavba nasproti je iz 15. stoletja s sedežem Velikega ceha (ustanovljen okoli leta 1325), ki je bil zelo pomemben za mestne obrtnike in trgovce, danes je v njej muzej.
Zraven je najstarejša estonska kavarna Maiasmook z muzejem marcipana, ki naj bi ga tu iz mandljev in sladkorja izdelovali že od leta 1422, najprej kot zdravilo.
Po tlakovanih ulicah se vzpenjamo na hrib Toompea z gradom. Tu je bil vedno sedež moči Estonije od kar so tevtonski vitezi zgradili v letih 1227-29 kamnito utrdbo. Grad so večkrat predelovali, ampak ostala je osnovna oblika iz 13. in 14. stoletja.
V njem je danes estonski parlament - Riigikogu.
Nasproti njega so Rusi zgradili leta 1900 pravoslavno cerkev Aleksandra Nevskega kot kontra idejam o estonski samobitnosti. Cerkev, kljub svojski lepoti, po mojem mnenju ne sodi med zidove starega mesta in že leta 1918 so razmišljali o njeni razstrelitvi.
Katedrala Device Marije je najstarejša cerkev v Estoniji z začetkom v 13. stoletju. Tu najdemo veliko grobnic iz 13. do 18. stoletja in okoli sto iz hrasta izrezljanih mogočnih plemiških grbov baltskih nemških družin iz 17. do 20. stoletja.
Mimo pridemo do razgledišča, ki nudi lep pogled na mesto. Tu si malo odpočijemo, kaj popijemo, jaz si privoščim slasten sadni napitek iz sveže stiskanih granatnih jabolk in pomaranč za pet evrov.
Spustimo se še k trem kipom menihov na Danskem kraljevem vrtu, ki je povezan z legendo o nastanku danske zastave: danski kralj Valdemar II je bil v bitki z Estonci leta 1219 že skoraj poražen, taboril je tu na hribu ter molil in prosil za pomoč, ko mu je v roke padel kos rdeče tkanine z belim križem, kasnejša zastava. To se jim je zdel znak podpore z neba, napadli so in zmagali ter ustanovili mesto Talin. Še danes 15. junija na tem vrtu slavijo dan danske zastave, ime Talin pa bi bilo lahko izpeljano iz izraza "dansko mesto". 800 let stara zastava je najstarejša nespremenjena zastava katerikoli države.
Pot nas vodi strmo navzdol mimo cerkve svetega Nikolaja, katere začetki segajo v 13. stoletje, v drugi svetovni vojni je bila močno poškodovana, danes je muzej in prostor za koncerte.
Na trgu pred mestno hišo (Raekoja plats) in bogatimi trgovskimi hišami je živahno: množica stojnic z raznovrstno ponudbo spominkov iz lesa, volne in drugih materialov, nevsiljivi, vendar uslužni prodajalci, prijazni lokali, oder za prireditve. Še vedno je to središče starega dela mesta kot včasih, ko so bili tu od 11. stoletja do 1896 sejmi in prostor, kjer so se ljudje zbirali.
Mestna hiša, ki so jo zgradili na začetku 15. stoletja v gotskem stilu, je edina ohranjena srednjeveška mestna hiša v severni Evropi in jo uporabljajo kot muzej, koncertno dvorano in za protokolarne namene.
Stara lekarna v vogalu trga je odprta neprekinjeno od leta 1422 in je ena najstarejših v Evropi. Deset generacij iste družine jo je vodilo od 1581 do 1911 in v njej je kupoval tudi ruski car. Danes prodajajo moderne pripomočke, na ogled pa so tudi stari predmeti in zdravila iz 17. do 20. stoletja (popečene čebele, sesakljan netopir, kačja koža, nosorogov rog v prahu ... ).
Nekaj časa imamo prosto, da se sprehodimo med stojnicami, na eni izmed njih kupim tudi igralne karte, ki sem jih pozabila vzeti s sabo,
potem pa je ob pol sedmih čas za večerjo v značilni estonski restavraciji Maikrahv. Ime pomeni Majski grof, ki so ga včasih izbrali za eno leto med festivalom, s katerim so slavili zmago pomladi nad zimo, mladost in srečo. Odvijal se je od 13. do 16. stoletja, tudi danes organizirajo podobno prireditev.
Namestijo nas v velike gostinske prostore v kleti z romantično razsvetljavo s svečami, na mizi nas pričaka voda z ledom. Lahko si naročimo med drugim čilsko vino (osminka je 4 evre 50), malo pivo (4,50), veliko pivo (5,50).
Strežejo estonske specialitete: za predjed ribe, žolco in na tanko narezano govedino; za glavno jed pečenko, kose perutnine, pečen krompir, zelo okusno prisiljeno zelje. Posladkamo pa se z želejem z jagodičevjem, vse lepo pripravljeno in okusno.
Po osvetljenih ulicah se sprehodimo do avtobusa, ki nas popelje v hotel. Na recepciji sprašujem, kako je odprt bazen. Ta večer, da je še samo šest minut, zjutraj pa ga bodo odprli ob šestih, sem dobila odgovor. Ob pol desetih ležemo k zasluženemu počitku. Bil je to res dolg in bogat dan!
Tako pa je ta dan doživela Vidka Kuselj (Daugul):
Tako pa je ta dan doživela Vidka Kuselj (Daugul):
Video:
ESTONIJA, LATVIJA, LITVA
Vsaka od teh držav ima svoje značilnosti, jezik, zgodovino in navade, vse pa so tlačile tuje sile vse do osamosvojitve leta 1991 in veliko je izseljencev po svetu. Estonci naj bi bili rezervirani, vljudni in učinkoviti, Litovci manj organizirani in bolj družabni, čustveni, Latvijci pa nekaj vmes. Prvi naseljenci so bili tu že leta 9000 pred našim štetjem na jugu in 7500 na severu. Finsko-ogrski lovci so prišli v Estonijo in del Latvije med 3000 in 2000 pred našim štetjem, Balti kot predniki Litovcev in Latvijcev pa okrog 2000 pred našim štetjem. Obdobje nemških osvajanj: srednjeveški križarski viteški redi, boji s Prusi, Danci v severni Estoniji, več uporov in vstaj. Hanzeatsko obdobje – razvoj zaradi trgovine, vendar ne za domačine. Litva se v zavezništvu s Poljsko širi, nižje plemstvo prevzame poljske navade, preprosti ljudje so sužnji. Zadnja v Evropi sprejme krščanstvo leta 1413. Livonska vojna v 16. stoletju (25 let) – invazija Ivana Groznega v Estoniji in Latviji. Švedi preženejo Ruse iz severne Estonije, celo Danska si je vzela svoj delež v zahodni Estonijo. Več vojn med Poljaki (katoliki) in Švedi (protestanti), ki so sicer v 17 . stoletju veljali za prosvetljevalce na tem področju: dvig kmetov iz suženjstva, uvajanje osnovne izobrazbe, prevod biblije v estonski in latvijski jezik. Pogoste vojne, kuga in lakota je to oteževalo. Pravo upostošenje pa pomenijo vojne in ruska zmaga nad Švedi (1700 – 1721), Rusi pridejo do Baltika. Tudi del Litve pride pod Ruse, manjši ostane Prusiji (Koenigsberg). Veliko izkoriščanje kmetov, ki so bili osvobojeni in dobili zemljo šele v 19. stoletju, nazadnje v Litvi, od koder se veliko prebivalcev (na deset tisoče) izseli v Ameriko, iz drugih dveh dežel manj. Z osvoboditvijo kmetov se je v drugi polovici 19. stoletja in prvem delu 20. stoletja začel preporod: oblikovanje narodne zavesti, uporaba lastnih jezikov, pevski festivali, igre, do leta 1900 skoraj vsi pismeni. Riga in ostala mesta postajajo važna industrijska središča. Zatiranje s strani Rusov in Prusov. Ruska revolucija 1905 prinaša prve ideje o avtonomiji in neodvisnosti. Med 1. svetovno vojno Nemci zasedejo Litvo in zahodni del Latvije leta 1915, vzhodni del Latvije in Estonijo pa 1917, 1918. Marca 1917 je Rusija sprejela zakon o samostojni vladi za Estonijo, 24. februarja 1918 je ta razglasila samostojnost, vendar so jo naslednji dan zasedli Nemci. V Litvi je pod nemško okupacijo Narodni svet razglasil neodvisnost 16. februarja. Marca 1918 je nova komunistična ruska vlada, da bi končala vojno, prepustila baltsko področje Nemcem. 11. novembra 1918 je Nemčija kapitulirala, borba za neodvisnost tudi s pomočjo zahodnih sil, boji ponekod vse do leta 1920: Nemci, Rdeča armada, Poljaki zasedejo Vilnius vse do leta 1939. Leta 1920 Sovjetska Rusija podpiše mirovni sporazum z vsemi tremi državami in prizna njihovo neodvisnost. Razdelitev veleposesti med kmete, ekonomski napredek: kmetijstvo, manj industrija, kljub vojni škodi in propadu trgovine z Rusijo. Napredek v izobraževanju in kulturi. Prevrati v politiki: med komunizmom in fašizmom. Koenigsberg je bil odrezan od Nemčije in Hitler je hotel nazaj združiti vzhodno Prusijo z Nemčijo. Po sporazumu med Nemčijo in Rusijo leta 1939 naj bi Estonija in Latvija spadali pod rusko sfero, Litva pa pod nemško. Ker se ni hotela pridružiti nemškemu napadu na Poljsko, je tudi ona pripadla Rusiji. Od avgusta 1940 je Rusija vse tri okupirala, začele so se čistke z več deset tisoč deportiranci (Sibirija), med njimi tudi otroci in starejši. Leta 1940 je Hitler okupiral baltske države in mnogi so Nemce videli kot osvoboditelje in z njimi sodelovali pri uničevanju Židov, ki so jih dobesedno iztrebili (okrog 400 tisoč). Nekateri domačni so vstopili v nemško vojsko, tudi prisilno, druge so odpeljali v prisilna delovna taborišča. Nekaj je bilo tudi upornikov proti nacistom. Leta 1944 in 1945 je več lot 200 tisoč ljudi zbežalo na zahod pred Rdečo armado. Izgube v vojni: Estonija - 200 tisoč, Latvija - 450 tisoč, Litva – 475 tisoč. Rdeča armada je zavzela področje do konca leta 1944, mnoga mesta so bila uničena v hudih bojih z veliko izgubami. Koenigsberg so Angleži z napadi iz zraka skoraj zravnali z zemljo. Stalinizem, kolektivizem, veliko deportirancev do leta 1949. Tisoči partizanov – upornikov proti ruskemu režimu. Industrializacija in priseljevanje Rusov, Belorusov, Ukrajincev: nevarnost, da domačini postanejo manjšina. Zatiranje vere, omejevanje turizma, okoljski problemi. Protesti leta 1972 (študent se zažge), 1980, 1987, pravo razmišljanje o samostojnosti se začne leta 1988 s shodi, protesti proti onesnaževanju okolja, zborovanji s petjem narodnih pesmi (pevska revolucija). 23. avgusta 1989 dva milijona Estoncev, Latvijcev in Litovcev oblikuje 650 kilometrov dolgo človeško verigo med mesti Talin, Riga in Litva v spomin na sporazum Molotov - Ribbentrop. Novembra 1989 Sovjetska zveza dovoli baltskim državam ekonomsko avtonomijo. Litovska Komunistična partija zapusti Sovjetsko, Litva legalizira druge stranke, ostali dve državi ji kmalu sledita. Gorbačova so v Vilni 1990 pričakale množice privržencev neodvisnosti, 11. marca so jo razglasili. Sovjetska zveza je odgovorila z ekonomsko blokado, odklopom goriv, vojaškimi manevri, prišlo je do 100 dnevnega moratorija na razglasitev neodvisnosti in pogajanj. V ostalih dveh državah je bilo podobno. Januarja 1991 so sovjetska vojska in policija zasedli strateška mesta v Vilni in Rigi, nekaj ljudi je bilo mrtvih, veliko ranjenih. Ljudje so ostali mirni, Zahod je obtožil Moskvo. Februarja in marca 1991 so na referendumu vse tri države izglasovale odcepitev od Sovjetske zveze. Neodvisnost: Estonija – 20. 8. 1991, Latvija – 21. 8. 1991, Litva – 11. 3. 1990. 17. 9. 1991 se pridružijo Združenim narodom, 1992 samostojno nastopajo na Olimpijskih igrah, začnejo tiskati svoje znamke, uvedejo svoj denar, obišče jih papež. Ekonomske in politične težave. Nove volitve. Vlaganje tujine in izseljencev. Svoje vojske in policije, vendar še leta 1993 veliko sovjetskih vojakov v Latviji in Estoniji. Krhke meje, veliko kriminala – ruska mafija. Članice EU: Estonija, Latvija, Litva, Poljska, Slovenija – vse 2004. Evro: Estonija – 2011, Latvija - 2014, Litva - 2015, Slovenija - 2007.
Vse tri države so majhne in ravne: od severa do juga je samo 650 kilometrov, nadmorska višina ni nikjer nad 300 metrov, predeli v Latviji so celo pod nivojem morja. Valovito pokrajino sekajo mnoge globoke rečne doline in krasi na tisoče jezer ter ribnikov (9000, majni, plitvi, največ v Latviji in Litvi, največji dve sta v Estoniji) ter bogata vegetacija. Morska obala (skoraj 5000 kilometrov!): klifi, močvirni deli in sipine. Petino Estonije in desetino Latvije tvorijo močvirja in barja, ki so vir šote. Gozdovi obsegajo 40 procentov Estonije in Latvije ter čez 25 procentov Litve. Iglavci rastejo bolj ob obali in jih je skoraj polovica, v notranjosti bolj mešani gozd z največ breze, v Estoniji je tudi veliko brina. Popularno je nabiranje gob in gozdnih sadežev. Na zahodnih obalah je zaradi milejšega podnebja več divjega cvetja. V gozdovih najdemo rjave medvede, jelenjad, divje prašiče, rise, volkove, ob vodi bobre, na obali tjulnje. Tu so pomembna gnezdišča ptic in počivališča ptic selivk. Povsod so tudi komarji. Naravo varujejo v narodnih parkih in rezervatih.
Iz sovjetskih časov je narava zelo onesnažena zaradi industrije (umetna gnojila, cementarne, termoelektrarne, nuklearke), umetnih gnojil in pesticidov, izpušnih plinov. Neustrezni vodovodi in kanalizacijski sistemi, le nekaj čistilnih naprav. Pričakovana starost je tu nižja kot v ostali Evropi, umrljivost dojenčkov višja.
Težek prehod iz kontroliranega gospodarstva v kapitalizem, izguba surovin iz Rusije in njenega trga. Zastarele tovarne, malo naravnih bogastev razen lesa in nekaj nafte. Še najbolje se je znašla Estonija, ki je našla trg za les in prehranske artikle na Finskem, ljudje so tu najbolj podjetni, najslabše je v Litvi. Vse tri države računajo na dohodke od turizma.
Rusi se večinoma niso integrirali v okolju in marsikdo bi jih poslal v Rusijo, čeprav tu večina živi že celo življenje. V toku zgodovine so ta področja izgubila ogromno prebivalcev: vojne, deportacije, iztrebljanje Židov, emigracije.
Ljudske pesmi, običaji, glasba, narodna noša – vse to se je obdržalo tudi zaradi številnih festivalov. Literati in drugi umetniki niso znani po svetu.
Baltske države so med zadnjimi sprejele krščanstvo, njihovo prvotno verovanje je povezano z zemljo in naravo. Litva je bolj rimokatoliška, ostali dve luteranski. Poznajo se dolga leta zatiranje vere, ki pa je bila pomemben element pri osamosvajanju.
Ljudje so na začetku zadržani, kasneje se odprejo. Zelo so navezani na zemljo in naravo. Na obisku podarjajo cvetje. Malo vedo o sosednih baltskih državah, se ne učijo njihovega jezika in redko z njimi trgujejo.
Vreme: Litva, Latvija in Estonija imajo hladno oceansko podnebje v bližini Baltskega morja, v notranjosti pa hladno celinsko podnebje. Zime so vetrovne, deževne in snežene. Sneg se včasih dolgo obdrži. Dan je kratek. Poletja so prijetna za potovanja, sončna in topla, včasih celo presenetljivo vroča. Dnevi so dolgi in potovalne dneve lahko dobro izkoristimo. Značilnost oceanskega podnebja je, da so padavine razporejene celo leto, zato je zložljiv dežnik obvezen pripomoček, popotna garderoba pa naj vsebuje vse od kratkih hlač do tople vetrovke.
Varnost: dežele so varne za popotnike, seveda pa pazimo na svoje osebne stvari – dokumente, denarnico, tehnične pripomočke …
ESTONIJA
• Velikost: 45.277 km2 (za dobri dve Sloveniji)
• Prebivalci: 1,4 milijona (glede na Slovenijo dvakrat bolj redko naseljena: 32 ljudi na kvadratni km )
• Glavno mesto: Tallinn
• Jezik: estonski (podoben finskemu) 68 %, finski, ruski
• Vera: evangeličanski luteranci 13,7 %, pravoslavni 12,8 %, neopredeljeni 34,1 %
• Ureditev: parlamentarna republika (predsednik Toomas Hendrik IIves)
• Lokalna valuta: evro (od 2011)
• Klicna koda: 00372 + omrežna skupina ….
Estonija, deželica z modro – črno - belo zastavo, je velika za dobri dve Sloveniji (45.226 km2), v njej pa živi le 1,4 milijona prebivalcev. Glavno mesto je Talinn. Kar dvakrat se je odcepila od Rusije, prvič leta 1918 in drugič leta 1991. Približno ena četrtina prebivalcev Estonije je ruskega rodu. Estonščina je zelo podobna finščini, pa povsem drugačna od latvijščine in litovščine.
Estonija ima odlično lego ob Baltskem morju (Finski zaliv), meji na velesilo Rusijo na vzhodu in na Latvijo na jugu, po morju pa na Finsko in Švedsko. Zaradi te lege ima dobro razvit pomorski promet, ladjedelništvo in ribolov. Podnebje je ob morju oceansko, v notranjosti pa prehaja v celinsko. Zime so precej mrzle in poletja sveža, vendar prijetna. Estonija je pretežno ravninska dežela. Ima številne reke in jezera. Tu in tam so obsežne ledeniške terase, visoke 50 do 70 metrov. Zaradi severne lege, hladnega podnebja in slabih prsti poljedelstvo ni preveč uspešno, dobro pa je razvita živinoreja, pa tudi gozda ima Estonija veliko.
Glavno mesto Estonije Talinn je vredno ogleda, ker je eno najbolje ohranjenih srednjeveških mest v Evropi. Nekoč ga je obdajalo mogočno obzidje s 66 stolpi. Nekateri med njimi so še dobro ohranjeni. Mesto je bilo skozi celo zgodovino in je še vedno pomembno pristanišče.
Izgleda, da se Estonija hitreje privaja na kapitalizem in samostojnost kot obe južni sosedi. Najmanjša je med njimi (45.200 kvadratnih kilometrov), 10 procentov Estonije so otoki, dva največja sta na zahodu. Jezero Peipus na meji z Rusijo: s 3.548 kvadratnimi kilometri peto največje jezero v Evropi (večja: Ladoga, Onega v Rusiji blizu Finske, Vänern na Švedskem, Saimaa na Finskem) globoko je največ 15 metrov. Jezero Võrtsjärv na jugu je največje popolnoma estonsko: 270 kvadratnih kilometrov in največ šest metrov globoko. Sporni sta dve področji na meji z Rusijo, ki sta ostali pod Rusijo.
Parlament s 101 poslanci (včasih molitev pred zasedanjem), predsednik, vlada, predsednik vlade. Državljani pred letom 1940 imajo avtomatično državljanstvo, drugi morajo po dveh letih bivanja dokazati, da znajo brati, pisati in se pogovarjati v estonščini. Malo od Rusov, Belorusov in Ukrajincev (35 procentov prebivalcev) se potrudi in to dokaže v postopku, ki traja celo leto. Če nisi državljan, ne smeš voliti in imaš manj možnosti za napredovanje v službi. Se pa tako Rusi izognejo služenju vojaškega roka in laže potujejo v Rusijo: če bi imeli estonsko državljanstvo, bi potrebovali vizo.
Estonci so finsko-ogrskega porekla in so se sem naselili med 2500 do 2000 pred našim štetjem. Okrog 60 tisoč Estoncev živi v Rusiji, okrog 80 tisoč drugje po svetu.
Šport: popularna je košarka, vse bolj tudi nogomet, poleti vodni športi in kolesarjenje, nekaj posebnega pa je "kiiking" - vrtenje na veliki gugalnici za 360 stopinj.
Hrana: rdeče meso, perutnina, klobase. Temelji na morski hrani, krompirju, žitaricah. Skromna je in slabo začinjena. Estonci pripravljajo dobre sladice, recimo čokoladne rulade – KIRJU KOER in sladke pijače. “Head isu!” – dober tek po estonsko!
VIRI:
Spletna stran Turistične agencije Oskar, Wikipedia, druge spletne strani
Bogomir Ferfila: Popotniške stopinje Vzhodne, Osrednje, Severovzhodne in Jugovzhodne Evrope
Bogomir Ferfila: Popotniške stopinje Vzhodne, Osrednje, Severovzhodne in Jugovzhodne Evrope
John Noble: Baltic States&Kaliningrad (Lonely Planet)
Estonia, Latvia&Lithuania (Lonely Planet)
Ni komentarjev:
Objavite komentar