Z Marijo dovolj zgodaj vstaneva, da greva še na sprehod in ogled mesta, ki ima okrog 800 tisoč prebivalcev. Raziskati pa uspeva samo okolico hotela, ki leži v novem delu Krakova med drugimi modernimi poslovnimi in izobraževalnimi poslopji. Med njimi pa dva otočka: ohranjene izkopanine in otroško igrišče.
Nad njim sva res navdušeni: naravni materiali igral, tudi zasaditve so temu primerne (različne trave, ameriški slamnik). Obe preizkusiva gugalnice in - zdržale so.
Foto: Nevenka Vahtar.
Za jutranju vadbo najdemo prostor pred hotelom in danes nas je res veliko pridnih, ki izvajamo 1000 gibov po metodi doktorja Nikolaya Grishina.
Takoj nadomestimo izgubljene kalorije z bogatim zajtrkom v prijetni jedilnici.
Ob odhodu še vedno iščemo domiselne in vzpodbudne napise in izreke: na ogledalu piše: Izgledaš sexy. Pa si takoj boljše volje za cel dan.
Pred hotelom pa nas preseneti parkirani avto iz Slovenije.
Z avtobusom se zapeljemo do starega mesta in še podnevi vidimo restavracijo, kjer smo imeli včeraj zvečer večerjo.
Malo naprej stoji kopija spomenika iz leta 1910 v spomin na znamenito bitko pri Grunwaldu leta 1410,
potem pa nenavadni spomenik slikarju Janu Matejki iz 19. stoletja, ki je upodabljal zgodovinske dogodke na velikih platnih.
Prihajamo k stolpu Barbikan, ki je najbolj ohranjeni primer takšne obrambne arhitekture v Evropi. Zgradili so ga v letih 1498 in 1499 v krožni obliki, da se so izstrelki oblegovalcev odbili. V tri metre debelih zidovih je 130 strelnih lin, njegov premer je 24,4 metre in danes tu prirejajo viteške turnirje.
Tri kilometre dolgo mestno obzidje v širini šest do deset metrov in globokim obrambnim jarkom so začeli graditi v 13. stoletju in dokončali v 16. stoletju zaradi vdorov Mongolov (Tatarov). Imelo je 39 (ali celo 47) stolpov, v prvi polovici 19. stoletja so ga porušili in bolj malo je ostalo od njega. Uredili pa so na tem mestu park na 21 hektarih površine, ki kot zeleni trak obdaja staro mesto. Skozi Florjanova mestna vrata (edina ostala od osmih) stopimo v stari del mesta,
kjer se ustavimo ob Marijini baziliki iz 14. stoletja s kasnejšimi prezidavami, ki ima dva različna zvonika: 82 metrov (višji je kvadratast, ki se prelevi v osmerokotnega) in 69 metrov visoka. Legenda pa pravi, da sta stolpa gradila dva brata, višji je bil prej gotov in brat je ubil drugega, da ne bi zgradil višjega in lepšega. Kasneje je zaradi očitkov vesti napravil samomor. Ob določeni uri trobentač na stolpu zaigra in na določenem mestu umolkne. To je spomin na trobentača iz 13. stoletja, ki je na obzidju zatrobil alarm za nevarnost pred Mongoli in ga je med igranjem zadela puščica. Glavni oltar v cerkvi je mojstovina poznogotskega rezbarstva iz konca 15. stoletja in je s 13 metri najvišji srednjeveški oltar.
Stojimo na največjem srednjeveškem trgu v Evropi z dolžino in širino 200 metrov, ki je nastal pri obnovitvi po upostošenju Tatarov.
Od bazilike vidimo pokrito tržnico (Sukiennice - včasih center za prodajo tekstila): v 13. stoletju sta bili to dve vrsti kamnitih stojnic, ki so jih kasneje prekrili z enotno 108 metrov dolgo streho. Spodaj so zdaj trgovski lokali, zgoraj galerije.
Pred njo stoji spomenik Adamu Mickiewiczu, vodilnemu pesniku poljske romantike in borcu za svobodno Poljsko.
Blizu je 40 metrov visok stolp nekdanje mestne hiše iz 14. stoletja. Samo to je ostalo od nje, v 18. stoletju so nadzidali po videzu cerkveno kupolo in danes je v teh prostorih razstava mestne zgodovine. Sicer pa je na tem lepo ohranjenem srednjeveškem trgu več kot 40 zgodovinskih palač, med njim zgradba Jagiellonske univerze, kjer je bil študent tudi Kopernik. To je ena najstarejši univerz na svetu, ustanovili so jo leta 1364.
Zapustimo glavni trg in hodimo ob lepo urejenih lokalih z veliko cvetja in zvokih konjskih kopit, ki vozijo kočije.
Našo pozornost pritegneta cerkvi svetega Petra in Pavla in svetega Andreja. Prvo so gradili v letih 1597–1619 in je primer poljskega baroka, druga ima začetke v 11. stoletju in je redek primer še stoječe utrjene cerkve v Evropi.
Južno od srednjeveškega mesta je nastajala judovska četrt že od časa Kazimirja, Judje so pomenili veliko zaradi trgovine, kralj je dobival visoke davke. Čim je bila ekonomska situacija slaba, so bili deležni pogromov in pobojev. Veliko so se selili že od prvega stoletja našega štetja, največja koncentracija pred drugo svetovno vojno pa je bila v Vzhodni Evropi in tudi na Poljskem. Tako jih je bilo lahko strpati v geta in voziti v koncentracijska taborišča (Auschwitz-Birkenau), kjer je v plinskih celicah končalo tudi po dva tisoč ljudi na dan. Od 66 tisoč Judov je po vojni ostalu tu še samo šest tisoč. Znan je primer Oskarja Schindlerja, nemškega industrijalca, ki je na začetku v tovarni v Krakovu izkoriščal Jude, potem pa jih okrog 1200 rešil pred koncentracijskimi taborišči, svoje premoženje porabil za podkupovanje nacistov in gospodarsko propadel. Tudi po vojni ni bil uspešen in so ga podpirali Judi, ki jih je rešil pred smrtjo. Zaradi njegove pomoči Judom so ga pokopali v Jeruzalemu, njegovo življenje in delo pa prikazuje tudi znani film.
Foto: Vinko Šeško.
Vzpnemo se na grič Wawel.
Wawelski grič, na katerem sta Wawelski grad in Wawelska stolnica, se je na tem istem mestu nahajal že pred 20.000 leti. V bližini Krakova je že iz prazgodovinskih časov znano trgovanje s soljo, znani so rudniki soli (Wieliczka). Zgodovinsko osvajanje na teritoriju reke Visle se je začelo in leta 999 so se tu naselili takratni prebivalci, malo pred ustanovitvijo prve poljske države. Od leta 1038 naprej je bil pod Kazimirjem I. sedež poljske države za 500 let, do konca 16. stoletja. Glede na mit o ustanovitvi mesta je mesto zgradil poglavar Krak, ki je ubil zmaja (hranil naj bi se z lepimi dekleti), in sicer pod Wawelskim gričem, kjer je bil zmajev brlog. Od takrat sta bili tam tudi dve grobišči, v katerih naj bi po tradiciji Krak in njegova hčerka Wanda našla svoj zadnji počitek. Ta se je raje vrgla v reko kot poročila z nemškim snubcem.
Katedrala iz 14. stoletja je polna sarkofagov in grobov najpomembnejših ljudi iz poljske zgodovine. Tudi, ko Krakov ni bilo več glavno mesto, so kralje še vedno kronali in pokopavali tu. Tudi pri voljenih politikih se ta tradicija nadaljuje: Józef Piłsudski in nazadnje Lech Aleksander Kaczyński, poljski predsednik, in njegova žena, ki sta življenji izgubila v letalski nesreči pri Smolensku, ko sta skupaj še s 94 drugimi letela na komemoracijo v spomin na pokol v Katinskem gozdu.
To grobnico sem lahko obiskala, sicer pa je bilo za obisk katedrale nekaj omejitev.
Blizu stoji spomenik Karola Wojtyła - papež Janez Pavel II, ki je bil rojen v bližini Krakova, študiral teologijo zaradi udarcev usode, postal škof in nadškof in kasneje eden redkih papežev, ki ni bil Italijan.
Renesančni grad, ki so ga zgradili po požaru leta 1536, spet obnavljajo, pod streho pa ima pet stalnih razstav in 71 razstavnih sob.
Lepo se je sprehoditi mimo lepo urejenih gredic s cvetjem,
potem pa se spustimo spet na glavni trg, kjer imamo uro in pol prostega časa.
Z Marijo brskava po trgovinicah v pokriti tržnici, obhodiva vse stojnice na odprti tržnici in občudujeva izdelke domače obrti, hrano in še na tisoče drugih drobnarij.
Za spomin na Poljsko je seveda treba kupiti tudi vodko, za katero se z Rusi prepirajo, čigav je prvotni recept.
Spet smo vsi zbrani in poslavljamo se od mesta, ki v drugi svetovni vojni ni bilo tako poškodovano kot Varšava.
Nekaj časa imamo zastoje na cesti, pred Češko si privoščimo še krajši postanek na bencinski črpalki. Malo pred četrto uro pa smo že na češki meji pri kar visokih 28 stopinjah. Brzimo po avtocesti, na obzorju na levi se kažejo hribi, ki smo jih teh devet dni kar pogrešali. Za polurni postanek na češki bencinski črpalki rabimo krone, ozračje pa se še kar ogreva: 30, 31 stopinj. Čutimo, da potujemo proti jugu. Okrog dvajsetih vstopimo v Avstrijo - zdaj pa ni več daleč do doma. Čas je, da zaključimo našo pesem:
Krakov nedeljski nas kar osvoji, misel pa naša domov že hiti. Ti hojladrija ...
Izleta posadka zdaj hvala za vse, za naše počutje zasluga vam gre. Ti hojladrija ...
Potep se končuje, na jug se mudi. Lepe spomine ohranimo vsi. Ti hojladrija ...
Poslovimo se od vodiča, ki ne potuje z nami do Sevnice, Vidka pa nam nameni nekaj izbranih verzov v zahvalo in slovo. Besedilo spodaj.
Ob enih smo šli na pot in ob enih se vračamo v Sevnico. SE VIDIMO NA SREČANJU IN NA ŠE KAKŠNEM VANDRANJU.
Vidkini vtisi:
Video:
ZAHVALA VIDKE KUSELJ
Za Vandrovce ve vsak v Posavju,
ki v svet ga kdaj zanese pot.
Duša družbe, skrbni Vinko,
rajže spelje brez nezgod.
Sreča mi bila je mila,
na Baltik z vami sem odšla.
V dvomih sem se odločila,
nagrajena sem bila.
Družba res je prvovrstna,
med sabo se poznate vsi.
Potovanja križem kražem
spletla tople so vezi.
Z vami srkala sem vtise
in spoznavala nov svet,
obudila sem spomine,
Rigo obiskala spet.
Tu so moje korenine,
tu drhtelo je srce,
zato hvaležna sem planincem,
da ste vzeli me med se.
Hvala vam za dobro družbo
in prijazen res odziv.
Če bi prilika nanesla,
sem še za kak tak odriv.
Ni komentarjev:
Objavite komentar