Celovec - 19. 9. 2019

Ob šestih zjutraj na Avtobusni postaji v Sevnici: prijetnih 16 stopinj ter člani in članice Društva upokojencev Sevnica, skrbna organizatorka Štefka, prijazen vodič Cveto in zanesljiv šofer Roman. Cilj: Celovec. Nekaj ljudi poberemo še na poti, končno nas je 46 in avtobus hitro pobira kilometre proti Ljubljani, kjer niti ni pretirane gneče, in potem naprej na Gorenjsko. 

Na Voklem se okrog osmih za pol ure ustavimo za nujne potrebe, dišečo kavico in kakšen priboljšek.

Potem pa skozi Tržič na jug Koroške, ki je obdana s kar nekaj vršaci nad dva tisoč metrov. Vodič vneto razlaga, da so prvi Slovani sem prišli nekje v šestem stoletju in stoletja živeli v miru s koroškimi Nemci. Koroška se je v visokem srednjem veku izoblikovala kot pravna in zgodovinska naslednica alpsko slovanske kneževine Karantanije. Kot dvojezična dežela s 70 procentnim deležem slovenščine v 19. stoletju na skrajnem robu nemškega ozemlja je bila podvržena ponemčevanju. V drugi polovici 19. stoletja pride do prvih nacionalnih nasprotij, v prvi svetovni vojni so Slovenci preganjani. Po vojni so bile meje sporne, država SHS je zahtevala južne dele Koroške s Celovcem zase. Po plebiscitu leta 1920 so z 59 procenti ti deli pripadli Avstriji in represija proti koroškim Slovencem se je stopnjevala: slovenščina v šolah je bila prepovedana, ovirali so delovanje slovenskih združenj. Med drugo svetovno vojno leta 1942 so začeli izseljevati slovenske družine - v dveh dneh več kot tisoč oseb, in jih odpeljali v taborišča. Širi se odpor in nastajajo vojaške enote, prihaja do prvih partizanskih bojev. Slovenski partizani so zasedli Celovec, Gosposvetsko polje, Britanci, ki so ostali na Koroškem deset let, pa so zahtevali umik. Na Koroškem so bili ob koncu druge svetovne vojne zelo napeti odnosi: vsa sodrga, ki je bežala, se je zbrala na Vetrinjskem polju, Vatikan je spravil glavne na varno, ostale so poslali nazaj v Jugoslavijo. Po letu 1945 se stanje z manjšinskim zakonom izboljša: več slovenščine v šolah, medijih. Državna pogodba iz leta 1955 v 7. členu zagotavlja manjšinske pravice: dvojezične table, poučevanje v materinem jeziku, organizacije ..., prizadevanje za uresničevanje pa še vedno traja. Leta 1972 je bil sprejet zakon o postavitvi 205 dvojezičnih napisov, postavljanje pa je spremljalo nasprotovanje mnogih zagrizenih nemško govorečih. Postavljenih je dejansko 165 tabel. Po zadnjem popisu šteje slovenska narodna skupnosti okrog 15 tisoč pripadnikov, v resnici jih je okoli 50 tisoč. Večina prebivalcev je nemško govorečih z značilnim naglasom.

Za predor pod Ljubeljem je imel idejo že Valvazor, okrog 1800 vojnih ujetnikov podružnice koncentacijskega taborišča Mathausen in 660 civilistov ga je gradilo leta 1943 in prebilo leta 1944. Po vojni je gradnjo avstrijska stran zavlačevala, leta 1963 je bil predor začasno odprt, leta 1964 pa zares. Leži na nadmorski višini 1.069 metrov in je dolg 1561 metrov, od tega na slovenski strani 688 metrov. Po stari cesti preko prelaza pa pozimi poteka sankališče, prirejajo pa po njej tudi dirko starodobnikov. Mi prečimo mejo brez kontrole in se začnemo strmo spuščati na avstrijsko stran. Opazim znano gostišče Deutscher Peter in table za tesen Čepa (Tscheppaschlucht). Na hribih pred Celovcem nas pozdravi sonce, na krožišču pa tudi Dobrodošli v slovenščini. Prevozimo Dravo in nad nami se na hribu pne grad Hollenburg (Humberk), v katerem lastniki še vedno stanujejo. Kot vodička se nam pridruži koroška Slovenka Irena Weber. Predstavi nam Celovec z okrog 100 tisoč prebivalci kot glavno mesto Koroške, ki leži tri kilometre vzhodno od Vrbskega jezera. Kot njegova ustanovitelja veljata vojvodi Hermann in Bernhard von Spanheim. Prvič je omenjen konec 12. stoletja in je bil mestece v močvirju, poplavljala ga je reka Glina, Bernhard von Spanheim pa ga je sredi trinajstega stoletja preselil na bolj suha tla. Bil je v šest metrov visokem obzidju s štirimi vrati. V začetku 16. stoletja je pogorel in deželni stanovi so zgradili sedemkrat večje mesto v renesančnem slogu  z lepimi palačami, s 50 arkadnimi dvorišči in jarkom z vodo iz Vrbskega jezera. Do jezera še danes vodi kanal, po katerem vozijo turistične ladjice.  Od leta 1335 pride Celovec pod oblast Habsburžanov - vse do leta 1918. Leta 1518 postane glavno mesto Koroške, leta 1615 je Celovec prvič omenjen v slovenščini. Napoleon je mesto zasedel in dal razrušiti obzidje.

Kaj pomeni Celovec za Slovence? Wikipedia navaja:

Celovec je zgodovinsko, kulturno in politično središče Slovencev na Koroškem in je bilo vseslovensko kulturno središče sredi 19. stoletja. Še danes imajo vse slovenske osrednje organizacije Koroških Slovencev svoj sedež v Celovcu. Posebnega pomena so slovenske založbe Drava, Mohorjeva in Wieser, ki nudijo širok spekter knjig v raznih jezikih in so usmerjene v medkulturni dialog. Ob avstrijskih izobraževalnih ustanovah sta v mestu slovenska otroška vrtca Mohorjeve in Naš otrok, slovenska glasbena šola, slovenski/dvojezični osnovni šoli v Šentpetru in Mohorjeve ter slovenska gimnazija in Dvojezična zvezna trgovska akademija. Vsecelovška slovenska fara je posvečena svetemu Cirilu in Metodu. Posebnega pomena so tudi Slovenski znanstveni inštitut, Narodopisni inštitut Urban Jarnik ter Slovenska študijska knjižnica v Celovcu. Spletna stran Katoliške cerkve Koroške je tudi v slovenčini.

Uro in pol ogleda Celovca začnemo pri mestni hiši in gledališču. Leta 1908 so praznovali 60-letnico cesarja Franca Jožefa I. in do 1910 so zgradili to gledališče v jugendstilu, ki ima danes nad 750 sedežev. Osmega decembra je v njem slovenska predstava kakšnega gledališča iz Slovenije.

Ustavimo se pred Glasbeno šolo Gustava Mahlerja, ki je sedem let (do leta 1907) preživljal počitnice ob Vrbskem jezeru, tam komponiral in prihajal tudi v Celovec.

Na nekdanje obzidje spominja samo njegov ostanek.

V Celovcu je več kot 20 cerkva, slovenske maše so v pastoralnem centru in Mohorjevi, prva slovenska maša pa je bila leta 1563.

Von Ich - Eigenes Werk, CC BY-SA 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=2154564

Župnijska cerkev svetega Egidija ima uradno 90 metrov visok zvonik, neuradno pa 97 (zaradi konkurence z Beljakom, kjer naj bi bil pa 94 metrov), na njega vodi 225 stopnic - do prostora, kjer je bil nekoč čuvar, ki je ob nevarnosti zatrobil alarm. Enkrat je zatrobil proti jugu, kjer je bilo pokopališče. Grobovi so se odprli, skeleti so prišli ven in plezali po zvoniku, da bi čuvarja vzeli s seboj. K sreči je ura odbila ena in grobovi so se spet zaprli. V srednjem veku je bila tu lesena cerkev, kasneje kamnita, imela dva stolpa, leta 1690 se je v potresu gotska zrušila in danes je baročna, končana 1709. Nad tabernakljem je slika Sveta glava iz 18. stoletja, ki je znana po čudežih, v cerkvi so še druge slike in spomeniki padlim v prvi svetovni vojni.

Stari trg (Alter Platz) je najstarejši del mesta z veliko trgovin, gostišč, veliko življenja. 

Najstarejša hiša je Zlata gos iz leta 1489, mogoče je tudi najstarejši rotovž v mestu. Mestu jo je podaril Friderik III Habsburški.

Kužno znamenje s križem, luninim krajcem in Sveto trojico spominja na hudo kugo leta 1680 in turške vpade.

Stari rotovž z grboma Koroške in Celovca je bil zgrajen kot palača 1529, od 1739 do leta 1918 pa je služil kot sedež celovškega župana. Kip Pravice kaže, da je bilo tu tudi sodišče, potem banka, ječe.

Na naslovu Alter Platz 33 je stanoval Anton Umek - Okiški, doma iz naših krajev (informacijo posredoval Andrej Žužek).

Na trgu je vrsta stojnic s pisanimi trakovi: odvija se Genussmeile - dnevi kuhinje Alpe - Adria, v katerih zadišijo vonjave jedil treh dežel (Avstrije, Italije in Slovenije).

Postojimo ob mozaiku - grbu Celovca, ki mu delajo družbo grbi pobratenih mest, tudi Gorica in Nova Gorica. 

Blizu je najbolj znani vodnjak v celi Koroški iz leta 1965: vodnjak možička Vrbskega jezera. Zgodba pravi, da je bilo pred davnimi, davnimi leti namesto jezera bogato mesto. Ljudje so v času posta imeli veliko zabavo v dvorani rotovža in bogu to ni bilo všeč. Poslal jim je možička, naj jih posvari in naj odidejo domov, sicer se bo pripetilo nekaj hudega. Oni so se mu samo smejali. Ob polnoči se je vrnil s sodom pod pazduho, jih še enkrat posvaril, vendar niso poslušali. Odprl je sod, kod hudournik je pritekla voda in celo mesto je bilo poplavljeno. Tako je nastalo Vrbsko jezero, ki je dolgo 16,5 kilometrov. Če se dotakneš možička, si lahko nekaj zaželiš; če v vodnjak vržeš kovanec, to prinese srečo.

Okrog nas je veliko palač, tudi ta, v kateri je bila tiskarna. 

Meščani pa so postavili tudi spomenik ustanovitelju mesta vojvodi Bernhardu von Spanheimskemu, ki je imel veliko posesti tudi v Sloveniji, med njimi Ljubljano.

Na Novem trgu (Neuer Platz) stoji spomenik Mariji Tereziji, ki je bila v Celovcu leta 1765, in je to prvi njen spomenik v Avstriji. 

Tu pa sta tudi mestna hiša od leta 1918 in znani celovški zmaj. Živel je v močvirju in žrl vse živo, najraje pa je imel device. Če gre danes katera mimo, pomiga z repom, ampak se to zelo redko zgodi.  Za vabo so mu nastavili vola, ga ujeli in ubili.  O kipu iz leta 1593, Herkulesa pa so dodali leta  1633, lahko v viru preberemo:

Na Križni gori (Kreuzbergl) blizu mesta so izsekali velikansko skalo, jo spravili v kamnoreznico pri cesti, ki pelje iz Celovca v Beljak, in iz nje izdelali kip, ki ga danes vidimo na Novem trgu (Neuer Platz) v Celovcu. Tristo mladeničev ga je na valjarjih privleklo v mesto. Pred zmajevim kipom stoji korenjak, ki se z debelim batom, okovanim z železnimi žeblji pripravlja, da bo udaril po rohnečem zmaju. Kip je leta 1950 izdelal Ulrich Vogelsang. Najstarejši mestni pečat prikazuje zmaja z le dvema nogama in krili, v 16. stoletju pa so mu začeli risati štiri noge.

V Vetrinjskem dvorcu (stavba v ozadju) je bilo na začetku 19. stoletja sodišče, podrejeno ljubljanskemu, na katerem se je leta 1829 neuspešno potegoval za delovno mesto France Prešeren. Neuspešen je bil še pri iskanju službe na drugem sodišču, na prvem pa se je leta 1832 pripravljal na sodni izpit, na katerem je skoraj padel, ker se je skregal s profesorjem. Njegov sošolec z ljubljanskega liceja Anton Martin Slomšek je bil leta 1824 posvečen za duhovnika v Celovcu in si je zelo prizadeval za slovenski jezik in ustanovitev Mohorjeve družbe.

Sprehodimo se skozi park do koroškega parlamenta s 36 poslanci - Deželna hiša (Landhaus). Zgradili so jo v času utrjevanja mesta od 1574 do1594. V zgradbi je znana dvorana grbov s 665 grbi plemiških družin in deželnih stanov. 

V dvorani je tudi knežji kamen (v bistvu rimski steber, obrnjen na glavo in visok 68 centimetrov) in na stropu prikaz ustoličevanja v slovenskem jeziku, ko je novi vojvoda prisegel. Po maši pri Gospe sveti so odšli še do vojvodskega prestola, ki je še danes tam. Zadnji je nanj leta 1414 sedel Ernest Železni.

Poslovimo se od prijazne in sposobne vodičke in se vrnemo do avtobusa. V želodcih nam po ogledu že pošteno kruli, pa tudi dvanajsta ura se že bliža, zato ob vožnji skozi naselja na severni strani Vrbskega jezera mrzlično iščemo primeren prostor za malico. 

Končno ga najdemo nasproti elektrarne in se dobro podpremo z jedačo in pijačo.

Naš naslednji postanek je v turističnem naselju Vrba (Velden), kjer pa ne gremo v znano igralnico, 

ampak našo pozornost namenimo gradu, ki je zdaj hotel in raj za razvajanje z banketno sobo, restavracijo, marino, spa centrom in razkošnimi sobami - najcenejša stane okrog 200 evrov na noč. Prvotno stavbo so dokončali leta 1603, lastniki so se menjavali, leta 1762 ga je poškodoval požar. Od leta 1890 do 1930-tih so fasado obnovili po starih načrtih, notranjost pa preuredili za hotelske sobe. V njem so snemali več filmov, eden od lastnikov pa je bil tudi Gunter Sachs, za katerega vemo, da je bil tri leta poročen z Brigitte Bardot. Zanimiva oseba v zvezi s hotelom, ki se zdaj imenuje Falkensteiner Schlosshotel Velden, je Karl Wlaschek (1917 - 2015), ki je v štiridesetih letih v njem igral klavir, kasneje pa iz parfumarije na Dunaju zgradil trgovski imperij - verigo Billa in leta 2012 ta hotel kupil. 

Veljal je za tretjega najbogatejšega Avstrijca in odtis njegovih rok lahko vidimo v aleji slavnih v bližini hotela, ki si ga ogledamo od zunaj. 

Potem se zazremo še na Vrbsko jezero (Wörthersee), katerega površina meri 19,39 km², dolgo je 16,5 km, široko pa od 0,5 do 1,35 km ter doseže največjo globino 82,5 m. Njegove južne obale nismo raziskovali, sicer pa je dostop do jezera zaradi privatnih posesti samo na nekaterih mestih. Najbolj znano je naselje Otok ob Vrbskem jezeru (nemško: Maria Wörth) z romarsko Marijino cerkvijo v gotskem stilu, ki je bila včasih zaradi višjega vodostaja res na otoku. 

Najlepši razgled na jezero pa je gotovo z razglednega stolpa na Jedvovci (Pyramidenkogel), naj ostane za ogled kdaj drugič.

Nas pot vodi v smeri Beljaka (Villach), usmerimo pa se mimo Osojskega jezera (Ossiacher See), ki je bil znan po samostanu, danes pa po turizmu: pohodništvo, kolesarstvo, smučanje na Osojščici (Gerlitzen). To ledeniško jezero je tretje največje na Koroškem. Južno od njega se na hribu razkazuje delno obnovljeni grad Landskron, pod njim pa Hrib opic (Abenteur Affenberg - Pustolovščina Hrib opic). 

Ustanovil ga je Peter Gaubatz, ki je leta 1996 iz Japonske sem pripeljal 39 opic vrste makaki in jim skušal zagotoviti čim bolj naravno okolje: preko 40 tisoč kvadratnih metrov gozda, kjer se prosto gibljejo, za obiskovalce pa je dostopna le polovica površine. Rezervat je obkrožen z visoko ograjo, na vrhu katere so plošče, po katerih drsi, drevesa pa so tudi dovolj daleč od nje, da je ne bi opice preskočile. Prvo leto so vse ušle in je bila to prava senzacija v medijih, vendar so jih vse spet polovili. V naravnem okolju so ogrožene zaradi zmanjševanja gozdnih površin, tu pa se dobro počutijo, saj se vsako leto skoti več kot deset mladičkov in jih je zdaj skupaj že okrog 170. Včasih so jih na Japonskem obravnavali kot svete živali: znane so tri modre opice, ki niso govorile, ne slišale, ne videle nič slabega. Njihov kožuh prenese minus dvajset stopinj, znane pa so tudi po rdečih obrazih, obraslih z dlako.

S parkirišča se sprehodimo mimo ribnikov in ostankov starega akvadukta, potem se pa kar hitro priključimo vodeni skupini, ki je res velika. Vodenje poteka v nemščini in angleščini, opozorijo pa nas, naj živali ne hranimo, se jih ne dotikamo, jih ne dražimo, ne gledamo v oči, se jim umaknemo na razdaljo en meter; ni se pa tudi dobro prijemati ograj, ker jih opice uporabljajo za stranišče. Vodička ima za pasom obešeni dve vreči s priboljški: opice so vegetarijanke in imajo rade sadje, pred jedjo pa ga olupijo. Najprej dobi hrano glavni samec, potem šele ostali: pri njih vlada strogi hierarhični red. 

Posamezne opice se prosto sprehajajo med nami, druge skušajo vzbuditi pozornost z vragolijami na drevesih, da si zaslužijo grižljaj jabolka. 

So tudi zelo intelegentne: pri dveh napravah je treba vedeti, kje potegniti za vrv, kako zavrteti kolo, da dobiš sadje - takoj pogruntajo, kako. 

Rade se tudi kopajo v bazenčku, spretno plavajo, ker pa je voda mrzla, jabolka niso dovolj, pritegnejo jih šele koščki banan.

Po približno 45 minutnem ogledu si privoščimo kavo pri vhodu, potem pa povzpemo na grad Vajškra (Landskron), posest je prvič omenjena leta 878, grad pa so gradili od leta 1028 naprej. V 17. stoletju je imel sedem stolpov in dvojno krožno obzidje. Zaradi izpostavljene lege so strele večkrat zanetile požare, nazadnje leta 1812, ko je grad začel propadati. Od leta 1953 ga obnavljajo v turistične namene: v njem je restavracija in posebna arena, 

kjer prirejajo prikaze orlov in drugih ptic roparic. 

Mi smo za tako predstavo prepozni, občudujemo pa razgled na Beljak in Osojsko jezero.

Domov se vračamo skozi predor Karavanke, ki je  dolg okrog osem kilometrov, sam izkop pod Hruškim vrhom pa meri 7864 metrov. Vrtanje se je začelo na slovenski strani avgusta 1986 in na avstrijski junija leto kasneje, 1. junija 1991 so ga slovesno predali prometu. Zaenkrat poteka promet po eni cevi dvosmerno, zaradi povečanega prometa (tudi 15 tisoč vozil na dan) pa je do leta 2024 predvidena izgradnja še ene cevi. Na avstrijski strani so se dela že začela, na naši pa še ne. Promet nadzirajo z modernimi napravami: en mesec slovenska stran in so na avstrijski v pripravljenosti, naslednji mesec pa je obratno. Tovornjake in avtobuse na avstrijski strani usmerijo na stranski dovoz in postopoma spuščajo v predor, da ne pride do pretiranih zastojev.

Kočerja - pozno kosilo ali zgodnja večerja, nas čaka v Gostišču Tulipan v Lesca. Lep lokal v objemu rož, okusna hrana in hitri natakarji, taki malo za hece. Brez težav potem zdržimo do Sevnice.

Več posnetkov

Video: