Ob pol osmih smo zmenjeni za vadbo, vendar ob hotelu ni nobenega primernega prostora, zato vprašam na recepciji, če smo lahko kar v avli zraven recepcije. Pravi, da lahko, bilo pa bi to malo čudno.
ob devetih pa krenemo na ogled Rige z lokalno vodičko, ki pravi, da rojena ni v Rigi, da pa 20 let živi tu in 18 let dela kot vodička. Moški del skupine takoj vpraša, če je to od njenega rojstva. Res zgleda mlada, svoj posel pa prav dobro obvlada.
Foto: Vinko Šeško.
Pa ni bilo: drugih gostov ni bilo in mi smo se dobro razgibali. Ob osmih pojemo zajtrk, 
ob devetih pa krenemo na ogled Rige z lokalno vodičko, ki pravi, da rojena ni v Rigi, da pa 20 let živi tu in 18 let dela kot vodička. Moški del skupine takoj vpraša, če je to od njenega rojstva. Res zgleda mlada, svoj posel pa prav dobro obvlada.
Riga - glavno mesto Latvije, je največje in najbolj svetovljansko mesto v baltskih državah. Včasih so jo imenovali Vzhodni Pariz. Leži ob reki Daugavi in je dom približno ene tretjine prebivalstva Latvije (699.203, po nekaterih podatkih 900.000 – le tretjina je domačinov, ostalo so Rusi). Z Rusi ni veliko napetosti, ker tu živijo že zelo dolgo. Prišli so sem v prvi polovici 19. stoletja, pa tudi po drugi svetovni vojni kot delavci v industriji. Privlačilo jih je to najbolj zahodno mesto v Sovjetski zvezi z liberalno sceno glede umetnosti in glasbe. Več o zgodovini mesta spodaj.
Ko hodimo proti središču starega mesta, nas vodička opozarja na primere stavb v jugendstilu (art nouveau), v mestu jih je vsaj 800. To je latvijska inačica z etnografskimi okraski in uporabo naravnih materialov.
V arhitekturi tudi uspešno povezujejo staro z novim: ohranijo staro pročelje in ga vgradijo v novo stavbo.
Obiščemo rusko pravoslavno cerkev, ki so jo zgradili med 1876 in 1883, v sovjetskih časih je bila planetarij, po letu 1991 pa spet cerkev.
Pred spomenik svobode pridemo ravno, ko prikorakajo vojaki, ki tu v parih stražijo in se izmenjujejo vsako uro (menda samo ob lepem vremenu). Vsake pol ure imajo obhod, zraven je pa tudi posebni stražar za njihovo varnost. V redni vojski je okoli pet tisoč domačinov, okoli dva tisoč vojakov iz drugih držav, okoli 30 tisoč pa jih lahko hitro vpokličejo. 42 metrov visok spomenik z napisom Za domovino in svobodo stoji v čast vojakom, ki so bili ubiti med latvijsko vojno za neodvisnost (1918 - 1920). Smatrajo ga za pomemben simbol svobode, neodvisnosti in suverenosti Latvije ter je pogosto prizorišče javnih shodov in uradnih prireditev. Odkrili so ga leta 1935: na granitnem podstavku stoji 19 metrov visok steber iz travertina, na njem pa devet metrov visok kip vitkega dekleta - svobode iz brona, ki v iztegnjenih rokah drži tri pozlačene zvezde - tri glavne regije v času nastanka Latvije 1918. Ob vznožju je kipar Kārlis Zāle v 13 sklopih kipov predstavil latvijsko kulturo in zgodovino.
Trdnjavski hrib je s 15 metri nadmorske višine najvišja točka v mestu in se v bistvu imenuje gora. Ker je Latvija ravna dežela, so se odločili, da vsaka vzpetina nad enim metrom nadmorske višine zasluži naziv gora. Nastal umetno pri rušenju okopov in obzidja. Pod njim je parkovni pas vode in zelenja; mesto je res zeleno: 20 procentov površine predstavlja zelenje.
Nasproti stoji v parku s kipom Latvijska narodna opera in balet, ki je bila zgrajena sredi 19. stoletja kot nemško gledališče. To je bila prvo električno osvetljeno gledališče v ruskem imperiju z lastno termoelektrarno, da ne bi pogorelo zaradi kakšne napake v plinski napeljavi, kot se je zgodilo pri prvi stavbi. Leta 1995 so stavbo renovirali in koncertna dvorana lahko sprejme tisoč obiskovalcev in obiskovalk. Junija prirejajo znani operni festival, zanimivo pa je tudi to, da za redne predstave vstopnice niso zelo drage: 10 do 12 evrov. Zato so dobro obiskane.
Postojimo pri plošči z odtisom nog, ki spominja na 23. avgusta 1989, ko dva milijona Estoncev, Latvijcev in Litovcev oblikuje 675,5 kilometrov dolgo človeško verigo med mesti Talin, Riga in Litva, poje pesmi in izraža mnenje, da nikoli niso želeli biti del Sovjetske zveze in, da nočejo biti več del nje. V času brez mobilnih telefonov, z malo avtomobili, sovjetsko vojsko za vratom, je bil to pravi organizacijski podvig. Motivacija je bila velika, ljudje so se znašli, ustavili javni avtobus, ga usmerili tja, kjer so jih rabili. V bistvu je bila to obletnica sporazuma Molotov - Ribbentrop, sicer pa začetek "pojoče revolucije" in korak bliže k samostojnosti.
V starem delu mesta je zanimiv stari stolp, ki je bil včasih skladišče smodnika, danes pa je muzej. Visok je več kot 25 metrov,v premeru skoraj 15 metrov, zidovi pa so debeli tri metre. Bil je najpomembnejši od vseh 28 stolpov, ki so bili zgrajeni na razdalji nekaj sto metrov, na najbolj nevarnih krajih pa skoraj drug ob drugem. Z ene strani pa je mesto varovala reka Daugava. Pred obzidjem so v 15. stoletju zgradili še zemeljske in kamnite okope - tik za širokim vodnim obrambnim jarkom. Zaradi požarov so znotraj obzidja lahko gradili le kamnite hiše, predmestna naselja so bila lesena in so jih ob napadih sovražnika zažgali. Nazadnje so to storili leta 1812 po nepotrebnem, ker Napoleon sploh ni direktno napadel Rige. Okope in obzidje so leta 1857 začelu rušiti, z materialom pa zasuli reko Rigo, tako pa je tudi nastal Trdnjavski hrib.
Na trgu Livs s tlakovci in nasadi v obliki valov se spomnimo na pokrito reko Riga, ime pomeni - reka, ki zavija. Zaradi te mrtve reke nekateri tu občutijo negativno energijo. Okrog so ostale meščanske hiše iz 18. stoletja in tudi sedeža "malega ceha" (obrtniško združenje - že od 1221) in "velikega ceha" (združenje trgovcev - delovalo vse do leta 1939), stavbi sta danes glasbeni ustanovi.
Na zadnjo gleda s strehe bližnje hiše iz leta 1909 mačka (v bistvu naj bi bili dve). V jezi, ker ga Nemci kot Latvijca niso sprejeli v ceh, ju je postavil proti sedežu obrnjeni z zadnjo platjo. Stvar je prišla celo pred sodišče, vendar naj bi vojna prekinila spor. Po drugi varianti pa je moral trgovec mački obrniti. Nekateri pravijo, da je mački tako obrnil zaradi spora z mestnimi oblastmi, mestna hiša pa je bila takrat v isti smeri kot sedež velikega ceha. Danes je v spoštljivem položaju in kot simbol svobodnih latvijskih državljanov na mnogih spominkih. V bližini pa je tudi hiša z belim psom na strehi, za katerega pa nismo slišali zgodbe.
V starem delu mesta včasih ni bilo velikih trgov, zdaj jih je več, ker je bilo 30 procentov hiš tu med drugo svetovno vojno porušenih. V Rigi je dve leti (1837 - 1839) delal tudi komponist Richard Wagner in v tem času napisal 20 oper. Zaradi dolgov je pobegnil v London in na plovbi doživel nevihto, v kateri je dobil navdih za opero Leteči Holandec.
Vodička nam pokaže tudi dve trgovini, ki prodajata tradicionalne izdelke: čokoladnico Laima (ustanovljena leta 1870, ime pa ima po boginji sreče) in prodajalno črnega balsama, ki je zdravilo in alkohol. Leta 1752 je živel alkimist Abraham Kunze, ki je hotel najti eleksir za dolgo in srečno življenje. Ko ga človek popije, ve, kolikokrat črevesje zavije: je zdravilo pri težavah z želodcem, prebavi, če imaš vročino, zlomljeno srce. Ni nujno, da se znebiš težav, je pa mogoče, da nanje za nekaj časa pozabiš. Prvotno naj bi vseboval 45 zelišč in 40 procentni alkohol, zdaj je zelišč 24 do 25, dodajajo različne okuse, tudi kavo, vsebnost alkohola v novih okusih pa je 30 procentov. Balsam hranijo v hrastovih sodih: ker je domači les pretrd, uporabljajo slovenskega.
Trg pred katedralo je največji v starem delu mesta in je nastal z rušenjem hiš med obema vojnama, da bi dobili prostor za zborovanja in prireditve. Okrog trga je nekaj velikih poslopij: borza, zdaj je muzej, radijska postaja je bila včasih banka, druga nekdanja banka je zdaj prizorišče različnih razstav, trenutno multimedijskih projektov.
Najpomembnejša zgradba je katedrala, ki je bila 800 let rimokatoliška katedrala, zdaj pa je glavna protestantska. V sovjetskih časih so bile maše v njej prepovedane, prva po tridesetih letih leta 1988 je bila nekaj posebnega.
Njene orgle so bile zgrajene 1884 in za eno leto so bile največje orgle na svetu. Imajo 6718 kovinskih in lesenih piščali, dolgih od 13 milimetrov do deset metrov in 24 različnih registrov. Za pet evrov vstopnine vstopimo v cerkev, ki je največja v baltskih državah. Posvečena je bila leta 1211, večkrat prezidana in je tako mešanica gotike, romanticizma in baroka. Na zvoniku stoji petelin vremenar: na eni strani je črn, na drugi pozlačen. Če je bil proti mestu obrnjen s pozlačeno stranjo, je bil veter ugoden za prihod ladij v pristanišče. V cerkvi so pokopani mnogi veljaki, tudi ustanovitelj Rige škof Albert.
Najpomembnejša zgradba je katedrala, ki je bila 800 let rimokatoliška katedrala, zdaj pa je glavna protestantska. V sovjetskih časih so bile maše v njej prepovedane, prva po tridesetih letih leta 1988 je bila nekaj posebnega.
Njene orgle so bile zgrajene 1884 in za eno leto so bile največje orgle na svetu. Imajo 6718 kovinskih in lesenih piščali, dolgih od 13 milimetrov do deset metrov in 24 različnih registrov. Za pet evrov vstopnine vstopimo v cerkev, ki je največja v baltskih državah. Posvečena je bila leta 1211, večkrat prezidana in je tako mešanica gotike, romanticizma in baroka. Na zvoniku stoji petelin vremenar: na eni strani je črn, na drugi pozlačen. Če je bil proti mestu obrnjen s pozlačeno stranjo, je bil veter ugoden za prihod ladij v pristanišče. V cerkvi so pokopani mnogi veljaki, tudi ustanovitelj Rige škof Albert.
Na vrsti je pa ogled še ene cerkve: ta je posvečena svetemu Petru in je tudi protestantska, še vedno cerkev, pa tudi razstavni prostor in koncertna dvorana.
Trenutno smo v njej lahko občudovali izdelke umetne obrti in zanimive projekcije na tla. Notranjost napravi res velik vtis, saj sega 30 metrov v višino. Cerkev je omenjena že leta 1209, postopoma so jo dograjevali, največ v 15. stoletju, v današnjo stavbo, z zašiljenim zvonikom, ki je visok 123,25 metra. Zaradi visokega zvonika je zaradi strele v 800 letih najmanj osemkrat pogorela.
Za devet evrov se zapeljemo do razgledišča na višini 72 metrov, od koder lahko vidimo Rigo v obsegu 360 stopinj. To ni poceni, ampak nikoli ni bilo poceni priti v nebesa, se je pohecala vodička. Leta 1975 so obnovili stolp na uri, ki po tradiciji z enim kazalcem kaže samo polne ure, takrat se oglasijo tudi zvonovi. Leta 1976pa so pripravili zvončke, ki petkrat na dan zazvonijo latvijsko narodno pesem. Od 15. stoletja do leta 1941 je bilo na strehi šest petelinov - vetrnic, vsi po vrsti so žalostno končali v nevihtah, leta 1970 ob 800-ti obletnici so petelina ponovno namestili in pozlatili. V bistvu je bil že prej zlat, ampak, vsakič, ko so ga postavili na streho, so ga zjutraj našli na tleh. Niso si znali razložiti, zakaj. Stara ženica pa jim je razložila, da ljudje v molitvah vedno prosijo za zlato in bog jim ga tako pošlje v obliki tega petelina. Ko so namestili železnega, ta ni več takoj padel z zvonika. Pri obnovi leta 1973 je arhitekt Peteris Saulitis splezal na vrh, sedel na petelina, spil čašo šampanjca ter jo po tradiciji vrgel v globino. Razbila se je na veliko koščkov: število kaže, koliko let naj bi cerkev še stala. Sedanji petelin je dva metra dolg, meter in pol visok, tehta 158 kilogramov in je pozlačen s 330 grami zlata. V krogli, na kateri stoji petelin, so spravljeni dokumenti o zgodovini Rige in nekaj kovancev.
Spet se dobimo s tistimi iz skupine, ki se niso povzpeli na zvonik, ampak se raje sprehodili po tržnici. Za kratek čas postojimo še na Mestnem trgu, ki je bil s sejmi in prireditvami včasih središče dogajanj v mestu. V 13. stoletju, ko je Riga dobila mestne pravice, so zgradili tudi prvo mestno hišo.
Današnja stavba je iz leta 2003: vse stavbe na tem trgu so bile v drugi svetovni vojni uničene in po osamosvojitvi na novo pozidane po starih načrtih.
Med njimi izstopa Hiša črnoglavcev, ki so jo originalno zgradili leta 1334 za sprejeme in proslave Bratstva črnoglavcev - ceha neporočenih trgovcev, lastnikov ladij in tujcev v Rigi. Njihov zavetnik je bil sveti Mavricij, ki je imel črno polt.
Na drugi strani reke Daugave stoji moderna zgradba narodne knjižnice, ki so jo postavili pred petimi leti.
Današnja stavba je iz leta 2003: vse stavbe na tem trgu so bile v drugi svetovni vojni uničene in po osamosvojitvi na novo pozidane po starih načrtih.
Med njimi izstopa Hiša črnoglavcev, ki so jo originalno zgradili leta 1334 za sprejeme in proslave Bratstva črnoglavcev - ceha neporočenih trgovcev, lastnikov ladij in tujcev v Rigi. Njihov zavetnik je bil sveti Mavricij, ki je imel črno polt.
Na drugi strani reke Daugave stoji moderna zgradba narodne knjižnice, ki so jo postavili pred petimi leti.
Popoldne zapuščamo Rigo in se odpeljemo v Jūrmalo. V Wikipediji lahko preberemo:
Jūrmala (»Morska obala«) je priljubljeno latvijsko obmorsko letovišče, ki stoji 10 km jugovzhodno od Rige. Stoji ob Baltskem morju in ima 57 371 prebivalcev (2016). Razprostira se okoli 40 kilometrov vzdolž obale in sestoji od zahoda proti vzhodu iz naslednjih manjših krajev: Ķemeri, Jaunķemeri, Sloka, Kauguri, Vaivari, Asari, Melluži, Pumpuri, Jaundubulti, Dubulti, Majori, Dzintari, Bulduri in Lielupe. V Jūrmali se nahajajo številni objekti za prostočasne dejavnosti, promenade in številne restavracije. Ima tudi kilometer dolgo peščeno plažo, sipine, borove gozdove. Svež zrak, sproščeno vzdušje, ampak onesnažena voda zaradi tovarne, kar zdaj urejajo, pa tudi neurejene kanalizacije v bližnji Rigi. Znamenitost Jūrmale so tudi številne vile iz konca 19. stoletja, zgrajene iz lesa v slogu art nouveau. Jūrmala ima tudi zdravilišča, saj se tam nahajajo zdravilni, žveplo vsebujoči izviri. V sovjetskih časih je bilo to mondeno letovišče, ki je gostilo tudi Hruščova in Brežnjeva. 300 tisoč dopustnikov letno je prihajalo sem v počitniške domove in sanatorije sindikatov in ustanov. Zdaj ljudje nimajo dovolj denarja za to, pa tudi lastništvo stavb je pod vprašajem. Leta 2005 so bili številni hoteli in restavracije prenovljeni ali na novo sezidani. Mednarodna hotelska veriga Kempinski želi Jūrmali povrniti sloves luksuznega letovišča, ki ga je že imela v času carjev.
Jūrmala (»Morska obala«) je priljubljeno latvijsko obmorsko letovišče, ki stoji 10 km jugovzhodno od Rige. Stoji ob Baltskem morju in ima 57 371 prebivalcev (2016). Razprostira se okoli 40 kilometrov vzdolž obale in sestoji od zahoda proti vzhodu iz naslednjih manjših krajev: Ķemeri, Jaunķemeri, Sloka, Kauguri, Vaivari, Asari, Melluži, Pumpuri, Jaundubulti, Dubulti, Majori, Dzintari, Bulduri in Lielupe. V Jūrmali se nahajajo številni objekti za prostočasne dejavnosti, promenade in številne restavracije. Ima tudi kilometer dolgo peščeno plažo, sipine, borove gozdove. Svež zrak, sproščeno vzdušje, ampak onesnažena voda zaradi tovarne, kar zdaj urejajo, pa tudi neurejene kanalizacije v bližnji Rigi. Znamenitost Jūrmale so tudi številne vile iz konca 19. stoletja, zgrajene iz lesa v slogu art nouveau. Jūrmala ima tudi zdravilišča, saj se tam nahajajo zdravilni, žveplo vsebujoči izviri. V sovjetskih časih je bilo to mondeno letovišče, ki je gostilo tudi Hruščova in Brežnjeva. 300 tisoč dopustnikov letno je prihajalo sem v počitniške domove in sanatorije sindikatov in ustanov. Zdaj ljudje nimajo dovolj denarja za to, pa tudi lastništvo stavb je pod vprašajem. Leta 2005 so bili številni hoteli in restavracije prenovljeni ali na novo sezidani. Mednarodna hotelska veriga Kempinski želi Jūrmali povrniti sloves luksuznega letovišča, ki ga je že imela v času carjev.
Ob prihodu me razjezi obnašanje skupine, ki se kar ponavlja: nekateri se zelo počasi spravljajo z avtobusa, prvi hitijo naprej in ne čakajo ostalih, vodič pa tega ne ureja. Zvone to kasneje izrazi v verzih:
Se avtobus ustavi, počas' dol lezemo.
Na poti proti morju se Romana razjezi in ventile vse spusti.
Kraj je res lepo urejen: potke med borovci vodijo na plažo, na ulici se vrstijo stojnice, lokali in prodajalne, vmes veliko zelenja.
Odpravimo se po mivki, uživamo ob pivu na obali, bredemo po nizki vodi, nekateri se še malo bolj namočijo. Več kot dve uri preživimo v res sproščenem vzdušju.
Na poti nazaj v Rigo nam uspe zapeti po dve kitici slovenskih pesmi od A do Ž.
Večerja pa nas čaka v restavraciji Lido Atpūtas centrs z zanimivo urejeno okolico: mlin na veter, ribnik z mostičkom, zabaviščni park ... V stavbi je več gostinskih lokalov, nas napotijo v klet, kjer nam postrežejo na starinski način: različne predjedi,
na lesenih deskah pa kosi piščanca, pečena rebrca in dobre klobase, zraven še priloge. Vse skupaj lahko poplaknemo s pivom: za pol litra odštejemo tri evre. Živa glasba nas kmalu spravi na plesišče,
Večerja pa nas čaka v restavraciji Lido Atpūtas centrs z zanimivo urejeno okolico: mlin na veter, ribnik z mostičkom, zabaviščni park ... V stavbi je več gostinskih lokalov, nas napotijo v klet, kjer nam postrežejo na starinski način: različne predjedi,
na lesenih deskah pa kosi piščanca, pečena rebrca in dobre klobase, zraven še priloge. Vse skupaj lahko poplaknemo s pivom: za pol litra odštejemo tri evre. Živa glasba nas kmalu spravi na plesišče,
Foto: Nevenka Vahtar.
sploh, ko nastopi sam Elvis Presley - kar dober imitator.
Večera pa še ni konec: iz hotela se sprehodimo do hotela Radisson Blu Hotel z razgledom s 26. nadstropja.
"Samo ljubezen te lahko dvigne više." piše v dvigalu. Ob pijači uživamo v razgledu na razsvetljeno mesto,
na poti pa tudi ob pogledu na osvetljena pročelja poslopij in osvetlitve nekaterih spomenikov.
Po Rigi z vodičko – za vzor je lahko. Po vodi, ob vodi bilo je lepo. Ti hojladrija ...
Večerja v kleti je pravi banket: ob glasbi in Elvisu vsi mladi smo spet. Ti hojladrija ...
Vandrovce vodit ni vedno lahko, ko zgodbo jim spleteš: to pa je to. Ti hojladrija ...
Vidka pa razmišlja:
Video:
Riga
Najprej je bila tu le ribiška vasica. Mesto Riga je bilo ustanovljeno v okviru Hanse leta 1201 in postalo pomembno za trgovino med Rusijo in zahodom. Bilo je pod oblastjo mnogih držav. V prvih šest stoletjih so med prebivalci prevladovali Nemci. Prvi nasprotnik mestne državice je bil Latvijski viteški red, ki je bil veja tevtonskih vitezov. Pod pretvezo pokristjanjevanja so se vitezi stoletja borili za nadoblast in čeprav so jih prebivalci Rige nekajkrat tudi premagali, so napadi prenehali šele po livonski vojni (1558-1582), ko je red prenehal obstajati. Takrat so opustošeno deželo zasedli Poljaki, a že leta 1621 so zavzeli Rigo Švedi. Med Veliko severno vojno (1700-1721) so se potegovali za Rigo Poljaki in Rusi (ti so ji dovoljevali avtonomijo) ter Sasi, dokler je ni leta 1710 zasedel ruski car Peter Veliki. Rusi so ostali na oblasti več kot dve stoletji, a pravi gospodarji Rige so bili Nemci, ki so popolnoma prevzeli mestno gospodarstvo. V 19. stoletju se je Riga razvila v najbolj živahno pristanišče z lesom na svetu in tretje največje industrijsko mesto v Rusiji – tu so izdelali prve ruske avtomobile. Pristanišče je bilo pomembno tudi za izvoz lana in konoplje iz Litve in Belorusije. Latvijci, osvobojeni suženjstva, so začeli prodirati v trgovino, službe, intelektualne kroge. Preporod v kulturi, pevski festival 1873. Leta 1917 so zasedli Latvijo Nemci, naslednje leto je država proglasila samostojnost, a že čez dva meseca jo je zasedla Rusija. Proti njej so nastopili spet Nemci, a tudi njih so premagali domačini s pomočjo estonske vojske (julija 1919). Med obema vojnama je bila Riga »Mali Paris«: z restavracijami, nočnimi klubi in intelektualnim ozračjem tudi zaradi diplomatov, novinarjev in vohunov, ki so prisluškovali Stalinovi Sovjetski zvezi. Naslednjega leta je Latvija podpisala mirovno pogodbo z Rusijo, ki je sporazum prekršila takoj ob izbruhu druge svetovne vojne leta 1940. Čeprav so že naslednje leto nemške čete vkorakale v Rigo, so jo Sovjeti spet pridobili ob koncu vojne. Med drugo svetovno vojno so Nemci uničili predvidoma 100 tisoč Židov, po vojni pa je na tisoče Latvijcev zbežalo pred Rusi. V sovjetskih časih je Riga postala vodeči tehnični in industrijski center: vlakovne kompozicije, mopedi, pralni stroji, tramvaji, radio aparati, telefonske centrale, roboti, računalniki. Veliko novih priseljencev. Latvijci so spet proglasili neodvisnost leta 1990, ko so izrecno obnovili državnost iz leta 1918 in razglasili vmesno obdobje za okupacijo. Riga je bila izbrana za glavno mesto države. Izgubili pa so sovjetsko tržišče, za zahodni trg pa so bili zastareli. Mesto leži na obeh bregovih reke Daugava, okrog 15 kilometrov od izliva v zaliv. Stari del je na vzhodni obali v dolžini enega kilometra in 700 metrov v notranjost. Okrog teče širok pas parkov in bulevarjev iz 19. stoletja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar