Po jutranji vadbi v hotelski recepciji in zajtrku krenemo proti jugu. Ob cesti rumeno, rumeno, rumeno - rogoza in tudi sicer velike neobdelane površine. Ob jezercih nas spet spremljajo breze, ječmenova polja so obrobljena z zelenimi mejami.
Večina ječmena je že požetega in le bale slame na njivah spominjajo nanj. Vidimo redke hiše in še redkejša naselja. Okrog pol enajstih prečkamo mejo, na kateri sicer vidimo stati tri uslužbence mejnih organov, ki pa se ne zmenijo za nas. Tako brez problemov pridemo v Litvo, še eno ravno in bolj redko naseljeno državo: velika je za tri Slovenije, prebivalcev ima pa samo 3,4 milijone. Več o državi spodaj.
Na počivališču odkrijemo potovalni avtobus - hotel na kolesih, in prevzame nas nostalgija ob misli na čase, ko smo vandrovci tudi potovali in spali v predelanem avtobusu.
Pri prijetni temperaturi 19 stopinj se ustavimo na parkirišču Griča križev (Kryžių kalnas) - romarskega kraja na dvogrbem bregu. V severni Litvi smo, okrog 12 kilometrov od kraja Šiauliai.
Na stojnicah ponujajo različne križe, ob poti posamezniki igrajo pridušene melodije. Mogoče se je vse skupaj začelo že v 14. stoletju, prav gotovo pa po uporih Litovcev proti carski Rusiji leta 1831 in 1863, ko ni bilo mogoče pokopati žrtev in so tu postavili simbolične križe v spomin. Že takrat jih je bilo okrog devet tisoč, danes preko sto tisoč, vmes pa so jih ruske in sovjetske oblasti poskušale uničiti s tanki, blokiranjem področja, načrtovali so celo potopitev v akumulacijskem jezeru. Križi pa so se še kar množili - kot izraz pasivnega upora proti Rusom in hrepenenja ter upanja.
Po osamosvojitvi je ta grič spomin na vse, ki so se žrtvovali za domovino. Leta 1993 ga je obiskal papež Janez Pavel II,
v bližini pa so postavili tudi frančiškanski samostan.
Grič ni od nikogar in od vseh: vsak lahko prinese svoj križ in ga tu odloži. Če ne drugače, vsaj v mislih.
Foto: Borivoj Ladišić.
Tiho se sprehodimo med grmadami križev, kipov in rožnih vencev iz najrazličnejših materialov. Človeka prevzame spoštovanje do ljudi, ki so tu v upanju ali žalostnih spominih odložili svoje tegobe.
Na poti Branko neumorno pripoveduje o križih in načinu križanja, pa o usodi Judov v zgodovini. Res spretno prepleta podatke: ni samo poročevalec, ampak pravi pripovedovalec. V vmesnem času nam Breda pripoveduje šale, nekateri rešujejo sudoku, veliko se jih ukvarja z iskanjem besed v aplikaciji Words of Wonders. Sestavljamo haikuje, poslušamo glasbo vseh štirih držav. Potujemo pa proti obali na zahod. Pojavlja se nekaj gričkov, še vedno je veliko njiv ječmena, tu in tam njiva krompirja in nekaj živine na paši.
Skoraj dve uri imamo prosto v simpatičnem turističnem naselju ob morju: Palanga z okrog 15 tisoč prebivalci. Sestavljajo jo hiše najrazličnejših stilov med pravim bogastvom dreves in lepo urejenim cvetjem.
Pogoste so lesene potke med drevjem k morju in opazimo tudi oznako za plažo, rezervirano za pare in tako samo za ženske.
Na osrednjem delu stoji vodomet s kipom, desno pa se razteza dolga ulica prodajaln in lokalov, tudi takih z živo glasbo.
Dolg pomol sega v morje, na vzpetini pred njim pa sedijo ljudje na sedežih kot v gledališču in uživajo v pogledu na valove morja. Sprehodimo se do konca pomola, nekaj ljudi pa se celo kopa, kljub izobešenim rdečim zastavam.
Še več jih počiva in se sonči na mivki.
Globoko v mivko pa so zakopani tudi smetnjaki, da jih veter ne prevrača. Sicer pa je plaža dolga okrog deset kilometrov.
Na terasi prijetnega lokala si naročimo hladno juho z rdečo peso in zraven krompir: šaltibarščiai za dva evra in pol, zalijemo pa jo z malim temnim pivom za tri evre.
Še malo bolj proti jugu leži pristanišče Klaipėda z okrog 170 tisoč prebivalci, ki je tretje mesto po velikosti v Litvi. Zelo pomembno je zaradi pristanišča na ustju reke Akmena-Danė, ki ne zamrzne. Nacisti so tu imeli v drugi svetovni vojni bazo za podmornice. Število prebivalcev v mestu se manjša, se pa zato širijo predmestja.
Naš hotel Ibis Styles Klaipeda Aurora stoji v bližini pristanišča s trajekti in po železnici mimo njega poteka noč in dan živahen promet.
Zraven moderne stavbe je starejša iz leta 1953, ki je bila včasih kinodvorana Aurora, zdaj pa je prerejena v kongresno dvorano. V novi zgradbi je veliko stvari, ki spominjajo na kino: stari projektorji, poslikave na stenah ... Soba je lepa (s televizorjem), kopalnica tudi (s fenom),
za dobrodošlico bonbončki in sveto pismo. Do večerje imamo celo uro časa. Pravo razkošje!
Da ne bi koga prijela kadilska strast, velik napis opozarja na kazen 60 evrov, če si kajenje privoščiš v sobi.
Postrežejo nam bogato solato, meso v omaki, popečeno zelenjavo in krompir.
Foto: Vinko Šeško.
Vsakemu pripadata kar dva velika kosa torte. Malo pivo stane dva evra in pol.
Obilno večerjo bi bilo treba malo porabiti: gremo na kratek sprehod, ker pa pot v stari del mesta vodi mimo industrijskih objektov, se raje vrnemo v hotel in posedimo ob igranju kart.
Med križe odložiš težave, skrbi, k morskim valovom korak že hiti. Ti hojladrija ...
Video:
• Velikost: 65.200 km2, torej za dobre 3 Slovenije
• Prebivalci: 3,4 milijona (80% je Litovcev, največji manjšini sta poljska in ruska)
• Glavno mesto: Vilna (Vilnius)
• Jezik: litovščina sodi med baltske jezike, podobna je stari pruščini in latvijščini
• Vera: 79 % rimskokatoliška, 4 % pravoslavna, 2 % protestantska
• Lokalna valuta: evro
• Klicna koda: +370 + omrežna skupina …
• Lokalni čas: GTM +2 (ura več kot v Sloveniji)
• Ureditev: parlamentarna republika (predsednica Kalia Grybauskaite)
Litva na severu meji na Latvijo, na jugovzhodu na Belorusijo, na jugu na Poljsko, na jugozahodu pa preko Kaliningrada na Rusijo.
Litva leži na najbolj vzhodnem delu obsežnega Nemško – poljskega nižavja. Tako kot Estonija in Latvija, je tudi Litva ledeniško preoblikovana, značilna so številna ledeniška jezera, reke, nizke planote, mešani gozd (33 % površine), kar daje pokrajini posebno privlačnost in velike možnosti za sprehode, kolesarjenje in različne vodne športe. Podnebje je na obalah Baltskega morja oceansko s precej hladnimi zimami, v notranjosti pa celinsko. Najvišja točka pretežno nižinske Litve je 294 m visok Aukštojas hill.
Gospodarstvo je izjemno perspektivno. Po osamosvojitvi se je Litva povezala s številnimi znanimi mednarodnimi delniškimi družbami, zavarovalnicami in bankami. Zaradi dobrih delovnih navad in kvalitetnih uslug postajajo prepoznavni. Razvite so pristaniške, pomorske, tekstilne, finomehanične, elektronske, kemične, farmacevtske, lesne in druge dejavnosti.
Litva dolguje veliko bogatim srednjeevropskim kulturnim tokovom, rimokatoliškemu verovanju. S Poljsko je svojčas imela imperij od Baltika skoraj do Črnega morja. Je največja od baltskih držav, ima pa le okrog 100 kilometrov obale. Pretežno nižinska z dvema pasovoma vzpetin z najvišjo točko 294 metrov. Ima pet narodnih parkov in številne naravne rezervate. Ima parlament, stranke, predsednika, vlado, predsednika vlade. Tisti, ki so tu živeli pred 1920, lahko ostanejo državljani, prišleki morajo tu živeti deset let, preden lahko to postanejo. Nelitovci morajo opraviti jezikovni preizkus, da lahko delajo z javnostjo. Kar 80 procentov prebivalcev je Litovcev, ki so potomci plemena Baltov in so poselili to področje okrog 2000 pred našim štetjem. V 13. stoletju postane mogočno vojvodstvo od Baltika do Črnega morja, v 16. stoletju pa stopi v zvezo s Poljsko. V 18. stoletju postane del carske Rusije, po prvi svetovni vojni leta 1918 dobi samostojnost, leta 1940 pa jo spet zasedejo Rusi, kasneje Nemci in po drugi svetovni vojni spet Rusi. V 19., 20. stoletju in obdobju druge svetovne vojne se je ogromno Litovcev izselilo, samo v ZDA okrog 800 tisoč, večina je v Chicagu. Marca 1990 je prva od republik Sovjetske zveze, ki razglasi samostojnost, ki pa je bila priznana šele septembra 1991. Leta 2004 postane članica Evropske unije, je tudi članica Nata in od leta 2015 uporablja evro kot denarno enoto.
Stara tradicija je rezljanje križev, sonc, svetnikov, vremenskih petelinov ter njihovo postavljanje na križišča, trge, pokopališča ali mesta posebnih dogodkov. Znani so pevski in plesni festivali. Glavna hrana: krompir in mlečni izdelki, tudi meso in zelenjava. Palačinke. Cepelinas: cmoki iz krompirjevega testa polnjeni z mesom, sirom in gobami. Virtinukai – podobni polnjenim raviolom. Balandele – zeljni svitki. Troškinys – mesna enolončnica, šaltibarščiai – zelenjavna juha.
Ni komentarjev:
Objavite komentar