1. 09. 19

Slatna - 30. in 31. 8. 2019

Za danes je bilo napovedano slabo vreme, zato večina odhaja domov, z Marjeto pa ostajava, da bova zvečer odprli vrata srbskim planincem in planinkam iz prijateljskega planinskega društva. Po zajtrku, pospravljanju in čiščenju prostorov se poslovimo, midve pa zapeljemo skozi Kranjsko Goro proti Vršiču



Tokrat se ustaviva že med drugim in tretjim ovinkom, parkirava nasproti Ruskega križa in napotiva v dolino Krnica. Do Koče v Krnici obljubljajo 45 minut hoje, ki bi jih lahko še skrajšali z vožnjo po madamski cesti navzdol do parkirišča pri vodnjaku. 


Dovolj časa imava, zato lepo pešačiva. 


Preko vode kar koračiva, čeprav je spodaj most. 



Koča na planini V klinu na žalost propada, čeprav je lepa kulisa z gorami obdanega prostora. 


Malo niže so uredili Spominski park ponesrečenim v gorah: grozljivo veliko je ploščic z imeni. 


Po grušču se nadaljuje pot za kolesarje, 


pohodniška pot pa se vije lepo po gozdu z zanimivimi drevesi in skalami. 


Koča v Krnici je lepo varna pred plazovi, prijetno urejena, lahko je cilj krajših pohodov iz Kranjske Gore ali od Ruskega križa ali izhodišče napornih tur na gore okrog doline. Zaenkrat je tu le malo ljudi, 



pijača se hladi v koritu, vse skupaj varuje velikanski pes. Sprehodiva se še malo naprej, potem pa vrneva h koči, posediva pri kavi in poklepetava s prijaznima oskrbnikoma. 
Na povratku se pri vodnjaku obrneva na desno in malo raziščeva Kekčevo deželo, ki so jo kar dobro skrili. 




Namenjena je bolj obiskom organiziranih skupin. Ob pomoči dveh domačinov jo le najdeva. 


Ne greva kar takoj na parkirišče, ampak se povzpneva malo više do Mihovega doma, kjer se okrepiva s pijačo in jedačo: ričet s pol klobase je res okusen, nefiltrirano pivo pa tudi.
Ker sva ravno prav ogreti, se po povratku v Slatno odpraviva še nad planiške skakalnice. Vedno so mi trdili, da je to čisto blizu, pa je treba kar dobro stopiti po gozdni cesti in vedeti, kje zaviti z nje. 


Pretekli večer nama je Zmago postavil možica iz kamenja, zato ni bilo težav z iskanjem. Še strmi odsek navzdol z nekaj podrtimi drevesi in na vrh skakalnic je tu. Sedežnica se vrti za tiste, ki se spuščajo z ziplinom


sicer pa je kar grozljiv pogled navzdol in človek kar ne more verjeti, da se skakalci tu spuščajo na smučeh. 


Malo še pogledava za gobami, jaz predvsem odkrijem nekaj lepo okrašenih drevesnih panjev, 


na robu gozda pa skoraj stopim na kačo, pa moje je to gož, ki so ga v bližini poslopij že večkrat videli in je skoraj domača žival. Mišk je zaradi njega gotovo manj.
Pozno popoldne in večer preživiva ob branju in brskanju po mobilnih telefonih, potem pa se začne zoprno čakanje na goste iz Srbije. Predvidoma naj bi prišli okrog polnoči, vendar jim je uspelo šele ob enih, dvajset minut čez štiri prvi že vstajajo, popijejo kavo in čaj, kaj malega zajtrkujejo in ob petih odidejo na turo na Mangart. Medve tudi zajtrkujeva, pospraviva in se odpraviva proti domu.
Vandrovci in vandrovke smo spet uživali v Slatni po zaslugi Planinskega društva Lisca Sevnica ter neumornih Vinka in Milke, svoje pa je prispevalo tudi lepo vreme. Upam, da se drugo leto spet vidimo! 

Video:




Ni komentarjev: