Torek, 27. 8.
Tako: stvari so spakirane, ob treh sva zmenjeni z Marjeto, ki mi je ljubeznivo ponudila prevoz. Vroče popoldne, avto pa hitro požira kilometre proti Ljubljani in veseli sva, da so kolone v nasprotno smer. Proti Kranju se tudi v najino smer kdaj zatakne in je treba malo počakati, vendar se promet kmalu spet sprosti. V Ratečah skrbno gledava, da ne zgrešiva odcepa med kozolci in v hrib po gozdni cesti, do zavetišča Slatna, ki je bivša vojaška postojanka tu blizu meje z Italijo, zdaj pa že nekaj let v oskrbi Planinskega društva Lisca Sevnica. Pesek na cesti je lepo zravnan in brez problemov prispeva na cilj.
Vinko ima tu svoj Vandrovski tabor že od sobote, udeleženci so že nazaj s ture in počivajo. Sami znani obrazi in veseli smo ponovnega snidenja. Vseliva se, izveva, kje vse so pohodniki in pohodnice v teh dneh že bili, pa tudi, da je ob sedmih obvezni sestanek.
Zadnji posnetek je delo Vinka Šeška.
Razlog: Lojze praznuje rojstni dan in kaj kmalu je miza polna narezkov in pijače. Prisrčne čestitke, šopek s hribov, steklenica vina, bonboniera, pesem ..., potem pa prijeten klepet.
Sreda, 28. 8.
Zbudim se že malo pred mojo običajno uro ob petih, skrbna Milka ima že pripravljen zajtrk, vsi prostori dišijo po kavi. Tako hitri smo, da krenemo na pot že pred šesto uro. Meja, Trbiž, Predel, Strmec, Log pod Mangrtom, Lepena.
Pred Domom dr. Klementa Juga še najdemo parkirišče, obiskovalcev pa je že kar veliko. Dve uri nam obetajo do Krnskega jezera: lepo po gozdu, ki je zdaj zjutraj še prijetno hladen. Sem in tja se vije cesta,
ob njej tu in tam kakšen šopek ciklam ali cvetovi ozkolistne preobjede. Kjer pot prečka trasa tovorne žičnice, se lahko za hip zazremo v dolino, ki ostaja za nami.
Pri zgornji postaji žičnice se pot zravna,
popestri pa jo steber s prikazom, koliko snega je bilo tu kakšno leto. Preseneti nas podatek za preteklo zimo: aprila so ga namerili 340 centimetrov, samo leta 2009 ga je bilo deset centimetrov več.
Zdaj pa je treba malo navzdol h Planinskemu domu pri Krnskih jezerih. Zakaj "pri jezerih"? Množinsko poimenovanje Krnska jezera se nanaša na Veliko (Krnsko) jezero, Dupeljsko jezero in manjše jezero V Ložnici.
Foto: Vinko Šeško.
V prijetno urejenem okolju spijemo dobro kavo, potem pa se napotimo naprej.
Najprej obiščemo pastirja v bližnji bajti in si rezerviramo sir, potem pa naprej proti jezeru.
Ob poti je vse več preobjede, ki je sicer lepa, je pa strupena. Na vrtu smo imeli včasih podobno rastlino, ki smo ji rekli Marijini šolnčki.
Foto: Vinko Šeško.
Pri jezeru ledeniškega nastanka občudujemo razgled, malo malicamo
in se čudimo številu majhnih ribic v vodi (baje so jih umetno naselili in so v okolju tujek), Vinko pa išče prostor, kjer je pred več desetletji napravil posnetek. Obiskovalcev in obiskovalk je vse več, tudi tujcev je veliko in simpatični zakonski park iz Innsbrucka nam pomaga pri fotografiranju.
Pot nadaljujemo ob jezeru, ki je največje slovensko visokogorsko jezero. Dolgo je 380 metrov, široko 150 metrov in 17 metrov globoko. Kopanje v njem ni dovoljeno zaradi ohranjanja ekosistema.
Ob koncu jezera pustimo na levi markirano pot in se napotimo po brezpotju naravnost preko travnika, potem pa v hrib med macesni in skalami.
Foto: Vinko Šeško.
Ponekod je kar težko najti prehode, končno pa prisopihamo do Vinkove bajte, ki jo je s svojimi kolegi gozdarskimi inženirji zgradil še v študentskih letih.
Privoščimo si malo več počitka in malico, potem pa povzpnemo še na Planino na Polju. Za bajto se posladkamo z zadnjimi borovnicami,
na ravnem pa predvsem občudujemo grmičke ozkolistne preobjede in široko odprte bodoče neže, kar naj bi napovedovalo lepo vreme. Ampak okrog Krna se nabirajo oblaki in hitimo naprej med visoko travo in
Foto: Vinko Šeško.
mimo Lovske koče na Polju Lovske družine Smast. Res škoda, da na planini, ki je bila pred davnimi leti jezero, ne pasejo več. Nekaj krav smo opazili samo tik nad jezerom.
Vračamo se po označeni poti, kjer nas razveseljujejo alpski maki. Nekateri se oglasijo po sir,
v planinskem domu se odžejamo in počasi vračamo v Lepeno. Pot navzdol se navadno vleče, med klepetom pa je kar hitro minila. Med čakanjem pri domu se krepčamo z različnimi dobrotami, vmes pa se za kratek čas ulije dež.
Soglasni smo, da večerje sploh ne rabimo, ampak po povratku v Slatno po poti prihoda se nihče ne odreče obloženi mizi.
Več posnetkov:
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar