1. 09. 19

Baltski trojček s Poljsko - 16. 8. 2019


Foto: Nevenka Vahtar.
Pol ure telovadimo v prostoru pod stopniščem, kjer smo sinoči igrali karte, le tiste, z nekim zrnjem napolnjene naslonjače je treba odmakniti k steni in se včasih umakniti mimoidočemu osebju. Po zajtrku, kjer si, kot običajno na tem potovanju, postrežemo sami, nas lokalni vodič Lukas ov svežih desetih stopinjah popelje po Vilni. Sicer ima diplomo iz matematike, eno leto pa se je usposabljal za vodiča. Bogat vir podatkov je, govori pa v "turbo" hitrosti. Vilna je glavno in največje mesto v Litvi s skoraj 600 tisoč prebivalci, leži pa samo 30 kilometrov od meje z Belorusijo. Po legendi je veliki vojvoda Gediminas iz tedanje prestolnice Trakai v dvajsetih letih 14. stoletja odšel na lov v dolino rek Neris in Vilnija. Izgubil se je, utrujen zaspal in v sanjah videl velikega železnega volka, ki je zavijal kot stotero volkov. Poganski duhovnik je sanje razložil kot obvezo, da vojvoda tam postavi grad in mesto. Oba bosta nepremagljiva kot železni volk. Volkovo tuljenje naj bi pomenilo slavo tega mesta, ki bo odmevala po vsem svetu. Gediminas (1275 - 1341, vladal je pa od 1316 do smrti) je res ustanovil mesto in ga po reki imenoval Vilnius. Gradili so ga lokalni vladarji in obrtniki. Sicer pa so to področje poselili že tisoč let pred tem. Od grajskega kompleksa s tremi gradovi je ostal samo še kotni grajski stolp iz okoli 1323, ko Vilna postane glavno mesto Litve, in deset metrov obrambnega zidu. Pogosti so vpadi tevtonskega reda v drugi polovici 14. stoletja, sledi razvoj v 15. stoletju, pred Tatari pa so v 16. stoletju zgradili 2,4 kilometre dolg obrambni zid. Do konca 16. stoletja je bila Vilna eno največjih vzhodnoevropskih mest s 25 tisoč prebivalci. Litvanska dinastija vlada tudi Poljski. Jezuiti leta 1579 ustanovijo univerzo, ki postane trdnjava protireformacije. V 16., 17. stoletju podrejena Poljski, konec 18. stoletja pripade ruskemu imperiju, v 20. večkrat menja gospodarje: v prvi svetovni vojni Nemci, 1918 dobi Litva samostojnost, potem v Vilni Poljaki, zatem Rusi, leta 1939 jo Stalin preda Litvi. Pred drugo svetovno vojno je bila Vilna eno največjih judovskih centrov v Evropi z 70 do 80 tisoč Judi in imenovali so jo litovski Jeruzalem.  Potem pridejo spet Nemci, uničijo Žide, od 96 sinagog je ostala samo še ena, mesto je zelo poškodovano proti koncu druge svetovne vojne, ko ga zavzame Rdeča armada. Poljaki so se izselili ali bili deportirani, ostali so Belorusi, priselijo se Litovci z dežele, Belorusi in Rusi. Rusov in Poljakov je danes okrog 100 tisoč, Belorusov okrog 30 tisoč. Mesto je odigralo pomembno vlogo v procesu osamosvajanja. Posebno dramatično je bilo januarja 1991, ko je ruska vojska napadla televizijske inštalacije, ubila v množici 13 ljudi, ki so jih branili,  in jih veliko ranila.


Najprej se ustavimo pri Vratih sončnega vzhoda, ki so še edina ohranjena od prvotnih petih v mestnem obzidju. Niso na vzhodu, le beseda "oster" je v litovskem jeziku zelo podobna izrazu za "zoro" in tako je prišlo do takega poimenovanja. Zraven je še nekaj obzidja in to se je ohranilo, ker je pripadalo samostanu, ostalo so v času ruskega imperija porušili. Deli obzidja pa so še pod zemljo, v kleteh ali kot temelj zgradbam. Obzidje je dobro služilo tudi temu, da so laže pobirali takse za uporabo cest, za postavitev stojnic ... Če si v mesto pripeljal velik kamen, ti ni bilo treba plačati za poti, ostale pristojbine pa. Veliki kamni - balvani so na polju ostali od ledene dobe, ko so jih sem privalili ledeniki. Mi skozi vrata vstopimo brez pristojbin. 


Na drugi strani vrat je kapela z Marijo, h kateri od 17. stoletja roma na tisoče romarjev. Postavili so jo karmelitski menihi leta 1633 in vanjo postavili ikono device Marije neznanega avtorja, slikano na hrastovo desko, prej je bila tu druga slika. Lokalni zlatarji so jo okovali v zlato in srebro ter pustili proste le roke in obraz. Pripisujejo ji več čudežev, obudila naj bi v življenje dekle, ki je padlo z balkona. Romarji so ji prinesli okrog osem tisoč daril v obliki src. Kapela je pogorela in so jo morali obnoviti. V 20. stoletju so jo dvakrat okrasili s kronama, ki jih je podaril papež in božji materi dal naziv mati usmiljenja. Papež Janez Pavel II je v kapeli molil ob svojem obisku, tudi papež Frančišek. Kraj je postal najbolj svet v državi, včasih so konjeniki stopili s konja, se pokrižali in izkazali Mariji spoštovanje; meščani se še danes pogosto pokrižajo, ko gredo mimo. 

Foto: Vinko Šeško.
Vinko se je povzpel prav k Mariji in nas slika.
Hodimo po starem mestu z ozkimi zavitimi ulicami 


in zanimivimi dvorišči. Okrog 1500 stavb so zgradili v več stoletjih in so mešanica različnih arhitektonskih stilov: gotski, renesančni, baročni ... Mesto je bilo vedno na meji med katolicizmom in ruskim pravoslavjem. Najrazličnejše narodnosti in religije so miroljubno obstajale ena ob drugi. Poleg 96 sinagog je Vilna včasih imela še veliko drugih cerkva, še danes jih je samo s starem delu mesta 25. Tudi samostanov je veliko, Napoleon je rekel, da jih je več kot v Rimu in več sinagog kot v Jeruzalemu.


Cerkev svete Terezije so zgradili 1635 - 1650 v baročnem stilu z rokokojsko notranjščino za karmeličane, ki so bili v bistvu asketski (delali pa so najboljše pivo v mestu), ampak velikaš, ki je financiral izgradnjo, se je hotel postaviti z razkošjem. Gradbeni material so pripeljali iz različnih delov Evrope.


Ruska pravoslavna cerkev svetega Duha s samostanom iz 16. stoletja ima relikvije pravoslavnih svetnikov Janeza, Evstahija in Antona, treh svetnikov Vilne. Telesa so kot po čudežu naravno mumificirana. Zgrajena je bila kot baročna in šele, ko so prišli na oblast Rusi, so ji dali na vrh kupole, da zgleda kot pravoslavna. Zraven je samostan, deset menihov živi tu. Tudi Rusi ga niso zaprli, ker so menihi skrbeli za brezdomce, danes ti hrano dobijo, če kaj malega opravijo, počistijo, pokosijo.


Na drugi strani pa je grška katoliška cerkev.
Ustavimo se pri spomeniku zdravniku, prebujevalcu narodne zavesti konec 19. stoletja, ki je pisal v latinici, kljub temu, da je bila v carski Rusiji zapovedana cirilica. Knjige so tiskali v litovskem jeziku takrat v pruskem Königsbergu in jih na skrivaj spravljali v deželo. Zaslužen je za šumnike, da je napravil abecedo drugačno od poljske. Nasproti stoji stavba, danes filharmonija, v kateri je leta 1905 dva tisoč intelektualcev neuspešno zahtevalo samostojnost, je pa to seme samostojnosti leta 1918 in današnjega doseženega stanja.


Jezuiti so na začetku 17. stoletja 20 let gradili baročno cerkev svetega Kazimirja (edini katoliški litovski svetnik, sin litovskega vladarja v 15. stoletju), jo kasneje dograjevali in opremljali, Rusi so jo spremenili v pravoslavno, takrat jo je obiskal Dostojevski. V času Poljske je bila spet rimokatoliška, v sovjetskih pa muzej ateizma, danes pripada jezuitom.


Mestna hiša: pred njo je trg, ki je bil včasih glavna mestna tržnica. Tu se je dogajalo vse mogoče, tudi kaznovanje obtoženih. Rablji so težko dobili žene, lahko pa so obtoženo vzeli za ženo, namesto, da bi jo usmrtili. Včasih je bila stavba drugačna: z visokim stolpom, spremenili so jo pred 200 leti v klasicistično obliko, urade so preselili drugam, stavba je postala gledališče. Sveti Krištof je zaščitnik Vilne in tudi popotnikov: če vidiš njegov kip, bo tisti dan brez nesreč.
Judovska četrt je bilo zelo pomembna, v 19. stoletju se jih je veliko izselilo, večina v Združene države Amerike. Tu imajo svoje korenine Bob Dylan, Leonard Cohen, trije izraelski predsedniki. Pred prihodom nacistov so nekateri Judje od drugod našli v Vilni zatočišče, nekateri domačini so jim pomagali, drugi sodelovali z nacisti pri njihovem uničevanju. V sovjetskih časih se je veliko Judov izselilo v Izrael, tu jih je ostalo okrog pet tisoč.
Včasih so verovali v poganske bogove in po mestu, navadno pod cerkvami, so še ostanki tega. Ustavimo se pri nekdanjem templja boga piva in medice, od katerega ni veliko ostalo. Pili so veliko lahkega piva namesto vode, ki je bila slabe kakovosti. Služilo je tudi kot osnova za juho, ki so jo jedli za zajtrk. Okrog pet tisoč ljudi še danes ohranja tradicijo verovanja v poganske bogove.


Ulico literatov (Literatų gatvę) so tako imenovali v drugi polovici 19. stoletja v čast Adamu Mickiewiczu, ki je živel na začetku te ulice. Leta 2008 je skupina umetnikov uredila zid, posvečen litovskim literatom in tistim, ki imajo z Litvo kakšno zvezo. 


Posebna plošča spominja na prvo knjigo v litovskem jeziku iz časa reformacije (16. stoletje).


Cerkev svete Ane je mojstrovina poznega gotskega obdobja, pred njo pa še naša Ani. Pred 500 leti (v 16. stoletju) so jo zgradili frančiškani, tudi samostan. Zraven pa je še ena gotska cerkev. V 17. stoletju sta bili poškodovani v rusko - švedski vojni. Napoleonu je bila cerkev svete Ane tako všeč, da bi kar vzel s sabo, njegovi vojaki pa so jo uporabljali za hlev in je bilo veliko poškodb.  Rusi so imeli tu skladišča, zaradi širitve ceste so uničili lepo ograjo in vrt. Danes so spet dve ločeni cerkvi in samostan.


Predsedniška palača, kjer so predsednikovi uradi, je bila včasih škofovska palača. Njeni začetki segajo v 14. stoletje, večkrat so jo širili.  Napoleon je v njej leta 1812 na poti v Rusijo bival 19 dni. Leta 1830 so jo renovirali. Predsednika volijo vsakih pet let, zadnjega so izvolili pred dvema mesecema, prej so imeli dva mandata predsednico. Zastave so razobešene, torej je predsednik ni zdoma. Predstavlja državo, nima kakšnih velikih polnomočij. Imajo parlament, ministrskega predsednika, veliko strank. Zraven so stare stavbe univerze iz 15. stoletja s planetarijem. To je najstarejša in največja univerza v baltskih državah, ustanovljena leta 1579 kot del protireformacijskega gibanja. Zdaj ima okrog 20 tisoč študentov, zanimiv pa je sprehod po trinajstih dvoriščih univerzitetnih zgradb. Njihova najstarejša knjižnica v Litvi ima pet milijonov knjig.


Na prostranem trgu stoji velika neoklasicistična stavba (obnovljena 1783 - 1801) - katedrala, katere začetki segajo v leto 1251, vsaj enajstkrat pa so jo dograjevali in prezidaveli ter obnavljali. Na tem mestu so včasih slavili boga groma. Ima tri ladje in enajst kapel, tu so pokopani mnogi voditelji, plemiči, nadškofi. V sovjetskih časih je bila galerija, zdaj spet cerkev. Zvonik je bil v prvi tretjini štirioglati obrambni stolp iz 13. stoletja (ena najstarejših opečnatih zgradb v Litvi) in leta 1522 so ga dozidali v višino 57 metrov. 


Od zgornjega gradu iz 14. stoletja je ostal samo še stolp in nekaj obzidja, 


spodnji grad pa je bil poškodovan v 17. stoletju in so ga renovirali leta 2009 - zdaj je muzej. Spredaj stoji spomenik velikega vojvode Gediminasa (13., 14. stoletje), ki je bil za Litvo zelo pomemben, imel stike s tujino, bil je začetnik bogatega obdobja za to državo, izbral je Vilno za prestolnico.
Po tem natančnem dveurnem ogledu starega dela Vilne se prileže slabo uro počitka


Popijemo kapučino za dva evra in pol, se čudimo menijem, ki so obteženi s kamni, 


obisk toalet pa je tudi obvezen.
Ko se sredi dneva poslavljamo od Vilne, ima zrak 22 stopinj, 



ob vožnji iz mesta pa opazujemo mnoge moderne zgradbe 


in nenavaden spomenik kot spomin na 23. avgust 1989, ko dva milijona Estoncev, Latvijcev in Litovcev oblikuje 675,5  kilometrov dolgo človeško verigo med mesti Talin, Riga in Litva, poje pesmi in izraža željo po samostojnosti.
Vilna je za nekatere najbolj zeleno, zabavno in najlepše mesto med baltskimi, odprto do srednje Evrope in sveta, tudi skozi Poljsko. Ljudje so na splošno manj rezervirani in toplejši, življenje manj formalno. Povprečna plača je 800 evrov, v Estoniji je več, vendar so tudi cene višje in več je kreditov.  Največji problem so socialne razlike. Imajo pa tudi črno ekonomijo. Takoj po osamosvojitvi je bilo res težko, veliko korupcije, malo zaslužka, vendar je iz leta v leto bolje in ljudje, ki so se izselili, se vračajo. Vsako leto plačajo 39 evrov za državno zavarovanje, potem so  zdravstvene usluge zastonj. Včasih so dolge čakalne vrste, pri privatnikih pa je treba plačati.
Čaka nas 458 kilometrov do Varšave


Ob cesti je še nekaj ječmena, večina polj je požetih in že zoranih. V valoviti pokrajini se med polja vrivajo pasovi gozda, nekaj je tudi pašnikov. 


30 kilometrov pred mejo napravimo krajši postanek, temperatura pa se je dvignila na 26 stopinj. Okrog druge ure prečkamo mejo, eno uro smo dobili nazaj, Poljska ima enak čas kot mi. Po gričih raste slaba koruza, vmes so požeta strnišča in gozdički. 160 kilometrov pred Varšavo imamo 45 minut postanka. 


V slast mi gre žurek - juha z zelenjavo, narezanim v trdo kuhanim jajcem in koščki klobase za osem zlotov (približno dva evra).



Čaka nas MDM Hotel sredi mestnega vrveža 


z zelo lepo opremljenimi sobami. 

Foto: Vinko Šeško.
Tudi večerja je okusna v prijetno dekorirani jedilnici. 

Foto: Nevenka Vahtar.
Ni nam še do spanja: nekateri posedimo ob igranju kart.

Vilna bogata s cerkvami je res, razlaga v turbo hitrosti je vmes. Ti hojladrija ...
Če vožnja je dolga, si malo zaspi, Bredo poslušaj: oko se solzi. Ti hojladrija ...
Voz'mo se dolgo, nas vrat že boli, vadba ta prava nas res poživi. Ti hojladrija ...
Vandrov'c po poti se pesnit' uči: haikuji in verzi – umetniki vsi. Ti hojladrija ...

Vidka pesni:


Video:




Ni komentarjev: