1. 9. 19

Baltski trojček s Poljsko - 12. 8. 2019

Zbudim se ob pol šestih, uro kasneje pa že telovadimo na bregu reke. Za nekaj časa se nam pridruži tudi domačin, ki ima pa kar nekaj težav z ravnotežjem. 





Po bogatem zajtrku (tudi zdrob, kuhan na mleku) se ob osmih z Matejem odpravimo po mestu Tartu





Najprej se ustavimo pri mostu in na trgu pred mestno hišo in se čudimo stavbi, ki stoji postrani: del je zgrajen na šoti, del pa na starem mestnem obzidju in zdaj imajo probleme s statiko. Od dva kilometra dolgega obrambnega zidu z 20 stolpi ni videti nobenih ostankov. Sicer pa so bile vse hiše na tem trgu v lasti bogatih občanov. 



Mestna hiša je že tretja na tem mestu v 800 letih, sedanjo zgradbo so začeli graditi leta 1775. Na njej je ura, ker je pomembno, da je študentarija na bližnji univerzi točna. 



Pred zgradbo je vodomet iz leta 1948 s kipom para, ki se poljublja pod dežnikom. Tega je leta 1998 oblikoval umetnik Mati Karmin, okrog pa so ploščice z imeni pobratenih mest.



Sprehodimo se do univerzitetne stavbe, ki so jo gradili od 1805 do 1809 na ruševinah nekdanje cerkve. Univerzo pa je ustanovil švedski kralj Gustav Adolf II za protestantske duhovnike in vladne uradnike že leta 1632 in je ena od treh najstarejših v severni Evropi. Danes študenti, ki jih je okrog 110 tisoč (več kot prebivalcev) dajejo mestu posebno živahnost in svojski utrip.
Na grič Toome se je treba povzpeti. Na njem je 12 tisoč let star skalnati balvan, v 5.in 6. stoletju je stala tu utrdba, v 13. stoletju pa katedrala, posvečena Petru in Pavlu. To naj bi najvišja in največja zgradba v Livoniji (Estoniji in Latviji), večkrat so jo prezidali, uporabljali pa naj bi jo samo slabo stoletje. Že pri zidavi so imeli težave, dokler niso vzidali žive device. Že v 16. stoletju je začela propadati, v 19. so del predelali za univerzitetno knjižnico, 



danes je v ohranjenem delu muzej, sicer pa propadle stene strmijo proti nebu in je hoditi med njimi že pri belem dnevu malo srhljivo. 




Preko Angelskega mosta (v bližini pa je še Vražji most) iz 19. stoletja se spustimo nazaj v mesto do kavarne Werner, ki obstaja že od leta 1895. Pol ure časa imamo za kavo: nas 46 poleg ostalih gostov in dve uslužbenki, ki nista ravno cepljeni na hitrost. Nič ne zgubljam časa s straniščem, ker pa sem zadnja v vrsti, sladico brez pšenične moke pojem stoje med čakanjem na kavo, nekaj požirkov še skoraj vrele kave po popijem na poti ven, ker se že strašno mudi. Seveda predlagamo, naj bo med prostim časom možnost izbire več lokalov, da sami sebi ne bi delali prevelike gneče.
Počasi se poslavljamo od mesta Tartu, najstarejšega v baltskih državah, estonskega duhovnega  glavnega mesta, ki velja za zibelko narodnega preporoda v 19. stoletju. Tu je vzniknilo estonsko novinarstvo (prvi časopis v estonščini), gledališče, literatura, znanost, leta 1869 so tu priredili prvi pevski festival.
Vozimo se proti Latviji med polji ječmena, nekaj koruze in živine na paši. Mejo skoraj spregledamo, le napis opozarja nanjo, šofer pa mora najprej urediti formalnosti glede cestnine. Spet smo v gneči, tokrat pred straniščem na bencinski postaji, ker imajo le enega. Latvija je velika za tri Slovenije, ima pa le 2,2 milijona prebivalcev, od tega jih 700 tisoč živi v Rigi, veliko je Rusov. Imajo veliko gozdov, najvišji hrib pa ima nadmorsko višino 312 metrov. Gospodarski položaj je slabši kot v Estoniji. Več o državi spodaj.
Med borovci cveti resa v sivih preprogah lišajev. Med redkimi kmetijami lahko vidimo že zorana strnišča. Dvignemo se med hribčke, pokrite z gozdom. Tu je začetek Narodnega parka Gauja z 920 kvadratnimi kilometri  površine: gozd, kmetijske površine, zgodovinske znamenitosti in centri prosto živečih živali. V dolini reke Gauja je bil včasih niz srednjeveških gradov, danes so večinoma ostale le še ruševine. Zaradi rdečkastega peščenjaka, ki oblikuje strme stene in jame, imenujejo to področje tudi latvijska Švica. 



Ustavimo se v mestu Sigulda, letovišču in centru za zimske športe, z okrog 17 tisoč prebivalci, naselju v zelenju, s parki, igrišči ... Mesto je baje posebno lepo v jesenskih barvah in spomladi, ko cvetijo češnje. Znano je po opernem festivalu, koncertih na prostem, pozimi pa je popularno smučanje, sankanje, bob (imajo eno najdaljših prog v Evropi), skozi vse leto tudi bungee jumping. Imamo pol ure časa za sprehod po lepo urejenem središču pri železniški postaji, na kateri ne ustavlja veliko vlakov, imajo pa v čakalnici pianino. 



Oba posnetka: Nevenka Vahtar.
V lokalu si kupimo okusno juho z zelenjavo in mesom za dva evra, malo pa lahko uživam tudi na gugalnici. Ozračje se je ogrelo na 27 stopinj.
V programu imamo prevoz z žičnico preko reke Gauje, vendar je tam velika gneča in gremo najprej do gradu Turaida (ime pomeni "Božji vrt"), ki je mogočni restavrirani srednjeveški grad in iz zraka izgleda kot velika ladja iz rdeče opeke. Gradnja gradu se je pričela leta 1214, dograjevali so ga v 14., 15. in 17. stoletju, po požaru leta 1776 so ga opustili in njegova obnova se je začela šele dvesto let kasneje. 




Po ozkih stopnicah se povzpnemo na glavni stolp in občudujemo prostrane gozdove v okolici in reko Gaujo v dolini. V bližini lesene cerkve gremo mimo groba med dvema lipama z napisom 1601 - 1620, kjer naj bi počivala legendarna Vrtnica iz gradu Turaida. Legenda (našli pa so o tem tudi zanesljive vire) govori o lepotici po imenu Maija. Kot majhno deklico so jo našli med ranjenimi po bitki med švedsko - poljsko vojno leta 1601 in jo prinesli v grad, kjer je zrasla v lepotico, ki so ji dvorili mnogi od blizu in daleč. Ampak ona je ljubila vrtnarja iz gradu Sigulda po imenu Viktors. Srečevala sta se v jami Gūtmaņa na pol poti med obema gradovoma. Nekega dne jo je poljski oficir, ki jo je neuspešno snubil, zvabil v jamo s potvorjenim pismom z Viktorsovo pisavo. Da bi se rešila pred posilstvom, mu je Maija ponudila šal s svojega vratu, če jo spusti. Rekla mu je, da ima šal magično moč varovanja. Da to preizkusi, naj z mečem zamahne proti njej. Oficir je zamahnil, jo ubil, pobegnil ter se kasneje v gozdu obesil. Za smrt je bil obdolžen Viktors, ki jo je našel mrtvo, dokler ga ni rešil Poljakov prijatelj. Naprej v dolini je Viktorsova votlina, ki naj bi jo skopal za Maijo, da je tam sedela in ga opazovala pri delu na vrtovih. 
Ko se vrnemo z gradu, najdemo tam še en avtobus iz Slovenije. Nas pa res najdeš povsod po svetu. Zdaj pa je na vrsti prevoz z gondolo preko reke Gauja. Ta lahko sprejme le 22 potnikov in potnic, zato se moramo razdeliti na tri skupine in zadnji čakamo celo uro. 



Med tem posedamo v zanimivih okvirih, brskamo po prodajalni s spominki, kjer je najbolj popularen nakit iz jantarja, in pijemo: pol litra črnega medenega piva stane štiri evre. 



Posebno pa se zabavamo, ko opazujemo pripravo mladega para. ki ju pripravljajo na spust po žičnici. Na posebnih podstavkih ležita na trebuhu, privezana sta, za spremljanje svojega podviga pa imata tudi vsak svojo kamero. Po vrvi drsita v prostem padu dokler gre in potem obvisita nekje nad reko. Ko se gondola vrača, ju porine nazaj na izhodišče. Noro! Idejo za žičnico je dal domačin in to 1025 metrov dolgo povezavo med obema bregovoma reke so odprli leta 1969. V 40 letih je prepeljala več kot šest milijonov ljudi. 



Nekaj nad deset minut uživamo ob pogledu na prostrane gozdove, reko 40 metrov pod nami in grad Turaida v daljavi. Na vrh ene izmed smrek so celo obesili medvedka iz lesa, da razgledi ne bi bili preveč dolgočasni.



Peš se spustimo do votline Gūtmaņa, ki je največja na Baltiku: 10 metrov je globoka, 12 metrov široka in 10 metrov visoka - malenkost v primerjavi z našimi jamami. Njen začetek sega preko deset tisoč let nazaj. Napisi in grbi velikašev njej so že iz 16. in 17. stoletja, ime pa nosi po "dobrem možu", ki je tu zdravil ljudi. Voda iz izvira naj bi bila zdravilna, odpravlja tudi gube, verjetno pa mi tega nismo izkoristili. Po legendi pa naj bi bile to solze nezveste žene, ki jo je mož zakopal v to jamo.
Polni vtisov tega dne se vozimo proti Rigi. Malo pred mestom vozimo po avtocesti s po dvema pasovoma in dodatnim odstavnim pasom. Dve noči bo naš dom City Hotel Teater, ki ima celo štiri zvezdice. 



Preddverje in recepcija veliko obetata, stavba pa je stara s strmimi stopnišči, k sreči dvigala delajo. Sobe so najmanj privlačne od vseh na potovanju: sicer imajo vse, kar rabiš, tudi televizor, hladilnik, komplet za kuhanje kave, rabili bi pa še bolj domiselnega dekoraterja. Večerjamo v sedmem nadstropju: dobra juha, bigice z margarino, riba z zelenjavo in rižem, tiramisu. Pol litra piva: štiri evre. Z Marijo se še malo sprehodiva po bližnjih ulicah, pri hotelu najdeva trgovinico s poceni slabim sadjem, simpatična mladenka pa nama tudi razloži, kaj je njihova nacionalna pijača. Balzam je to, predvideva pa, da nama ne no všeč. Ob pol enajstih je pa res že čas za spanje.


Je Vinko nesrečen, obupan za dva: aparat mu je crknu, se slikat ne da. Ti hojladrija ... (Janja)
Tartu nas očara z botaničnim res, univerza in tortice, cerkev še vmes. Ti hojladrija ...
Je družba velika in gneča povsod, nikar se ne dajmo: v slogi je pot. Ti hojladrija ...
Jama in grad: je že Latvija to, po žici čez reko in v Rigo nato. Ti hojladrija ...

Vidka pa se vrača v domovino svojega očeta:



Video:





















                                                          


LATVIJA
Velikost: 64.589 km2 (za dobre 3 Slovenije)
Prebivalci: 2,2, milijona (3x bolj redko naseljena)
Glavno mesto: Riga
Jezik: latvijski (podoben litovskemu) 63%, ruski 27 %, beloruski …
Vera: luteranci 20 %, pravoslavni 15 %, neopredeljeni 63 %
Ureditev: parlamentarna republika
Lokalni čas: GTM +2 (eno uro so naprej glede na Slovenijo)
Lokalna valuta: evro (od 2014)
Klicna številka: +371 + omrežna skupina …..
Latvija je obmorska dežela tako kot Estonija in Litva. Je pretežno ravninska, njen najvišji vrh sega le dobrih 300 metrov visoko (Gaizinkalns). Nizke planote, ravnina in rahlo nagubana hribovja so ledeniško preoblikovane pokrajine. Tu se je končeval mogočni severno-evropski ledenik, ki je nanosil ogromne količine proda in peska.
Latvija ima zanimive peščene obale, žal pa je Baltsko morje vedno hladno. Kar 44 % površja pokrivajo gozdovi. Veliko je rek (Daugava, Gauija, …) in jezer, kar daje pokrajini čarobno podobo. Ni čudno, da ima Latvija 4 velike narodne parke. Cela vrsta rastlin in živali tega severnega pasu je zaščitenih že dolga leta in Latvijci zelo spoštujejo varovanje narave, med drugim skušajo ohraniti divje konje - konicke.
Latvija je redko naseljena dežela. Dobra 2 milijona prebivalcev živi na 64.000 km2. Imajo zelo nizko rodnost: devet rojstev na 1000 prebivalcev, zelo veliko je tudi ločitev.  Samo 62 % prebivalcev je Latvijcev, 27 % je Rusov, ostali pa so Litovci, Finci, Belorusi, Ukrajinci, Židje in drugi. Sicer pa so Latvijci in Latvijke praviloma zadržani, delujejo celo malce neprijazno, imajo pa podjetniški duh. Poleg narave obožujejo tradicije (poganstvo) in navade.
Po osamosvojitvi pride do krize zaradi političnih in ekonomskih pritiskov, tudi Rusije. Zaplete se tudi glede uradnega jezika, Rusi so se neuspešno prizadevali, da bi bil drugi uradni jezik v Latviji ruski. 
Kot vse baltske državice, se tudi Latvija z velikim zanosom razvija. Njena močna področja so gozdarstvo, pomorstvo, trgovina, ribolov. Kljub temu se je je svetovna kriza krepko dotaknila, kakor mnoge evropske države. Od leta 2004 je članica Evropske unije, leta 2014 pa je sprejela EVRO kot denarno valuto.
Med tremi mogoče najmanj znana, v sovjetskih časih obiskana le Riga. Je širša kot je razdalja s severa na jug. Polovica njene obale je ob zalivu Riga, zalivu Baltskega morja, ki ga pred odprtim morjem varuje estonski otok Saaremaa. Najvišja točka Gaizina Kalns – 312 metrov nad morjem. Na severovzhodu ne priznava pripojitve 15 x 85 kilometrov velikega ozemlja Rusiji. Ima narodni park Gauja in več naravnih rezervatov. 
Parlament s 100 poslanci. Državljani pred letom 1940 in njihovi potomci so avtomatično državljani tudi zdaj, ostali (okrog 35 procentov) leta 1993 niso imeli pravice voliti. Večina bi bila upravičena do državljanstva, če dokažejo čas bivanja in znanje jezika. Rusi, Belorusi in Ukrajinci tu bolje znajo lokalni jezik kot v Estoniji. Javni uslužbenci morajo seveda znati latvijsko. Latvijci so v manjšini v vseh večjih mestih, Riga je izrazito ruska. Latvijci so potomci Baltov – indoevropske etnične skupine. Do 200 tisoč Latvijcev živi po svetu, polovico od tega v ZDA. 
Značilni so glasbeni festivali
Priljubljeni športi: hokej na ledu, bob, košarka.
Hrana: mlečni izdelki, jajca, krompir, žitarice, meso, ribe, juhe, klobase, sadne pite.

Latvija v Evropski uniji.


VIRI:
Spletna stran Turistične agencije Oskar, Wikipedia, druge spletne strani
Bogomir Ferfila: Popotniške stopinje Vzhodne, Osrednje, Severovzhodne in Jugovzhodne Evrope
John Noble: Baltic States&Kaliningrad (Lonely Planet)
Estonia, Latvia&Lithuania (Lonely Planet)






Ni komentarjev: