Ob pol sedmih odhaja avtobus na sobotni izlet Planinskega društva Lisca Sevnica. Do Mirne se nas nabere 40, trije prijavljeni pa se niso pojavili. Pražilci krompirja potujejo v Postojno s kombijem. Malo živčno pogledujemo proti nebu, vendar upamo na najboljše: da vsaj med pohodom ne bo deževalo. Na Postajališču Lom se ustavimo za osvežitve, potem pa naprej proti Postojni. Pri pokopališču se nam pridružita dve planinki domačinki in kmalu vemo nekaj več o Postojni.
Letos je 110 let, kar je dobila mestne pravice, po koncu svetovne vojne leta 1918, ko so prišli Italijani, je šele postajala mesto.
Na vzpetini Sovič z nadmorsko višino 674 metrov je imela že v 12. stoletju grad z različnimi lastniki in težavami (požar), v 17. stoletju je bil uničen. V mestu so zgradili novejši grad, v katerem je danes Inštitut za raziskovanje Krasa s podiplomskim študijem krasoslovja - edini tak študij na svetu. Turizem v Postojnski jami se je začel po letu 1818, ko je jamo ponovno odkril Postojnčan Luka Čeč. Vozimo se mimo ene izmed vojašnic, tu je zdaj industrijski otok in azilni dom za tujce. Ob poti je tudi odcep za Pivka jamo, ki je še ne poznam. Blizu je Batalov spodmol, pomembno nahajališče iz časa neandertalcev, ki ga je raziskoval Srečko Brodar. Delno se vozimo po Jamborni cesti, po kateri so včasih tovorili velike kose lesa za ladjedelnice in gradnjo v Benetkah. Pri kozolcu toplarju na križišču cest proti Predjamskemu gradu in vasi Studeno so predstavili en tak velik jambor. To je področje več vasi, ki so se včasih preživljale s furmanstvom, veliko je bilo mest za priprege, gostiln. To prevozništvo je najbolj cvetelo po letu 1719, ko je Trst postal svobodno pristanišče. Tudi, ko so zgradili novo cesto od Planine do Postojne, so daljše tovore laže spravljali po tem terenu. Leta 1856 z izgradnjo železnice furmanstvo zamre. Hribovje, ki na severni strani obdaja Postojnsko kotlino, imenujejo Zagora in domačine Zagurce, najvišji vrh pa je prav Sveti Lovrenc ali Gora z nadmorsko višino 1019 metrov.
Izstopimo v vasi Studeno z nekaj več kot sto hišami (nekatere so opuščene) in malo manj kot 300 prebivalci. Imajo pa svojo župnijo in cerkev svetega Jakoba.
Pripravimo se za pohod, ki naj bi trajal okrog uro:
nekaj časa se pot rahlo vzpenja, potem pa še bolj postavi pokonci. K sreči ni preveč blatna, vodi pa po odprtem - po travnikih in je razgledna,
vendar danes razglede kam dlje zastira megla. Dvigujemo se naravnost v hrib, brez kakšnih okljukov,
družbo pa nam občasno delajo konji, zaradi katerih prečkamo tudi nekaj vrat v električni ograji.
Drugi posnetek je delo Irene Rugelj.
Že smo mimo križa in kmalu pri cerkvi svetega Lovrenca. Ta je v osnovi še romanska in je omenjena že leta 1391, večkrat so jo prenavljali: zvonik ima letnico 1671, leseni oltar pa so postavili leta 1901. Malicami in se razgledujemo po okolici: za cerkvijo je večji travnik, tudi pred cerkvijo je dovolj prostora.
Okrog deset minut je še do vrha, hodimo po redkem gozdu, v katerem odcvitajo modre lepotice.
Zadnji posnetek je delo Vinka Šeška.
Na vrhu je plošča z označenimi smermi, tik pod vrhom pa dve simpatični klopi, ki sta še topli - sklepamo, da je na vrhu zjutraj sijalo sonce, zdaj pa se uspešno skriva.
V dolino se spustimo po drugi poti proti vasi Gorenje.
Vodi strmo navzdol med mogočnimi bukvami, zemlja med kamni pa je spolzka in moramo paziti na vsak korak.
Niže je pot bolj položna in končno smo na makadamski cesti.
Pred vasjo stoji velik zbiralnik za vodo, pri izviru pa opazimo tudi informativno tablo Od izvira do štirne. Že pri vasi Studeno in tudi tu se čudimo neobranim slivam na drevesih.
Vas ima okrog sto prebivalcev in podružnično cerkev svetega Lenarta. Pri eni izmed hiš opazim spominsko tablo z nenavadnim besedilom.
Avtobus nas že čaka in za Festival praženega krompirja smo že malo pozni, saj pridemo na prizorišče malo pred eno, prireditev pa se začne ob dvanajstih.
Drugo sliko je posnel Vinko Šeško.
Naši pražilci nam prihranijo slastne porcije krompirja z mesnimi dodatki, množice več tisoč obiskovalcev in obiskovalk pa pri okrog 60 stojnicah hitro pojedo pripravljeni krompir. Razpoloženje je na višku: sliši se pesem, različni muzikanti godejo na več mestih, srečujemo prijatelje in znance ... Tudi rahlo rosenje ne more pokvariti dogajanja. Kavo si poiščem malo dlje od prizorišča, potem pa si ogledam Postojno:
Inštitut za raziskovanje Krasa,
Hotel Kras,
spomenik Miroslavu Vilharju,
župnijsko cerkev svetega Štefana in
predstavitev kraškega sveta pred Informacijskim centrom.
Zaradi dežja malo prej, ob pol treh, slovesno spustijo zastavo in dobi jo podžupan občine Sevnica, ki bo gostila Festival praženega krompirja naslednje leto. Janez Kukec se lahko pohvali, da je v Postojni kar osem pražilskih skupin iz naše občine, tri iz njegovega Tržišča. Veseli del pa se nadaljuje: glasba, folklora ...
Na povratku se pri Grosupljem na kratko ustavimo za nujne potrebe. Žejni pa tako nismo, saj Tone skrbi za naša grla. Se vidimo drugo leti v Sevnici!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar