Gradec (Graz) - 2. 12. 2023

13 se nas zbere od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica na Železniški postaji Sevnica, ena se nam pridruži v Mariboru. Malo s strahom čakamo, če bo na vlaku ob 8. 39 za Gradec (Graz) gneča, pa ni sile: slovenski vagon je nekaj časa celo čisto prazen, ker ni ogret, mi pa najdemo zatočišče v toplem hrvaškem. Na poti se pogovarjamo o programu tega dne in zanimivostih Gradca, tako čas hitreje mine. 

Na Glavno železniško postajo (Hauptbahnhof) pripeljemo z minimalno zamudo in takoj nas prevzame okolje te zgradbe. Več o zanimivostih pod videom.

Že iz vlaka vidimo naletavanje snega, v mestu ga je kar nekaj zapadlo. Kljub temu, da je vse videti kot snežna pravljica, je treba paziti na korak po snežni brozgi in spolzkih tleh. Poiščemo postajališče avtobusa številka 52 in se odpeljemo približno štiri kilometre proti jugu na Centralno pokopališče (Zentralfriedhof). Z vozovnicami nimamo težav, saj je mestni promet na vse adventne sobote zastonj.  

Pozdravi nas Cerkev svetih Cirila in Metoda, 

med mogočnimi grobnicami se sprehodimo do mednarodnega spomenika žrtvam nacizma, kjer je pokopan tudi Sevničan Savo Kladnik. Na marmorju, pokritem s snegom, mi spodrsne, k sreči brez posledic, sta pa potrebna dva ali trije močni, da me dvignejo. HVALA ZA POMOČ!

Z avtobusom se vračamo na Glavno železniško postajo, potem pa s tramvajem številka 6 (lahko tudi 1, 4 ali 7) v središče mesta. Pa se vozimo malo naokoli, kar niti ni tako slabo: odpočijemo se in ogrejemo. 

Na Glavnem trgu (Hauptplatz) se zazremo v Mestno hišo (Rathaus) in spomenik štirih štajerskih rek s spomenikom nadvojvodi Janezu (Erzherzog Johann), na vogalu pa še v zanimivo hišo z baročnimi štukaturami.

Mimo blagovnice Kastner & Öhler, ki slovi po elegantni ureditvi v adventu, 

se napotimo do stopnic na Schloßberg, se ozremo proti začetku predora pod hribom, potem pa proti Muri. Prečkamo jo in vidimo, da je trenutno zelo vodnata, skozi mesto pa ima tudi hiter tok. Ogledamo si bogato Cerkev Mariahilf, kjer imam nek poseben red ravno bogoslužje.

Preko umetnega otoka na Muri (Murinsel) nadaljujemo pot do vzpenjače (Schloßbergbahn) in v štirih minutah smo na ploščadi, ki je 123 metrov visoka nad Glavnim trgom. Pričaka nas improvizirana samopostrežna restavracija, kjer si sam pripraviš kapučino za dva evra 50, mogoče pa je kupiti tudi govejo juho s cmočki ali kakšen drug prigrizek. Za prijetnejše vzdušje na dveh mestih prasketa ogenj, postavljene pa so tudi velike jaslice iz lesa.

Mimo Stolpa z zvonom (Glockenturm) je mogoče priti nad zidove nekdanje trdnjave, med katerimi za konec tedna pripravijo bogat sejem. Spustimo se po kar vratolomni poti zaradi spolzkega snega, se sprehodimo med stojnicami, na katerih je nekaj zelo posrečenih obrtniških izdelkov: majne lesene jaslice so tudi med njimi. 

Stojnice z umetniško izdelanimi predmeti so tudi malo niže na hribu, mi se pa spuščamo na razgledišče, s katerega se nam odpira lep pogled na mesto.

Previdno drsamo do Stolpa z uro (Uhrturm), se fotografiramo, za spust pa uporabimo dvigalo, ki stane dva evra 20. Da se ne bi popolnoma izognili hoji, se moramo vzpeti po predoru z vhodi v nekdanje zaklonišče.

Karmeliterplatz ima poleg Deželnega arhiva tudi lokal s kebabom in pico, nam pa gre najbolj v slast Schnitzelteller z dunajskim zrezkom, pomfrijem in solato (9 evrov 90). Imajo tudi laško ali avstrijsko pivo po dva evra 70 za veliko pločevinko.

Med našim prehranjevanjem se zunaj začnejo prižigati luči: najprej jih občudujemo na Sporgasse, potem zavijemo na Hofgasse z Dvorno pekarno, poslopji stare univerze in gledališča. Na koncu pokukamo v Graški grad (Grazer Burg), 

da vidimo posebnost v arhitekturi: dvojne stopnice (Doppelwendeltreppe).

V katedrali Svetega Egidija (Dom) smo presenečeni nad bogastvom notranjosti, fresko na zunanji steni pa obnavljajo.

Zdaj pa na Glockenspielplatz s hišo nekdanjega izdelovalca žganih pijač Maurerja, ki je uredil, da ob določeni uri zazvenijo zvončki za ples figur plesnega para.

Na Stempfergasse v izložbah še ni jaslic, čeprav se sveti napis Pot jaslic (Krippenweg), 

Herrengasse pa je slovesno osvetljena in polna ljudi. 

Foto: Marta Brežan.

Pridemo namreč na odpiranje Ledenih jaslic (Eiskrippe) na dvorišču Deželne hiše (Landhaus), ki jih je letos izklesal finski mojster Kimmo Frost iz 33,3 ton ledu. Vrstijo se govori in zborovske pesmi, 

mi pa kmalu hitimo na Glavni trg, kjer diši po kuhanem vinu (4,70 in dva evra za lonček, ki pa ga lahko vrneš in dobiš denar nazaj), klobasah in še čem. Četrt litra močnega in sladkega vina nas dobro ogreje. Nad nami se dviga Mestna hiša s projekcijami, tu se košati 150 let stara in 29 metrov visoka smreka (po nekaterih podatkih celo 35) s 25 tisoć lučkami.

Ob šestih smo zmenjeni za povratek in s tramvajem številka 7 se odpeljemo na Železniško postajo. Vlak za Zagreb že stoji na peronu: hrvaški vagon je topel, slovenski brez elektrike in gretja. Postajni delavci skomignejo z rameni: češ, je pač slovenski vagon. Krepko nas je sram. Na poti elektrika sicer gori, tudi gretje začne delovati, mi pa si tudi ne pustimo vzeti dobre volje po bogato izkoriščenem dnevu.

Še pred pod deseto smo samo z nekaj minut zamude spet v Sevnici z občutkom, da smo doživeli zimsko pravljico, ki pa je tudi mokra in mrzla.

Več posnetkov

Video:

GRADEC (GRAZ) 2023

Meja Šentilj/Spielfeld/Straß: velik grad na hribu, ki na zunaj ne zgleda preveč vzdrževan. Star naj bi bil okrog 800 let, začetek kot obrambni stolp, potem 1577 grad, adaptirali so ga od leta 2007 in leta 2013 je zaživel s prireditvami, porokami in pokušnjo vina.

Polja: ostanki koruze in buč za pridelavo olja. Postanek: Leibnitz (Lipnica) - mesto z okoli 13 tisoč prebivalci in razvalinami rimske naselbine. V okolici vinogradi in "pušenšanki" (Buschenschank - prodaja vina in druge domače hrane na kmetiji.

Avstrija je približno štirikrat večja od Slovenije (83.871 km²) in ima okrog osem in pol milijona prebivalcev. Kar 20 procentov prebivalstva je priseljencev, največ iz bivše Jugoslavije. Veliko njenega ozemlja je v alpskih predelih in le 32 procentov površine leži pod 500 metrov, področje od meje do Graza je že takšno. Začetek današnje Avstrije  pomeni leto 1955, leta 1995 stopi v Evropsko Unijo, 1999 pa uvedejo evro namesto šilinga. Nemško ime za državo po eni izmed teorij pomeni "vzhodna posest" ali "vzhodno cesarstvo" - namreč tedanje Bavarske. Ljudje govorijo bavarsko narečje nemščine, tu pa so še jeziki manjšin: poleg madžarščine in gradiščanščine tudi slovenščina. Sestavljena je iz devetih zveznih dežel: Burgenland, Kärnten, Niederösterreich, Oberösterreich, Salzburg, Steiermark, Tirol, Vorarlberg, Wien; vsaka ima deželni parlament, vlado in deželnega glavarja. V pristojnosti posameznih dežel so zlasti področja, kot so varovanje okolja in pomembnejših zgradb, ribolov in lov ter podobno, ostalo je urejeno na zvezni ravni.

Gradec (Graz) je glavno mesto avstrijske zvezne dežele Štajerske in drugo največje mesto v Avstriji z malo več prebivalci kot jih ima Ljubljana: okrog 330 tisoč. Sicer pa ima v tej državi le pet mest več kot 100 tisoč prebivalcev. Ime izhaja iz slovenske besede "gradec" za majhen grad ali majhno naselbino, nemško ime Graz pa je prvič zapisano leta 1128. Danes je to mesto z visoko tehnologijo, pomembnim letališčem, turiste pa poleg starega mesta pod hribom Schloßberg privlačijo tudi smučišča na bližnjih hribih. Med industrijami je gotovo zelo pomembna avtomobilska: Magna Steyr z okrog 30 tisoč delavci na različnih lokacijah. Na robu mesta se raztezajo neverjetno veliki trgovski centri, kamor hodi nakupovat tudi marsikdo iz Slovenije.

Glavna železniška postaja (Hauptbahnhof): okrog 30 do 40 tisoč potnikov in nad 500 vlakov na dan (najbolj frekventna – takoj za Dunajem). Prvotna stavba 1843, večkrat širili, obnavljali, nazadnje 2016. Umetniška inštalacija je iz leta 2003, ko je bil Graz evropska prestolnica kulture. Naj bi jo kasneje odstranili, pa je niso. Večkrat izbrana za najlepšo v Avstriji.

Osrednje pokopališče Zentralfriedhof preseneti z veliko neogotsko cerkvijo (Sveti Ciril in Metod, posvečena 1895, najprej rimokatoliška, zdaj srbska pravoslavna) in bogatimi grobnicami, kot največje pokopališče v tem mestu (25 hektarov, 30 tisoč grobov). Mednarodni spomenik žrtvam nacizma iz leta 1961 so napravili po načrtih Plečnikovega učenca Borisa Kobeta (1905 - 1981). Njegovo delo sta tudi spomenika na Urhu in v Dražgošah. Sestavljen je iz pohorskega tonalita. V celoti so ga izdelali kamnoseki v Cezlaku nad Oplotnico, nato so ga s tovornjaki prepeljali na centralno pokopališče v Gradec, kjer so ga oplotniški kamnoseki sestavili v celoto. Na visokem obelisku v enajstih jezikih piše: Čuvajte svobodo in mir, kajti dali smo zanju življenje. Na granitnem oboku pa je vklesanih 2516 imen, od tega 1213 slovenskih žrtev: med njimi je tudi Šarh s sinovi, mnogi narodni heroji kot Slavko Šlander, Slava Klavora in Savo Kladnik kot prva žrtev okupatorja iz Sevnice. V Gimnaziji v Mariboru je postal član SKOJ-a, kot železniški pripravnik na sevniški postaji se je vključil v narodnoosvobodilno gibanje in bil soorganizator OF v Sevnici. Bil je izdan, Nemci so ga 13. 9. 1942 aretirali, odpeljali v celjski zapor Stari pisker, kasneje v mariborske zapore, kjer so ga skupaj s 143 talci 2. oktobra ustrelili in še isti dan odpeljali v avstrijski Gradec in pokopali v skupne grobove.

Glavni trg (Hauptplatz) je bil v 12. stoletju še velika večja tržnica. Spomenik - vodnjak štirih štajerskih rek (Mura, Drava, Enns, Sann) iz leta 1878, ki je obenem spomenik nadvojvodi Janezu (Erzherzog Johann), ki je v prvi polovici 19. stoletja na Štajerskem uvajal modernizacijo na področju kmetijstva, industrije, kulture … Mogočna Mestna hiša (Rathaus) se dviga nad njim (osnova iz leta 1550, klasicistična oblika iz časa 1887 - 1893). Na vogalu pogled pritegne Luegg-Haus iz 15., 16. stoletja z baročnimi štukaturami.

Mura (levi pritok Drave pri Legradu na Hrvaškem, izvira v zvezni deželi Salzburg), ima v mestu kar velik padec, tu sta dve pridobitvi iz leta 2003, ko je bil Graz evropska prestolnica kulture: Kunsthaus z nenavadno obliko (muzej sodobne umetnosti, z dodatnim oknom – pogled proti Schloßbergu) in Murinsel v obliki školjke - 47 metrov dolg umetni otok na reki Muri ameriškega arhitekta po imenu Vito Acconti (protesti meščanov, vendar ga niso odstranili, tudi inštalacije na Glavni železniški postaji ne). Tu so na sporedu različne prireditve, dela tudi lokal. Minoritska cerkev Mariahilf, ki so jo zgradili v letih 1607 - 1611. Od leta 2019 ima Glockenspiel 13 zvončkov, 20 tonov, preko 60 melodij, ki jih menjujejo v skupinah po pet. Vodi jih računalnik, lahko igrajo tudi ročno, oglasijo pa se za pet do deset minut vsak dan ob 16.00.

Na Schloßberg ne moreš peš po 260 stopnicah, ker jih za zimo zaradi varnosti zaprejo, na tekmovanju tekači in tekačice z njimi opravijo v manj kot dveh minutah. Stopnice se imenujejo Kriegssteig, neuspešno so jih želeli preimenovati v Friedenssteig. Zgradili so jih med letoma 1914 in 1918, tudi s pomočjo ruskih ujetnikov.

Z vzpenjačo (Schloßbergbahn), zgrajeno 1894, obnovljeno 2004, v štirih minutah premagamo vzpon 61 stopinj in smo na ploščadi, ki je 123 metrov nad Hauptplatzom. Obstajajo dokazi o poseljenosti na tej dolomitni skali že v osmem stoletju pred našim štetjem, leta 1125 pa so tu zgradili grad, leta 1544 so ga spremenili v najmočnejšo trdnjavo vseh časov, saj je niso osvojili niti Madžari, niti Turki v dveh poskusih, Francozi pa so sem prišli po grožnji, da bodo uničili Dunaj. Le še nekateri zidovi pričajo o nekdaj najmočnejši utrdbi vseh časov, ki jo je Napoleon leta 1809 zavzel na koncu po diplomatski poti. Uhrturm in Glockenturm so morali domačini od Franzozov odkupiti, da so ju rešili. Podrli so trdnjavo na Schlossbergu, le malo je ostalo od nje, delno je hrib spremenjen v park, rožni vrt, vinograd, lokali.

V zadnjih letih so obnovili staro, močno razvejeno mrežo predorov, v katerih pogosto prirejajo razstave. Uredili so tudi Dom in Berg, to je dvorano za koncerte, sprejeme, zabave in druge prireditve. Prehod skozi hrib je del obsežnega podzemnega sistema Luftschutzstollen v dolžini 6,3 kilometra, z 12 tisoč kvadratnimi metri uporabne površine in 21 vhodi. Sistem so zgradili prisilni delavci v času druge svetovne vojne (leto in pol od leta 1943 naprej) kot zaščitni bunker za 50 tisoč ljudi in vojaško bolnico. Povezan je tudi z nekaterimi naravnimi podzemnimi jamami, ki so bile do 1944 leta le malo znane. Danes so tu razstavni in prireditveni prostori, privatni muzej, prehod, pravljična železnica, disko, dvigalo za Schlossberg .... Eden izmed predorov vodi skozi cel hrib, do vrha Schlossberga pa iz predora znotraj hriba vodi posebno dvigalo iz leta 2000 za dva evra 20 si v minuti in pol na vrhu.

V 34 metrov visokem Glockenturmu (prvotno zgrajenem za kapelo zraven - samo še temelji, kasneje zapor) iz leta 1588 visi Liesl - tretji največji zvon na Štajerskem (za Mariazell in Schloss Seggau), ki ob sedmih, dvanajstih  in devetnajstih zazvoni sto enkrat, ker je vlit iz toliko turških topovskih krogl. To ne bo držalo, ker je iz brona, topovske krogle pa ne. Ulili so ga leta 1587 v Grazu in okrog njega delali stolp. Ima premer 197 centimetrov in tehta 4633 kilogramov.

Uhrturm: stolp je omenjen že leta 1265, današnjo obliko je dobil leta 1560. Na vsaki strani je številčnica s premerom več kot pet metrov, prvotno so bili na njih samo urni kazalci, kasneje so dodali še krajše minutne. Torej: ravno obratno, kot je sicer v navadi. Kmetom na polju, ki so gledali na to uro, so bile ure bolj pomembne kot minute. Nad številčnico je lesen hodnik, iz katerega so lahko na vse strani spremljali položaj glede nevarnosti požara. V stolpu so trije zvonovi: eden zvoni ob polni uri, drugi je za primer požara, tretji je opozarjal, da bodo zaprli mestna vrata. Tisti, ki se oglasi ob polni uri, je najstarejši zvon v Grazu iz leta 1382.

Karmeliterplatz s kužnim znamenjem Svete trojice, na njem je v nekdanji karmelitski cerkvi in samostanu našel prostor Deželni arhiv. Naprej vodi pot po verjetno najstarejši ulici v mestu Sporgasse, tako se tako imenuje po ostrogah (Sporen), ki so jih tu kovači izdelovali v 14. in 15. stoletju. Tu je že v prazgodovini potekala trgovska pot za Madžarsko. Zdaj se na obeh straneh vrstijo trgovine, med njimi je tudi zelo stara gostilna Zur goldenen Pastete, v kateri je leta 1969 jedla tudi kraljica Elizabeta II s princem Philipom. Na levo se odcepi Hofgasse, ob kateri so na levi gledališče in grad, na desni pa mogočna vrata z lesenim izrezljanim okvirjem Hofbaeckerei Edegger-Tax (Dvorna pekarna), ki deluje že od leta 1569; poslopja stare univerze in na koncu katedrala (Grazer Dom) iz 15. stoletja, ki je posvečena Svetemu Egidiju (puščavnik in opat iz šestega, sedmega stoletja, deloval tudi v Franciji). Ta zelo pomembni objekt skriva v notranjosti veliko zakladov, zunaj pa je vredna ogleda freska iz leta 1480, ki prikazuje strahote kuge, vojne in kobilic kot prošnjo za odpuščanje in milost v bodoče. Sosednja stavba je Mavzolej Ferdinanda II.

Graški grad in park (Grazer Burg in Burggarten) iz 16. stoletja: Hofgasse, blizu katedrale): začetek leta 1438, več predelav, obnov, v 2. svetovni vojni poškodovan, obnovljen, dograjen novi del. Zdaj so tu prostori deželne vlade in deželnega glavarja. Obiskati je mogoče dvorišča in dvojne stopnice Doppelwendeltreppe (Zwillingwendeltreppe) iz 1499/1500. Dve stopnišči se razdvajata in na vsakem nadstropju spet spajata (delitev in sprava).

Glockenspiel od 1905 na hiši nekdanjega izdelovalca žganih pijač Maurerja: trikrat na dan (11.00, 13.00, 18.00) se figuri para v narodnih nošah zavrtita ob zvokih 24 zvončkov in treh različnih melodijah, ki jih petkrat na leto menjajo (Glockenspielplatz).

Landeszeughaus - orožarna z največjo svetovno zbirko orožja iz srednjega veka (okrog 32 tisoč kosov). Poslopje so zgradili v 17. stoletju, leta 1882 pa je postalo muzej. Štiri etaže so polne topovskih krogel, topov, sulic, helebard, mečev, sabelj, oklepov (tudi za konja), pištol, pušk, opreme za turnirje - iz časa od 16. in 17. stoletja. Večina je bila tu v skladišču in nikoli na bojnem polju, nekaj pa je tudi donacij. Vsak teden naj bi jih namazali s posebnim oljem, vendar ne uspejo vedno. Posamezne kose je treba občasno restavrirati, vendar je dva tedna na leto restavratorska delavnica zaprta: strokovnjaki restavratorji takrat poskrbijo za orožje papeževe garde v Vatikanu.

Herrengasse, kjer na eni strani ne moremo zgrešiti poslikane hiše iz leta 1742 (Gemaltes Haus), na drugi pa renesančne zgradbe Landhaus, ki so jo gradili v 16. stoletju za sedež nekdanjih deželnih stanov, zdaj je tu sedež deželnega parlamenta (Landtag - 48 poslancev). Na njenem dvorišču si je poleg vodnjaka iz leta 1590 gotovo vredno ogledati jaslice iz ledu (Eiskrippe), ki jih postavljajo od leta 1996, in naj bi bile prve in edine na svetu. Iz 35 ton ledu jih ustvarjajo po ideji umetnika Gert J. Hoedl, sedem metrov so dolge in pet metrov visoke. Od Herrengasse se odcepi Stempfergasse, ki se hvali s Krippenweg, potjo ob jaslicah. Te pa je treba kar iskati v izložbah trgovin, bolj majhne so, ampak umetniško izdelane.
----------------------------------------------------------------------------------------------------
V Gradcu je znana univerza iz leta 1585, ki ima danes okrog 30 tisoč študentov, tudi slovenskih. Na njej je študiral Nikola Tesla, kot učitelj matematike je tu delal Johannes Kepler, zelo znan je študij medicine, glasbe .... Mesto ima znana gledališča, zelo obiskane so operne predstave, razstave in koncerti. Med športi je pomemben nogometni klub Sturm. Z Gradcem so povezani Arnold Schwarzenegger, filmski igralec in politik (rodil v okolici); Lili Novy, slovenska pesnica (tu živela); Josip Ipavec, slovenski skladatelj; Gustav Ipavec, slovenski skladatelj; Benjamin Ipavec, slovenski skladatelj (študij in delo); Janez Puh, slovenski izumitelj, mehanik in proizvajalec vozil (živel in delal).