Kanarski trojček - 26. 5. 2024

 V pripravi.

Zbudim se ob moji običajni uri - ob petih,ob pol sedmih najdemo prostor za vadbo na prostem kar na parkirišču pred našim hotelom. Osem nas je, tudi vodička Andreja je z nami. Zaslužimo si kraljevski samopostrežni zajtrk, ob pol devetih pa smo točni na avtobusu. 

Najprej se sprehodimo po starem delu mesta La Veguete z značilnimi kolonialnimi stavbami: Kolumbovo hišo, Katedralo svete Ane ... Na ulicah smo skoraj sami: nedelja je in domačini jo spoštujejo. Spoznamo pa, da bo tempo ogledov kar hiter, če hočemo izpolniti predvideni program.

Vzpenjamo se in na poti v naselje Teror  (na nadmorski višini 543 metrov) si z zanimanjem ogledujemo, kako je pokrajina različna glede na namakanje. Naselje ima okrog 13 tisoč prebivalcev in je zaradi Bazilike Nuestra Señora del Pino (Naša Gospa od bora) pomembno romarsko središče. Po več uničenjih v 18. stoletju je zdaj obnovljena, na veličastnem baročnem oltarju stoji lesen izrezljan kip Device Marije z otrokom (Virgen del Pino). Po izročilu naj bi se Marija prikazala nekaterim prebivalcem otoka v borovem drevesu (Pino) ​​leta 1481. Nedelja je in ljudje se zbirajo k maši: vse je dobro organizirano z redarji. K Baziliki spadajo še cistercijanski samostan, škofijska palača in Muzej zavetnikov Device. Staro mestno jedro je spomeniško zaščiteno, poseben čar mu dajejo značilne bele hiše z arhitekturno raznolikimi, večinoma lesenimi balkoni. Danes je tu še posebno živahno, ker je ob nedeljah tedenski sejem z mnogo stojnicami, ki ponujajo domače dobrote. Mesto pa je znano tudi po mineralni vodi: v grapi Teror so trije veliki izviri. Mi pa najdemo še eno pijačo Kanarskih otokov: kavo z likerjem barraquito, ki jo pijemo za šankom značilnega lokala v izjemno veselem vzdušju. 

Zajtrk kraljevski, so sobe tip-top; zdaj po ogledih hitimo v galop.
Kava odlična, vzdušje za pet; v cerkvi dobimo odpustkov si spet. Gremo v daljine ...

Še kar naprej se vzpenjamo in čas je za naše pesmi in ovrednotenje programa do sedaj v  verzih:

Mi smo mi, Oskarji, mi smo prva liga: ko divjamo naokrog, napor je ena figa.

Pa zakaj, pa zato, ker naj vedno lušno bo, ker naj vedno lušno bo, zato, zato!

                                                     (Po melodiji: Mi smo mi, fantje vsi ...)

Ko Oskarji se na pot podamo, to je to. Ko Oskarji se na pot podamo, sonce sveti nam toplo.

Če tudi dež je, al' sneg, al' toča, nič zato. Če tudi dež je, al' sneg, al' toča, mi sonce v sebi nosimo.

Po cestah ravnih in po ovinkih zdaj na pot! Po cestah ravnih in po ovinkih: naj sreča spremlja nas povsod!  (Po melodiji: Bella ciao)

Ob cesti je vse več bora, nekaj tudi pogorelega, mi pa vse više - do parkirišča tik pod Picos de Las Nieves, ki je najvišji vrh otoka Gran Canaria (1949 metrov). Samo še po nekaj stopnicah in splezamo na skalo, od koder imamo čudovit razgled daleč naokoli. Spontano zapojemo Na planincah sončece sije ... Snežni vrh je zato, ker so v 17. stoletju izkopali vrsto jam za shranjevanje snega, ki je padel pozimi, poleti pa so ga uporabili za hlajenje. Ozemlje, ki obkroža Pico de las Nieves v njegovem zgornjem delu, je last španskih oboroženih sil in tam se nahajajo različni radarski in telekomunikacijski sistemi. Vidimo jih na vrhu, v daljavi pa tudi naš naslednji cilj: vulkansko gmoto Roque Nublo. Do nje se je pa treba že bolj potruditi: zapeljemo se do izhodišča, naprej pa peš.

Več posnetkov
Video: