Kanarski trojček - 26. 5. 2024

Zbudim se ob moji običajni uri - ob petih, 

Foto: Nevenka Vahtar.

ob pol sedmih najdemo prostor za vadbo na prostem kar na parkirišču pred našim hotelom. Osem nas je, tudi vodička Andreja je z nami. 

Zaslužimo si kraljevski samopostrežni zajtrk, ob pol devetih pa smo točni na avtobusu. "Todos" - vsi smo, "vamos" - gremo (mi smo to spremenili v "gremos").

Najprej se sprehodimo po starem delu mesta La Vegueta, ki je v 15. stoletju pomenil ustanovno jedro mesta Las Palmas, ime pa je področje dobilo po travniku pri utrdbi "la Vegueta de Santa Ana" in je bilo središče političnega, verskega in upravnega življenja otoka. Mesto je ustanovil Juan Rejón 24. junija 1478 z imenom Real de Las Palmas. Rejón je bil vodja invazivne kastiljske vojske, ki se je nato zapletla v vojno z domačini. Vojna je trajala pet let in staroselci so z veliko izgubami morali priznati premoč osvajalcev. 

Gremo mimo stare tržnice, gledališča, 

občudujemo slikovite značilne kolonialne stavbe z lesenimi balkoni, Katedralo Santa Ana (druga največja katedrala na svetu iz 16. stoletja, rekonstrukcija v 18.), 

Kolumbovo hišo (Casa de Colón, zdaj muzej), mestno hišo  ... Na trgu so razvrščeni kipi raznih pasom psov, po katerih je Kanarsko otočje dobilo ime (latinsko "Canariae Insulae" - "otoki psov"). Na ulicah smo skoraj sami: nedelja je in domačini jo spoštujejo. Spoznamo pa, da bo tempo ogledov kar hiter, če hočemo izpolniti predvideni program.

Otok Gran Canaria med osmimi Kanarskimi otoki ni ravno velik, je pa poleg Tenerife najbolj zelen. Vsi otoki imajo severni del, ki je hladnejši, bolj pod vplivom Atlantskega ocean, južni predeli so bolj pod vplivom puščave. Spadajo pod Španijo in so del Evropske skupnosti, čeprav so veliko bliže Maroku in Afriki (tudi manj kot sto kilometrov), do Španije pa je tisoč kilometrov.  

Odpeljemo se v bolj hriboviti del na severovzhodu, 14 kilometrov iz glavnega mesta, vzpenjamo se in na poti v naselje Teror  (na nadmorski višini 543 metrov) si z zanimanjem ogledujemo, 

kako je pokrajina različna glede na namakanje. Veliko je agav, opuncij ob poti. Naselje ima okrog 12 tisoč prebivalcev,  je sedež občine 

in zaradi Bazilike Nuestra Señora del Pino (Naša Gospa od bora) pomembno romarsko središče. Po več uničenjih v 18. stoletju je zdaj obnovljena, na veličastnem baročnem oltarju stoji lesen izrezljan kip Device Marije z otrokom (Virgen del Pino). Po izročilu naj bi se Marija prikazala nekaterim prebivalcem otoka v borovem drevesu (Pino) ​​leta 1481. Največji praznik je osmega septembra. Nedelja je in ljudje se zbirajo k maši: vse je dobro organizirano z redarji. K Baziliki spadajo še cistercijanski samostan, škofijska palača in Muzej zavetnikov Device. 

Staro mestno jedro je spomeniško zaščiteno, poseben čar mu dajejo značilne bele hiše z arhitekturno raznolikimi, večinoma izrezljanimi lesenimi balkoni. Danes je tu še posebno živahno, 

ker je ob nedeljah tedenski sejem z mnogo stojnicami, ki ponujajo domače dobrote. Mesto pa je znano tudi po mineralni vodi: v grapi Teror so trije veliki izviri.

 

Mi pa najdemo še eno pijačo Kanarskih otokov: kavo z likerjem barraquito, ki jo pijemo za šankom značilnega lokala v izjemno veselem vzdušju. Čas priprave je malo daljši: po plasteh v kozarec vlijejo vanilijevo mleko, liker 43, kavo, dodajo zrna kave, začimbe, rezine pomarančne lupine, smetano.

Zajtrk kraljevski, so sobe tip-top; zdaj po ogledih hitimo v galop.

Kava odlična, vzdušje za pet; v cerkvi dobimo odpustkov si spet. Gremo v daljine ...

Še kar naprej se vzpenjamo, 22 stopinj je ob sončnem vremenu  in čas je za naše pesmi in ovrednotenje programa do sedaj v  verzih:

Mi smo mi, Oskarji, mi smo prva liga: ko divjamo naokrog, napor je ena figa.

Pa zakaj, pa zato, ker naj vedno lušno bo, ker naj vedno lušno bo, zato, zato!

                                                     (Po melodiji: Mi smo mi, fantje vsi ...)

Ko Oskarji se na pot podamo, to je to. Ko Oskarji se na pot podamo, sonce sveti nam toplo.

Če tudi dež je, al' sneg, al' toča, nič zato. Če tudi dež je, al' sneg, al' toča, mi sonce v sebi nosimo.

Po cestah ravnih in po ovinkih zdaj na pot! Po cestah ravnih in po ovinkih: naj sreča spremlja nas povsod!  (Po melodiji: Bella ciao)

Ob cesti je veliko dreves evkaliptusa, vse več je bora, nekaj tudi pogorelega (ampak s čopi zelenja), mi pa iz vasi Teror vse više - do parkirišča tik pod Picos de Las Nieves, ki je najvišji vrh otoka Gran Canaria (1948 ali 1949 metrov). 

Spodnji posnetek: z aparatom Andreje Humar.

Samo še po nekaj stopnicah in splezamo na skalo, od koder imamo čudovit razgled daleč naokoli. Spontano zapojemo Na planincah sončece sije ... Vrh v snegu se imenuje  zato, ker so v 17. stoletju pod njim izkopali vrsto jam za shranjevanje snega, ki je padel pozimi, poleti pa so ga uporabili za hlajenje. Ozemlje, ki obkroža Pico de las Nieves v njegovem zgornjem delu, je last španskih oboroženih sil in tam se nahajajo različni radarski in telekomunikacijski sistemi. Vidimo jih na vrhu, v daljavi pa tudi naš naslednji cilj: vulkansko tvorbo, monolitno skalo Roque Nublo (Gora v oblakih, ker je pogosto v megli in oblakih - kot v vatastih kosmih), ki naj bi bila svetišče Gvančev (kot pleme Berberov iz Afrike so se naselili na otokih še pred našim štetjem). Na tem majhnem koščku nebes so darovali svojim bogovom. Do skale se je pa treba že bolj potruditi: 15 minut se zapeljemo do izhodišča, naprej pa peš.

Šest kilometrov (uro in pol hoje) je dolga pot, široka, lepo vzdrževana in označena, vendar je treba paziti na pesku in pri kamnih. Od začetka položna, potem se pa bolj vzpne. Za boljše doživljanje okolja skoraj celo pot hodimo v tišini. Tik pred visokimi skalami se teren zravna v položno planoto, s katere se oziramo nazaj na najvišji vrh, pa tudi na vso pokrajino okrog do nekdanjega vulkana na otoku Tenerife; 

zlasti je slikovit pogled proti naseljenemu delu v dolini pod nami. Za razglede se je treba malo potruditi po ozkih prehodih med manjšimi skalami. Vulkanska tvorba Roque Nublo je nastala pri izbruhu vulkana pred 4,5 milijoni let in je sestavljena iz rdečega bazalta, najbolj tipične kamnine na Kanarskih otokih. Visoka je 80 metrov, nadmorska višina na njenem vrhu je 1.813 metrov in je tako tretja najvišja točka na otoku Gran Canaria. Domačini verjamejo, naj bi obhod ob njej prinesel srečo. V okolici je še več podobnih, manjših tvorb.

Foto: Andreja Humar.

S pijačo krstimo ostale potnike in potnice v naši skupini: tako nas je zdaj dvakrat dvanajst apostolov, na čelu pa je boginja Andreja. Ob tem zapojemo himno in tudi kitico Nazadnje še  prijat'li kozarce zase dvignimo ... Previdno se spustimo po poti prihoda, ker ponekod na pesku drsi.

Spuščamo se, temperatura se dvigne na 27 stopinj, vse več je rastlinja, ki je odporno na vročino. 

Veliko je tudi vodnih zbiralnikov, vsaka kapljica vode je dragocena. Pokrajina je zelo raznolika: hribi, doline, kmetije s kozami (znani siri) ... 

Po dolini 1000 palm (so okrasne, ne rodijo sadov) v kanjonu se zapeljemo v vasico Fataga, ki je znana še iz časa prvotnih prebivalcev Gvančev (pred 2000 leti), kjer nas v Restavraciji Terraza čaka naročena hrana. Iznajdljiva vodička Andreja se je prej pozanimala za meni in v naprej naročila, kar smo izbrali po njeni objavi po Viberju. Tako na hrano ne čakamo dolgo in postanek je lahko veliko krajši: od dveh do treh. 

Moja enolončnica s fižolom in klobaso za 9,50 evra je zelo okusna, pivo za 2,50 pa se tudi prileže (kozarec vina je pa štiri evre, če je domače). Kot pravi Gorenjci štirje reagirajo na to, da so za jed plačali po pol evra več, ko je bilo označeno na jedilnem listu. 😉 Seveda  preplačano dobijo nazaj po vodičkini intervenciji. 

Sprehodim se skozi naselje hiš (265 prebivalcev) z belimi fasadami, ki imajo vdelane kamne, do cerkvice St. José iz 19. stoletja. Vse je lepo urejeno, 

veliko je okrasnih grmičkov, kaktusov in cvetja. Ljudje so prijazni, gostoljubni, dajejo prednost na prehodih ...

Ob 15.15 nadaljujemo pot: še se spuščamo v vse bolj suha področja, kjer imajo tudi kamele, ki jih je mogoče najeti. 

Za kratek čas se ustavimo na razgledišču s pogledom na sipine Dunas de Maspalomas. Potem pa si gremo te sipine na skrajnem jugu otoka za eno uro pogledat od blizu: 

v turistično popularnem kraju parkiramo pred Hotelom Riu Palace in se sprehodimo ob sipinah in malo tudi po njih. Pesek je prevroč, da bi se sprehajali bosi. Plaža je 12 kilometrov dolga, nastala pa je iz treh plaž, oziroma letovišč. Sipine so nastale iz peska s podmorske police, ki se je v zadnji ledeni dobi posušila in je veter pesek odnašal proti obali otoka. Zavzemajo površino 404 hektarov (2.700 x 75 metrov) in so od leta 1987 naravni rezervat, po katerem je dovoljena hoja le po označenih poteh (urejena pešpot v dolžini osem kilometrov). Ljudje se pridejo sem kopat, sončit: sončno je 350 dni na leto, poskrbljeno je tudi za nudiste, popularno je surfanje. Urbanizacija tega območja se je začela sredi 60-tih let: apartmaji, trgovine z blagovnimi znamkami iz celega sveta, lokali ... Zaradi večne pomladi prihaja veliko Evropejcev sem po več mesecev prezimovat, veliko je upokojenih. Poleti, v času počitnic, pride dopustovat največ Špancev, doma jim je prevroče. Maspalomas je nastal v mednarodnem projektu od leta 1961 naprej in je veljal kot primer tudi za druge projekte na Kanarskih otokih in Karibih. Je pravo mesto z vso infrastrukturo, veliko je zasebnih klinik, dve bolnišnici, igralnica, kino, igrišča za golf, športni parki, tematski parki, nakupovalni centri, poletna univerza ... V bližini je vesoljska sledilna postaja. V tem največjem turističnem središču na otoku se odvija vrsta prireditev: karneval, koncerti. Na skrajnem robu sipin stoji 56 metrov visok svetilnik.

Dvakrat dvanajst je apostolov zdaj, vrh in pa skale, v dolino nazaj.
Boginja Andreja rešuje nam vse, želodci zdaj polni na sipine hite. Gremo v daljine ...

Ob minuto pred peto (predčasno!) se začne vožnja "domov" v Las Palmas.  V naš hotel se vrnemo mimo Letališča Gran Canaria do pol šeste ure, ker so šoferji v stavki dosegli, da njihov delavnik ne sme trajati več kot osem ur. Zaradi bogatega programa imamo mi šoferja in avtobus na voljo izjemoma devet ur do 17.30.

Na vrhu desetnadstropnega hotela imamo fitnes prostor in bazen, ki ga je seveda treba preizkusiti: z Mirico napraviva nekaj krogov po mrzli vodo, katere temperaturo ocenimo na dvajset stopinj, potem pa hitro ven. 

Ogrejeva se z dolgim sprehodom po mestu Las Palmas: mimo slikovitega parka, potem pa ob morju. Sicer pa je razvit mestni promet, imajo moderne prikaze prihodov različnih linij avtobusov. To je največje mesto na otoku Gran Canaria (tudi na otočju) in se razteza že na sto kvadratnih kilometrih in ima že blizu 300 tisoč prebivalcev. Je glavno mesto Kanarskih otokov, kar si vsaka štiri leta deli z mestom Santa Cruz de Tenerife.

V hotelski avli do pol desetih igramo karte, ob pol enajstih pa je res skrajni čas za počitek.

V prvem videu je na koncu samo zvočni posnetek razpoloženja na avtobusu in pri krstu druge skupine apostolov.

Več posnetkov

Video: