Vstajanje ob petih, zjutraj wifi bolje dela. Prtljago oddamo v avtobus deset do sedmih, ob sedmih zajtrk, ob pol osmih odhod. Danes je "polulana Zofka" in sprašujemo se, če bomo spet mokri. Zaenkrat je nebo oblačno, temperature med 11 in 12 stopinj.
Nekaj časa se spet vozimo ob reki Željeznici,
potem se cesta začne vzpenjati proti nekdanji olimpijski vasi (Babin do na nadmorski višini 1.250 metrov) približno 20 minut vožnje iz Sarajeva.
Z zanimanjem čakamo, kakšna bodo danes vozila za na teren. Šest novejših avtomobilov s pogonom na štiri kolesa in mladimi šoferji, ki nas popeljejo proti vasi Lukomir.
Po kamniti cesti okrog 26 kilometrov prevozimo v dveh urah, najpogostejša hitrost je 12 do 13 kilometrov na uro. Pokrajina je pusta: travniki s kamenjem, drobnim cvetjem in redkimi drevesi, proti koncu se na obeh straneh vlečejo pasovi gozda. Pred vasjo stoji tu in tam samotna hišica z malo obdelane zemlje. Ljudje nabirajo gobe, mah in zdravilna zelišča.
Spodnji del naselja Donji Lukomir je odnesel plaz.
V tej vasici se je ustavil čas: kamnite hiše so take, kot so bile pred več desetletji ali celo več. Je pa to tudi ena redkih vasi na tem področju, ki med vojno v 90. letih ni bila uničena ter je zato ohranila tradicionalno arhitekturo in videz.
Nekaj stavb propada, nekatere so na prodaj, druge so preuredili za turiste.
Ustavimo se pri lokalu Na krovu svijeta in nekateri ostanejo kar tam in uživajo ob pečeni teletini s krompirjem, sirnimi pitami, pivu in kavi. Jaz se odpravim po vasi, pot zaudarja po ovčjih iztrebkih,
ob poti muli skromno travo nekaj ovac in mogočni oven.
Na koncu vasice se teren strmo spusti v 850 metrov globok kanjon reke Rakitnice. Levo vodi steza proti njemu,
sicer pa je tu področje neštetih pohodniških poti - vse so pa precej dolge. Ob povratku si poskušam očediti copate v vaškem koritu, kjer stalno teče voda.
Samo še za kavo in pivo mi ostane časa in hiter ogled mini muzeja pred straniščem.
Volnene izdelke pa samo na hitro ošinem s pogledom.
Vračamo se po znani poti, vmes pa se dvignemo po cesti proti observatoriju, ki se skriva v megli na vrhu Bjelašnice (2.067metrov).
Med zaplatami snega najdemo male in velike encijane, jegliče in drugo drobno cvetje; veter pa nas kmalu prežene v dolino, je pa tudi samo osem stopinj. Zadnji del poti je drugačen kot v prihodu in malo krajši. Ob štirih smo spet pri avtobusu in tam je topleje - 14 stopinj.
Spuščamo se med gozdovi, v glavnem listavci, ves čas med hribi. Peljemo se skozi mesto Hadžići, ki je bilo v zgodovini zelo pomembno. Kasneje ob Boračkem jezeru, 2,4 kilometra dolgem ledeniškem jezeru ob vznožju Prenja v občini Konjic. Prebivalci nekdanjega naselja na tem področju so bili obdarjeni z vsemi bogastvi tega sveta, bili pa so pokvarjeni, škrti, negostoljubni in brez iskrene ljubezni. Ti grehi so jih pripeljali do propada: v mesto je prišel nek svetnik, prosil je za prenočišče. Nagnali so ga vsi bogataši, mama in sin v kolibi pa sta sprejela popotnika. Zjutraj jima je naročil, naj odideta iz tega mesta, ker ga bo uničil zaradi grehov prebivalcev. Gresta naj na severozahod, kasneje ob reki in, na prostoru, kjer bo konj trikrat udaril s kopitom, naj se nastanita in bog ju bo blagoslovil. Tako sta napravila in tam se je razvilo prelepo mesto Konjic. Mesto za njima pa se je udrlo v zemljo in tu je nastalo jezero.
V Konjicu se ustavimo v lepem lipovem drevoredu, napravimo dobre pol ure postanka.
Neretva je zelo hladna reka, od Jablanice naprej vstopi v svoj največji kanjon z globino 800 do tisoč metrov. Človek je vodno silo uporabil za štiri hidroelektrarne med Jablanico in Mostarjem. Z zajezitvijo Neretve leta 1953 je nastalo Jablaniško jezero. Razteza se od Konjica do Jablanice, površina jezera je 13 km2 z največjo globino 80 m. Znano je kot počivališče in turistična destinacija, bogata z različnimi ribami. Višina jezu je 80 m. Njegova največja dolžina je približno 30 km, površina jezera je 1440 ha, prostornina pa približno 290 hm³. Nihanja vodostaja so do 25 metrov. V začetku februarja 2017 je bližnja hidroelektrarna iz jezera izpustila vodo, kar je povzročilo izginotje celotnega ribjega in rastlinskega ekosistema jezera. Vendar Elektroprivreda BiH zanika odgovornost za okoljsko katastrofo. Ime Neretva je ilirskega izvora in ima zvezo s potapljanjem. Ta "Nera" ali "Zelena lepotica" je dolga 230 kilometrov, 208 po Bosni in Hercegovini, zadnjih 22 kilometrov teče po hrvaških tleh in se deltasto izliva v morje pri Pločah. Tam rastejo agrumi, predvsem mandarine.
Začetek Mostarja pomeni izgradnja dveh stolpov sredi 15. stoletja, torej je eno najstarejših mest v Hercegovini. V devetdeseth letih je doživel veliko hudega: veliko ljudi je bilo pregnanih, stari most je bil porušen: 9. novembra 1993 ga je porušila hrvaška vojska, leta 2004 je bil most obnovljen. Na Humu nad mestom so Hrvati postavili 33 metrov visoki križ, na vzpetini na bosanski strani je steklena razgledna ploščad.
Ob sedmih prispemo v Mostar in v Hotelu Dompes nas pričakajo s travarico in češnjami.
Zvečer nas Mateja odpelje v stari del mesta, ki je čisto blizu:
ogledamo si mali most, ki je bil poskusni za velikega,
Sprehajamo se, ogledujemo stojnice ..., vzdušje je res enkratno.
Nasproti Hotela Dompes stoji Frančiškanska cerkev svetega Pavla in Petra (iz leta 2000 na mestu stare iz leta 1866, uničene v zadnji vojni)
na stenah table z znamenitostmi: arheološke, stare stavbe ... Potem pa 360 stopinj razgleda na razsvetljeno mesto in okolico.
Šele ob enajstih je napočil čas za počitek. In Zofka se je vzdržala.
Več posnetkov
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar