Ob petih se zbudim v novo jutro, na novem otoku.
Lanzarote je španski vulkanski otok ("Ognjeni otok" s še vedno aktivnimi vulkanskimi dejavnostmi), najvzhodnejši od Kanarskih otokov v Atlantskem oceanu, 125 kilometrov od obale Afrike in 1000 kilometrov od Iberskega polotoka. Pokriva 845,92 kvadratnih kilometrov in je četrti največji otok v arhipelagu, zračne linje je od severa na jug 60 kilometrov, z vzhoda na zahod pa 20. S 158.798 prebivalci na začetku leta 2023 je tretji najbolj poseljeni Kanarski otok, za Tenerifom in Gran Canario. Najvišji vrh je visok 675 metrov. Otok je UNESCO leta 1993 razglasil za biosferni rezervat. Glavno mesto otoka je Arrecife, ki leži na vzhodni obali in ima okrog 55 tisoč prebivalcev. Prvo zabeleženo ime za otok je bilo Insula de Lanzarotus Marocelus po genovskem pomorščaku Lancelotto Malocellu, iz katerega izhaja današnje ime. Ime otoka v domorodnem jeziku Gvančev je bilo Tyterogaka ali Tytheroygaka, kar lahko pomeni 'tisti, ki je ves oker' (kar se nanaša na prevladujočo barvo otoka). Je tudi najbolj vetroven med vsemi otoki, ima pa okrog 3.000 ur sonca na leto. Zelo suh otok, potrebno je namakanje, poleti temperature do 29 stopinj, sicer redko pod 20. Velik problem je voda, razsoljujejo morsko.
Skozi okno hotelske sobe imava z Mirico pogled na šolo z lepo urejeno okolico, druga stran hotela pa gleda na zaliv s plažo.
Foto: Andreja Humar.
Pol ure pred zajtrkom, za katerega se je vodička uspela dogovoriti za ob 7.15, sicer je kasneje, seveda jutranja vadba na prostem. Samo čez cesto in imamo dovolj prostora na sprehajališču ob plaži. S strojem poravnavajo pesek na plaži, ko pa delavec vidi nas, se umakne daleč stran in tam najprej dela, da nas ne bi motil. Bogat samopostrežni zajtrk nas čaka v jedilnici in že smo pripravljeni, da začnemo program še enega najlepšega dneva na potovanju. Avtobus nas čaka na avtobusnem postajališču takoj za vogalom - gremo raziskovat otok vulkanov.
Posnetek z aparatom Andreje Humar.
Parkiramo sredi značilne vulkanske pokrajine in se peš napotimo proti nekdanjemu vulkanu El Cuervo. 
Ne samo do njega: okrog in okrog njega, potem pa še "vzpon" navzdol v nekdanji krater, skupaj kakšno uro. Poti so strogo označene, ker smo v narodnem parku. Tempo hoje je kar hiter, hodimo v glavnem brez besed
in komaj imamo čas za posnetek redkih grmičev in cvetočih pelargonij, ki se borijo za obstanek. Vulkan je bil rojen leta 1730 med izbruhom Timanfaya in je svojo okolico zasul z divjo odejo debele lave, ki je še vedno okamenela v bližini. Visok je 388 metrov in ponuja dragocen vzorec bogate geološke dediščine. Vmes se enkrat ustavimo, da se otresemo negativnih energij, vseh bremen in skrbi ter odpremo vsemu pozitivnemu iz okolja sproščeni in s kričanjem.
Smo v Narodnem parku Timanfaya (Parque Nacional de Timanfaya): v središču in na zahodu otoka, ki je ena njegovih glavnih znamenitosti. Zaščiten je od leta 1974. Pričara nam prizore neverjetnih kombinacij barv, divjih in grobih oblik, nazobčanih obal, pokrajin skoraj brez vsake vegetacije. Edini narodni park v Španiji, ki je celoti geološki, obsega 51,07 kvadratnih kilometrov, kar je šest odstotkov površine otoka in na njej je nastalo 32 vulkanskih stožcev poleg aktivnosti pod morjem. Sicer pa je otok Lanzarote do treh četrtin pokrit z lavo, ki jo je iz vsaj 300 kraterjev bruhalo okoli 100 vulkanov. Izbruhi so trajali skoraj šest let od 1. septembra 1730 do 16. aprila 1736, potem pa še leta 1824.
Na obisku Centra Mancha Blanca (Centro de Interpretacion de Mancha Blanca) za obiskovalce, ki je napol skrit med gmotami lave, si ogledamo bogate in skrbno pripravljene razstave o vulkanski dejavnosti, na žalost pa ne dela simulacija izbruha vulkana - demonstracija vulkanskih aktivnosti.
Po dobri cesti (uredili so jo leta 1950 za obisk generala Franca) se dvigamo do točke s prikazi vulkanske dejavnosti in okrogle restavracije El Diablo (Hudič), ki jo je zgradil César Manrique ("Oče Lanzaroteja"). S tem hudičem, ki je tudi simbol Parka, je povezana zanimiva zgodba. Nam pa na treh primerih pokažejo, da je vulkan Timanfaya še vedno aktiven.
Temperatura od 100 do 600 °C na globini 13 metrov je razlog, da zagori suh grmiček, ki ga vtaknejo v izvrtano luknjo, ob zlivanje vode v zemljo nastane pravi gejzir pare, pred restavracijo pa na veliki rešetki nad globoko jamo pečejo meso na vročem zraku.
V lokalu srečamo veselo turistko iz Splita in uživamo ob kavi barraquito.
15 do dvanajstih nas čaka pravo doživetje: 14-kilometrska vožnja z avtobusom po področju Parka ("Ognjene gore" - Montañas del Fuego) v približno 45 minutah. Razlaga po ozvočenju je enkratna: dramaturško oblikovana, s podporo impresivne glasbe in zvočnih efektov, skozi okno pa video predstavitev. Neprecenljivo! Otok je nastal z vulkanskim izbruhom pred kakšnimi 25 milijoni let, sedanje območje Parka pred 300 leti. Veliko območje, ki ga zdaj zavzema morje lave, je bilo pred izbruhi eden najbolj rodovitnih delov Lanzaroteja. Po katastrofi je tam, kjer so prej obstajala majhna mesta in posamezne kmetije, ležalo osem milijonov kubičnih metrov lave; uničenih je bilo enajst naselij, zaselkov, skupno okoli 420 hiš. Hilario je po legendi več kot pol stoletja živel kot puščavnik na tem področju brez spremljevalca razen svoje kamele. Pravijo, da je Hilario posadil figovo drevo, ki, čeprav se je ukoreninilo, nikoli ni obrodilo sadov, ker se cvet ni mogel hraniti z ognjem. Očividec izbruhov, ki so trajali skoraj šest let v 18. stoletju, župnik naselja Yaize, don Andrés Lorenzo Curbelo, je svoje vtise zapisal v rokopisu. Lava je bila kot morje, ki je zavzemalo četrtino otoka, tekla je 20 kilometrov do morja. Tam se je voda umikala in površina otoka se je povečevala. Vrstili so se novi izbruhi, pepel in dim sta zakrila nebo. Zadnji izbruh na tem otoku je bil leta 1824: začelo se je z več potresi, nova lava je prekrila tisto iz 18. stoletja. Lahko smo veseli, da smo lahko občudovali to pokrajino. Možni so novi izbruhi, ki jo bodo spremenili. Prebivalci so se izselili v druge kraje na otoku, z otoka pa okoli 44 procentov prebivalstva, vendar življenje ostaja tudi v takih pogojih: rastline (predvsem lišaji) in živali.
Ko se spuščamo v doline in dvigamo v višine po tej na videz neresnični in nezemeljski, izredno razgibani krajini, podoživljamo dogajanja izpred davnih let in vpijamo raznolikost divjih oblik in kombinacij barv. Impresivno, šokantno, občudovanja vredno: narava in predstavitev. Vstopnina za tak program je 17 evrov po osebi, če si v skupini. Število obiskovalcev je omejeno in treba se je najaviti veliko prej.
Foto: Cvetka Popelar.
Del Parka si je mogoče ogledati tudi s hrbtov kamel na vodenih pohodih.
Posnetek z aparatom Mirice Zevnikar.
Polni vtisov se vozimo proti kraju El Golfo z okoli 200 prebivalci, kjer se najprej sprehodimo do razgledišča na čudovito zeleno jezero. To je v bistvu laguna v kraterju nekdanjega vulkana, na katerega je vplivalo morje. Značilno barvo ima zaradi alg, mikroorganizmov in mineralov. Naselje in okolica s črnimi plažami pogosto "nastopajo" v filmih, veliko lokalov pa nudi tudi kulinarične užitke. Okusna "ribiška juha" za okrog devet evrov in kruh z maslom za evro in pol skupaj s pivom - odlična malica. Po eni uri se naš obisk tu konča.
Mancha je Blanca, pred tem pa pohod: okoli vulkana gor v krater je pot.
Ognjene so gore užitek za vse; jezero, kosilo je tudi za te. Gremo v daljine ...
Čas je za nadaljevanje ogledov: iz avtobusa izstopimo samo za kratek čas, da poslikamo soline Salinas de Janubio, ki so del krajinske in kulturne dediščine tega področja. Privabljajo značilne živali: čaplje, galebi, flamingi ..., primerne so za določene rastline, ki prenašajo visoko koncentrirano slano vodo. Leta 1730 je lava iz vulkanskih izbruhov oblikovala stene naravne lagune. V laguni, ki je v povprečju globoka tri metre in je od Atlantika ločena z rtom, so leta 1895 kot družinsko podjetje začeli graditi soline, saj so bila tu že naravna nahajališča soli. Vodo v laguno so prvotno črpali z vetrno energijo, zdaj pa uporabljajo električne črpalke. Vode iz naravne lagune izhlapevajo, da nastane sol. Soline se še danes raztezajo na površini okoli 45 ha. Iz solin je mogoče pridobiti do 2.000 – 15.000 ton soli na leto. Uporabljajo jo za konzerviranje rib. Do 1970-ih so tu pridobili do 10.000 ton morske soli na leto, včasih je sodelovalo tudi več kot sto delavcev. Ko pa so se ribolovne kvote zmanjšale, uveljavile nove tehnike hlajenja in na trg prišli tuji konkurenčni proizvodi, je bilo treba proizvodnjo soli drastično zmanjšati. Je pa cena te soli zelo visoka. Soline so bile proglašene za naravno krajino nacionalnega interesa in območje znanstvenega interesa. (Wikipedia)
Vozimo se skozi naselje Yaiza z okoli 900 prebivalci (sedež občine), ki je bilo po izbruhih zgrajeno na novo, od tu je bil župnik, ki jih je opisal. Za božič postavijo znano razstavo jaslic, sicer pa je mesto dobilo več priznanj za arhitekturno in hortikulturno ureditev. Bela barva stavb tu in tudi drugod po otoku pa je kot kontrast temnim barvam krajine.
Naš naslednji obisk je namenjen zaščitenemu vinorodnemu področju La Geria, kjer z namakanjem z razsoljeno vodo gojijo tudi zelenjavo.
Področje vinogradov obsega 5.255 hektarov v petih občinah z nekaj podeželskimi vasmi. Ne moremo se načuditi, pod kakšnimi pogoji pridelujejo vino: skopati je treba globoko jamo do rodovitne prsti, vanjo posaditi trto, jo zagrniti s puščavskim prahom in vsako trto posebej ograditi s suhim zidom iz kamna bazalta za zaščito pred vetrom. Ker ni veliko vlage, škropiva skoraj niso potrebna, veliki grozdi pa segajo do tal, ker trte nimajo posebnih opor.
V kleti Bodega La Geria pridelek tudi pokusimo ob pesmi Primi bratec kupico ... Odlično vino iz ene glavnih vinarij na otoku, katere začetek sega v 19. stoletje - družina Rijo. Trenutno ima kapaciteto 450 tisoč litrov v nerjavečih jeklenih tankih in manjše količine v hrastovih sodih. Letna proizvodnja znaša 300 tisoč steklenic: grozdje vulkanske malvazije daje suho, polsuho in sladko vino; grozdje negro rdeče in rose, grozdje muškata sladka muškatna vina. Klet stoji na lepem prostoru z razgledom na vinograde in ima prijetno urejeno prodajalno in okolico stavbe.
Z velikim spoštovanjem do kmečkega dela v teh težkih pogojih se sprehodimo po Muzeju Casa-Museo del Campesino (brez vstopnine), ki je posvečen kmetom. Uredili so ga pod vodstvom izrednega arhitekta in umetnika (po rodu domačina), to je bil svetovno znani César Manrique. Človek ne more drugače kot ob zvokih prijetne glasbe občudovati arhitektonske rešitve, hortikulturne ureditve, prikaze kmečkih pripomočkov in orodja, spomenik rodnosti, kotiček za umetnike, gostinske prostore ... Obnemiš ob lepoti preprostosti in vpetosti v okolje.
Hiša Fundacije César Manrique (Volcano House, César Manrique Foundation) v kraju Tahiche je zame eden vrhuncev dneva: umetnina v objemu lave. Oblikoval jo je César Manrique (1919 -1992), ko se je vrnil iz New Yorka kot že svetovno uveljavljen arhitekt in umetnik in se odločil, da ostane za stalno na rojstnem otoku Lanzarote. To je bil njegov dom dvajset let (1968 - 1988) - najdlje, kar je on živel na enem mestu. Umestil ga je v tok lave (izbruhi med letoma 1730 in 1736) kot 3.000 kvadratnih metrov prostorov na dveh nivojih, kjer se vulkan in arhitektura stapljata v medsebojnem spoštovanju.
Spodnji del sestavljajo prostori vulkanskih mehurjev, ki so povezani s predori, vsekanimi v lavo. Bazen, kotiček za piknik, peč ..., vse urejeno z izrednim čutom za estetiko (bela dekoracija na črni strnjeni lavi) in okrašeno z okrasnimi rastlinami. Nekdanji studio je spremenjen v razstavni prostor umetnikovih del. Neverjetno, kako je stavba usklajena z okoliškim prostorom, kjer so v občudovanja vrednem kontrastu divjina črne lave in vulkanskega peska z drevesi in drugim rastjem. Prekrasno! Vstopnina je devet evrov (za turiste v skupini).
Soline so bele in beli je vin', od količine zares nisi hin.
Poklon naš je kmetom in Césarju tud': velik, res velik od vseh vas je trud. Gremo v daljine ...
Vračamo se v hotel, potem pa se z Mirico odpraviva po nakupih. Kar dolgo iščeva trgovino s sadjem, ki je dražje kot pri nas, in obvezno zalogo vstekleničene vode, ki pa je v samopostrežnih trgovinah Spar res poceni. Sprehodiva se ob obali, pohvaliva nasaditev rož in pokritizirava polomljene lesene prehode.
Posediva na klopci s pogledom na trdnjavo Castillo de San Gabriel iz 16. stoletja na otočku, ki so ga kasneje povezali z mostom. Danes je v njem Zgodovinski muzej. Mesto ima še eno utrdbo: Castillo de San José iz 18. stoletja, v kateri je danes zbirka sodobne umetnosti. Klepetava,
potem pa se odpraviva v hotel mimo edine stolpnice v mestu in najvišje stavbe na otoku.
Od leta 1852 je Arrecife glavno mesto otoka Lanzarote, je pa tudi sedež občine. V 15. stoletju je bilo to majhno ribiško naselje, ki je dobilo ime po skalnem grebenu (arrecife je špansko za 'greben'), ki ščiti lokalno plažo. Leta 1964 je Arrecife postal mesto prve naprave za razsoljevanje morske vode na Lanzaroteju.
V hotelskem salonu najdemo prostor za igranje kart, v kotu pa je tudi kar bogata zbirka knjig, če bi gosti želeli kaj brati.
Ko smo že skoraj v postelji, pride Andrejino sporočilo, da se v mestu odvijajo dogodki v zvezi s praznikom 30. maja. Pozno je že, praznovanje načrtujemo naslednji večer.
Zelo bogat dan z izrednimi vtisi!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar