Kanarski trojček - 29. 5. 2024

Običajno jutro z vadbo na prostem, zajtrkom, odhodom avtobusa ob pol devetih. Za spremembo je danes oblačno vreme.

Naš prvi postanek je v slikoviti vasici Punto Mujeres z okoli tisoč prebivalci na severovzhodu otoka, ki ima štiri urejene naravne bazene - kopališča na obali. Ime pomeni "ženska točka", ker so tu ženske čakale na svoje može, ki so prihajali z ribolova. Ker naj bi bilo to eno najbolj mirnih naselij na otoku, se mirno prehodimo po ozkih ulicah, 

Posnetek z aparatom Andreje Humar.

občudujemo cvetje, potem pa se odpravimo peš po obali. 

Pokrajina je dokaj enolična: nekaj grmičkov, pesek in kamni. Presenetijo nas alarmna obvestila po mobilnih telefonih: imeli so vajo civilne zaščite.

Foto: Mirica Zevnikar.

Po približno eni uri hoda končno pridemo do niza vulkanskih jam Jameos del Agua, kjer za ogled plačamo 12 evrov 75 po osebi (skupina!). Los Jameos se nahajajo znotraj naravnega spomenika La Corona in je območje znanstvenega pomena ter ekološko občutljivo območje. Beseda "jameo" je aboriginskega izvora in se nanaša na luknjo, ki nastane kot posledica zrušitve strehe vulkanske cevi. Jameos del Agua, tako kot Cueva de los Verdes se nahajajo znotraj vulkanskega tunela, ki je nastal zaradi izbruha vulkana Corona. Predor ima znano dolžino 6 km, od tega vsaj 1,5 km poteka pod morsko gladino, ta zadnji del pa nosi ime predor Atlantis. Jameos del Agua se nahajajo v delu tega predora, ki je najbližje obali. Sestavljen je iz vsaj treh odprtin v tleh. Iz naravnih lukenj je César Manrique oblikoval svoj prvi  umetniški, kulturni in turistični center kot odsev enega od njegovih ustvarjalnih stebrov: harmonije med naravo in umetniškim ustvarjanjem. Glavna dela so potekala med leti 1966 in 1977, pa tudi kasneje: center za znanstvene in izobraževalne namene. Jameos del Agua so zelo pomembni z ekološkega vidika, saj tu obstaja 77 endemičnih vrst, med njimi slepi raki (Munidopsis polymorpha), komaj en centimeter dolgi, albini in slepi. Ti raki so zelo občutljivi na spremembe v laguni (morska voda), hrup in svetloba vplivata nanje. Zelo so občutljivi na rjo, ki jih lahko ubije, zato je metanje kovancev v vodo prepovedano. (Wikipedia)

Sprehod skozi jame je pravo doživetje - vsak kotiček je umetnina zase: podzemna laguna (sedem metrov globoka, je pod nivojem morja), jezero na prostem, dvorana s 550 sedeži in izjemno akustiko zaradi sten iz bazalta, razstavišče z narodnimi nošami ... Vse v objemu zelenja in cvetja. 

Zapeljemo se malo naprej do vodenega ogleda lavine cevi Cueva de Los Verdes, ki jo je za obisk tudi uredil César Manrique. To je vulkanska struktura - del vulkanske cevi, ki je nastala zaradi izbruha vulkana La Corona (največji na severu otoka) in je del naravnega spomenika. Cev je nastala pred približno 3000 leti (pred izbruhom Timanfaya), ko so se zelo tekoče lave spustile pod bolj kompaktne lave in ustvarile veliko podolgovato votlino. Cev ima skupno dolžino skoraj osem kilometrov od vulkana Corona do obale in podaljša svojo pot pod morjem v tako imenovanem predoru Atlantis za 1500 metrov, ker je bila gladina morja (v zadnji ledeni dobi) 80 metrov pod sedanjo gladino. V delu, ki je najbližji obali omenjene vulkanske cevi, so Jameos del Agua. Jama je sestavljena iz kompleksa predorov in vdolbin z očarljivimi oboki in notranjimi lagunami. Del za obiskovalce sestavlja kilometer prekrivajočih se galerij z vertikalnimi povezavami, v notranjosti pa segajo do petdeset metrov v višino s širino do petnajst metrov. Lokalno prebivalstvo je jamo uporabljalo za zavetje pred napadi berberskih korzarjev, ki so občasno pustošili po otoku in je dobilo ime Cueva de los Verdes, ker je bila družina Verdes (Zeleni) lastnik zemljišča, na katerem je jama. Leta 1964 so osvetlili notranjost jame za ogled. 

Foto: Andreja Humar.

V notranjosti ima tudi manjši avditorij za prireditve z odlično akustiko. (Wikipedia) Ob obisku se je treba pogosto skloniti, kljub temu večkrat zadenem z glavo ob strop. Vodič si privošči tudi zanimivo potegavščino glede globine vode v laguni. Vstopnina za  obisk znaša 12 evrov 75.

Če te nihče nanj ne opozori, ga spregledaš, tako se staplja z naravnim okoljem: razgledišče Mirador del Río na nadmorski višini 475 metrov na severu Kanarskega otoka Lanzarote, ki je zaščiteno naravno področje. Med letom 1971 in 1973 ga je oblikoval domači umetnik César Manrique v svojem značilnem slogu. V lavino kamnino so vdelani kavarna z veliki okni kot oči za razgled, trgovinica s spominki in razgledna ploščad. 

Videti je mogoče otok La Graciosa, ob lepem vremenu pa še tri manjše poleg. Mi imamo srečo in za sedem evrov vstopnine uživamo v lepih razgledih. Včasih so od tu nadzirali nelegalno pristajanje ladij. Vhod straži skulptura ptice in ribe, ki simbolizirata zrak in vodo, najpogostejša elementa okolja. 

Tudi notranjost krasijo kipi in drugi drobni dekorativni elementi, vse je ubrano v dveh barvah: beli in rjavi. 

Otok La Graciosa ni namenjen masovnemu turizmu, razvit je ribolov, na njem ni asfaltiranih cest, primeren pa je za raziskovanje s terenskim kolesom. Motornih vozil je le nekaj za posebne namene. Leži dva kilometra severno od otoka Lanzarote in nima vodnih virov: razsoljeno vodo dobiva po vodovodu s svojega večjega soseda. Otok meri okrog 30 kvadratnih kilometrov (osem krat štiri kilometre), najvišja vzpetina med nekaj drugimi izoliranimi meri 266 metrov, večina od 700 prebivalcev živi v edinem naselju na jugovzhodu: Caleta de Sebo in še v enem letovišču. Infrastruktura je sicer razvita, življenje pa je drago, saj morajo skoraj vso hrano in druge potrebne stvari pripeljati z otoka Lanzarote (45 minut s trajektom iz kraja Órzola).

Lakota nas že pošteno grudi, ko v lokalu Grill Asador Volcán de la Corona v vasici Ye sedemo za mizo. Ker smo naročili v naprej, ne čakamo dolgo: 

obroki so obilni, moj pečeni kozliček s krompirjem in pivom stane 24 evrov. 

Sprehod ob morju, pod zemljo smo že: jame, tuneli od lave so še.
Razgled za bogove na otok drug še; kosilo in noge spet kvišku lete. Gremo v daljine ...

S polnimi želodci je sicer težko hoditi, vendar se mi kar odpravimo na pot: Volcán de la Corona je naš cilj in v dobri uri naj bi se vrnili na avtobus. To je tisti vulkan, visok 609 metrov, katerega učinke delovanja smo si ogledovali dopoldne. 

Pot se najprej počasi vzpenja, potem močneje in preko prevala z razgledi se vzpnemo na rob kraterja. Ta ima premer 450 metrov in je 190 metrov globok. 

Mirica z "zdravilom" poskrbi, da zaradi vetra ne bi zboleli, potem pa previdno navzdol zaradi peska in kamnov, ki se valijo pod podplati. 

Zaradi večje vlažnost je tu nekaj več vegetacije kot v Timanfayi: opazimo cvetoče opuncije, manjše značilne vinograde, sadno drevje, fige; proti vrhu pa se rastlinje močno spremeni. 

Zdaj pa na divjo plažo Playa Famara na severozahodu, ki je všeč predvsem surferjem in kiterjem, mi pa počivamo ob šumu valov, ki butajo bo obalo, in masaži vetra. Plaža se razteza  pet kilometrov daleč vse do pečin Famara, nam se sipine ne pokažejo v zlati barvi. Za prepoved plavanja je obešena rdeča zastava, nekateri surferji pa vztrajajo. Kopalci imajo urejene kotičke s polkrožnim kamnitim zidom, ki ščiti pred vetrom. 

Sprehod po zgodovinskem mestu Tequise z značilnim mlinom na veter pod staro trdnjavo na hribu nam odkriva ljubke majhne trge z značilnimi zgodovinsko spomeniškimi stavbami 

in cerkvijo iz 15., 16. stoletja Nuestra Señora de Guadalupe v neogotskem slogu. Značilnost kraja so tudi številni postavljeni križi na glavnih točkah mesta in so pričevalci zgodovine tega mesta. Včasih jih je bilo 14, ostalo jih je še sedem originalnih iz mahagonija, ostale so obnovili. To je bil križev pot skozi celo mesto in ob procesiji so lastniki najbližje stavbe ob križu pripravili oltarček. Na glavnem trgu stoji  palača iz 18. stoletja, ki je bila Hiša inkvizitorjev z inkvizicijskim sodiščem, danes je tu muzej. Tu so še zgodovinska "Zelena vrata" in lesena okna, ki imajo  vgrajena še manjša okna.  

Mesto Teguise je bilo glavno mesto Lanzaroteja od 15. stoletja do prenosa sedeža v mesto Arrecife leta 1847 (1852?), od leta 2019 je uvrščeno na seznam najlepših mest v Španiji. Je tudi neke vrste kulturna prestolnica. Na vzpetini je bil najprej opazovalni stolp, ki so ga v 17. stoletju spremenili v grad Svete Barbare v obrambo pred pirati. Do leta 2020 je bil v njem muzej, zdaj je samo še lep razgled na okolico. Vsako nedeljo prirejajo največjo tržnico na otoku, pridejo predvsem uveljavljeni umetniki z unikatnimi izdelki. Na tržnici ni pogajanja za ceno, to bi prodajalci smatrali kot žalitev. Vrstijo se različne prireditve. Teguise je sedež občine in vključuje tudi otok La Graciosa in druge otočke arhipelaga Chinijo.

Vulkan osvojen je, zdaj pa naprej: za nas maratonce skoraj ni mej.
Vetrič nas boža ob zvoku morja, mesto se staro nam v soncu smehlja. Gremo v daljine ...

Zvečer se odločimo, da tudi mi proslavimo predvečer praznika Kanarskih otokov. 30. maj je dan Kanarskih otokov v čast identitete in kulture. Prebivalcem daje osnovo za spoštovanje svoje kulturne dediščine in uveljavljanje svojih posebnosti in kulture. Začetek tega dne pomeni leto 1983 Statut o avtonomiji Kanarskih otokov. Ta dodeljuje otokom večjo avtonomijo in upravljanje, 30. maj pa je uradni datum, ki označuje novo poglavje v njihovi zgodovini. Marsikje ga obeležijo s cvetličnimi preprogami, praznujejo ga več dni z različnimi prireditvami: pretekli večer so bili v mestu nastopi folklornih skupin, 

Foto: Janez Levstik.

mi eno na poti v stari del mesta srečamo in se z njimi fotografiramo. V bližini cerkve se odvija velika zabava ob posneti glasbi, domači hrani in pivu. Če vrneš kozarec, te pivo stane samo evro in pol, sicer evro več. Vzdušje je zelo veselo, veliko je mladih, ki se pozdravljajo, družijo, klepetajo ... Vrnemo se nazaj na obalo, kjer poteka koncert skupine Los Sabandeños. To je kanarska popularna glasbena skupina, rojena leta 1965 na Tenerifih na Kanarskih otokih. So največji predstavniki tradicionalne glasbe otokov in najbolj mednarodno priznana kanarska skupina. 

Gledalcev nas je ogromno, veliko nas stoji in poplesuje ob veselih in poskočnih ritmih. Neverjetno, koliko domoljubja izraža skupno petje domačih pesmi, ples in ploskanje.

Praznik Kanarec vsak zdaj slavi, skupaj ga z njimi praznujemo mi;

glasba je lepa, poskočna tud' vmes, kako bit' pri miru, problem je zares. Gremo v daljine ...

V hotel se vračamo pozno in postelja nas dočaka šele ob enajstih.

Več posnetkov
Video: