Običajno zbujanje ob petih, vadba na prostem, zajtrk, pakiranje, ker se ne vračamo v hotel in odhod avtobusa ob pol devetih.
Na poti proti mestu Arucas lahko ponovno spremljamo raznoliko pokrajino in slikovita naselja.
Ob cesti so predvsem lepe vrste cvetočih oleandrov.
Od daleč vidimo Cerkev svetega Janeza Krstnika (Parroquia Matriz de San Juan Bautista) iz leta 1909, ki slovi po izrezljanih kamnitih stebrih in vitražih. Pred špansko osvojitvijo otoka Gran Canaria je bil Arucas središče starodavnega kanarskega življenja. Kraj je bil med osvajalnimi bitkami leta 1478 precej uničen. Leta 1481 je bil starodavni kanarski kralj Doramas ubit v dvoboju proti španskemu vojskovodji Pedru de Veri v bitki pri Arucasu. Kmalu zatem je bilo naselje ponovno ustanovljeno s pretežno španskimi naseljenci. Od 15. stoletja je bil glavni pridelek območja Arucas sladkorni trs. Rum so tukaj proizvajali dolgo preden so na Kubi začeli gojiti sladkorne plantaže. Arucas je v drugi polovici 19. stoletja vzcvetel s povpraševanjem po košeniljki (Dactylopius coccus, žuželka, ki se hrani s kaktusom rodu Opuntia, iz katere izhaja škrlatna barva karmin za barvanje).
Ena od glavnih značilnosti sodobnega Arucasa, ki ima okrog 40 tisoč prebivalcev, je njegova tovarna ruma Destilería Arehucas, ki jo mi obiščemo že ob devetih. Sladkorni trs tukaj zdaj gojijo le v majhnih količinah (organskega, ki ga pobirajo v marcu, aprilu, v enem letu pa zraste od tri do štiri metre), ostalo dobivajo iz Španije ali čezmorskih držav.
Vodička Sofia je prava lepotica in nam predstavi zgodovino destilarne, katere začetek sega v leto1884. Zdaj je to družinsko podjetje - tretja generacija. Imenuje se Arehucas po področju, ker se ne sme po mestu, kot se je včasih. Popelje nas po proizvodnih prostorih, nam pokaže film o postopku destilacije in eno najstarejših kleti v Evropi s 4.300 sodi, ki so iz ameriškega hrasta. Pri destilaciji dobijo 50 procentni rum, procent alkohola znižajo na 40, v sodčkih pa je najmanj tri leta, imajo pa tudi 12 ali 18 let starega. Mladi rum je brez barve, dobi jo šele v sodčkih. Kar izhlapi, dodajo iz istega leta destilacije. Iste sodčke uporabijo dvakrat ali trikrat, potem pa iz njih naredijo kakšne uporabne ali okrasne predmete. Na leto proizvedejo okoli 3 milijone litrov ruma, s količino bila lahko napolnili olimpijski bazen. Če bi postavili letno proizvodnjo le dveh vrst ruma v steklenicah eno za drugo, bi pokrili razdaljo med New Yorkom in Chicagom. Veliko ruma izvozijo, na drugi lokaciji pa izdelujejo tudi likerje.
Na nekaterih sodčkih (300 je takih) so posvetila in podpisi znanih obiskovalcev: španski kralj, Plácido Domingo, Julio Iglesias, Anatolij Karpov, Willy Brandt ...
Spodnji posnetek: Andreja Humar.
Na koncu seveda degustacija: če se dva odločita za skupno pokušanje, je na voljo sedem vrst ruma in ena vrsta gina. Rum je različne starosti: 18, 12 let; ima pa lahko tudi različne dodane okuse: banana, mango, jagoda ... Ogled in degustacija stane za osebo v skupini osem evrov. V veselem razpoloženju zapojemo Kol'kor kapljic, tol'ko let in si tudi kupimo kakšno steklenico ali stekleničko.
Zunaj je vse belo od uniform domače vojne mornarice, ki jih tudi zanima rum, nas pa fotografiranje z njimi.
Janez obudi spomin na čas, ko je živel v Keniji in so delavci in delavke žvečili nasekan sladkorni trs za malico.
Vreme je oblačno,
mi pa se kmalu po deseti uri mimo nasadov banan v ogradah zaradi vetra peljemo
proti naslednji točki ogleda: to so jame prvotnih prebivalcev Gvančev - arheološko najdišče Cenobio de Valerón, ki je zgodovinski umetniški spomenik. Malo rosi, kar je za te otoke posebni blagoslov. Dolgo časa so mislili, da so v jamah prebivale svečenice, zato tako ime (cenobio - samostan). Na ogled (šest evrov vstopnine) nas popelje simpatični vodič Andrej, ki je po rodu iz Belorusije. Pokaže nam različne rastline. ki so jih domorodci uporabili kot zdravila ali v druge koristne namene. Kuščarji pa so se poskrili, ker ni sonca.
Skupna kašča, znana kot Cenobio de Valerón, je kompleksen sistem jam na več ravneh: 298 predelkov s površinami med enim in tremi kvadratnimi metri, razporejenih na 8 ravneh. Skupaj s silosi, prostori, jamami in votlinami je več kot 350 skladišč. Izkopali so jih s kamnitimi in lesenimi orodji v mehkem tufu - cementirani vulkanski tefri - na severozahodnem pobočju gore, ki je danes znana kot gora Galicija (Montaña del Gallego). Enostavna obramba mesta, naravno zavetje, ki ga ponuja naravni lok v gori, ter temperaturni in vlažni pogoji so naredili idealno za njegovo uporabo. Jame ali silosi so različnih oblik in velikosti, ki med seboj nekako komunicirajo in so združeni v več nivojih, ki so drug nad drugim. Stopnice, izkopane v skalo, še obstajajo in so bile morda dopolnjene s stopnicami ali odri in vrvmi, od katerih ni nobenih arheoloških ostankov. Jame so bile zaprte z vrati iz neznanega materiala, ki je pustil sledi. Te naj bi bile narejene iz lesa, kamnitih plošč ali mehkih materialov, kot sta tekstil ali usnje. Ohranjenih je nekaj kamnitih plošč in zdi se, da so ob uporabi lesenih vrat dobila pečat (pintadera), ki je označeval lastnika. Njihove luknje, kot tudi drugi utori, so bili dodatno zatesnjeni s pepelnato malto. Vse to je bilo namenjeno ohranjanju pridelkov. Znotraj najdišča so najdeni idoli, slike, keramika, človeške kosti in pepel, za katere se verjame, da so pripadali tistim, ki so čuvali kaščo. Zapisi iz časa španskega osvajanja omenjajo stolpe, ki so obkrožali jame. Že sama velikost jamskega kompleksa priča o pomenu kmetijstva na Gran Canariji za preživetje, pa tudi za družbeno-politično strukturo družbe; in o moči njenih vladajočih elit. Edino na Kanarskih otokih, ki so vsi dajali prednost živinoreji, so v kmetijstvu Gran Canarie prevladovale plantaže, med katerimi so bila večinoma žita. (Wikipedia)
Več kot tisoč let so Berberi iz severne Afrike (verjetno so jih Rimljani izgnali) imeli svoj ureditev, jezik, kulturo in vero (v naravne pojave). Pripeljali so živino, žito, fige in razvili kmetijstvo. Zaradi piratov in bojev med posameznimi plemeni so morali shranjevati žito na odmaknjenih krajih v gorah, ki so jih tudi zastražili. Obiščemo jamo z ognjiščem in ležiščem, kjer je prebival stražar. V naravni jami so ročno napravili s kamnitim orodjem iz bazalta manjše jame. V bistvu je to, kar vidimo, skelet tistega izpred tisoč let, kar pa je služilo svojemu namenu še pred 500 leti. Skladiščili so hrano za stotine ljudi, na celem otoku pa je živelo okoli 30 tisoč ljudi. Na ravnini je bilo naselje Gáldar z več tisoč prebivalci, kjer je živel tudi kralj, ki je skrbel za te kašče, kmetje pa so mu plačevali z deležem žita. V primeru potrebe so odprli te silose, ki so bili neke vrste socialno varstvo. Obstajala je hierarhija: poleg kralja še plemenitaši s svečeniki, pod njimi vojščaki, potem obrtniki, najniže kmetje, ribiči ... V bistvu so bili še niže "nedotakljivi": tisti, ki so si roke umazali s krvjo živali ali imeli opravka z mrtvimi. Taki se niso smeli dotikati ljudi ali stvari, razen s palicami. Na drugih otokih so bili lahko drugače organizirani: brez razlojevanja družbe po razredih in otoki so živeli izolirano drug od drugega. Leta 1483 Gran Canario dokončno okupirajo Španci in s tem se začenja propad staroselcev: odpeljejo jih v suženjstvo ali prisilijo, da sprejmejo krščansko vero. Nekateri si raje sami vzamejo življenje. Ker so se najdlje od otokov upirali Špancev, sami Kanarci imenujejo otok "Otok pogumnih".
Vozimo se tudi skozi mesta Gáldar, ki je bilo glavno mesto Gran Canarie pred špansko zasedbo in ima arheološki park s poslikano jamo in več drugih pomembnih zgradb iz zgodovine. Nima več nekdanje veljave, živi pa tu povprečno še največ originalnih Kanarcev.
.
Zdaj pa naprej: v vasico Los Berrazales, ki leži v prijetni dolini Agaete pod pečino Tamadaba. Naš veliki avtobus se komaj prebija po ozki cesti, na vsakem ovinku trobi, zanimivo je tudi srečevanje, k sreči pa ne zgrešimo pravega odcepa, kakor se dogodka spominja vodička Andreja s prejšnjega potovanja, ko so imeli velike težave z obračanjem. Namenjeni smo na družinsko posestvo Finca La Laya, malo se moramo tudi sprehoditi. To je plantaža kave, posajenih imajo 4.000 trt (šest vrst grozdja) med drevesi agrumov (grozdje vsrkava njihovo aromo), drevesa manga, imajo tudi lastni izvir mineralne vode. Površine ne zgledajo zelo velike, izkoristijo pa vsak košček zemlje.
Najprej spoznamo postopek gojenja kave: prvo rastlino so dobili iz Etiopije, zdaj imajo okrog 4.000 grmov. V naravi so grmi lahko visoki deset do petnajst metrov, na posestvu dva metra, da laže obirajo. Na leto vsak grm da okrog sedem kilogramov kave, posušene je samo še en kilogram. Skupaj torej 4.000 kilogramov letno. Njihova sorta "arabica" je zelo okusna in ima malo kofeina: samo en procent. Rastline rabijo veliko sončnih dni, senco in dovolj vlažnosti (z oblakov na pečinah Tamadaba), so zelo občutljive - vse je treba obirati ročno, ne morejo uporabljati strojev. Zrnje sušijo okrog enega meseca, potem je treba strojno ločiti lupino od zrnja: tri plasti lupine, v notranjosti sta dve zrni. Sledi čiščenje in zbiranje, zrnje nima barve, vonja in okusa, to dobi šele s praženjem. Industrijske kave imajo veliko več kofeina, dodani sladkor, s postopkom praženja izgubijo antioksidante. Njihova kava je bolj naravna in zdrava. Poskusimo tudi njihovo mineralno vodo, ki teče preko vulkanskih kamenin in vsebuje veliko železa, magnezija in drugih mineralov. Pokukamo v kapelico in klet pod skalo, kjer sta stalna temperatura in vlažnost. V vinogradu delajo ponoči, podnevi je prevroče, ob trgatvi pa bi grozdje imelo preveč sladkorja. Nekaj trt ima osnovo izpred 200 let: ker so odmaknjeni od drugih vinorodnih območij, jih niso uničile bolezni.
Foto: Andreja Humar.
Zdaj pa degustacija. Na mizi nas čakajo krekerji, siri, marmelada, namaz iz domače klobase in posladki. Predstavijo nam tri vrste vina: dve beli in eno rdeče, vse zelo dobre. Za zaključek pa še kava, ki je v zrnju pregrešno draga: 100 evrov za en kilogram. Ogled in degustacija: 12 evrov na osebo.
Sprehod do avtobusa nam po okrepčilu res dobro dene, potem pa spet po ozki ceste do glavne, širše.
Dovolj kulture in kulinarike, še malo v naravo. V sončnem popoldnevu se ustavimo v beli ribiški vasici Puerto de Las Nieves na severozahodni obali otoka Gran Canaria. Simpatično naselje ima cerkvico (ki jo obnavljajo), veliko ribjih restavracij in tudi pristanišče, od koder večkrat na dan vozijo katamarani na otok Tenerife.
Prebivalci verjamejo, da jih lokalni monolit s križem varuje pred vsem hudim.
Uro in pol imamo časa, da se sprehodimo po lepo urejeni poti ob morju, opazujemo kopalce na razgibani plaži (naravni bazenčki, zrak ima 26 stopinj) in kukamo na greben, kjer so bogati razstavili na ogled svoje hiše. Ker zvečer zapuščamo ta otok, je treba pobrskati še med spominki, potem pa si pogasiti žejo s kozarcem piva po dva evra.
Za sprehod po parku z lovorikovci, redkimi, ki so še ostali po sečnji Špancev, zmanjka časa.
Poslavljamo se od te "miniaturne celine" z veliko raznolikostjo pokrajin zaradi različnega podnebja. Gran Canaria je otok vulkanskega izvora v treh ciklih, zadnji pred 2,8 milijoni let, še vedno je aktiven, zadnji izbruhi pa naj bi se zgodili pred približno 2.000 leti. Je med tremi največjimi in najvišjimi otoki in zanj so značilne grape in skupine borovcev. Vzhodna obala je ravna, zahodna skalnata in gorata. Sever je hladnejši in bolj vlažen, jug toplejši in suh. Otok ima kar 32 zaščitenih prostorov, sicer pa je najbolj rodoviten od vseh Kanarskih otokov. Najpogostejši pridelki: banane, paradižnik in tobak. Važne so tudi obrti. Število prebivalcev se je v 90-letih zelo povečalo: visoka rodnost in priseljevanje. Sredi 19. stoletja se začne razvoj na področju turizma: leta 1890 leta so odprli prvi hotel v Las Palmasu.
Na poti na letališče ovrednotimo današnji dan:
Osem vrst ruma te "rukne" zelo: vidiš vse belo mornarjev lepo.
Shrambe v votlinah predavnih ljudi; kaj vse se dobrega v Finci dobi. Gremo v daljine ...
Vasica je ribiška bela kot sneg, tisti bogati pa kar gor na breg,
jedi in pijače ob šumu valov, otoka ta prvega ravno je prov. Gremo v daljine ...
Prijavimo se na let, potem pa sledi dolgočasno čakanje.
Morali bi odleteti ob pol osmih, pa imamo nekaj zamude. Tokrat je letalo s propelerji, ima 78 sedežev in je skoraj polno.
Čez dobrih 40 minut pristanemo na Letališču César Manrique-Lanzarote na otoku Lanzarote. V daljavi vidimo velik oblak dima, za katerega se kasneje izkaže, da je bil od požara v skladišču plastičnih odpadkov. Hitro dobimo prtljago, tudi avtobus nas že čaka, da nas popelje v glavno mesto Arrecife. Takoj vidimo, da je to edini od Kanarskih otokov, ki nima visokih stolpnic, razen v glavnem mestu je ena - luksuzni hotel ob morju.. Ko se je César Manrique kot znani svetovno uveljavljeni arhitekt in umetnik leta 1968 vrnil na domači otok, si je prizadeval, da bi Lanzarote ostal avtohton, ne prenaseljen in preveč pozidan. Z domačini je organiziral okoljska gibanja proti pritisku kapitala in dosegel, da morajo biti zgradbe grajene v domačem slogu, morajo biti nizke in večinoma so bele. Kar se tiče arhitekture je to najlepši otok, ker pa so bili na njem zadnji vulkanski izbruhi na Kanarskih otokih, imajo ljudje tu najtežje pogoje za življenje.
Naš hotel Diamar je čisto ob morju, samo preko ceste, ki jo še nekaj urejajo, je plaža. Sicer pa je čas za počitek.
Ni komentarjev:
Objavite komentar