Deset nas ob 6.45 vstopi na Železniški postaji Sevnica na vlak proti Trebnjemu,
minuto čez sedem smo že v Tržišču, kjer nas pozdravita Mimi in zvon Cerkve svetega Jurija.
Mimo vzorno obdelane njive Aktiva kmečkih žena Tržišče se sprehodimo do lokala v trgovini Urban, kjer uživamo ob kavi,
potem pa naprej do Osnovne šole Tržišče, ki v letošnjem šolskem letu gosti 128 učencev in učenk, povprečno jih je v oddelku 14, devetošolcev pa je kar 21. V hrib nas pot vodi preko Lanišča (včasih so tu gojili lan), potem pa po cesti in preko travnika s precej rosno travo v dolino pod Kapljo vasjo. Do vasi je treba spet navkreber, potem pa po prijetni poti skozi gozd. Le dve lisički najdemo, potem pa je treba spet v breg.
Odpočijemo se na Počivališču Trata, priležejo se češnje in druge dobrote.
Še malo hoje in smo v vasi Škovec, ki je z obema počivališčema res zgledno urejena. Navadno domačinov dopoldne ni doma, mi pa pri znanki od pohodnic dobimo "dezinfekcijo".
Malico si privoščimo na dvorišču Muzeja Poldeta Borštnerja, pa tudi počitek se nam že prileže.
Naprej pa samo še navzdol: ustavimo se pri Počivališču Rina, kjer nas preseneti curek vode, ki ga navadno ni. V Tržišče se vračamo po cesti,
od ribogojnice naprej pa po travniku in skozi gozd. Obvezen je postanek pri obnovljenem perišču
in v Mlinčku, kjer se ob pivu družimo s starimi in novimi prijatelji.
Ob poti na Železniško postajo Tržišče imamo dovolj časa, da se zanimamo za zanimivo rastlino, za katero ugotovimo, da je najbrž kloček.
Video:
TRŽIŠČE
Po progi iz leta 1938
(Trebnje - Krmelj že 1908, do Krmelja ukinili 1966) se peljemo do
Tržišča z okrog dvesto prebivalci.
Cerkev svetega Jurija: njen
začetek sega v 13. stoletje, večkrat so jo prezidali, zvonovi so iz leta 1586; bronasti
pa iz leta 1545. Med drugo svetovno
vojno je bila požgana in delno porušena. Sicer pa ima Tržišče poleg te cerkve še Cerkev
svete Trojice s pokopališčem iz 16. stoletja, ki je omenjena že 1526.
Zaradi večkratnih prezidav ni enotnega sloga: ladja deloma romanska,
prezbiterij gotski. Cerkev in župnišče požgana 31. maja 1944. Obnova cerkve v
letih 1952 do 1953. Včasih pa je bilo pokopališče pri Cerkvi Marije
Vnebovzete. Poleg glavnega oltarja ima proti vhodu obrnjeno kapelo sv.
Florjana. Zidana v 13. stoletju, povečali v 17. Oprema je novejša in je
pretežno iz 19. stoletja. Vsa kapela je
poslikana. Freske, ki so danes še pod ometom, pripadajo furlanski slikarski
smeri iz obdobja okoli leta 1400. Pokopališče je bilo opuščeno leta 1953.
Osnovna šola Tržišče: začasna
šola v Tržišču 1869 – 1880 v rokah Cerkve, prva javna šola 1880, najprej v
župnikovi kašči. Gradnja šolskega poslopja 1886–1888, nadzidava v letu 1902 in
pouk v stavbi Hranilnice. Nova šola odprta
novembra 2016. Število učencev in učenk 11 – 21 (skupaj 128).
Od Železniške postaje Tržišče se mimo kotička z veliko pletenko sprehodimo do trgovine Urban, kjer si lahko privoščimo kavico. Pot
nadaljujemo mimo Osnovne šole Tržišče, katere izgled z lesenimi pregradami
preko oken se nam zdi malo čuden. Nad stavbo je pot preko Lanišča, kjer
so včasih sejali lan, delno asfaltirana, naprej pod kamnolomom pa še
makadamska. Proti Kaplji vasi (poseljena že v prazgodovini) je treba po
travi, potem pa skozi strnjeni del naselja više v gozd. Po njem je hoja prav
prijetna, najdemo pa tudi dve lepi dežnikarici. Ko pridemo iz gozda, smo v
bistvu že v Škovcu - zaselek Petelink, do središča vasi pa se je treba
še malo povzpeti. Prej pa si na lepo urejenem počivališču Trata
privoščimo malo počitka in osvežitve in pogled proti Svetemu Vrhu.
Škovec je
kraj z okoli 60 prebivalci, ki je znan že iz 15. stoletja kot Šibkovec.
Videli nismo v njem niti ene žive duše, vedno znova pa z urejenostjo kraja
dokazujejo, kako zasluženo so leta 2010 dobili naslov najlepše vasi v Posavju
in dosegli tretje mesto med najlepšimi izletniškimi kraji v Sloveniji. Lepo
urejen kozolček za prireditve, z deščicami na posušenem drevesu označeni
pomembni dogodki v kraju, prijetno otroško igrišče (ga je bilo treba
preizkusiti), pitnik vode, klopce, domiselno skrite smeti ..., hiše pa kar
tekmujejo z urejenostjo fasad in okolice. Ustavimo se pri etnografski zbirki
Leopolda Borštnarja, malicamo in naredimo nekaj posnetkov.
V dolino se spustimo po cesti mimo znamenja in počivališča Rina. Že leta 1919 je izvir vode služil za gospodinjstva in napajanje živine, leta 1940 pa je usahnil in voda se je pojavila na drugi strani hriba, tu pride na dan le ob velikem deževju. V okolici so tudi opuščeni rovi rudnika cinka iz 19. stoletja, rudo so predelovali v topilnici v Krmelju. Pot po cesti si od manjše ribogojnice naprej popestrimo s stezo ob potočku, na katerem najdemo tudi nekdanje perišče.
Ni komentarjev:
Objavite komentar