Zbujanje ob petih je zame običajno, za marsikoga v skupini pa ne. V hotelski vrečki z zajtrkom sta dva sendviča, pecivo, jabolko in voda. Je treba kar navaliti. Četrt ure pred šesto smo s prtljago pri avtobusu, točno ob šestih odhod na letališče. Po prijavi za let imamo še nekaj časa, da pobrskamo po trgovinah za spominki.
Letalo za lokalni polet ob 8.10 na otok Gran Canaria je s propelerji, let pa traja samo 25 minut. Do odhoda letala za Benetke ob 9.50 imamo samo eno uro časa, zato se kar prijavimo na let.
Spet je dovolj prostora, med dvema potnikoma je en sedež prazen. Spet je postrežba na višini: dobesedno in v prenesenem smislu: najprej dobimo v steklenem kozarčku "higo y almendras con gofio" (suhe fige in mandlji z gofijem - praženo moko), sledijo osvežilne pijače, potem zajtrk z raznolikimi prigrizki, seveda kava.
Ker to ni kosilo, ne dobimo vina. Miren let traja okrog štiri ure, na Letališču Marco Polo v Benetkah pa moramo premakniti še čas za eno uro naprej.
Za nekatere pride prtljaga hitro, drugi moramo dolgo čakati. Malo pa iščemo tudi avtobus za vožnjo domov. Vodička Andreja obnovi dogajanja preteklih dni, ob avtocesti se ustavimo le za kratek čas, da bi Sevničani ujeli bolj zgodnji vlak. Imamo pa dovolj časa, da se spomnimo slavljencev Gordane in Janka, ki sta na potovanju praznovala okroglo obletnico poroke. Podarimo jima lonček medu in bonbone, da bi še dolgo uživala sladkosti skupnega življenja. Voščilnica pa jima kaže pogled v svetlo in sončno prihodnost.
Posloviti se je treba.
Andreja nam draga, zdaj hvala za vse! Ni vse le služba, je tudi srce.
Če kdo se razdaja, kot si se ti, si človek ponovno ga v družbi želi. Gremo v daljine ...
Če kdo se razdaja, kot si se ti, si človek ponovno ga v družbi želi. Gremo v daljine ...
V Ljubljani smo ob 19.15 - pol ure kasneje, kot je bilo predvideno in mi ne ujamemo vlaka ob 18.55 za Sevnico. Nič zato - družimo se naprej: Gordana in Janko častita s pijačo, Janez doda sirnico - pa je žur.
Veseli smo, da mednarodni vlak odpelje točno ob 21.05, pa se veselimo prehitro: v Zidanem Mostu moramo čakati 40 minut, da pripelje še vlak iz Maribora, ki ima zamudo. Kljub vsemu pa smo okrog enajstih v Sevnici.
Eden od oskarizmov pravi: Potovanje brez izziva je kot hrana brez soli. Kar nekaj izzivov je bilo tudi na tem potovanju in vse smo uspešno rešili.
Več posnetkov
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar