Po prebujanju ob petih zaskrbljen pogled v oblačno nebo: danes bi pa res rabili lepo vreme, saj gremo v hribe.
Mi smo mi, Vandrovci, mi smo prva liga: ko divjamo naokrog, napor je ena figa.
Pa zakaj, pa zato, ker naj vedno lušno bo, ker naj vedno lušno bo, zato, zato!
Ko Vandrovci se na pot podamo, to je to. Ko Vandrovci se na pot podamo,
sonce sveti nam toplo.
Če tudi dež je, al' sneg, al' toča, nič zato. Če tudi dež je, al' sneg, al' toča,
mi sonce v sebi nosimo.
Po cestah ravnih in po ovinkih zdaj na pot! Po cestah ravnih in po ovinkih: naj sreča spremlja nas povsod! (prva po melodiji Mi smo mi, fantje vsi ..., druga Bella ciao)
Zlasti omemba ravne ceste izzove nove salve smeha, potem pa še Ko študent na rajžo gre ... Kar naenkrat pa nekaj poči in desni sprednji konec nekam visi: počila je guma. Mi pa še kar naprej do predvidenega mesta, kjer je ob cesti nekaj prostora za parkiranje.
Pustimo šoferja z njegovimi problemi in se napotimo naprej peš po lepo označeni in vzdrževani gozdni poti. Po urejenih poteh je varno, sicer pa je še lahko veliko neeksplodiranih min.
Ob poti je tudi nekaj opozorilnih tabel. Nekaj časa še ni pretiranih vzponov,
celo kakšen mostiček rabimo za prečkanje vode, ki jo krasijo oranžne kalužnice. Potem pa se začnemo vzpenjati, naprej spustimo tiste, ki bi šli na vrh Treskavice, ostali pa uporabljamo občudovanje rož, da pridemo spet do sape.
Predvsem je veliko mačeh, orhidej (kukavic) in encijana, drugega drobnega cvetja, cvetijo pa tudi divje češnje. Informativne table opozarjajo na nevarnost strupenih kač; danes je verjetno premrzlo zanje (okrog deset stopinj).
S prevala se razveselimo Velikega jezera, gore nad njim pa bolj slabo vidimo, ker so delno v oblakih. To je največje jezero na Treskavici, v bližini so še manjša: Platno, Črno, Belo in šest drugih. Vsa jezera so na nadmorski višini nad 1.500 metrov, Veliko na 1.550 metrov, dolgo je okoli 300 metrov, široko okoli 150, globoko okoli pet metrov.
Hodimo po stezi ob jezeru in se povzpnemo do koče nad njim. To lepo oskrbuje Ekološko planinarsko društvo "TRESKAVIČKA JEZERA" TRNOVO. Odprta je, ima lep bivalni prostor s štedilnikom, v katerem zakurimo, ter nekaj ležišč.
Pod njo v koritu stalno teče voda, nad njim pa na polici lončki in pribor za osebno nego. Malo niže prostor za posedanje in oddih, še malo dlje pa stranišče.
Zbito je iz različnih materialov, vrata se ne dajo zapreti, imaš pa pri uporabi lep razgled na rože v hribu nasproti. Najvažnejši del je seveda luknja v podu, voda iz cevi jo stalno izpira, lahko pa uporabiš tudi "školjko": gajbica od piva Jelen brez dna, ki ima ob straneh pritrjeni leseni deščici. To postaviš na luknjo in uživaš.
Malo počivamo in malicamo, potem pa nas Bogdan popelje do Črnega jezera:
strmo po gozdu v hrib, preko travnika, pod veliko skalo, pa smo tam. Zelo slikovito in vredno truda. Leži na nadmorski višini 1675 metrov, dolgo je okoli 150 metrov, široko okoli 100 in globoko do tri metre.
Vračamo se po isti poti,
Transport poseben, uživamo mi; guma, če poči, nič hudega ni.
Jezeri dve, do tretjega ne: kava bosanska čaka nas že. Gremo ...
Nekaj jih gre še do jezera Platno, tistih deset z vrha (Mala Ćaba / Đokin toranj / Pakliješ - 2088 metrov) pa ne čakamo, ker so oblaki vse nižji in bližji. Vračamo se po poti prihoda in kmalu nas začne zmakati dež: dežniki, vetrovke, pelerine - v glavnem smo dobro opremljeni. Ko pridemo do našega tovornjaka, ravno menjujejo gumo, pa ne tiste zlizane rezerve, pripeljali so drugo. Da ne bi čakali na dežju, se odpravimo naprej v dolino kar peš.
Malo vedrimo pri koči niže, nekateri pa vztrajamo pri hoji, čeprav občasno močneje dežuje. Cesta postaja razmočena s potočki in lužami, vse več je blata. Lahko si predstavljamo, da je bilo pred enim mesecem blata na cesti pol metra in so vse to morali počistiti, da je cesta prevozna za transport lesa (in nas). Do vrha poln tovornjak nas dohiti malo pred vasjo, mi pa kar vztrajamo peš do avtobusa. Po nekaterih podatkih smo ta dan prehodili skupaj 20 kilometrov.
Sediš na jelenu, sprostiš se čez vse; čakamo tiste, ki bolje jim gre.
Deset gor na vrhu, uživamo vsi: mokri kot miši, se srce smeji. Gremo ...
Slačimo se, preoblačimo, se dezinficiramo z viskijem, zunaj je enajst stopinj in še vedno dežuje. Na povratku v Sarajevo pojemo vandrovske pesmi, dve kitici za ovrednotenje programa tega dne, potem pa še narodne od A do..., do kje smo že prišli?
Ob sedmih se v hotelu okrepimo z večerjo, potem pa nekateri kartamo do pol desetih, ko nas pokličejo postelje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar