Zbudim se ob štirih, ob petih vstanem.
Pri zajtrku pred jedilnico opazimo molitev za pred jedjo. Spakirati je treba, kovčke prinesemo v avtobus, potem pa imamo še nekaj časa za ogled Mostarja podnevi.
Zdaj še bolj vidimo sledove zadnje vojne.
Ponovno se sprehodimo na most, pri stojnicah še ni takega vrveža, mi pa iščemo še kakšen spominek.
Spet se povzpnemo na zvonik Cerkve svetih Petra in Pavla, da občudujemo še dnevne razglede.
Poslovimo se od Mostarja in začnemo pot proti Imotskemu, ki pa je že preko meje. Najprej hribi, potem pa širno polje z mnogimi naselji. Spoznavamo značilnosti južne Hercegovine: sadje, zelenjava, trta, tobak ...
V mestu Imotski med Makarsko in Biokovim se sprehodimo do trdnjave Topana iz desetega stoletja na ostankih gradišč
in kukamo navzdol proti Modremu jezeru. Za sprehod do njega pa bi morali plačati vstopnino. V Wikipediji lahko preberemo: To je občasno presihajoče kraško jezero je eno najlepših jezer na Hrvaškem. Prvotno je bilo to podzemno jezero. S porušitvijo stropa v kraško jamo pa je postalo zunanje jezero. Jezero je dolgo 800 in široko do 500 metrov. Njegova največja globina je 90 metrov. Gladina vode skozi leto niha. V poletnih mesecih je v jezeru dovolj vode za kopanje in druge vodne športe. Niso pa redka leta, ko se jezero povsem posuši in na njegovem dnu igrajo nogomet. Trdnjava in mesto sta dvignjena na vzpetino nad velika polja,
Narahlo začne deževati, ampak mi se ne pustimo motiti: pri avtobusu malicamo in malico primerno zalijemo - ne samo z vodo.
Zapeljemo se malo naprej in ustavimo še pri Rdečem jezeru. To je kraška jama napolnjena z vodo. Jezero je nastalo s porušitvijo stropa nad kraško jamo, ki se je potem napolnila z vodo. Speleologi predpostavljajo, da je jezero globoko od 280 do 350 metrov in je po nekaterih podatkih najglobje jezero v Evropi (morda celo na svetu). Jezero je dobilo ime po visokih rdečih stenah, ki ga obdajajo. Na vrhu jame je obkroženo s sredozemskim rastjem – predvsem borovim gozdom, skozi katerega po celotnem obsegu teče sprehajalna pot. Do vode pa normalnemu turistu ni mogoče priti. Legenda pravi, da je nekoč na tem območju domoval in se bahal s svojim velikim posestvom mož po imenu Gavan. Bil je res pravi tiran. Imel je ženo, otroke in veliko slug. Vse po vrsti je grdo maltretiral. Da bi videl, ali je vse to, kar govorijo o Gavanu, res, se je nekega večera k njemu spustil angel, oblečen v siromaka. Potrkal je na vrata, da bi poprosil za miloščino. Vrata mu je odprla Gavanova žena in siromaku ni želela dati ne vode ne kruha. Angel jo je vprašal, ali je bogaboječa. Odkimala je in povedala, da je edini, ki se ga boji, njen mož. V tistem trenutku naj bi se zatresla zemlja. Začelo je grmeti, strele so udarjale, vse Gavanovo imetje in njegova družina pa sta potonila v zemljo, ki se je odprla pod njihovimi nogami. Prebivalci Imotskega še danes znajo povedati, da se tu in tam z dna jezera slišijo kriki Gavana in njegove družine. Posebnost jezera je tudi ta, da ne moreš vreči kamna direktno v vodo. Zaradi posebne gravitacije ga odnese v stene.
Še malo po Mostarju, potlej naprej, tu je že meja, Hrvaška je zdej.
Jezero Modro, Rdeče povrh, zraven še malo nam dežka poprh. Gremo ...
Na poti domov se ustavimo še na počivališču Krka Belvedere s pogledom na Skradin in izliv reke Krke v morje.. Kava z mlekom tu stane dva evra in pol, stranišče en evro, če ne pokažeš računa iz restavracije. Razgled s terase je pa res lep.
Foto: Vinko Šeško.
Lakota nas premami, da sedemo h kosilu v lokalu Restoran Bartol v naselju Rovanjska, blizu Masleničkega mosta.
Potem pa pod Velebitom (Tulove grede) in proti domu.
Na znani poti se ozremo še na Klek,
spočijemo oči na neštetih grmih brnistre, sicer pa se nasmejimo sopotniku Petru in njegovim prigodam.
Postanek v bližini Karlovca, slovo na avtobusu ob 19.19 in 19 stopinjah, v večernih urah smo v Sevnici.
Štirje so dnevi minili kot piš: tako je, če dobro družbo dobiš.
Toni, Mateja: zahvala vam gre; Petru za smešne prigode use. Gremo ...
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar