Običajno zbujanje ob petih, čeprav je danes zajtrk šele ob osmih, odhod avtobusa pa ob devetih. Ob pol osmih seveda jutranja vadba, tokrat prvič pod streho, ker tu in tam pade z neba kakšna kaplja.
Zajtrkujemo v lepi polkrožni restavraciji z razkošnim razgledom, izbira jedil in pijač je pa tudi bogata.
Nekateri ostanejo v hotelu in bodo po svoje preživeli dan, večina pa se nas je prijavila na dodatni izlet za 45 evrov. Sprašujemo pa se, zakaj je treba plačati še deset evrov za vstopnine. In razmišljamo, kaj pomeni "fakultativen": fak ali kul ali fak pa tak uk. Oblačno je in ob devetih dvajset stopinj. Idealno za pohajanje. Opazujemo pokrajino, ugotavljamo, da so barve fasad usklajene z barvo hribov, veliko hiš ima strehe, malo je teras. Zapeljemo se v bližino mlina na veter in del poti Caminos Naturales opravimo peš. Mlini na veter so bili bolj visoki za moške mlinarje in nižji (pritlični), če so mlele ženske (La Molina).
Spodnji posnetek z aparatom Andreje Humar.
Mlin Molino de Tefía, pri katerem se ustavimo, je kar visok, Janez pa trdi, da na njem nekaj manjka. Seveda: jadro (platno) na vetrnicah, kako bi se sicer vrtele v vetru. Moč vetra je lahko zelo velika in to so bili močni mlini. Postavljali so jih konec 18. stoletja, ker so takrat pridelali veliko žita - leta so bila bolj deževna. Ta mlin je iz začetka 20. stoletja z nekaj starejše opreme. Zidani so ti mlini v dveh ali treh etažah, imajo štiri ali šest vetrnic, nadomestili so ročne mline, ki pa so bili še vedno uporabni, ko je bilo žita manj. V njih so mleli različna žita, tudi pražena, tako dobijo značilno moko "gofio", ki so jo poznali že staroselci Gavči. Prav v naselju Tefía se začne tudi odsek poti proti nekdanjemu glavnemu mestu Betancuria.
Ob tej poti je tudi ekomuzej Alcogida (La Alcogida Ecomuseum - ime ima po terenu, kjer zbirajo deževnico). To je skupina sedmih hiš (devetih poslopij ?), ki predstavljajo tradicionalno domačo arhitekturo in prikazujejo življenje v tipični vasi, ki so jo prebivalci zapustili, ker so šli s trebuhom za kruhom, država je vse skupaj odkupila za muzej v 80-letih. Zanimiv vodič nam v mešanici španščine, angleščine in nemščine (pomaga pa si tudi z govorico telesa) razkaže skupne prostore v hišah, opremo običajne in premožnejše družine. Zaradi vetra so vrata in okna na južni strani, pri hlevih pa na severni.
Od opreme se nam zdi najbolj zanimiva postelja za otroke, ki se je dala razširiti glede na število otrok (tudi sedem). Predstavi nam orodja, pripomočke, spregovori o težkem delu kmetov v preteklosti, njihovih navadah in običajih. Važno jim je bilo ribištvo, izdelava značilnega sira, tkanje, tudi zdravilstvo.
V okviru muzeja potekajo tudi prikazi: mi smo videli peko kruha, lončarstvo in vezenje na poseben način. Z veseljem si pridejo te stvari pogledat tudi mladi domačini, zdi se mi, da je bila skupina zelo mladih iz vrtca, ki so bili dobro organizirani in zelo disciplinirani.
Med poslopji rastejo značilne rastline tega področja, sprehajajo se živali: koze, dva oslička in kamela. Prej so bila tu okrog polja z žitaricami, zdaj so zapuščena, nihče ne čisti, kar prinese veter. Koze jedo rastline, prilagojene na okolje, poleg hranljivosti dajejo tudi nekaj vode, čeprav sploh ne zgledajo tako.
Na otoku je veliko manjših muzejev, ki naj bi privabili turiste na deželo, da ne bi ostali samo ob morju.
Naslednji postanek napravimo na posestvu Finca Pepe (La Finca de Pepe), ki je v glavnem kozja farma. Zanimivo urejena poslopja s cvetjem, starimi predmeti in predstavitvami,
treba pa je tudi kaj pokusiti: predvsem sire, pa tudi liker, marmelade, suhe fige v gofiu in še kaj. Ljudje veliko kupujejo, predvsem je znan Majorero sir (El Queso Majorero) iz surovega kozjega mleka, ki ga zaradi vsebnosti proteinov in maščob odlikuje izreden okus, znan po svetu. Seveda si pogledamo tudi živali.
Mimo razgledišča s spomenikom mogočnih, štiri metre visokih, figur dveh kraljev (Guise in Ayose) dveh plemen, ki so živela na otoku pred zasedbo Evropejcev, se začnemo spuščati v zgodovinsko mesto Betancuria.
Kronike o osvojitvi Fuerteventure, ki se je zgodila na začetku 15. stoletja, so zabeležile dogodke, med legendo in resničnostjo, pripisane zadnjim domorodnim monarhom: Ayozeju, kralju Jandíe, in Guiseu, kralju Maxorate. O njih pravijo, da so bili sposobni z eno roko ubiti pobesnelega psa, z drugo pa ne nehati piti ali pa ne da bi trznili zgnesti kroglico gofija s sušenim sirom, trdo kot kamen. Leta 1405, soočena z invazivno vojaško premočjo, sta oba sprejela Jeana de Béthencourta (ime, iz katerega je nastala Betancuria) za svojega kralja in bila krščena kot Luis in Alfonso. (Vir zapisa.)
Betancuria nas pričaka z rahlim dežjem, kar je za domačine pravi blagoslov. Sprehodimo se po ozkih ulicah mesta z okrog 800 prebivalci, ki se stiska v ozki dolini, ravno zato pa ima več vode kot kraji kje drugje. Leta 1404 ga je ustanovil normanski vitez Jean de Bethencourt zaradi njegove osamljene lege v notranjosti, da bi nudilo boljšo obrambo pred piratskimi napadi. Mesto je svoj vrhunec doseglo v 18. stoletju zaradi obilnih letin. Danes je celotno lokalno gospodarstvo odvisno od turizma. Kolonialno mesto, ki je bilo leta 1979 priznano kot kulturni spomenik, ponuja oglede številnih verskih zgradb:
Cerkev Santa María de la Concepción, dve kapeli, stari frančiškanski samostan San Buenaventura in Muzej sakralne umetnosti ter Muzej arheologije in etnografije Fuerteventure. Ogledamo si cerkev, potem pa iščemo hrano. Prostor najdemo na odprti terasi,
meni tekne domači krompir v oblicah z okusno omako, sladica z jogurtom in pivo: skupaj 13 evrov in 10 centov.
Danes še nismo veliko hodili: pri roki je pohodniška in romarska pot po tesni - kanjonu Il Barranco de las Peñitas ali Barranco del Malpaso, ki jo naštudira Janez.
Pot vodi navzdol, lepo je označena, na začetku je zelo široka, med nekaj palmami in grmički, na vsaki strani so zloženi kamni.
Pojavijo se tudi veverice, ki smo jih pogrešali na vulkanu. Lepe pisane so, se ne bojijo preveč, jedo iz roke - je treba pač preživeti. Na otoku so od leta 1965 in invazivna vrsta živali na tem otoku: namnožilo se jih je že milijon.
Potem se dolina oža, vse več je skal.
Na levi strani opazimo ostanka jezu Peñitas, ki so ga načrtovali leta 1937 za zadrževanje vode. Jez bi lahko zadržal 917.050 kubičnih metrov vode. V prvotni zasnovi bi segal 30 metrov nad strugo grape reke Palmas. Te višine pa nikoli ni dosegel, največ 21,50 v 40. letih. Še vedno nedokončani jez je trenutno umetno mokrišče velike okoljske vrednosti. Zahvaljujoč njemu ne rastejo le palme in tamariski, ampak je ta habitat ključnega pomena za gnezdenje vodnih ptic.
Pod jezom je pokrajina še bolj divja, v sicer suhi strugi je tudi nekaj manjših jezerc vode. Pod nogami pa imamo večkrat velike cevi, verjetno vodovoda.
Na skali stoji majhna in zelo stara kapela iz 15. stoletja Ermita de Malpaso, ki so jo zgradili kmalu po osvojitvi ozemlja za špansko krono. Legenda pravi, da naj bi dva meniha frančiškana v skali videla nenavadno svetlikanje. Kopala sta in v luknji našla Marijin kip. Ker je bilo romanje do tega mesta težavno, so kip že v 16. stoletje prestavili v dolino, v Vega de Río Palmas. V kapeli pa še vedno častijo zavetnico Fuerteventure, Virgen de la Peña. Vsako leto tretjo soboto v septembru se ji verniki poklonijo s tradicionalnim romanjem. Ne spustimo se prav do stavbe,
zavijemo okrog hriba in se po precej gorski poti spustimo v dolino.
Tam srečamo skupino domačinov, ki "romajo" v nasprotni smeri: imajo za pomoč pri hoji visoko in močno palico (lahko bi služila tudi kot orožje) in v pogovoru z vodičko Andrejo glasno izražajo domoljubna čustva.
Mi pa naprej po cesti do avtobusa, ki nas čaka nedaleč stran.
Okusimo tudi zahodno obalo na Fuerteventuri: izkrcamo se v obmorskem naselju Ajuy in najprej pohitimo na kavo v lokal, ki ga že zapirajo. Kljub temu so nam pripravljeni pripraviti tudi barraquito, posebno kavo, ki se nam je z likerjem, mlekom, smetano in dišavami res priljubila (dva evra).
Polni nove energije se napotimo na 20-minutno pot do morskih jam Cuevas de Ajuy. Nad nami skačejo koze in kozlički, ki jih vodička Andreja hrani.
Pogled na divjo obalo spodaj, kjer valovi s peno butajo ob kamenje je pa samo uvod v divje, divje, divjo lepe jame, ko vidiš od ene obale skozi jamo na drugo obalo. To je veličasten prostor, ki govori o izvoru Fuerteventure - kot najboljša zgodovinska knjiga. Območje jam je nastalo po velikem podvodnem izlivu lave in sedimentov pred več kot 100 milijoni let. V bližini je tudi nahajališče zelo čistega apnenca.
Polni vtisov se vračamo v hotel, kjer nas vodička Andreja vabi na zaključek potovanja na teraso ob bazenu. Pripravi nam kolačke, nazdravimo s sangrijo, na mizo pa vsak prinese še kakšen prigrizek. Z izbranimi besedami se nam zahvali za sodelovanje, še posebno Janezu za pomoč pri pohodu in meni za vzdrževanje vzdušja v skupini. Pijača in ogrlica nama bosta ostala kot trajen spomin na zanimivo in lepo potovanje. V pogovoru delamo načrte za bodoča potovanja, idej nam ne zmanjka; mogoče pa se na Kanarske otoke še vrnemo, zahodnih še nismo spoznali.
Dve vrsti mlinov, kmetije cel kup, tamkaj na farmi sirov nakup.
v starem je mestu kosilo mokro, kanjon, morske jame - vse je lepo. Gremo v daljine ...
Končuje tu se naša pot: živ'jo Kanarci!
Bili smo srečni vsepovsod: živ'jo Kanarci!
Ostanejo spomini naj: živ'jo Kanarci!
Da vidimo se zopet kdaj, vid'm zopet kdaj!
Bili smo srečni vsepovsod: živ'jo Kanarci!
Ostanejo spomini naj: živ'jo Kanarci!
Da vidimo se zopet kdaj, vid'm zopet kdaj!
(melodija "Eviva España", oziroma "Y Viva España")
Ste vedeli, da je pesem originalno nastala v Belgiji kot spomin na počitnice v Španiji, potem pa v različnih priredbah postala popularna po celem svetu?
Ob desetih dobimona recepciji zajtrk, ob pol enajstih gremo počivat, saj nas jutri čaka dolga pot domov.
Več posnetkov
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar