10. 03. 20

Soteska Pekel pri Borovnici in Ljubljansko barje - 9. 3. 2020

Danes se nas devet od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) dobi že ob sedmih. S kombijem se najprej zapeljemo do Trebnjega


kjer v prijetnem lokalu v družbi lesenih sodov in miz iz trt uživamo ob kavi. Potem pa naprej proti Ljubljani in niti ni pretirane gneče na cesti, proti Vrhniki pa je promet še redkejši. Seveda samo v naši smeri, proti Ljubljani so kolone. V Vrhniki zapustimo avtocesto in se mimo Bistre ter skozi Borovnico (okrog 2000 prebivalcev) peljemo proti Soteski Pekel. Čudimo se enemu samemu stebru slovitega borovniškega železniškega viadukta, ki je nekaj prvih desetletij svojega obstoja s 561 metri dolžine in 38 metri višine v dveh etažah veljal za najmogočnejši zidani most v Srednji Evropi. Gradili so ga od leta 1850 do 1856, ko je po njem zapeljal prvi vlak. Že pred drugo svetovno vojno ga je močno načela voda, leta 1941 je umikajoča se jugoslovanska vojska del mostu razstrelila, italijanski okupatorji so postavili železen premostitveni most. Po zadnjem močnem letalskem zavezniškem bombardiranju leta 1944 deloma zrušenega viadukta niso več obnovili. Železniška proga je bila leta 1947 preusmerjena na rob borovniške doline, ki jo proga danes obvozi. Pod njo tudi pelje cesta do Pekla. Preostali del viadukta so postopoma do leta 1950 zrušili, od mogočnega viadukta se je ohranil le en steber, ki stoji sredi naselja. 



Lokal ob parkirišču sameva, na informativnih tablah pa si lahko preberemo podatke o tej naravni znamenitosti. Soteska Pekel je delo potoka Otavščica (Borovniščica), ki je med previsnimi stenami oblikoval tolmune in tolmunčke, brzice in kar pet večjih slapov. Najprej so težko prehodne poti ob njem utrli gozdarji in oglarji, konec 19. stoletja pa se je začelo širše zanimanje za te lepote. Leta 1905 so odprli del varovane poti skoti sotesko, leta 1928 pa celotno pot. 

Foto: Ljubo Motore.
Na jasi stoji obnovljeni Brancelj-Koširjev mlin



kmalu pa nas pozdravi tudi sam hudič. 








Na vsej poti nas spremlja bučanje vode, nekajkrat prečkamo vodo po lesenih brveh, pogled pa eden lepši od drugega. 


Z desne se zliva slap, 




kmalu pa smo tudi pri pet metrov visokem prvem slapu



Dvigamo se po strmini in na levi je treba preko mostičkov pod 16 metrov visok drugi slap



Naprej pa se je treba še bolj potruditi: po lesenih stopnicah lezemo navzgor in si pomagamo z oprijemanjem jeklenice. Splačalo se je: 



na razgledni ploščadi z mizo in klopjo smo, tik pod 18 metrov visokim tretjim slapom, ki nam hladi razgrete glave. 

Posneto s fotoaparatom Vinka Šeška.
Fotografiramo, 


gledamo stopnice in kline naprej proti četrtemu in petemu slapu, vendar se odločimo za povratek: dovolj je bilo lepot za danes. 

Foto: Ljubo Motore.
Navsezadnje je to le zahtevna zavarovana pot. 





Pri spustu je treba še posebno paziti na korak, k sreči pa pot ni preveč spolzka. 


Pri parkirišču si najdemo prostor za počitek in malico.
Imamo še dovolj časa, da gremo raziskovat Ljubljansko barje


Jezero pri Podpeči je bistvu v bližini naselja Jezero. 



O njem si v Wikipediji lahko preberemo:
Podpeško ali Krimsko jezero, po domače preprosto Jezero (krajevna imena so tudi Podkrimsko jezero, Jezero pod Planinco ali Jezero pod sv. Ano) je kraško jezero pri vasi Jezero v bližini Podpeči (po kateri ima tudi ime) v Občini Brezovica. Nahaja se na južnem obronku Ljubljanskega barja, vanj pa se stekajo vode površinskih kraških izvirov. Posebnost jezera je podzemni odtok lijakaste oblike, skozi katerega vodi ozko globoko brezno, doslej raziskano do globine 51 metrov. Tako je Podpeško jezero eno najglobljih v Sloveniji. Voda preko tega lijaka odteka v 300 m oddaljeni Hruški potok, ki je desni pritok Ljubljanice. Ravno dno z izjemo lijaka je sicer na povprečni globini 10 m. Jezero ima površino okrog 1,2 ha, njegova obala tvori skoraj popoln krog s premerom okrog 130 m, okoliški močvirnati travnik, ki mu domačini pravijo Zajezero, pa se brez pregiba spusti v vodo. Jezero z okoliško močvirno ravnico je razglašeno za naravni spomenik Slovenije. Ekosistem jezera tvorijo številne rastlinske in živalske vrste, vodni prebivalci so raki, različne rečne školjke in ribe (ščuka, ostriž, klen, som, idr.). 

Foto: Vinko Šeško.
Na prijetni terasi s pogledom na jezero uživamo ob napitkih in obujanju spominov, 


kako smo se povzpeli k cerkvi svete Ane, ki stoji na hribu nad nami. 
Naš današnji namen pa je tudi poiskati cvetove močvirskega tulipana ali logarice, vendar po travnikih zaman iščemo: prezgodnji smo, čeprav so se v Krakovskem gozdu ti cvetovi že odprli. 


Odpre pa se nam lep pogled na Kamniško-Savinjske Alpe in nam popestri en lep pohodniški dan.

Video: