26. 10. 18

Krmelj in Kamenško - 24. 10. 2018

15 se nas zbere od študijskega krožka Spoznavanje vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica) in s štirimi avtomobili se ob osmih odpeljemo proti Krmelju. 



Tam smo deset minut pred dogovorjeno uro, ampak naš gostitelj Milan Levstek nas že čaka. Upokojeni strojni inženir po rodu iz bližnje Bistrice pri Šentrupertu, ki se je predvsem ukvarjal z rudarstvom, med drugim pa je bil 16 let predsednik Krajevne skupnosti Krmelj in 16 let predsednik Društva upokojencev Krmelj. Prava enciklopedija za podatke o kraju in premogovniku v Krmelju!
Krmelj nosi ime po mlinarju - tujca ta ni razumel in mu je povedal svoj priimek za ime kraja. Ima okrog 700 prebivalcev, krajevna skupnost pa okrog 1000. Ponaša se s šolo, vrtcem, kulturnim domom, zdravstvenim domom, lekarno, trgovino, gostiščem, včasih so imeli tudi bazen, nimajo pa cerkve. Najbližja je v Gabrijelah, kjer je tudi pokopališče. Ozka dolina reke Hinje včasih ni bila kaj prida poseljena, razvoj se je začel z odkritjem kvalitetne gline za opekarno, cinkarno za predelavo rude iz okolice Tržišča in Mokronoga, predvsem pa z odkritji nahajališč rjavega premoga leta 1809. Ta je nastal v zalivih Panonskega morja iz ostankov ogromnih dreves, praproti in do 16 metrov visokih preslic pri visoli temperaturi in pritiski pred 65 milijoni let. Še bolj se dolina odpre s progo do Trebnjega iz leta 1908 in proti Sevnici leta 1938. S pridom so izrabljali tudi kremenčev pesek in postali drugi največji industrijski kraj v sevniški občini. 




Zapeljemo se do Krmeljskega morja - bajerja, ki je dolg 250 metrov, širok okrog 100, globina pa je do 10 metrov. Okolica je lepo urejena, sevniška ribiška družina ima tu svoj dom, mi pa uživamo ob odsevu sončnih žarkov in okolice v vodi. 


Hladno je, to pa nas ne odvrne od pozornega poslušanja Milanove razlage o dnevnem kopu rudnika, ki je bil na tem mestu, pa tudi bliže Šentjanžu - Črna mlaka (Tahbau), nad nami v gozdu je bil 140 metrov globok jašek, vhodi v jame pa so bili tudi na drugih mestih. Milan niza podatke, letnice, številke in vse skupaj podkrepi s kartami in starimi fotografijami. Leta 1924 je v neurju voda zalila jamo in utopilo se je deset rudarjev, bilo pa je v toku časa še več manjših nezgod. Rudarji so si leta 1927 celo zgradili bolnico z 18 posteljami in dvema stanovanjema za zdravnike. Rudnik je imel veliko različnih lastnikov, mogoče je bil najbolj pomemben Andrej Jakil, ki je prišel leta 1918 in ga je posodobil (lastna elektrarna!) ter ga imel v lasti do konca druge svetovne vojne, med katero so ga izkoriščali predvsem Italijani, leta 1941 pa so partizani minirali vodne črpalke. Po vojni je rudnik obratoval do leta 1962, ko so ga zaprli s postopkom redne likvidacije, ker ni bila zagotovljena prodaja premoga. Leta 1960 so ga izkopali 116 tisoč ton. Milan je v rudnik prišel leta 1953, v njem delal osem let in v tem času odslužil tudi eno leto vojaškega roka, zamenjal pet direktorjev, leta 1962 pa se je moral prekvalificirati in v Metalni ob delu doštudiral strojništvo. Moški so v glavnem našli delo v Metalni, ženske pa v obratu Lisce. Na rudnik spominja lik Knapca, ki so ga oblikovali na šoli, ime gostišča Barbara, med ljudmi pa so še vedno tudi živi posebni izrazi v zvezi z rudarjenjem: knap, štajger, pozdrav srečno ... Leta 1966 je bil ukinjen potniški promet po železniški progi in leta 1996 železniška proga v celoti. 


Spodnji posnetek je delo Nevenke Vahtar.
Sonce je ogrelo ozračje in mi se odpeljemo nad naselje Hinjce, kjer obiščemo štiri temeljne kamne opazovalnice 4 okupacijske meje 1941/1945. Tu je namreč potekala meja med nemško in italijansko okupacijsko cono 


in na mejo spominja tudi spomenik v Krmelju, ki je delo Rudija Stoparja. 



Zazremo se v naselje v dolini, hribe naokrog, polja okrog cerkve svete Marjete v Kamenici (začetki že leta 1391), predvsem pa nas mika občasno s soncem obsijano pobočje Kamenško z vinogradi in zidanicami. 


Nanj se odpravimo peš - v glavnem po gozdu toplih jesenskih barv. 




Na poti proti lovskemu domu se nam pridruži še sošolka Sonja Pelko in skupaj pogledujemo proti Kumu, Leskovcu, Brunku in Lisci, predvsem z vrha z nadmorsko višino 434 metrov. 


Spodnjo sliko je posnela Nevenka Vahtar.
Tik pod njim ima Sonja vinograd in zidanico, v kateri uživamo ob pecivu, pijači, klepetu in petju. Ko se šoferji odpeljejo po avtomobile, se še malo grejemo na soncu, potem pa popeljemo povprek po Kamenškem in vračamo proti Sevnici. Ob kavici pri Felicijanu na Radni označimo obisk Krmelja kot poučen in prijeten, načrtujemo pa tudi naše bodoče pohode.


Video: