17. 05. 17

Vremš(č)ica - 15. 5. 2017

Pri cerkvi v Šmarju (Sevnica) zvoni sedmo uro, ko jaz še hitim proti parkirišču pri rondoju, kjer se zbira Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica. Osem sedežev v kombiju je že zasedenih, samo moj še čaka in nanj sedem dve minuti pred sedmo po moji uri. Vreme se kisa. Nič čudnega, saj je danes "polulana Zofka", ki mora obdržati svoj sloves. Pred Ljubljano v jutranji gneči na avtocesti že kar lije, tudi naprej od nje dež lepo umiva vse, kar je na poti. Najprej se ustavimo na Lomu, da popijemo kavo, dodamo še kakšen prigrizek in izkoristimo stranišče. Naprej pa ni več dežnih kapljic, na nebu se kaže jasnina, izgleda, da imamo srečo. Prevozimo Pivko, se pod Parkom vojaške zgodovine usmerimo proti Divači, potem pa spregledamo kažipot za Vremš(č)ico in se moramo po cesti malo vrniti in parkirati na predvidenem mestu. Uro in pol hoda obetajo do vrha in toliko smo tudi hodili. Ljubo, ki je bil hitrejši, ja pač na poti manj časa užival. 


Lepa pot nas vodi med borovci, kasneje je vse več tudi listavcev, gladka je, le tu in tam malo kamnita. In ravno prav se vzpenja, da vemo - lezemo v hrib. V krošnjah šumi veter, ki ga krepko občutimo, ko pridemo na plano. 




Tam pa - presenečenje: cele planjave dišečih narcis, ki jih je veter dobro upogibal, vmes pa še česal suhe trave in masiral osamele bore. 


Tudi drugega cvetja je dovolj: rumenega in modrega v stilu Evropske Unije, vmes tudi kakšen mali encijan, pa kosmatinec, 


najbolj zvesti sosed narcisam pa je Salamonov pečatnik. Zlati koren in košutnik sta šele začela prav rasti. 



Pridemo do cerkvice Svetega Urbana, zavetnika pastirjev, ki je pravi biser kamnoseškega dela z domiselno oblikovano puščico za "milodare", ki prijetno zazvončklja, ko kaj prispevaš. Dokončno so jo obnovili leta 2008 in prijetno uredili okolico s klopcami in zavetnimi kotički. V spodnjem delu cerkve je pravo prijetno zavetišče z vpisno knjigo. Ampak najprej gremo na vrh! 



Naprej po grebenu do oznake za vrh (1027m), kjer piše še vedno Vremščica, čeprav naj bi "č" uradno izpustili - tako kot pri imenu kraja Topolšica. 




Tudi tu občudujemo poljane narcis in uživamo v razgledu: na jugu Učka in Slavnik, proti zahodu se preko Škocjanskih jam in Divače blešči morje, sever brani mogočni Nanos, naprej je Postojna, na vzhodu pa se kaže del Pivke. Vmes pa griči in hribi, porasli z gozdom in tu in tam kakšno naselje. 



Uživamo kljub vetru, malicat pa se le vrnemo k cerkvici. 


Pod njo odkrijemo tudi nekaj potonik, ki so še v popkih, le Vinko je dovolj vztrajen, da najde eno razcvetelo. 

Foto: Vinko Šeško.
Slikamo se še pred zanimivo kapelico v skali pod cerkvijo, potem pa vrnemo h kombiju po poti prihoda.



Oblaki se vse bolj zbirajo in bolj brez skrbi smo pod streho, čeprav je na poti domov padlo samo nekaj kapelj. Osvežilnega postanka v Pivki in na postajališču Barje si pa tudi ne pustimo vzeti.

Video: