14. 12. 19

Loka pri Zidanem Mostu - 11. 12. 2019

Sonce in nebo brez oblačka, ko se nas deset od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica zbere na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica), Nevenka pa nas čaka na Vrhovem. 


S tremi avtomobili se popeljemo do parkirišča pri pokopališču na Vrhovem


potem pa zakoračimo mimo hidroelektrarne Vrhovo na most in preko Save. Prepodimo nekaj ptic 


in opazujemo Razbor z Lisco, ki se kopata v reki. Takoj pri mostu nas plakat Turističnega društva Loka pri Zidanem Mostu s partnerji povabi na razstavo adventnih venčkov v okviru prireditev Vencember. 

Foto: Nevenka Vahtar.
Pred ogledom se pogovorimo še malo o simboliki teh venčkov:
Adventni venček ima precej obsežno simboliko. Neprekinjen krog adventnega venčka, ki spominja na neskončnost, simbolizira popolnost in večnost. Zimzelene vejice, ki jim mraz in sneg ne moreta do živega, so simbol moči, novega in večnega življenja ter upanja. Sveče simbolizirajo novo rojstvo življenja in svetlobe. Simbolika vijolične barve predstavlja spokojnost in upanje, da bo tema premagana.
Vsaka sveča na vencu ima svoj pomen. Prva sveča simbolizira pričakovanje ali upanje. Druga sveča simbolizira mir. Tretja sveča simbolizira veselje in je lahko tudi roza barve. Četrta sveča predstavlja ljubezen. Štiri sveče imajo posebno simboliko: predstavljajo štiri mejnike krščanstva (stvarjenje, učlovečenje, odrešenje in konec sveta), štiri strani neba (Kristusovo učlovečenje za ves svet in vse ljudi), štiri letne čase, pa tudi človekovo življenje. Vsaka prižgana sveča postaja vse manjša in nas tako opominja, da smo vedno bližje svojemu koncu.  Ponekod postavijo še peto svečo, ki je bele barve, imenujejo pa jo Kristusova sveča. Prižgejo jo na sam božič. Vsako adventno nedeljo prižgemo eno svečo več, zato je vsako nedeljo v prostoru več svetlobe. V duhovnem smislu to pomeni, čim bliže smo Bogu, tem več je svetlobe tudi v naših življenjih.
Tradicionalni adventni venček naj bi bil iz rastlinja spleten venec s štirimi svečami, ki ponazarjajo štiri adventne nedelje. Štiri sveče naj bi bile izključno v vijolični ali modri barvi, saj le te simbolizirajo spokojnost, post in pričakovanje. Če je sveč pet, je zadnja bela in simbolizira Jezusa. Adventni venček naj bi bil narejen brez dodatnega okrasja, da pride do izraza opisana simbolika.
Venček ima že zelo staro tradicijo: protestantski pastor iz Hamburga je vodil šolo za revne otroke in je leta 1839 napravil lesen prstan z 19 rdečimi in štirimi belimi svečami, da bi pritegnil otroke k maši v adventnem času. Kanalski Slovenci so ga začeli delati na začetku 20. stoletja, ostali pa bolj množično po letu 1980.


Ogledujemo si adventne venčke, preko sto jih je - okrog 120, če sem prav štela, opažamo veliko kreativnost v klasičnih in manj klasičnih oblikah. 









Razveseljivo je, da pri oblikovanju sodelujejo mladi iz vrtca in šole, ki pod vodstvom mentorjev in mentoric iščejo svoje stile. Ideja, da razstava popestri pešpot ob Savi in so venčki preprosto obešeni na ograjo sadovnjaka, je pa sploh občudovanja vredna.
Ob Savi opazimo še skakalnico v vodo z drevesa, 


preizkusimo pa tudi naprave za razgibavanje


Na drugem bregu se Ribiški dom ogleduje v vodi, 


zremo pa tudi proti železnici, kjer železniška postaja sicer sameva brez osebja, potniški vlaki pa tu še vedno ustavljajo. Zanimivo, da so prvo postajo postavili šele leta 1911 - skoraj 50 let po otvoritvi proge, leta 1976 pa so leseno poslopje zamenjali z novo zgradbo.


Za železniško postajo se dviguje mogočno šolsko poslopje iz leta 1907, ki so ga ob stoletnici razširili še za vrtec. Pouk pa je v različnih prostorih v Loki potekal že od leta 1800.


V središču kraja stoji župnijska cerkev svete Helene, katere začetek sega v 13. stoletje, kasneje pa so jo večkrat prezidavali. Zgraditi jo je dal Leopold VI. Babenberški, avstrijski in štajerski vojvoda ter posestnik v Laškem, v spomin na svojo mater Heleno Ogrsko. Iz tega časa je tudi graščina, ki so jo leta 1880 prezidali, imela je različne lastnike, od leta 1947 pa je v njem dom upokojencev, za katere so dozidali nekaj prostorov, ohranjen je tudi lep park. Pri cerkvi stoji presenetljivo velik Župnijski dom še iz leta 1564, res pa je, da je Loka imela v 16. stoletju 13 podružnic in je tu stanovalo vsaj sedem duhovnikov. V tem času je imel župnijo v upravljanju nekaj časa tudi Primož Trubar, v glavnem s pomočjo namestnika vikarja. Verjetno je živel v Laškem in Loko občasno obiskoval. Znano je, da je bil proti gradnji cerkve nad Šmarčno in dodatne cerkve na Brunku. Danes nanj spominja kip na zelenici pri cerkvi, družbo pa mu po novem dela kip Dragotina Ferdinanda Ripšla: župnika, sadjarja, pisatelja, pesnika, kronista. Z Loko so povezani tudi: pisca Alojz Rebula in Zora Tavčar, njuna hčerka Alenka Rebula (pesnica, pisateljica, psihoterapevtka), ki nam je že predavala na U3 v Sevnici, in zgodovinar Janko Prunk.
Danes se bolj malo zmenimo za znamenitosti Loke, pozdravimo se z znankami, ki hite na obisk v Trubarjev dom upokojencev, mi pa gremo posedet na toplo v Trubarjev hram. Ob toplih napitkih, sladkih prigrizkih in živahnem klepetu se kar zasedimo.
Vračamo se preko polja in mimo kozolcev, 


občudujemo lepo urejene okolice hiš 


in smo žalostni ob nekaterih zgradbag, ki propadajo. Čudimo se precej mlademu posekanemu sadnemu drevju in iščemo razloge za posek. 


Kar škoda se je posloviti od sončnih ravnin, ampak domovi nas kličejo.

Video: