16. 06. 18

V Italijo - 11. do 13. 6. 2018

PONEDELJEK, 11. 6. 2018
Ura je sedem. Parkirišče pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Tokrat se ne bom pridružila Ponedeljkovi skupini Planinskega društva Lisca Sevnica, ki se že tudi zbira, svetlo modri kombi čaka na zagnane fotografe in fotografinje, ki se odpravljamo v Italijo. Štirje se vkrcamo prvi, enega poberemo v Radečah, še eno v Zidanem Mostu in zadnjega v Trbovljah. Zdaj pa skozi Zagorje, Izlake, pa na avtocesto. Okrog Ljubljane zastoji v prometu, potem pa gre hitro proti meji. 


Okrog devetih na bencinski postaji v bližini Nove Gorice tankamo za kombi in zase: malica v prijetno urejenem kotičku z avtomati za napitke. Kava z okusom po Irski: evro in pol.
Na izvozu za Benetke zapustimo avtocesto in se vozimo skozi naselja. To je sicer zanimivo, vendar zamudno. Okrog nas ravnina s polji fižola, krompirja, koruze in veliko zorečega žita. Južneje so nekaj žita že poželi. V bližini kraja Comacchio prepoznavamo trgovino Spar in park, kjer smo bili pred dvema letoma, ko smo na povratku s Sicilije raziskovali tudi delto reke Pad (Po). 


Premami nas parkirišče restavracije Antica Romea ob kanalu na desni strani reke Reno, kjer se v senčki gostimo z Jožičinim zavitkom, v lokalu pa ga poplaknemo s prijetno hladnim pivom: dva deci točenega - dva evra in pol. Po Ravenni kar dolgo iščemo pot, ker bi radi na avtocesto, naša Francka od navigacije pa nas kar naprej usmerja po drugih cestah. Spoznamo pa tako tudi mesto z okrog 160 tisoč prebivalci, 


Foto: Vinko Šeško.
vozimo se mimo mogočnega obzidja, od enega obiskov preteklih let pa se tega kraja predvsem spomnim po znanih mozaikih.
Južno od Ravenne se med koruzo vrivajo vinogradi in sadovnjaki, nekateri so pokriti z mrežo, večino pa tudi namakajo. Že se nakazuje Rimini, na desni opazimo obzidje in stolpe San Marina, na levi pa kasneje mesto Ancona. To pomembno jadransko pristanišče naj bi dobilo ime po grškem izrazu za komolec - tako obliko ima namreč naravni zaliv s pristaniščem. Mi pa se po sorazmerno enolični pokrajini razveselimo hribčkov z vinogradi in polji pšenice, vmes pa se kažejo temnozelene lise še nerazcvetelih sončnic in gozdov. Na levi seveda vidimo morje in ob njem številna novejša naselja. Ob avtocesti nas spremljajo cvetoči oleandri, vse več je oljčnih nasadov, pogled pa se nam pogosto ustavi na naseljih, ki so podobna gnezdom na vrhu hribov. 


                                                                                 Foto: Vinko Šeško.
Med njimi izstopa malo naprej od Ancone naselje Loreto z jezuitskim samostanom in romarsko baziliko. Opazimo nekaj del na cesti, ker preplaščajo asfalt, kar pa ne povzroča zastojev.


Kmalu po peti uri se spet ustavimo in smo navdušeni nad lepo urejenimi stranišči s posnetki limon in tuši. Pred dvema letoma smo bili prijetno presenečeni, da lahko potniki na postajališčih zastonj uporabijo tuš, le na blagajno je treba po ključ in ponekod zastaviti dokument. Tokrat uživamo ob sladoledu, kavi in pakiranju kave v posebni posodici s čokolado, ki jo posrkaš s slamico. Česa se vse ne domislijo!
Pod obmorskem mestom San Benedetto del Tronto zavijemo za Ascoli Piceno, mesto, gotovo vredno ogleda, mi ga pa samo ošvrknemo s pogledom. Zdaj smo na lokalni cesti med hribi, globokimi dolinami, vse je zeleno, podobno Sloveniji. Vozimo se skozi prijetno naselje Roccafluvione, vas Uscerno, potem pa na levo in v hrib po ozki cesti med nasadi orehov in drevesi kostanjev. 



Končno smo po okrog 800 kilometrov vožnje na našem cilju - v vasi Abetito. Navigacija nas vodi med kamnitimi hišami in vztraja, naj zavijemo v ožino na desni, mi pa kar na levo - 


naravnost pred hišo Agriturismo Casavecchia, ob kateri nam prihaja nasproti gostitelj Marco z litrom vina v vsaki roki. Si lahko predstavljamo lepšo dobrodošlico: vedel je, da prihajamo iz Slovenije. 
Kar sedemo na senčno teraso in mislimo, da bo prtljaga sama šla v sobe. Fantje imajo apartma s štirimi posteljami in še eno dodatno v manjši zgradbi, dekleta pa dve sobi s po dvema ležiščema in še enim dodatnim ter skupno kopalnico v večji stavbi. Poleg tega sta na voljo še dve sobi z zakonskima posteljama, vsaka ima kopalnico. Pod streho lahko torej spravijo največ 14 gostov. Kamniti stavbi sta v bistvu stara kmečka hiša in gospodarsko poslopje, kjer je bila spodaj živina, zgoraj pa stanovanjski del oziroma krma. To so značilne zgradbe tega področja in  mogoče jih je prepoznati po majhnih oknih v pritličnem delu za živino. Družina Ventili-Perotti je vse lepo renovirala, okusno uredila, Marco, ki ima štiri brate in eno sestro, pa se s pomočjo mame in očeta ukvarja s turizmom. V bistvu je na posestvu ponoči navadno sam: bratje in sestra so v dolini, mama jim pogosto varuje otroke, oče pa pride vsako jutro in se odpelje zvečer v dolino prespat. Prej pa se je vsak dan 40 let vozil v dolino na delo v bolnišnico. Marco je star 35 let in je po poklicu inženir za nizke gradnje, vendar ne dela v tem poklicu. Z malce kislim nasmehom nam tudi zaupa, da je imel do lani dekle, vendar sta se razšla. Znani problemi tudi pri nas, ko fantje ne morejo dobiti nevest na kmetijo. Sicer pa je v vasi Abetito samo še 20 prebivalcev, med njimi tudi družina z dvema otrokoma.
Ponujajo nam domače vino, ki ga pripravljajo po posebnem postopku s segrevanjem in ima 16 procentov alkohola. Prijetnega okusa je in kaj hitro se ga lahko nalezeš. Poleg tega imajo tudi "normalno" vino, mi pa damo pokusiti našega. Mama skuha kavo in čaj, je pa malo žalostna, ker se z nami lahko sporazumeva samo preko prevajanja. Marco nam razdeli domači breskov kompot, mi damo na mizo svoje dobrote in večerja je tu. 



Po večerji se sprehodimo mimo cerkve svetih Petra in Pavla, ki je vsa v lesenih opažih, ker je bila v potresu leta 2016 zelo poškodovana. Prvotna gradnja je že iz 12. stoletja, dozidali pa so jo v 15. in 16. stoletju in je za majhno vas kar velika. Prej so tu imeli mašo vsako nedeljo, zdaj maš ni. Po delno betonirani cesti, ki jo je precej poškodovalo nedavno neurje z malo toče, prihajamo na travnike, ki jih obroblja cvetoča brnistra. 



Drugo sliko je posnel Vinko Šeško.
Odpira se nam lep razgled na goro Monte Sibilla (2.173m), na kateri je tudi podzemna jama, povezana pa je z legendo o kraljici, prerokinji ali vili Sibilli. 

Desno od nje je vrsta osvetljenih vasi, kjer pa med tednom ne živi veliko ljudi. Vračajo se ob koncih tedna in med dopusti, posadijo kakšno zelenjavo in ohranjajo življenje. Vrnemo se v naš začasni dom in odpravimo spat. Dolgo ne zaspim. Ne vem, ali so kriva doživetja ali preveč vina. 

TOREK, 12. 6. 2018
Ob pol štirih me zbudi zvok avtomobila, ki odhaja iz vasi ali v njo prihaja. Sicer je okrog nas popolna tišina. 



Vstanem ob petih, ob šestih imamo zajtrk na terasi. Marco da na mizo dve vrsti kolačev in pito, maslo, prepečenec in štiri vrste domače marmelade. Lahko izbiramo tudi med kavo, čajem in mlekom. Potem se odpravimo na pot: malo smo nejevoljni, ker ni bilo nikjer napisano, da je krajša cesta (28km) zaradi poškodb v potresu zaprta. Daljša je dolga čez 60 kilometrov, vendar zanimiva že zaradi vasi, v katerih je še vedno večina hiš porušenih.



Ko se dvignemo na prelaz in prvič zagledamo najvišje ležeče naselje v Apeninih Castelluccio na nadmorski višini 1.452 metrov in 15 kvadratnih kilometrov polja pod njim, takoj opazim rdečo liso. Mogoče imamo pa srečo in smo ujeli cvetenje maka. Na tem polju od maja do julija vedno nekaj cveti, kaj pa to je, je zelo odvisno od dolžine zime in temperatur spomladi. Leži  1.270 metrov visoko, obkrožajo pa ga gore, med njimi najvišja Monte Vettore (2.476m). 







Potem pa se začne: kot začarani tavamo po cesti, ob njivah, po mokri travi in lovimo motive z makom, plavico, oljno ogrščico, ržjo, meglo, temnozelenimi lisami bukovega gozda, ki je bil pred dvema letoma čisto rjav od zmrzali. 






To sliko je posnela Sonja Kostevc na moj mobitel.

Kombi vozi pred nami, za nami, mi pa kar peš naprej v lepoto večbarvnih polj, proti slikovitemu naselju na griču: tu in tam z vzdihom presenečenja in potem tihim občudovanjem teh lepot. Razkropimo se po polju, vsak uživa po svoje, s Sonjo se peš napotiva prav do naselja.



Tu šele prav dojamemo žalostno sliko: več kot 60 procentov hiš je porušenih, druge poškodovane, stroji odstranjujejo ruševine in vojaki skrbijo za varnost. Potres avgusta 2016 je zahteval na tem področju Italije življenja okrog 300 ljudi, veliko je bilo poškodovanih. Potresni sunki v oktobru 2016 so povzročili predvsem poškodbe zgradb in nekaj ljudi. Domačini pravijo, da je država kriva in pa politiki, da dve leti po potresu posledice potresa še niso odpravljene. Sprašujejo se, kam odteka denarna pomoč, ki jim jo je namenila Evropska unija. Že tako so ti kraji odročni in zapostavljeni, vendar smo pred potresom opazili, da se življenje vrača v stare hiše, vsaj za konec tedna. Potem pa je bil Castelluccio popolnoma odrezan od sveta in šele po protestu pridelovalcev leče so se lotili popravila ceste, en dostop pa je še vedno zaprt, drugi delno. Eno zgradbo so toliko popravili, da lahko strežejo hrano in prenočijo nekaj turistov, drugače pa so na trgu kontejnerji in prikolice, pri katerih ponujajo hrano in pijačo. 





Sedemo in spijemo kapučino, potem pa se odpravimo na hrib, s katerega se ponuja lep razgled na polje in naselje. 



Ob poti je tudi kamera, ki pošilja v svet posnetke naselja in koščka polja.






Na grebenu dekleta malicamo in počivamo na lesenih pragovih, potem pa se sprehodimo do vrha grička s kovinskim križem. Hodimo med belimi cvetovi ptičjega mleka, zadiši nam po materini dušici, modre kroglice mračice se pa že poslavljajo. Občudujemo zanimive oblike gozda, na polju odkrijemo čredo belih krav, v drugi dolini ovce. Veliko je označenih pohodniških poti, tudi tereni za smučanje čakajo na turiste. 



Nazaj v naselje se spustimo skozi borov in smrekov gozd, v katerem najdemo nenavadne gobe. 



Ustavimo se pri šanku, ki stoji ob nekdanji stavbi Bara Sibilla, kjer smo uživali gostoljubje pred dvema letoma. Ženska za pultom se nas spomni in potoži nad mačehovskim odnosom države do njih: vso obnovo po potresu morajo plačati sami in tudi sprejeti riziko potresov v prihodnosti. Kupimo lečo, pokusimo lečino juho s končkom kruha in brizgom oljčnega olja (5 evrov in pol), zalijemo vse z dobrim domačim pivom, 



potem pa se med kontejnerji za vojake, vozili prve pomoči, gasilcev in gorske reševalne službe sprehodimo še do pokopališča. Še nekaj spominčkov in obisk zasilnega stranišča, potem pa v dolino. 





Zadnji posnetek je delo Jožice Cajhen.
Sicer smo se dogovarjali za odhod iz naselja ob štirih in s polja ob šestih, ampak pred četrto uro smo utrujeni in kar zasičeni od vseh barv ter lepot, zato se odločimo za odhod.




Drugo sliko je posnel Vinko Šeško.
Na poti se ustavimo v porušenem naselju, vidimo štiri naselja montažnih hiš, ki so lepo urejena, verjetno pa ne morejo vsem nadomestiti pravega uničenega doma. 



Naselje Acquasanta Terme nam da priložnost za ponovni postanek in oddih ob pivu in sladoledu. Tu ugotovimo, da je temperatura 32 do 33 stopinj: spustili smo se na nadmorsko višino manj kot 400 metrov in tudi osvežujočega vetriča ni več. Kupimo kruh za večerjo in odbrzimo proti domu: tako hitro, da zgrešimo odcep in se zapeljemo malo dlje. 
Okrog šestih zvečer smo "doma" in dogovorimo se za večerjo ob sedmih. Marco nam da na razpolago kuhinjo, vse pripomočke v njej in svojo pomoč, da iz svojih zalog pripravimo bogat narezek salam, sira in zelenjave. 



Posnela Marco Perotti in Vinko Šeško.
Vinkov cviček in Jožičino belo vino spadata zraven, povabimo tudi Marca in njegovega očeta, da pokusita naše dobrote. Seveda tudi onadva prineseta svoje vino in sladke češnje, ki sta jih nabirala čez dan. Pa še veliko paradižnikovih sadik sta posadila. Krompir tudi lepo uspeva. Zdaj se res počutimo že kot člani njihove družine in z Marcom odidemo še v klet, ki jo imajo v najemu v delu cerkve. 


Foto: Vinko Šeško.
Gostitelj nam razloži, kako so včasih z nogami stiskali grozdje, kako s segrevanjem mošta in dodajanjem kvasovk dobijo oplemeniteno vino, ki ga pokusimo, za janežev liker pa nam zmanjka poguma. Ob desetih se potopimo v tišino noči.


SREDA, 13. 6. 2018
Zbudim se ob pol petih, ob sedmih zajtrkujemo. Poslovimo se od Marca in mu obljubimo, da bomo napravili reklamo za njihovo gostoljubno hišo, ob pol osmih se odpravimo na pot domov. 


Foto: Vinko Šeško.
Tokrat vozimo ves čas po avtocesti, nekaj časa ob morju, in ob enajstih si privoščimo prvi postanek - za kavo. Oblači se, vmes nas ujame tudi ploha, proti Padovi pa spet sije sonce. Malo pred Padovo nam padejo v oči hribi, ki se dvigujejo iz ravnine. Euganee se imenujejo in so ostanki nekdanjih vulkanov, zato ni čudno, da imajo nekaj toplih izvirov za terme. Na vrhu enega izmed hribov stoji benediktinski samostan z opatijo, blizu pa je tudi hiša, kjer je znani pesnik Petrarka preživel zadnja leta svojega življenja in je pred cerkvijo tudi pokopan.



Ob pol dveh je pa res že skrajni čas za kosilo. Še vedno je dovolj kruha, salam, slanih krekerjev, suhega sadja ... Kupimo še pivo in sladoled - vsi siti in zadovoljni. Nekaj čez tri smo na meji, zapeljemo se ob Savi in počasi izgubljamo sopotnike in sopotnico. Okrog šestih smo že v Sevnici.
Tega krasnega doživetja ne bi bilo, če ne bi Vinko dal ideje, Zmago zdržal dolge vožnje, Damjan pomagal voziti, vsi pripomogli k prijetnemu vzdušju na tem druženju. Zato vsem - prisrčna hvala! Pa še kdaj.


Video: