28. 01. 20

Okrog Črne na Koroškem - 27. 1. 2020

Osem nas je od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica, ki se ob pol osmih najprej z dvema avtomobila zapeljemo v Radeče, potem pa s sposojenim kombijem naprej. Kombi je tokrat malo manjši kot običajno, osem sedežev ima, zelene barve je, čeprav na registrski tablici piše NZ (ni zelen). 


Mimogrede pohvalimo označitev parkirnih mest za matere in otroke, imamo pa pripombo, da bi bil še kakšen očka lahko zraven, pa tudi mamic v krilih je zelo malo. 
Skozi Zidani Most in Celje se peljemo, 


ustavimo se šele v Vinski Gori, kjer v prijetni gostilni postrežejo z dišečo kavico. V Velenju se megla pretrga in začnemo uživati na soncu. Naprej nas vodi cesta skozi Šoštanj, dvignemo se skozi Zavodnje vse do prelaza Sleme na nadmorski višini 1080 metrov. Velike kmetije na pobočjih se sončijo, v senčnih predelih pa vidimo celo nekaj snega. Spustimo se v Črno na Koroškem z nekaj več kot 3000 prebivalci, ki se stiska v ozki dolini. Včasih je bila znana po rudniku svinčeve in cinkove rude ter železarstvu, v novejšem času pa od tu izhajajo znani smučarji, alpinisti, nogometaši in glasbeniki. Marsikdo kraj pozna po Centru za usposabljanje, delo in varstvo s programi dela z osebami z motnjo v duševnem razvoju.
Mi danes iščemo Zimsko pravljico na Matevžavih travnikih z gradovi Kralja Matjaža



Najdemo jo pri stadionu in naletimo na veliko pospravljanje gostinske opreme, marsikje pa sneg in led pod nogami še vedno dišita po kuhančku preteklih treh dni, ko so se tu dogajale mnoge dejavnosti. 

Foto: Vinko Šeško.
To je že 28. prireditev po vrsti, včasih so snežne figure oblikovali v Podpeci, letos pa že drugič v Črni. Organizatorji so pripravili velik kup umetnega snega, 35 ekip z 280 udeleženci je oblikovalo: 






največ je gradov, 


zmagala je tridimenzionalna predstavitev Črne, 


veliko pohval je zaslužil kip Kralja Matjaža z Alenčico, 


pozornost pa ves čas zbuja ledeni prestol. 


Tu je še predstavitev Kitajskega zida, 





od živali so predstavili želvo, pujske in medveda, ki leze v brlog ...  


Nekaj posebnega je vlak iz snega.


Vredni ogleda so tudi posnetki foto natečaja Zimska idila. Zimska pravljica bo na ogled, dokler se ne stali.
Kam pa zdaj? Pot k Najevski lipi se nam zdi preveč senčna, zato prevlada Pikovo


Zapeljemo se do Mitneka (Podpeca), parkiramo kombi in se napotimo po cesti proti Pikovem. 




Ko se dvigamo, se začnejo odpirati pogledi na Peco, kasneje še na Olševo in Ojstrico. Nekaj posameznih hiš in kapelica,  skozi gozd, 




ovinek na desno in malo v hrib, 



potem pa se že pokaže cerkev svete Helene, ki ima osnovo v 15. stoletju, fasado dekorativno gotsko poslikano, pokrita je s skodlami, 


njena sončna ura pa kaže prav.  


Blizu stoji mogočna lipa, pod katero so zgradili lesen oder, verjetno za plesišče. Pikovo ima ime po bližnjem kmetu Piku. Planinsko društvo Mežica je leta 1951 preuredilo v planinsko zavetišče nekdanje gospodarsko poslopje kmeta Pika zraven cerkvice, ki ga je skupaj z zemljiščem dobilo v last od takratnega upravljavca Rudnika svinca Mežica, ki je imel v bližini rudni odkop. Izven sezone je odprto samo po predhodnem dogovoru, 


nam pa nudijo gostoljubje tople lesene klopi na južni strani, kjer na soncu malicamo in se "martinčkamo". Ogledamo si še dve kapelici, 

Posneto s fotoaparatom Vinka Šeška.
posnamemo skupinsko fotografijo, potem pa se odpravimo v dolino. Ker smo do sem hodili le dvajset minut, se odločimo za povratek v Črno, do koder nam obetajo uro in deset minut hoda. 



Zelo lepa strma steza po gozdu, le na nekaj mestih malo ledu, 


malo pred koncem pa naletimo na pravo zimsko pravljico. 



Končno smo na cesti in kmalu tudi v naselju Mušenik, kjer pred enonadstopno graščino iz 18. stoletja, ki je bila nekoč last grofov Thurn-Valssasina, počakamo na naš kombi. 


To je točka Slovenska poti kulture železa, ker so bile tu od 1620 do 1886 fužine in žebljarna v lasti grofa Thurna. Z zanimanjem pa opazujemo tudi veliko postrv s pikami v majhnem bazenu.



Zapeljemo se v središče Črne z Rudniškim muzejem, etnološko zbirko. cerkvijo svetega Ožbolta s sedanjo podobo iz leta 1885, 


majhnim parkom s posnetki zanimivosti v okolici kraja in vitrino z nagačenim medvedom. 


Napitke si privoščimo v lokalu, kjer imajo na steni velikansko skodelico kave, servirajo pa normalne velikosti. 

Foto: Vinko Šeško.
Še skupinska slika in potem proti domu. Na poti nas v Rimskih Toplicah objame megla in nas spremlja vse do Sevnice. Veseli smo, da smo ji ušli na sončno Koroško.

Video: