29. 10. 12

Iz Tržišča na Bojnik in preko Vodal nazaj - 29. 10. 2012

Danes je Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica zaradi jesenskih počitnic in varovanja vnukov močno okrnjena. Pet se nas pa le zbere in z avtom se zapeljemo do Tržišča. Na cesti mora biti šofer kar spreten, saj je na njej še vedno polomljeno vejevje zaradi mokrega snega. 
Prija nam  topla kavica v Mlinu, potem pa zakoračimo po snegu v breg in po cesti proti Malkovcu. 
Više ko prihajamo, več je snega. Drevje se prepogiba pod njim, veliko vej je klonilo in se odlomilo. 
Za sabo pustimo Malkovec in se bližamo Bojniku. 
Izpod bele odeje kukajo pisane barve trtinega listja, veliko sadnega drevja pa je poškodovanega. Prijazni lastniki zidanice nas povabijo na toplo: na pijačo in klepet. Skrbi jih, ker še vedno nimajo električnega toka. Tudi pri Tonetu v zidanici je prijetno toplo od štedilnika na drva, za romantiko pa poskrbijo tudi sveče. 
Sicer pa izmerimo 32 centimetrov snega.
Malico zalijemo z rujno kapljico, zadiši tudi kavica, potem pa se počasi odpravimo nazaj. 
Vračamo se preko Vodal in na delu ceste zaidemo v pravi predor prepognjenih vej. Sneg se počasi topi in nekaj ga pristane tudi na naših glavah in za vratom. 
Preko doline gledamo na Slančji Vrh, ki smo ga obiskali ob prihodu, potem pa se spustimo v dolino. 
Vode so narasle in hiše v Tržišču se ogledujejo v jezeru pri veliki pletenki. Kljub zimskim razmeram smo veseli, da smo bili na pohodu in se naužili svežega zraka.
Video:

Presladol jeseni in v jesenski zimi - 27. in 28. 10. 2012

Sobotno dopoldne je deževno in megleno, popoldne pa samo megleno. Pa gremo preverit, kakšne barve   nam podarja jesen v vinogradu in gozdu! Trtini listi so kot umiti, občasno poskuša skozi megleno kopreno celo posijati sonce. 

Tudi drevje in grmovje v gozdu se odeva v tople barve.


Ponoči dežuje in dežuje, nekajkrat močno zagrmi in zbudimo se v sneženo jutro. Kljub napovedanem sneženju smo presenečeni, kako jesenske barve izginjajo pod mehkimi belimi kosmiči. 
Je to že začetek zime?
Video:

Ljubljana - 26. 10. 2012

Vsako leto pred prvim novembrom si s Tilčko privoščiva pohajkovanje po Ljubljani, da se naužijeva bogastva cvetja. Tudi letos je bila osrednja tržnica prekrasna, še bolj pa tista v BTC-ju.
Video:

25. 10. 12

Slemenova špica - 22. 10. 2012

Macesni imajo baje že pravo barvo, torej smer - Gorenjska. Pričaka nas v soncu in kot umita. Mimogrede smo na Vršiču, kjer je še dovolj parkirnega prostora. Za nami se pa kar polni. Eno uro obljubljajo do Slemenove špice, kdor hodi več, pač dlje uživa. 
Po kamniti poti med ruševjem je treba najprej na preval Vratca. Tu in tam malo visoko stopiš in se potegneš više, vmes loviš motive s fotoaparatom, pa gre. Tisti del skoraj po ravnem mi je v spominu ostal kot sprehajalna pot, pa se je tudi tu treba kdaj potruditi in na določenih odsekih ne preveč gledati strmo navzdol. Macesni so res zlati, čeprav je nekaj iglic že odpadlo, meni so pa še posebno všeč suhi osamelci. Konica Mangrta se kaj kmalu pokaže, končno pa za ovinkom tudi lepotec Jalovec. Potem pa še vzpon na travnik z jezerci in končno na vrh
Razgled je prekrasen: Dobrač zelo blizu, zadaj na obzorju cel venec gora, Tamar in Rateče kot na dlani, potem pa Ponce, Jalovec ... Povsod se razgrinjajo pisane palete rumene, rdeče, rjave, zelene barve. 
Po malici in zabavi s kavkami pri jezercih lovimo odseve v vodi, fotografiranja ni konca. 
Da bi se še zadržali v tem raju, se večina odloči za daljšo pot mimo drevesa z luknjo in mimo snega na jasi. Tudi sicer so severne strani gora ozaljšane s snežnim okrasjem, pot pa je ponekod zmrzla. Počasi se vračamo in odpirajo se nam nove slike, sploh, ko se začnemo spuščati proti Vršiču in je s soncem obsijana tudi Škrlatica, izza katere kuka Špik, Prisank pa je tudi čisto blizu.
Na Vršiču se sončimo za lesenim omizjem, kjer nam kavke spet uprizorijo bitko za hrano, tudi sami še nekaj malega pojemo in vse skupaj poplaknemo z vinom. 
Na poti v Kranjsko Goro tudi ne gre brez postankov: Prisank z oknom se nam postavi pred objektiv, Rusko kapelico je treba obiskati, 
pri jezeru Jasna pa nas pritegnejo račke, čista voda in barve gozda nad cesto. V naselju si privoščimo okrepčilo, potem pa pohitimo še v Tamar, kjer žarijo bukve v vsej lepoti. Nam senca že malo omili barve, 
uživamo pa v mehkobi trat okrog koče, žarenju skal v soncu in šumenju izvira Save Dolinke pri slapu Nadiža. Ustavimo se še v Planici, da si ogledamo novi plastični skakalnici, potem pa brez postankov domov. Že od Ljubljane naprej se nabira megla, pri Trebnjem pa je že kar nadležna. Kot bi nam hotela povedati, da smo imeli za danes že dovolj lepega sonca.
Video:

Deliblatska peščara in Fruška gora - 20. in 21. 10. 2012

PETEK, 19. 10.
Večina vandrovcev se vkrcava v Orešju pri Vebru, trije pa čakamo na rondoju v Šmarju. Nestrpno in z velikim pričakovanjem - kot je to na začetku potovanj v navadi. Kmalu po enajsti uri zvečer jo primaha naš avtobus barve "trula višnja" in v njem skoraj sami znani obrazi. Pozdravljanja ni ne konca ne kraja, postopek ponovimo še za sopotnico iz Krškega in skupino iz Brežic. Na meji ni posebnih težav in do meje s Srbijo lahko mirno zadremamo.
SOBOTA, 20. 10.
Srbski obmejni organi nas spravijo iz avtobusa, kar ima dve dobri plati: pretegnemo noge in preslikavanje dokumentov teče hitreje kot pri nekdanjem pobiranju po avtobusu. 
Zdaj se oči le še tu in tam zaprejo, dokončno pa se prebudimo v Beogradu. Zaznamo Pančevo, v Kovinu nekateri obujajo spomine na služenje vojske v tem kraju. Občudujemo značilne vojvodinske vasi z majhnimi hišicami in koruznjaki, ki pa so bolj prazni. Verjetno posledica suše. Na večini polj so še ostanki visoko porezanih    koruznih stebel, ki jih ponekod požigajo, drugje pa so njive že preorali za pšenico. Prebližujemo se Deliblatski peščari, ki velja za edino puščavo v Evropi. Sedem kilometrov iz vasi Deliblato je Školsko rekreativni centar "Deliblatska peščara" - Čardak, ki nam nudi zavetje do večera in čez noč. Tri skupine bungalovov, sedem paviljonov s 130 ležišči, restavracija, ki lahko poskrbi za 500 gostov, številna igrišča in športne naprave - vse to nudi nešteto možnosti športnikom in rekreativcem. Nas namestijo v paviljon Nera (ime reke), kjer se razporedimo v štiri- in šestposteljne sobe, za vodstvo pa je tudi kakšna dvo- in enoposteljna. Pogradi so udobni, sobe čiste in tople, na koncu hodnika je dovolj stranišč, umivalnikov in tušev s toplo vodo. V naši sobi nas je 6žensk.com, oziroma 5žensk.com + DDV. Hitro razpakiramo in že hitimo uživat v kavici na terasi lokala, s pogledom na lepo urejeno okolico z bori. Od pol desetih naprej izkoristimo avtobus, da nas zapelje do Bele Crkve, v okolici katere so štiri večja in več manjših jezer. Ta so nastala z izkopavanjem peska in so primerna za kopanje in ribolov. Najlepši pogled nanje je seveda iz zraka
Mi si jih ogledamo samo iz avtobusa, se malo sprehodimo, več pozornosti pa naklonimo kanalu Donava - Tisa - Donava ter Specialnemu rezervatu prirode Kraljevac
Tu je jezero, obdano s trsjem, ki je bogato z ribami, saj letno nalovijo po dve toni kilogram in pol težkih krapov. Na pustem travniku se pasejo ovce, nad cesto pa se bohoti mogočna murva. Ob cestah so pravi drevoredi teh dreves, ki so jih včasih uporabljali za sviloprejke in izdelavo svile.
Spet smo v svojem začasnem domu in po kratkem odmoru ob pivu ter drugih osvežitvah se odpravimo peš spoznavat Deliblatsko peščaro. To je dragulj Vojvodine: veter košava (tudi 140 km na uro) je oblikoval 30 metrov debele sipine, ki so večinoma porasle s travo in akacijami. Načrtno so jo pogozdovali tudi z borovci, vmes pa se je razraslo različno grmovje. Tako je nastala oaza narave in miru na površini okrog 35 tisoč hektarov (35 krat 11 kilometrov) z bogastvom rastlin in živali, velikimi temperaturnimi razlikami, brez izvirov vode, ki je 97 procentov v državni lasti - Vojvodinašume. Od centra vodi po njej šest dobro označenih stez, ki so dolge od 3,5 do 15 kilometrov. Kot osnovo mi izberemo to najdaljšo - številka 2: Borovi breg, na križiščih pa jo je mogoče skrajšati, ker se steze med seboj križajo. 
Naša velika skupina se kar raztegne na udobni široki poti, po kateri puščamo svoje sledove v mehki mivki, po domače "svižu". 
Vzponov in spustov res ni pretiranih, ker je teren na nadmorski višini od 70 do 200 metrov, oči pa se kar ne morejo nagledati lepot borovcev in žarečih jesenskih barv ruja. Posamezniki se polagamo vračajo, tudi jaz ne grem do konca dvojke, kljub temu pa kar štiri ure uživam na poti. Najbolj vztrajni pohodniki se vrnejo šele v trdem mraku.
Pri večerji najbolj hvalimo slastno juho z drobno narezanim mesom, pa tudi meso v omaki s prilogo in zeljno solato ne zaostajajo po kvaliteti. Še neke vrste potica in naše osnovne potrebe so zadovoljene. Vse skupaj zalijemo še s črnim vinom, da preizkusimo, kaj vse zraste na obronkih Deliblatske peščare. Kljub naporni noči, preživeti na avtobusu, se večini sploh ne mudi spat. V dnevnem prostoru še klepetamo, zvrnemo kozarček ali dva slovenske kapljice, in ob tem zapojemo.
NEDELJA, 21. 10.
Ob šestih se začenja prebujanje, zvrstimo se v kopalnici, potem pa v restavraciji dobimo res obilni zajtrk: kruh z maslom ter marmelado, dve v trdo kuhani jajci ter dva kosa klobase. Precej sladkan čaj poskrbi za dodatne kalorije, sami pa se "častimo" še s kavo. Spakiramo hitro, več časa pa traja poslovilno fotografiranje.
Z zanimanjem sledimo vožnji skozi vasi, Kovin, posebno pa nam je zanimivo Pančevo, kjer so vse ulice namenjene prodaji najrazličnejšega blaga. 
Beograd doživimo tokrat podnevi, se zapeljemo pod Kalemegdanom in čez slikovite mostove.
Fruško goro zagledamo že iz daljave, saj so razprostira 75 kilometrov v dolžino, široka pa je od 12 do 15 kilometrov (površina 25.525 kvadratnih kilometrov). Približujemo se ji mimo Rume in skozi Irig. Leta 1960 je bila proglašena za prvi narodni park v Srbiji. Njen najvišji vrh je Crveni čot s 539 metri, sicer pa je nad 300 metri nadmorske višine porasla z gostim listnatim gozdom. Pohvali se lahko tudi z največjo koncentracijo lipovega gozda v Evropi. 
Z avtobusom se zapeljemo do Restavracije Lugarnica, 
potem pa napotimo po lepi gozdni poti kakšne tri kilometre do samostana Novo Hopovo, ki je bil v 16. stoletju pomemben prosvetni center. Na  Fruški gori je sicer razporejenih 17 samostanov srbske pravoslavne cerkve. Ogledamo si cerkev, kupimo nekaj samostanskih izdelkov, predvsem med, potem pa po nas pride spet avtobus. 
Zapeljemo se do komunikacijskega stolpa, ki so ga sile NATO poškodovale v zadnji vojni, 
se poklonimo žrtvam druge svetovne vojne pri spomeniku, potem pa vrnemo k Lugarnici na kosilo. Na svežem zraku nam tekne golaž s testeninami, solata in makova potica. Črno vino je tudi iz tega področja, čeprav se mi bolj spomnimo penine Fruškogorski biser. Po grebenski cesti se vozimo proti zahodu, da začutimo veličino te planine. Ob cesti je veliko izletnikov, ki pešačijo po mnogih stezah, počivajo na urejenih počivališčih, uživajo ob ognju ...  Končno se spustimo še do vasi Bingule, kjer je bil včasih doma naš šofer, privoščimo si osvežila, potem pa nas samo še čaka povratek domov. 
Kaj pa Ilok, boste vprašali. Ta ja najpogosteje nastopa v križankah kot kraj pod Fruško goro. Ni nam bil ob poti: to najbolj vzhodno hrvaško mesto leži pod manjšim delom Fruške gore, ki spada pod Hrvaško.
Video:

19. 10. 12

Škovec - 17. 10. 2012


Nekaj članov študijskega krožka Odkrivanje naravnih vrednot sicer manjka, ker počivajo po ekskurziji v Čedad in Rezijo, drugi pa se s tremi avtomobili odpravimo skozi Tržišče do zaselka Bruna vas. 
Nekaj časa hodimo po asfaltirani cesti, za srečo nas spremlja simpatični muc, potem pa krenemo na mehkejšo pot. Včasih je še preveč razmočena, prečiti pa je treba tudi potok v kombinaciji z električnim pastirjem, ki je celo aktiven, čeprav daleč naokoli ni nobene živine. Nekaj se nas odloči za daljšo pot in zato zamudimo fotografiranje cele družine dežnikaric, ki so prave velikanke, ob našem prihodu pa že večinoma varno spravljene v vrečki. Tudi sicer je v gozdu zelo veliko najrazličnejših gob, narava je po dežju vsa sveža in umita, megla pa nam hoče dopovedati, da je res jesen. Lepo napredujemo po gozdnih poteh, potem preko travnika in že smo spet na asfaltirani cesti. 
Foto: Vinko Šeško
Na križišču proti Svetemu Vrhu nas prijetno preseneti lepo urejeno počivališče Trata, ki že napoveduje bližino vasi Škovec
Tam nas gostoljubno pozdravi lepo urejen kozolec, pred njim pa park s klopcami, vodo, cvetjem, napisi o dogodkih v vasi ... Ni čudno, da so leta 2010 po urejenosti kraja dosegli prvo mesto v Posavju in tretje v Sloveniji. Za sedanje razmere v Sloveniji prav neverjetno: tri sosednje hiše imajo fasade v dveh enakih odtenkih barve, le vzorci so različni. Pohvale vredno! 
Čaka pa nas še eno presenečenje: lepo obnovljena poslopja velike kmetije, ki gostijo pravo bogastvo orodja in strojev nekdanjih dni. Prijazni gospodar Borštnar nam vse razkaže in kmalu se skupaj preselimo v naše mlade dni, ko smo marsikaj od prikazanega še uporabljali. Ko zagledamo še vojaški džip, nam je jasno, da je tu doma eden izmed članov Duletove čete, ki na različnih prireditvah s starimi vozili in uniformami predstavi čas narodnoosvobodilne borbe. To je sekcija Društvo Hrast iz Tržišča, ki združuje ljubitelje starodobnih vozil. 
Klepeta kar noče biti konec in kljub dopoldanskim uram srečanju nazdravimo s cvičkom z Malkovca.
Ko se vračamo, nam pogled pritegne cerkev Svete Marije na Svetem Vrhu, ki komaj kuka iz megle, mi pa se že nekaj časa kopamo v soncu. Spustimo se do izvira Šahovec, potem pa nadaljujemo pot po gozdu Švajgerjevega hriba. Na naši desni se odpre rana v okolju - velik kamnolom, mi pa hitimo naprej po gozdu in med Tržiščem ter Kapljo vasjo spet pokukamo na travnik. 
Nič nas ne mika asfalt glavne ceste, raje zakoračimo mimo jezerca, v katerem se ogledujejo hiše, skozi Kapljo vas, potem pa po mehki poti ob gozdu. Ta nas na koncu pripelje do vasi Skrovnik, kjer se pri Avtoličarstvu Tonija Janežiča imamo čemu čuditi. V ribniku goji krape, v potoku so školjke, pod streho pa stari avtomobili in motorji. Pred nami stoji predsednik Društva Hrast, ki je pripravljen odgovarjati na vsa naša zvedava vprašanja. Intervju z njim najdemo lahko tudi v Krajevnem listu Tržišča
Ob gozdu nad potokom Vejer pridemo do urejenega zajetja vode, kmalu prečkamo razmočen travnik, se spet čudimo različnim gobam in na robu gozda pred sabo uzremo naša vozila. Opravili smo čudovito krožno pot.
Terasa lokala Mlin v Tržišču nam nudi primerno okolje za osvežilne napitke, pisanje zapisnika in urejanje vtisov. In, kdo nam pri tem pomaga? Duša Društva Hrast Janez Valant! In sploh ni bilo vprašanje, kdo bo plačal zapitek. Bili smo v res gostoljubnih krajih s prijaznimi ljudmi.
Video:

Bela krajina - 16. 10. 2012

Dežuje. Pa kaj! Saj ima kombi streho in Ponedeljkova skupina se ne da tako hitro. Sava je zelo narasla in nosi s sabo smeti in odpadke, po poljih in njivah so jezerca, tla so namočena, mi pa brzimo po trdi cesti proti Beli krajini. Bučka, Novo mesto, Metlika - čas je za kavico.
Zdaj pa smer Drašiči. Tu in tam pade še kakšna kapljica, vendar nas pritegne lepota Vinomerskih steljnikov s svojimi lepi umitimi barvami. 
Med manekensko vitkimi brezami se košati bahava praprot temnorjave barve, pod njo pa zapeljive mušnice in druge najrazličnejše gobe. Kar ne moremo se posloviti od njih.
Ko zavijemo po ozki cesti na levo v Vinomer, se nam kot školjka odpre dolina s slikovitimi vinogradi na levem in desnem bregu. Zapeljemo se prav do vrha, do meje s Hrvaško in Lovskega doma LD Metlika, od koder občudujemo razgled na bogastvo trt v okviru hribov, oblakov in meglic. V zraku pa velika jata ptic vadi svoje spretnosti. Sprehodimo se nazaj v dolino in fotoaparati imajo spet ogromno dela.
Zdaj pa naprej in tik pred Drašiči zavijemo na levo proti Vidošičem in naprej do Mavretičeve zidanice v Kamenici. Tam poskusimo vino in obljubimo, da se vrnemo na malico. 
Spustimo se do cerkve Svete Ane in naprej do zidanice Šturm, potem pa se počasi vračamo. 
Okrog Drašičev in vasi na hrvaški strani se vlačijo bele meglice, nad nami grozijo sivi oblaki, proti jugozahodu se vse bolj veča modrina, sončni žarki nas občasno pobožajo z neverjetno toplino ... . In prizor je vsako minuto drugačen. Pri Mavretičevih malicamo in hrano zalivamo z njihovo kapljico. Ob klepetu čas res hitro mine. V bližini Drašičev se ustavimo še pri studenčku ob potoku Babinec, potem pa je čas, da se obrnemo proti domu.
Na povratku se nam Vinomerski steljniki pokažejo v soncu in obvezen je sprehod s fotografiranjem. 
Rosalnice s Tremi farami so tako blizu, da bi bilo škoda, ne posvetiti jim malo pozornosti. To je romarsko središče s tremi cerkvami, katerih začetki segajo v dvanajsto stoletje. Na pokopališču, ki jim je skupno, z zanimanjem prebiramo priimke. Nekateri so nam res nenavadni in tuji. 
S tekočim okrepčilom v Gostilni Badovinac se poslovimo od prelepe Bele krajine.
Video:

18. 10. 12

Celje - 15. 10. 2012

Vremenska napoved ni kaj prida, ampak splača se tvegati. S Tilčko se zapeljeva v Celje in najprej nameniva na grad. Z železniške postaje na levo mimo avtobusnih postajališč, ob parkirišču do rondoja, kjer nas pozdravlja radoživi vodomet, in že je tu informativna tabla s puščicami v različne smeri. Tudi tista za na grad je vmes. Prijetna steza med železnico in Savinjo, most, potem pa levo od kapelice Pelikanova pot na grad. Na začetku še široka, potem pa ožja se obrača sem ter tja in lepo dviga. Tu in tam se skozi zelenje zabliska pogled na mesto, nad nama pa so v megli že obrisi grajskega obzidja. 
 Prva vrata so zaprta, treba je na levo ob obzidju, pa malo navzdol in potem preko parkirišča k vhodnim vratom. Oktobra je dostop mogoč od devetih zjutraj do šestih zvečer, vstopnina pa je dva evra. Od tega  je en evro konzumacije, ki jo lahko zapraviš v grajski kavarni Veronika. 
Napotiva se po ostankih gradu, ki jih še vedno urejajo, poskušava ujeti kakšen razgled, ampak megla je vztrajna. V lokalu se ogrejeva s čajem, potem pa po cesti vračava v mesto. 

Živobarvna vinika naju zvabi na Jožefov hrib in izpred cerkve občudujeva razgled na Celje. Prijetno se je spuščati po Plečnikovi ulici, kjer so vrtovi odeti v jesenske barve. Ob vznožju ulice se obrneva na desno in prečkava Voglajno. V vodo se race tepejo za zalogaje hrane, bregove pa vse bolj zarašča japonski dresnik, ki se ga očitno ne bomo zlahka znebili. 
Lakota naju prisili, da poiščeva kaj za pod zob in najbližja prilika je na železniški postaji, kjer je do dveh popoldne mogoče dobiti različne okusne malice po ugodni ceni. Polni novih moči se odpraviva po ulicah, ki so v glavnem razkopane in je treba kar iskati prehode in zasilne dostope do trgovin. Na tržnici je še nekaj življenja, sicer pa so pločniki polni mladih, ki se vračajo iz šol. 
Pri že znanem velikem spomeniku se razveseliva igrivega vodometa, voda pa naju s svojim prelivanjem po veliki polkrogli razveseljuje tudi med pitjem kavice pred Mestno občino Celje. Nekdanjo Zidanškovo ulico so preimenovali v Gosposko in zanimivo se je sprehoditi po njej, kazijo jo le nekateri zapuščeni lokali.  Še skok v stolnico Svetega Danijela in treba je na vlak in domov.
Video:

10. 10. 12

Rudarska pot "TK PAV" Šentjanž - 10. 10. 2012

Dve leti so se mi sline cedile ob zapisnikih študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica, letos pa je padla odločitev: tudi jaz želim biti zraven.
Jutro se začne z blagoslovom rahlega dežja. Kaj pa zdaj? Krožek vendar deluje le ob lepem vremenu. Kljub vsemu se ob osmih na rondoju v Šmarju zbere 16 samih znanih in prijetnih obrazov pod pisanimi dežniki. Nihče ne razmišlja o tem, da bi se vrnil domov. Štirje prijazni šoferji in premik preko Boštanja, Hinjc, skozi Krmelj, skoraj do Šentjanža. Na levi strani nas že pozdravlja informativna tabla ene izmed posavskih tematskih poti Rudarska pot "TK PAV" Šentjanž, ki so jo uradno odprli preteklo soboto. Povezuje dva kraja (Šentjanž in Krmelj), dve šoli, pa vse ljudi, ki jih zanima narava in zgodovina ... Zapeljemo se še malo naprej po asfaltu, pri zadnji hiši parkiramo, spravimo dežnike, ker jih ne rabimo več in - pot pod noge. Kmalu smo v gozdu in kar ne moremo se nagledati bogastva gob, med katerimi je kar nekaj velikih jurčkov. 
Od daleč vidimo prvo znamenitost te poti - mogočno duglazijo, ki je sicer doma v zahodnem delu Severne Amerike, tu pa naj bi jo posadili leta 1920. Jaz se teh lepotic prav dobro spomnim iz Britanske Kolumbije na zahodu Kanade. Drevesa hitro rastejo in lahko dosežejo tudi do sto metrov višine, imajo pa tudi kvaliteten les, ki je podoben macesnovemu.
Pot postaja mehkejša in bolj vlažna: prihajamo k Črni mlaki, ki je nastala na področju dnevnega odkopa (Tagbau) rudnika. Premogovništvo na tem področju sega v leto 1859, nazadnje pa so tu premog kopali leta 1955 in v glavnem izrabili zaloge. Zanimivo je, da je odpiranje potekalo z izpiranjem terena, 30 do 40 delavcev pa je nakopalo 40 do 60 ton kvalitetnega premoga na dan. Mlaka z okolico danes nudi življenjski prostor različnim živalskim in rastlinskim vrstam.
Lepa gozdna pot nas vodi naprej in na desni strani je vse bolj strm breg nad potokom Hinjo. V strmini opazimo tudi ostanke vzpenjače, s katero so spuščali nakopani premog v dolino. Ob poti pa "rudarijo" jazbeci in si delajo luknje za svoje domove. Tudi mi se spustimo v dolino in nekaj časa namenimo potoku Hinja, ki izvira v vznožju Jatne, teče skozi Krmelj in se pri Tržišču izliva v Mirno. In že smo pri zadnji informativni tabli, na kateri preberemo, da se je Krmelj razvil ravno zaradi rudnika, ki pa so ga leta 1962 zaprli. 
Ime je kraj najverjetneje dobil po kmetu in mlinarju Krmelju.
Sprehodimo se do gostišča Barbara, ki z imenom spominja na zaščitnico rudarjev, nam pa nudi možnost za klepet in pisanje zapisnika ob kavi. Informacije dopolni še naš sošolec z Univerze za tretje življenjsko obdobje Milan Levstek, ki živi v kraju in s krajem. Nismo še vsega raziskali, še se bomo vrnili!
Video: