20. 7. 13

Šentrupert in Vesela Gora - 19. 7. 2013

Lepo poletno jutro s prijateljico Tilčko izkoristiva za izlet na Dolenjsko. Vlak pet minut pred pol sedmo naju odpelje do železniške postaje Šentrupert, ki je v bistvu v Slovenski vasi.
Kljub soncu je še prijetno sveže in pogumno zakorakava skozi Brinje proti Šentrupertu.
Vsa prijetna dolina v okviru zelenih hribov se razteza pred nama in v pol ure sva že v  Deželi kozolcev.

Do desete ure nimate komu plačati vstopnine (štiri evre, za upokojence tri), zato se sprehodiva in zastonj ogledava 19 objektov tega muzeja na prostem. Res raznoliki in mogočni so ti predstavniki slovenske arhitekture. Pri vhodu naju razveseli mali ribnik, ob njem pa so nasajene raznovrstne maslenice. Prava paša za oči!
Meni je še posebno lep kozolec na drugi strani naselja, ki ima kar pet delov in trenutno nudi streho lesu, da se suši. V bližini gotske cerkve Svetega Ruperta iz 15. stoletja na temelju še starejših cerkva si v lokalu privoščiva kavico, potem pa preko polja "poromava" proti Veseli Gori.
To je res prijetna hoja med njivami bahato zelene koruze in zlatorumenega žita. Na severu naju pozdravlja cerkev Svete Barbare na Okrogu,
na robu doline grad Škrljevo, najin cilj pa je baročna cerkev Svetega Frančiška Ksaverija iz osemnajstega stoletja na osnovi še starejše.

Najprej se mimo kapelic križevega pota povzpneva do kapelice Žalostne matere božje, pred katero so trije križi s Kristusom in obema razbojnikoma.

Imava srečo, da cerkev krasijo za poroko in lahko vanjo tudi vstopiva. Tudi sicer si je mogoče ogledati notranjost skozi železno ograjo, ki je namesto vrat.
Mimo Barbove graščine in skozi gozd se spustiva spet na cesto proti Slovenski vasi, v kateri občudujeva bogastvo rož na balkonih in oknih. Lakota naju začne gruditi, zato se okrepčava z malico in pivom. Do odhoda vlaka v Sevnico je še dovolj časa, zato se napotiva skozi Rakovnik vse do Pivnice As, kjer naju poleg kavice razveseli tudi Otroški park tik za lokalom. Človek si kar zaželi, da bi bil še enkrat mlad!
Njiva sončnic se ozira v naju, povsod ob cestah in poteh pa je neverjetno veliko drobnega cvetja navadnega glavinca, korenja, svetlomodrih oči navadnega potrošnika (cikorije) ... Tudi vrtovi nudijo poglede vredne pozornosti.
Ampak treba se je posloviti, ob pol dvanajstih že disciplinirano čakava na vlak, ki naju varno pripelje domov.
Video:

16. 7. 13

Kropa, Jamnik, Vodiška planina - 9. 7. 2013

Ob šestih v Ponedeljkovi skupini Planinskega društva Lisca Sevnica sicer ugotavljamo, da jih nekaj manjka, smo pa preostali bolj zagnani in pohitimo na Gorenjsko. Osvežitev na Voklem je na tem koncu že kar pravilo, potem pa se zapeljemo v Kropo.

 
V miru si lahko ogledamo imenitne hiše, občudujemo kovane ograje, se spomnimo obiskov v muzeju. Ravno ob pravem času pride tudi domačin, ki nam svetuje glede Jamnika in Vodiške planine. Še nismo iz naselja, ko se ponovno ustavimo: pritegne nas pobočje ob hiši, ki je na gosto poraslo z modrimi in roza hortenzijami.

Malo više pa je na desni prava tesen z zelenimi kamni od maha in vmes pada voda v slapičih. Nekaj pozornosti posvetimo še Slovenski peči - ostankom plavža iz poznega starega veka, iz 13. do 14. stoletja, potem pa se res začnemo dvigati po cesti proti Jamniku. Veliko ovinkov? Ne, samo dva: levi in desno - se hecajo nekateri.

Na razširjenem delu ceste ustavimo in se peš napotimo proti cerkvi Svetega Primoža in Felicijana na značilnem razglednem grebenu. Baje je to najbolj pogosto fotografirana cerkev v Sloveniji, zaradi svoje lege je vidna iz mnogih strani. Ob poti nas pozdravijo koze in konji, razgled pa je bolj za silo, v dolini je nekaj megle. Sami vasi Jamnik namenimo pogled le od daleč,

oborožimo se z nahrbtniki in palicami ter poiščemo izhodišče poti za Vodiško planino. Uro in dvajset minut obeta kažipot do Vodic, pa sta bili dve uri, na cilju pa smo videli tudi, zakaj ne piše več planina, saj sta se tam pasli le dve kravi. Na začetku se pot bolj strma vzpenja, potem pa strmina popusti in se počasi dvigamo. Ves čas lepo po senci, z oznakami ni težav.
Na Zidani skali se nam odpre pogled na Kropo, smo na višini 1250 metrov. Dvigniti se je treba do 1304 metrov nadmorske višine, potem pa se pot spusti strmo navzdol. Ko je le ni konca, pokličem kolega, ki je pred nami, če nismo slučajno že na poti proti Kropi. Pa je pot kar prava: Vodiška planina je pač na višini samo 1118 metrov.
 
 
Čudovita jasa s krasnim Partizanskim domom, ki je bil zgrajen leta 1961.


Nekaterim zadišijo ajdovi žganci s kislim mlekom, drugim slastni štruklji, tudi pasulja nič ne ostane na krožniku ... Tako, moči smo obnovili, zdaj pa je treba raziskati še okolico doma.
V dolinici se košatijo veliki omani, po travniku se razkazujejo osati, tu in tam se v vetru prepogibajo šopi ivanjščic, okrog pa zeleni okvir dreves. Rajsko!
Skoraj bi pozabila na košato lipo, ki tu raste menda že od leta 1473. Kako pa nazaj v dolino? Moški del se solidarno odloči, da se vrača po daljši in na začetku strmi poti navkreber proti Jamniku, ženske pa zakoračimo proti Kropi.
 
Lepa pot, ki je na trenutke tudi strma, vendar tukaj navzdol. Eno uro traja in na koncu ugotoviš, da bi se lahko spustil še po bolj strmi, pa si jo na srečo zgrešil. Na vsak način pa prideš do cerkve, v gostilno pa ne, ker ob tem času ni v Kropi nobena odprta. K sreči je pri mostu vodovodna pipa in ne trpimo žeje, ko pa pripelje kombi, se okrepčamo še s Kraljevim vinom. Na poti domov opravimo še en tehnični "postanek", za zaključek pa imamo pri Anici in Vinku pravo pojedino. Po melodiji En hribček bom kupil jima tudi zapojemo:

Vinko in Anica – ljubi nam par,

pohode prirejat, to pravi je dar.

Čez gore, doline Vinko vozi nas,

za pripravo z ženo res si vzame čas,

res si vzame čas, da popelje nas,

hvala vama za trud in čas. 

Vinko, naš vodja, zdaj praznik slavi,

sreča naj spremlja te vse tvoje dni!

Zadovoljstva dosti, varen ti korak,

zdravja in veselja, to želi ti vsak.

To želi ti vsak, varen ti korak

in na zdravje mnogokrat!
 
To sliko je posnel Vinko Šeško.
 
Video:
 

7. 7. 13

Kum - 6. 7. 2013

Sobotni izlet Planinskega društva Lisca Sevnica: pred Prahom nobenega avtobusa ali kombija, na avtobusni postaji le nekaj stalnih gostov ob kavici v bifeju. Sem kaj zamešala? Ko je ura že skoraj šest, se malo sprehodim in na drugi strani ceste vidim vodnika, zraven še eno planinko. Še dve prideta in to smo vsi. Drugi so verjetno na poti v Črno goro, na Prehodavcih, dopustu na morju ... . Gremo? Gremo! Ampak ne na Gorenjsko, kot je bilo predvideno. Do popoldneva vreme verjetno ne bo zdržalo. Torej kam bliže, recimo na Kum. Vodnik postane tudi voznik in skozi Zidani Most in Trbovlje se zapeljemo do naselja Dobovec.
Vsi verjetno še spijo, parkirnega prostora je pred trgovino dovolj in kaj kmalu smo nared za hojo. Dve uri piše na kažipotu, mi pa smo na vrhu hitreje. Prijetna pot skozi gozd, potem po cesti, pa preko travnika in že smo v Lontovžu, kjer stavbe in vlečnica žalostno propadajo.

Spet smo v gozdu in razveselijo nas prve turške lilije. Na travnikih pod cerkvijo in planinskim domom je bogastvo cvetja, med njim tudi precej brstičnih lilij.
Razgledamo se, čeprav so doline in hribi v daljavi megleni, potem pa okrepimo s pijačo in jedačo.
Vračamo se po isti poti, našo hitrost pa malo zavirajo dišeče rdeče jagode ob poti. Kdo bi se jih branil! Ob kavici v Radečah strnemo misli in se domov vrnemo z lepimi spomini na to sobotno dopoldne.
Video:
 

3. 7. 13

Bohinj - 1. 7. 2013

Poletna jutra se zgodaj začnejo, zato se tudi Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica zbere že ob šestih in s kombijem pohiti proti Gorenjski. Kavica na Voklem, potem pa naprej do Bohinjske Bistrice. Tam nas čaka vodnik in planinski prijatelj Ivan, ki kot domačin dobro pozna kotičke tam okrog in nam predlaga vzpon na planino Poljana. Zapeljemo se skozi naselje Ravne, potem pa desno po cesti preko smučišča in pod Mencingerjevo kočo. Ignoriramo markacije za planino Za Liscem in po cesti, ki se skoraj nič ne vzpenja ali spušča, vozimo naprej in naprej ... Cesta je ozka, ampak lepo nadelana, pod nami strmina, na trenutke se mi zazdi, da se bomo ustavili šele na Voglu. No, pa se prej: malo naprej od skupine nedavno posekanih dreves obrnemo vozili in najdemo prostor za parkiranje. Ivan nam obljublja uro in pol poti, ki se na dveh mestih malo bolj strmo dvigne, sicer pa ni sile. Začne se lepo po ravnem in širokem,

potem pa se neoznačena lovska pot zoži in strmo dvigne. Občasno se levo ali desno pokaže bolj ravna gozdarska varianta, ki pa za nas ni prava. Kaj dosti ljudi tu ne hodi, včasih se nam steza nekam izgubi, potem jo moramo mi zapustiti in obiti podrta drevesa,
končno pa pridemo na zelene jasice, polne veternic in zlatih pogačic.
Na malo večji jasi stoji lična lesena lovska kočica, pokrita s skodlami. Malo si odpočijemo, potem pa nadaljujemo pot, ki ni več tako strma. Ruševje obidemo po levi, naprej pa ga imamo kot prijetno ograjo travnatih jasic, preko katerih je speljana pot.
V vetru se nam pred objektiv postavljajo velecvetne orlice, njihovo modrino pa dopolnjujejo mali in veliki encijani v prijetnih skupinicah.
Še nekaj vzpona in pred nami se odpre - rajska planina Poljana pod Malim (1946m) in Velikim Raskovcem (1967m), ki sta okrašena z zaplatami snega, občasno pa tudi z oblaki. S table na obnovljeni stavbi razberemo, da smo na nadmorski višini 1464 metrov, malo naprej je še ena kamnita stavba, ki lahko služi kot bivak in je odprta, okrog pa je kamenje vsaj še dveh porušenih objektov.
Narava celi te rane po svoje: med kamne posadi šope praproti, travo okrasi z gredicami spominčic, ki so tu modre, roza in bele, doda še drobne cvetove materine dušice, ki zadiši, ko stopiš nanjo ...

V sredini doline se spominčicam pridružijo rumeni alpski maki, tista belina, ki jo je največ, to pa sploh ni pesek, kot smo pričakovali, ampak nešteto cvetov alpske velese. Tudi velike encijane najdemo vmes, sicer pa moramo presneto paziti, da ne pohodimo še nešteto drugih drobnih cvetic. Čisto na koncu doline curlja voda in v globeli je še kar veliko snežišče.
V takem okolju se res prileže malica, ki jo popestrimo s "kraljevskimi" češnjami in vinom. Slavica in Tone nam res pogosto pripravita kakšno presenečenje.
Posloviti se moramo od teh lepot in dobrot in vrniti v dolino. Skoraj bi izbrali variantno pot, pa nas še pravi čas usmerijo na pravo.
Pri spustu je treba zelo paziti na korak, sploh po kamnju in suhem bukovem listju, ki včasih pokriva suhe veje, pa tudi kakšen zoprn kamen. Pri vozilih se posladkamo še s Hermininimi figami, ki jih zalijemo s Kraljevim vinom, potem pa kombi in avto še enkrat obrnemo zaradi spremenjenega načrta, da se peljemo po cesti naprej in spustimo v Ribčev Laz.
Sprehodimo se ob Bohinjskem jezeru, uživamo ob pijači Pod skalco, v parku občudujemo razstavljene profesionalne posnetke cvetja, potem pa se poslovimo in krenemo na pot proti domu.
Pri Elčki in Vinku že drugič krstimo novo vrtno uto: tokrat s pravo pojedino. Tako je "tehnični prevzem" res dobro potrjen in preizkus uporabnosti odlično opravljen.
Video: