20. 04. 17

Boštanj in rumeni sleč - 19. 4. 2017

Študijski krožek Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica: zbere se nas 19 dvonožnih članov in članic ter ena četveronožna - psička Fija. Hladno je, piha, više v hribih je sneg: torej gremo nekam blizu. 


Kar peš se spustimo pod železnico, nato pa po Savski cesti in na brv preko Save. 


Pogled na Boštanj je od tu vedno lep. 


Prečkamo zelo prometno cesto in se po ulici pod tovarno Siliko in mimo Judeževih delavnic na Radni sprehodimo do mosta na Mirni. 



Tu najprej občudujemo veliko deblo podrte vrbe ob nekdanji žagi, potem pa se posvetimo informativni tabli Naravoslovno - etnološke poti Azalea, ki prikazuje ročni lov podusti v 19. in 20. stoletju ob njihovem drstenju. 


Sprehodimo se mimo lepo urejenih vrtov ob hišah Spodnjega Boštanja, ki ima tudi dva vodna izvira. 


Cesta se vzpenja proti zaobljubljeni kapelici izgnancev 1941 - 1945, kjer se potrudimo za skupinskih posnetek. 


Malo više sledi že naslednji postanek, ko nam Judith in Tone Zgonec ponudita "dezinfekcijo" in kekse. Zaskrbljeni smo ob propadanju nekdanje restavracije Panorama, 




pa nas kmalu potolažijo lepi razgledi na Sevnico, Sveti Rok, Zajčjo goro in za njo zasneženo Lisco. 


Tudi na poti do cerkve smo veseli zanimivih ureditev pri hišah in razcvetelih dreves ob cesti. Posebno so lepi kostanji z rdečimi cvetovi. 


Pred župniščem se spustimo do izvira vode Vejar, ki so ga leta 1934 začeli uporabljati kot perišče. Naprej je še en izvir: Boštanj je res bogat z vodo. 


Povzpnemo se nazaj do cerkve Povišanja Svetega križa, ki so jo zgradili leta 1853, posvetili pa 1857. 


Sprehodimo se po njeni svetli notranjosti in se spomnimo, da je v njej obvezen obisk po božiču in ogled čudovitih jaslic




Že se vzpenjamo mimo cvetočih vrtov proti pokopališču in od tam v gozd, kjer je rastišče rumenega sleča (Rhododendron luteum), po domače pontske azaleje. Le malo je v Sloveniji rastišč teh grmov z zlatimo cvetovi (Vrhek nad Tržiščem, Gorjanci) in ta so tisoč kilometrov stran od večjih sklenjenih območij razširjenosti. Zato je še posebno pomembno, da to naravno vrednoto državnega pomena, ki je tudi del evropskega ekološkega omrežja Natura 2000 ohranimo in negujemo. Važno je, da se gozd ne razraste preveč in ne zasenči grmov. 





Navdušeni smo nad popki, ki se komaj odpirajo, in nad bogato razprtimi in dišečimi cvetovi. 

Foto: Nevenka Vahtar.
Ustavimo se na Gavgah, kjer so bile včasih vislice, se malo okrepčamo, v tem čudovitem okolju pa zazveni tudi pesem meni za rojstni dan. 
Vračamo se mimo pokopališča do cerkve, potem pa navzdol med trgovine, kjer si v lokalu privežemo dušo z napitki. 


Samo še preko mosta je treba, pa mimo Lidla in ob železnici na Savsko cesto, kjer ostrmimo nad glicinijo, ki je svoj življenjski prostor razširila visoko po vejah oreha. Narava je pa res občudovanja vredna!

Video:

13. 04. 17

Lovrenc in Veliko Kozje - 12. 4. 2017

21 nas je danes, nas iz študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica. Vinko je napovedal Lovrenc in preko Brega se popeljemo v petih avtomobilih mimo gradbišča novega mosta. 


Ustavimo se šele ob cesti pod vznožjem Svetega Lovrenca na Gori, kot so včasih imenovali to področje. Sončno vreme, skoraj ni oblačka, zrak pa kar svež. 


Okolica rastišča zavarovanega Clusijevega svišča ali velikega encijana je lepo očiščena in travnik zavarovan z ograjo in vrvmi - kot se za Botanični naravni spomenik spodobi. Ob poti do Podružnične cerkve, ki so jo najverjetneje postavili po letu 1545 in jo kasneje dopolnjevali,  rastejo med encijani tudi drobni cvetovi žanjevca v različnih barvah (kokoške in petelinčki), družbo pa jim delajo modre kroglice mračice



Na travniku proti kapelici nas preseneti kar veliko cvetov opojne zlatice, ki raste samo v Zasavju in Posavju. Dva dni prej smo našli le en cvet. 
Mimo kmetije se napotimo proti Velikemu Kozjemu. 




Ne pozabimo se ozirati nazaj na Lisco, pa v dolino Save: Razbor, Polana - Radež, Loka; na sever pa kukamo proti Lokavcu. Steza je prijetna, ob njej veliko cvetja. Najdemo celo še nekaj rese in lepo razcvetelo orlico


Proti vrhu je pot zelo strma in razveselimo se grebena, kjer hodimo skoraj po ravnem med mogočnimi bukvami. 

Foto: Vinko Šeško.
Vedno sem presenečena, kako dolg je ta greben z najvišjo točko nekje na sredi. Smo na mejo med sevniško in laško občino in Veliko Kozje je z 993 metri nadmorske višine najvišja točka naše občine. 



Seveda se vsak obisovalec spusti do razgledne skale, od koder se širi lep razgled od Kuma, vrha dimnika v Trbovljah, kamnoloma v Zidanem Mostu, Kopitnika, Šmohorja, Maliča do Svetega Miklavža in Peklarjevega hriba ter Svetega Kolomana. 


Malo se okrepčamo, potem pa prisluhnemo Vinkovi razlagi o planinskem prijatelju Martinu Jamšku, ki je tu izgubil svoje življenje. Pobočja hriba se divje spuščajo v vrtoglave globine, na enem od robov pa nas pozdravi rumeni cvet avriklja ali lepega jegliča. Kar po brezpotju se napotimo navzdol do Jezera, ki pa nima nič vode (še nisem doživela, da bi jo ta kotanja kdaj imela), nad njim pa najdemo drobna dišeča socvetja Blagajevega volčina. Zanimajo nas tudi nežno modri cvetovi spomladanske torilnice, ki spominja na spominčico, neštetim belim cvetovom podlesne vetrnice po se pridružujejo še rumeni od zlatičnate vetrnice, votli petelinčki so bolj redki. Tu in tam najdemo tudi spomladanski grahor.


Kakšno razkošje cvetja! 
Do križišča hodimo po označeni poti, ki vodi iz Rimskih Toplic na Veliko Kozje, potem pa se spustimo po zoprni strmini. K sreči je pot suha, suho bukovo listje pa tudi ne preveč gladko in srečno pridemo mimo skale z dinozavrovo obliko, mimo nenavadno oblikovanih bukev in dveh razkošnih grmov šmarne hrušice spet na bolj ravno področje.





Na Lovrencu so encijani odprli svoje cvetove in se kažejo v vsej svoji lepoti. Uživamo v njihovi modrini, se pozdravimo z nekaj znankami in znanci, potem pa zapeljemo na Okroglice k Močivniku. 


Poleg kave pride na mizo še topla skutina potica, kasneje še puhla z ocvirki.Tako dostojno zaključimo krasno dopoldne.

Več posnetkov
Video:

11. 04. 17

Na Lovrenc k encijanu - 10. 4. 2017

Devet se nas zbere na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica) - Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica, v bistvu nas je deset, če štejemo še našega štirinožnega črnega pasjega prijateljčka, ki mu je ime Mišo. Z dvema avtomobiloma se odpeljemo na Sela, kjer nas nepričakovano pričaka gneča: nekaj avtomobilov in avtobus, iz katerega pravkar izstopa živahni živžav učencev in učenk prve triade Osnovne šole Blanca. Med njimi je tudi hčerka moje nečakinje in na hitro se dogovoriva, da se na Lovrencu še vidiva. 


Mi se zapeljemo še malo naprej in parkiramo na gozdnem robu, drugi avtomobil pa nadaljuje pot do domačije Frecetovih. 



Ob cesti nas pozdravijo cvetoče češnje, tam daleč spodaj se razkriva Razbor, za njim preko Save pa še Vrhovo. V strmini na nas zrejo plave očke zimzelena, vodni odtok  krasi še drobno cvetje plezalk različnih barv. 


Spešimo korak, da nas mladi pohodniki ne bi dohiteli in kmalu hodimo v pravem špalirju smrek in po travniku proti domačiji Frece, ki uradno spada pod Polano. Okolica poslopij je vsa v cvetju, z nezaupljivimi pogledi pa nas pričaka mladi gospodar, fant predšolske starosti. 


Še kar v breg je treba, mladina pa v urejeni vrsti prodira za nami. 


Zaradi spravila lesa je pot nekaj časa široka, nekaj podrtih dreves moramo tudi prestopiti, potem pa je steza ožja, ampak prijetna za hojo. 



Ko pridemo iz gozda, se pred nami odpre čarobna dolina pod Kamrico s prijetno hiško. 




Najprej se malo spustimo, korakamo po ravnem in spet zagrizemo v hrib. 


Globoko v dolini ostaja dolina reke Save. Spet hodimo po gozdu in se nazadnje spustimo na cesto, 





v dolino se nam odpira pogled na Radež - cerkev na Polani in pred nami je na hribu cerkev Svetega Lovrenca na Gori, kot so temu kraju včasih rekli. 



Podružnično cerkev so najverjetneje postavili po letu 1545 in jo kasneje dopolnjevali. Trava je še vsa rjava, iz nje pa kukajo cvetovi žanjevca (kokoške in petelinčki), modre kroglice mračice in bahavi cvetovi velikega encijana - Clusijevega svišča. 








Posamezni cvetovi, skupine po tri, pet, osem; široko odprti in nekaj sramežljivo zaprtih. Pravo bogastvo na nadmorski višini samo 722 metrov. Rastlina je zaščitena, rastišče na Lovrencu pa Botanični naravni spomenik, kjer je prepovedano stopiti preko zaščitne vrvi ali ograje, obnašanje obiskovalcev pa nadzira tudi Gorska straža. Tudi na pobočju nad kapelico raste veliko encijana, 


vmes pa se že odpirajo tudi cvetovi opojne zlatice, ki raste samo v Zasavju in Posavju. 

Foto: Vinko Šeško.
Na soncu pred cerkvijo se grejemo in malicamo, pridruži se nam še Franci, ki prispeva modro frankinjo za poplaknit. Sicer pa prostor kar vrvi od mladih in nas starejših: poleg naše skupine za cerkvijo na soncu uživa še skupina za boj proti osteoporozi.



Vračamo se po Srčkovi poti Koronarnega kluba Sevnica 


in se oziramo nazaj na Lovrenc, 


občudujemo Lokavec in se spominjamo preteklega ponedeljka s pogledom na Peklarjev hrib. Seveda ne spregledamo Lukčeve koče in Zagodetove kapelice, 



gledamo hribe na severu in severovzhodu, potem pa se mimo Frecetove domačije spustimo k avtomobilu.


Kaj pa kava? Vinko nam jo skuha v Jurkovi koči na Lisci, kjer imamo pravi strokovni posvet glede postavitve kamina. 






Med bloki v Sevnici pa se nadaljujejo lepote pomladi.

Video: