27. 2. 12

Bohor - 27. 2. 2012

Napovedano je lepo vreme za ponedeljek in naša pohodniška skupina s kombijem hiti skozi Blanco, Brestanico in se na Senovem posladka s kavo. 

Že smo na Jablancah, kjer je dovolj prostora za parkiranje, pa tudi skrajni časa za začetek pešačenja. Lepo uhojena steza je vsekano v strmino, potem travnik in hiše raztresenega naselja Dobrova. Počasi napredujemo po redkem gozdu in se oziramo v dolino. Čudimo se neštetim gozdnim cestam in potem, ki jih kasneje, ko drevje ozeleni, ni več videti. Okrog nas so lise snega, občasno na poti tudi led, vmes pa beli cvetovi teloha. Ena ura hoje je do koče, ki se nastavlja toplim sončnim žarkom. Z obema Vinkoma se odpravim proti Debelemu vrhu (928 metrov), ker želimo najti cvetoče jarice. Snega je še kar veliko, v glavnem je mogoče hoditi po vrhu, ponekod pa se udira pod našimi koraki. 

Na najbolj toplih legah se kažejo mali zvončki, od jaric pa je na enem mestu le majhna rumena pika. Priti bo treba kasneje. Vrnemo se do koče, kjer malicamo in se sončimo. 

Vračamo se po malo spremenjeni poti, pa tudi sonce jo je ubralo drugam: nad nami se nabirajo oblaki. Na Blanci si privoščimo še eno okrepčilo, potem pa je treba zaključiti to prijetno potepanje.
Več posnetkov:
Video:

20. 2. 12

V okolici Sevnice - 20. 2. 2012

Spet sneži in drobni kristali zakrivajo packarijo okrog nas. Ponedeljkova skupina se ne da: z avtomobiloma se odpeljemo do vile pod sevniškim gradom, potem pa še malo naprej po grebenu. Na primernem dvorišču parkiramo in zagazimo v sveži sneg, ki je danes malo bolj moker. 
Po gozdni stezi, potem po cesti - hitro napredujemo proti Žabjeku, ki uradno spada pod Metni Vrh. Najbližji sosed cerkve Svetega Lovrenca nam ponudi šilce domačega, potem pa prosimo še za ogled notranjosti cerkve. Zgrajena je bila v 17. stoletju, leta 1778 je po zaobljubi lastnice sevniškega gradu grofice Jožefine Keglevič prizidana kapela Svetega Frančiška Ksaverija. 
Neverjetno dobro ohranjene freske prikazujejo prizore iz življenja tega jezuitskega misijonarja. Na severni strani je v ozadju naslikana Sevnica z obema cerkvama in požarom pri gradu leta 1778. Na vzhodni in zahodni strani so prikazani štirje kontinenti, Evropo  upodablja cesarica Marija Terezija. Zelo lep je baročni oltar v kapeli, glavni oltar je iz konca 18. stoletja. Cerkev se ponaša tudi z najstarejšim zvonom v sevniški župniji iz leta 1652.
Prvotni načrt je bil pohod do Ajdovskega gradca, ker pa še kar naprej sneži, krenemo pod Konjsko glavo proti Prešni Loki, kjer nas v topli zidanici čaka Tone s čajem in drugimi dobrotami. Po prijetni malici in izdatnem klepetu se spustimo proti Žurkovemu Dolu, potem pa spet vzpnemo na greben, "zašpilimo" klobaso in se vrnemo v Sevnico. Lepo je uživati v lepotah tik pred pragom!
Več fotografij:
Video:

14. 2. 12

Lisca - 13. 2. 2012

Sončni vzhod v toplih barvah nas vabi v zimsko jutro. Ponedeljkova skupina se pripelje do Sel, potem pa se začne uživanje v naravi, ki je odeta v puhasti sneg. 
Na vsaki strani imamo prave stene zoranega snega, na drevju mehke snežinke ustvarjajo čipkaste in filigranske vzorce, smreke so ponekod dobesedno zametene, debla pa na fino osenčena. Gojzerjem prija mehka podlaga, nogam pa še bolj. Vinko se je opremil s krpljami in se potepa kar po brezpotjih, ostali se držimo ceste. Nobenega vetra, nobenega hrupa, tu in tam se za dobrodošlico oglasi droben ptičji glas. 
Ko se obrnemo na južno stran, nas sonce skoraj zaslepi. Doline pokrivajo rahle meglice, mi pa tako blizu modrega neba. 
Preizkusimo nekaj zametov za zanimive fotografije, potem pa krenemo po travnikih in skozi gozdička, da se še bolj približamo naravi. 

Elka vztrajno gazi proti vrhu Lisce, iščemo stezo proti Jurkovi koči, pa je treba kar po celem in Anici K. se udira do zadnje plati, meni pa kasneje nič manj. 
Vinko G. nas v koči gostoljubno čaka pri zakurjenem kaminu z izborom ta kratkih pijač, prijetno pa tudi diši iz loncev s čajem in kuhanim vinom. Malica na višini!
Že kar topli sončni žarki nas božajo tudi na povratku in - doživeli smo spet nekaj krasnih trenutkov.
Več fotografij:
Video:

12. 2. 12

Radensko polje - 11. 2. 2012

Na prikazu Tanina se kaže temperatura minus enajst, sobotno jutro krasijo drobne snežinke v zraku, dvajset planincev in planink pa na avtobusni postaji v Sevnici čaka na avtobus za sobotni izlet Planinskega društva Lisca Sevnica. Skrbna Darinka nekaj telefonira in kmalu izvemo, da rezervirani avtobus noče vžgati, da pa bo kmalu prispel nadomestni. Komaj ogrejemo njegovo notranjost in svoje ude, ko je že treba izstopiti. Tri kilometre iz Grosuplja smo, v naselju Veliko Mlačevo, kjer nas čaka prijazna vodička. Najprej si je treba ogledati lokal - Bar Grad Boštanj, ki je urejen v grajskem stilu, pomembno pa je tudi, da nam nudi toplo zavetje, dišečo kavico in še kakšne potrebne malenkosti. Potem pa počasi navlečemo nase vse kar imamo od bund, kap, šalov, kapuc, rokavic in krenemo na pot po Radenskem polju. 
Od decembra 2011 je to najmanjše od kraških polj v Sloveniji krajinski park. Meri dobre štiri kvadratne kilometre, saj je štiri kilometre dolgo in en kilometer široko. Na severu ga omejuje grič Boštanj, na jugu pa Kopanj s cerkvijo Svete Marije, kjer je v letih 1908 - 1910 pri svojem prastricu živel doktor France Prešeren. Pogumno gazimo za vodičko, ponekod je sneg čisto spihan, drugod nam noga uide globje vanj, vneto pa tudi sneži ves čas našega pohoda. Strupeno piha in kmalu smo kot sneženi možje. Vodička nas sproti opozarja na značilnosti tega področja: močila, retja, ponore, ponorne jame... Tri ponikalnice oblikujejo krajino: Dobravka, Zelenka in Šica. Zdaj vode skoraj ni, lahko pa si predstavljamo, kako je, ko ta privre na dan. Leta 2010 je bila pod vodo praktično cela dolina. Končno voda odteče v Zatočno jamo ali pa v Lazarjevo jamo, čez približno pet kilometrov pa pride na dan kot del izvira reke Krke. Sistem voda in jam je med seboj povezan. 
Vhoda v obe jami sta zavarovana z debelo ograjo, ki zadrži veje in druge večje stvari, v zadnjih časih tudi kakšno balo s posušeno travo. Mi se uspemo prevleči skozi ograjo in v zavetju pomalicamo, občudujemo pa tudi ledene kapnike in druge mojstrovine, ki jih je iz ledu napravila narava. Ob suhi jami se vzpnemo gozd, kjer ne piha več toliko. Vse okrog nas pa je deviška belina snega in tišina zimske idile. Vrnemo se na izhodišče in zavijemo še na grič Boštanj z razvalinami gradu. 
Tega je Jakob pl. Lamberg zgradil sredi 16. stoletja na prazgodovinskem gradišču. Lambergi so imeli v lasti tudi grad v Boštanju pri Sevnici in so kot gospodje Boštanjski verjetno dali ime tudi temu gradu na robu Radenskega polja. Od 1678 do začetka 20. stoletja je bil v lasti rodbine Ursini Blagy, kasneje družine Lazarini. Leta 1942 je bil požgan, ostala je le ruševina in obrambni stolp. 
Pod njim se spustimo do že znanega lokala, kjer ob galeriji odkrijemo oder z lepo sliko polja. Naslikani cvetovi sibirske perunike in močvirskega tulipana nas vabijo, da kraj obiščemo še v kakšnem drugem letnem času. Dobro se okrepčamo, potem pa krenemo proti Sevnici. Da ne bi bili prezgodaj doma, se oglasimo še v Šmarju v novoodprti kavarni Pri Petri. Da ne bi slučajno česa zamudili ...
Več fotografij:
Spletne strani:
Spletna stran Krajinskega parka Radensko polje
Poplave leta 2010

Video:


6. 2. 12

Bojnik - 6. 2. 2012

Te dni izkušamo pravi sibirski mraz, zato se ponedeljkova skupina odpravlja na pot šele ob osmih zjutraj. S kombijem se zapeljemo do Tržišča, poiščemo markacije in se napotimo preko brvi v gozd. Pod nogami se meša listje s suhim snegom, z neba se vrtinčijo snežinke. Kar lepo se ogrejemo do Malkovca, potem pa jo mahnemo po cesti skozi Slančji Vrh do Bojnika. Pri Slavici in Tonetu je že po tradiciji prava pojedina, tem za klepet pa tudi ne manjka. 
Sneženje vztraja tudi ob našem povratku, ker pa v glavnem ni vetra, se nič ne pritožujemo in uživamo v zimski pravljici. Kombi je parkiran pri "Vinku na ovinku" in varno nas pripelje spet v Sevnico.