29. 10. 10

Ljubljana - 28. 10. 2010

Bliža se prvi november in cvetličarne so polne lončnic in rezanega cvetja. V tem času je še posebno lep sprehod po kakšni večji tržnici, kjer je bogastvo barv in oblik cvetja še posebno veliko. V Ljubljani je tako na osrednji tržnici v središču mesta, posebno pa še na tisti pri BTC-ju. Če k temu prištejemo še zvrhane stojnice raznovrstnega sadja in zelenjave, vonj po pečenem kostanju, prijazno sonce... Res vredno obiska!
Več fotografij:

28. 10. 10

Grad Miramare - 27. 10. 2010

Navadno me zagrabi sveta jeza, če dobim sporočilo v stilu: "čestitamo, ste dobitnica 35.000 evrov" ali "izžrebani ste bili". Take reklamne potegavščine navadno takoj romajo v kup odpadnega papirja. Tudi sporočilo o brezplačnem izletu v Trst in grad Miramare je že bilo tam. Potem pa so me prepričali, da zastonj vožnja z avtobusom pa še nekaj za pod zob vmes ni za odmet. In sem šla. 
Vožnja je udobna, sonce se kaže, Nanos se nam predstavlja z belo kapico iz snega, pa še nekaj nižjih hribov tudi. Šofer mora krepko držati volan v rokah, ker se burja kar pošteno zaletava v avtobus. V hotelu v Ankaranu, bolje rečeno v Valdoltri, se klepetavi predstavnik zelo trudi, da bi nas navdušil za zdravo ležišče, dobro posodo, nekatere praktične malenkosti. Vmes nagrade: tombola za 10.000 evrov, kjer ima samo ena udeleženka samo eno pravilno številko od šestih. Več sreče prihodnjič! Vsi, katerih telefonske številke so bile baje izžrebane, dobimo zastonj potovanje v toplice na Madžarskem, če s sabo vzamemo osebo, ki zase plača. Ugodno? No, ja, mogoče. Vsak izžrebanec je lahko s sabo pripeljal še tri prijatelje, ki so deležni popusta za izlet v Bosno. Zdaj gre pa zares: tisoč evrov popusta za nekatere, če kupijo drage ponujene izdelke, če je kupljenega več, za povrh še sesalnik ali komplet posode... Nič od tega ne potrebujem, zato mirno klepetam, ko drugi kombinirajo in se odločajo. Kosilo je preveč kuhan riž z majhnim koščkom piščančjega mesa in solato. Podarjenemu konju pač ne gledamo na zobe. Zunaj pa še vedno sije sonce in zapeljemo se proti Trstu. 
Šofer se izkaže za odličnega vodiča, ki nam pove marsikaj iz zgodovine in sedanjosti tega mesta. Organizira tudi obisk trgovine z oblačili, s prijateljico pa se raje sprehodiva okrog Canala Grande in uživava ob kapučinu. 
Prava poslastica je obisk gradu Miramare iz 19. stoletja, katerega sobane nam pričarajo čas Maksimilijana Habsburškega. Nobene gneče ni in v miru si lahko ogledamo obe etaži ter sprehodimo po čudovitem parku.
Se je splačalo? Seveda se je! 
Že zaradi obiska gradu in pogleda na krasne jesenske barve. Navsezadnje je bil to en lep dan. Je že prav, da nekatera podjetja iz tujine na tak način porabijo sredstva, namenjena za reklamo. Če pa potem kaj kupiš, je tvoja stvar. Nihče nas ni k temu silil.
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:

26. 10. 10

Bojnik - 25. 10. 2010

Napovedan je dež, ponedeljkova skupina bi pa vseeno hodila. Oborožimo se z vetrovkami, pelerinami in dežniki ter se odločimo za pokušanje mošta na Bojniku. Če bomo mokri zunaj, hočemo biti še znotraj. Z avtomobiloma se zapeljemo ob Mirni in do Gaberja, potem pa hajd - preganjat meglice. 
Pogosto se megle odstirajo in odkrivajo naravo v najlepših jesenskih barvah. Dežja pa celo pot od nikoder. Pri Kovačevih nam gostoljubno postrežejo s ta kratkim, potem pa korajžno naprej. 
Slavica in Tone nas spet prijazno pogostita in ne moremo se odločiti, kaj boljšega okusa: starina ali mošt. Moramo večkrat poskusiti!



V vinograde ljube velik je poti:
so ozke, široke, vse najdemo mi.
Pot pod noge zdaj in z nami se podaj
tja med trte zlate, kjer je pravi raj,
kjer je pravi raj, tjakaj se podaj
in veselju se predaj.

Je grozdje obrano in mošt vama vre,
Slavica, Tone: zdaj hvala za vse!
Gostoljubje toplo velik je zaklad,
res se človek k vama vrača srčno rad,
vrača srčno rad, bogat je ta zaklad,
naj povrne se sto krat!

Melodija: En hribček bom kupil 


Na povratku nas pohleven dežek le malo orosi: toliko, da so barve dreves in trave še bolj sveže. 
Za našo svežino pa s pijačo poskrbi še gospodar, kjer parkiramo vozili. Gostoljubje na Dolenjskem brez primere!

Video: Na Bojniku

Čreta - 23. 10. 2010

Udeleženci tabora Ukrajina 2010 nismo zapravili vsega zbranega denarja niti na zaključni večerji, ostalo nam ga je dovolj še za enodnevni izlet. Kam drugam, kot v hribe? Zaželeli smo si zlatih barv macesnov na Slemenovi špici ali ognjenih odtenkov kraškega ruja, pa nam je vreme ponagajalo. Bolje je, da ostanemo v osrednji Sloveniji. Po vstopu zadnjih potnikov v Zagorju se hitro dogovorimo: najprej na kavo v Kisovec, potem pa preko Trojan do Letuša. Tam pa pot pod noge proti Čreti. Tri ure hoje obljubljajo smerokazi in že kar na začetku nas razveselijo lepe barve gozdov in travnikov, ki nas spremljajo vso pot. 
V hrib, pa po ravnem, malo po cestah, še več po stezah, preko travnikov, mimo redkih hiš, skozi gozdove... 
Pogledi uhajajo proti Uršlji gori, ki ima belo kapo, kar blizu se nam zdi tudi Raduha, in že smo pri cerkvi na Čreti. Spustimo se do planinskega doma 1. štajerskega bataljona, ki pa je zaseden. 
Kljub temu nam pred domom prijazno postrežejo s čajem, joto in zelo dobro kavo. V dolino se napotimo proti Vranskemu: bogate bukve šumijo nad nami, brodimo po listju pod njimi, odpirajo pa se tudi že pogledi v dolino. Pod samotno hišo na Selu pri Vranskem kar dolgo časa opazujemo mogočnega kozla, potem pa uživamo po prijetni stezi skozi gozd in po travnikih nad Vranskim. Še okusna Olgina potratna potica in požirek rujnega, kratek postanek na Trojanah, da ne pozabimo na krofe in - našega druženja je konec. Na svidenje do naslednjega tabora! Mogoče pa se dobimo še kaj vmes, da obdržimo kondicijo.
Več fotografij:
Video:
Spletni strani:

25. 10. 10

Senovo - 22. 10. 2010

Srečanje pevskih zborov društev upokojencev iz Posavja je letos na Senovem in nastopajoči ter nekaj publike iz Sevnice zasedemo cel avtobus. Pred Domom 14. divizije so gostitelji postavili ekološke stojnice, zaradi lepega vremena pa nam je kar malo žal, da gremo v dvorano.
Program začne zbor s Senovega s pesmijo o knapiču, kar se za ta kraj z nekdanjim rudnikom res spodobi. V smislu medgeneracijskega sodelovanja nastopijo tudi osnovnošolci.
Video: 
Iz sevniške občine se predstavijo štiri društva: Krmelj, Razbor, Sevnica in Tržišče.
Video: 
Brežiško občino zastopajo ljudske pevke iz Brežic in igralci iz Dobove, iz krške pa poleg senovških igralcev in pevcev zapojejo še pevke in pevci z Rake. Ti pripeljejo s sabo zanimiv ansambel, ki ogreje roke in srca gledalk in gledalcev.
Video: 
Po prijaznih besedah gostiteljev sledi še skupna pesem in veselo druženje ob prigrizkih, dobri kapljici ter pesmi v avli pred dvorano. Res velja, kar je zapisano na odru:
Nič ni lepšega kot prijateljstvo,
ki nas združuje
ter bogati jesen našega življenja.
Video:

Podčetrtek - 18. do 22. 10. 2010

Od časa do časa prija malo razvajanja v toplicah. S Tilčko sva se odločili za Terme Olimia v Podčetrtku. Toplice so to, ampak terme - to menda lepše zveni.
PONEDELJEK, 18. 10.
Šele ob pol dvanajstih kreneva na vlak, v Zidanem Mostu in Celju prestopiva in ob pol treh sva v Podčetrtku. No, vmes je v Celju ena uro čakanja, ampak počasi se daleč pride. Podčetrtek ima kar tri železniška postajališča: pri kampu, pri hotelih in v naselju. 
Najin hotel Breza je takoj čez cesto in je po preurejanju še posebno lep z lesenimi balkoni in cvetjem na njem. Sicer pa so toplice očitno bile poligon za različne arhitekte in je tako nastalo pravo sračje gnezdo različnih oblik. Najnovejši pridobitvi sta Wellness Orhidelia, ki izgleda kot vesoljska postaja na Luni, pod cesto pa je velika temna škatla - športna dvorana. Saj vsaka zgradba zase nekje na samem sploh ne bi slabo izgledala, takole skupaj pa... Škoda: zamujena priložnost za enoten izgled in dober vtis. 
Na recepciji so prijazni, soba je prijetna: na posteljah naju čakajo kopalni plašči in labodi, oblikovani iz brisač, čokoladica, program animacije, na televizijskem ekranu poimenski nagovor in dobre želje za ugodno počutje. Hitro razpakirava in se sprehodiva do naselja, ki je res lepo urejeno. Hoteli in bazeni so povezani s podzemnimi hodniki, tako se lahko lepo po suhem in toplem greva kopat v Wellness center Termalija. Nič ne pomaga: morava se navaditi teh čudnih izrazov. Le zakaj ne rečemo "center dobrega počutja"? Ker se raje kopava zunaj, pokrita bazena samo preplavava, potem pa se zabavava v različnih tokovih. Prehod v drugi del kopališča ni najbolj posrečen, saj je treba prehoditi precej mrzle prostore samopostrežne restavracije, igralnice za otroke, prostore z ležalniki... Po izdatnem namakanju nama tekne večerja v samopostrežnem stilu, kjer je treba presneto paziti, da se ne naješ preveč.
TOREK, 19. 10. 2010
Hotelski bazen je odprt že ob šestih zjutraj in plavanje v njem nama je jutranja telovadba. Seveda ne preveč intenzivna, ker je voda s 35 stopinjami kar utrujajoča. Zajtrk je spet zelo bogat: ponujajo celo ajdove žgance z ocvirki in koruzne z mlekom. Bravo! 
Vremenska napoved za ta teden ni najboljša, ampak danes je vedro in dopoldne izkoristiva za sprehod v Olimje, kjer obiščeva minoritski samostan z Marijino cerkvijo in staro lekarno. Prijetno se je sprehoditi med gredicami z zdravilnim zelišči, v bližini vabi tudi čokoladnica, više na hribu pa jesenske barve gozda in vinogradov. In Jelenov greben z divjadjo, ki je že tako navajena ljudi, da je koruzo kar iz roke. 
Vračava se po isti poti: po prijetni dolini, kjer ob cesti poteka kolesarska in sprehajalna steza, krasi pa jo tudi cerkev Device Marije na Pesku s pokopališčem. Po malici greva raziskovat še kamp, kjer je kljub hladnemu vremenu nekaj gostov tudi v počitniških hišicah. Potem pa kopanje in večerja. Tako utrujeni sva od celodnevnega programa, da pustiva televizor kar lepo počivati in se zgodaj spraviva spat.
SREDA, 20. 10. 2010
Po jutranjem kopanju in slastnem zajtrku greva spet na teren. Najin današnji cilj je naselje Podčetrtek in grad nad njim. Občudujeva lepo urejeno krožišče in mostičke čez potok, pri hišah pa ljudje kar tekmujejo z okrasnim grmičevjem in rožami. Pokukava v cerkev svetega Lovrenca, potem pa se po grabnu napotiva proti gradu nad naseljem, ki je že v 15. stoletju pridobilo trške pravice. Sodni in trški dnevi so potekali ob četrtkih, od tega ima kraj tudi ime. 
Grad arhivi prvič omenjajo v 12. stoletju, današnjo mogočno podobo pa je dobil v 18. stoletju z grofi Attemsi. Pogled nanj od daleč je varljiv, ko prideš bliže, vidiš vso bedo propadajoče stavbe, ki je očitno nihče ne zna izkoristiti. Ne gradu, ne velike stavbe pod njim. 
Vremenska napoved se danes uresniči in sredi dneva začne deževati in potem ne neha do večera. Prijetno je na toplem v hotelski sobi ob dobri knjigi, namočiva se spet v bazenih in obilno večerjava.
ČETRTEK, 21. 10. 2010
Danes ne dežuje več, se pa vlačijo po dolinah in hribih goste megle. 
Kljub temu je po jutranjem kopanju in zajtrku prijeten sprehod na Imensko Gorco, kjer vesele barve vinske trte premagajo meglice. 
Popoldne se odločiva za izlet v Rogaško Slatino s cestnim vlakcem. Voznik "preoblečenega" traktorja in vodič sta oblečena v posebne uniforme in v obeh vagončkih vlada veselo vzdušje. Peljemo se po lokalni cesti ob Sotli in zaslužimo si celo nekaj sonca. 
Vodič nam lepo predstavi pokrajino, nas popelje v steklarno na ogled pihanja stekla in po nakupih, potem pa še med zdraviliške hotele. 
Tu namenimo več pozornosti Kristalni dvorani in hali za pitje zdravilne vode, dovolj časa pa je tudi za kavico in kakšen prigrizek. Tudi na povratku je razpoloženje na višku, saj žrebamo nagrade in poplaknemo grla z domačo kapljico. Samo še za večerjo je čas, potem pa počivat.
PETEK, 22. 10. 2010
Še zadnje kopanje v hotelskem bazenu, potem pa sprehod okrog hotelov za slovo. Treba je poravnati račun in spakirati. Ob pol enih prisopiha vlak in mimogrede sva v Celju. Na poti lahko občudujeva jesenske barve, ki se bleščijo v soncu. V Celju si privoščiva malico v postajni restavraciji, potem pa zrineva na nabasan vlak za Sevnico. K sreči v Zidanem Mostu ni treba prestopati in ob pol štirih sva doma. Šele tu se zaveva, da sva si te jesenske počitnice privoščili en teden prezgodaj, šolarji jih imajo šele naslednji teden. No, vsaj pretirane gneče ni bilo.
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:

17. 10. 10

Pohod po Miškovi poti - 16. 10. 2010

Lendavsko planinsko društvo vabi na že 14. pohod po Miškovi poti in za en kombi se nas zbere na sevniški avtobusni postaji, da krenemo v Prekmurje. Po dobrih dveh urah vožnje smo že v Lendavi na zbornem mestu pred osnovno šolo. Pohodnikov se kar tare: od osnovnošolcev do sivolasih. Tone poskrbi za plačilo startnine in malice, popijemo še topel čaj in okrog pol desetih se odpravimo na pot. Najprej v Lendavske gorice: malo se je treba povzpeti, ampak dovolj energije ostane za vrednotenje letine po vrtovih, občudovanje raznolikih fasad hiš in zidanic, uživanje ob pogledu na jesenske barve. Pogled na dolino in sosednje griče sicer malo zastira megla, hoja pa je prijetna in vzdušje veselo. Z nami je večja skupina, ki govori madžarsko, in najpogostejša beseda, ki jo slišimo, je "igen", kar menda pomeni "da" - torej so tudi oni pozitivno usmerjeni. Na nadmorski višini 290 metrov nas z moštom pozdravijo v zidanici, kjer smo bili gosti že lani. Preseneti nas goreča sveča v spomin staremu pohodu. Kaj kmalu izvemo, da so nekateri veljaki dosegli spremembo smeri pohoda, ki se je včasih končal tu v Lendavskih goricah, zdaj pa se v Veliki Polani. Grenki občutki, da se organizatorji ne morejo dogovoriti za kakšen kompromis. 
Kmalu nas čaka še nekaj grenkega: pogled na Kranjčevo zidanico, na kateri je sicer napis, da je to kulturno - zgodovinski spomenik, zgradba pa žalostno propada. 
Povzpnemo se na višino 328 metrov pri Piramidi, se slikamo pred slikovito Hišo vina Cuk in že se spet spuščamo. 
Pod nami je mogočna zgradba Lendavskega gradu, veseli smo poti, ki ni asfaltirana, sicer pa domačinom privoščimo nove asfaltne prevleke, ki so jih dobili pred nekaj dnevi. Ogledamo si zanimive zbirke muzeja v gradu, predvsem nas pritegne narodopisna, slikarske in kiparske stvaritve pa bolj na hitro ošvrknemo s pogledom, saj se nam zdijo preveč moderne. Končno si zaslužimo malico in malo počitka. Lendava ni velika in hitro se sprehodimo skozi njen stari del ob cerkvi, prečkamo most čez Ledavo in ob opoldanskih zvonovih že korakamo ob reki. 
Ravnina, ravnina, ravnina... Tega mi nismo vajeni in že zapornica na vodi nam vsaj malo razbije monotonijo pokrajine. Skrbi nas neobrana zrela koruza na polju, vendar slišimo kombajne in traktorje, ki pridno orjejo. Mogoče je le deževje malo zakasnilo dela in zemlja ne bo ostala neobdelana. 
Zavijemo stran od Ledave in hodimo ob potoku Črnec, kjer raste veliko jelš. To naj bi bil največji nasad črne jelše v Evropi. Lovske preže pa nas spomnijo na bogastvo divjadi v teh krajih. 
Na lepi jasi nas presenetijo fantje z razstavo starih koles in vročim čajem. Tako vroč je, da ga je treba hladiti z žganjico in medom. Dobimo novo energijo za nadaljevanje poti, ob kateri so parkirana tudi vozila s čebeljimi panji. Končno so tu prve hiše Male Polane in med prvimi je lepo obnovljena Saboletova hiša, v kateri je sedež podjetja Pomelaj z ročno izdelanimi spominki. Pokusimo domače dobrote, kupujemo bučno semenje in olje, poklepetamo z domačinkami, potem pa nas razveseli Tone, ki nam pride naproti s kombijem. Po petih urah hoje se nam ne bi čisto nič prilegel tisti asfalt iz Male v Veliko Polano. Na cilju nas čaka malica: bograč ali dunajski zrezek s prilogo. Je to sploh treba spraševati: bograč, vendar, saj smo v Prekmurju. Zadiši po pečenem kostanju in moštu, zasliši se pesem, nekaj parov se vrti ob glasbi... Lep zaključek pohoda.

Čudi nas, da so že zaprli domačijo Miška Kranjca in si ne moremo ogledati njegove spominske sobe. Tudi sicer ni nobenega urnika ogledov in le upamo lahko, da tudi te hiše ne čaka podobna usoda kot zidanico. Na prvi pogled še kar vzdrževana, ampak en okenski okvir že propada.
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:

10. 10. 10

Poldnašnja špica - 9. 10. 2010

Trgatve in druge dejavnosti so okrnile število udeleženih na sobotnem izletu Planinskega društva Lisca Sevnica. Ampak naša prijetna skupina se ne da: že zgodaj brzimo z avtobusom proti Gorenjski in veseli smo, da se megla trga. Pri Kranjski Gori lahko na pokošeni travi marsikje opazimo slano. Meje skoraj ne opazimo, vozimo se že skozi Trbiž (Tarvisio), potem pa zavijemo v Ovčjo vas (Valbruno) in še naprej v dolino Zajzere (Val Saisere). Mislim, da sem tu naštela kar šest urejenih parkirišč, ampak danes ni gneče, zapeljemo se lahko čisto do zadnjega. 

Okrog nas se iz meglic že dvigajo visoki vrhovi Zahodnih Alp, smo tik pred severno steno Montaža (Jof di Montasio). Kar takoj se odpravimo navkreber v gozd po poti 611. Večinoma so po Italiji planinske poti označene s številkami, markacije pa so belo-rdeče proge. Pot se kar dobro vzpenja, na desni se zajeda globoka dolina, pot pa nam je narava posula z barvitim listjem bukve in javorja. 
V manj kot eni uri smo pri koči bratov Grego, kjer se pomudimo le za krajši čas, potem pa nadaljujemo položno pot na planino Rudni vrh (Sella di Sompdogna). 
To je sedlo med dolinama Dunja in Zajzere, kjer na čas prve svetovne vojne spominja informativna tabla in spominsko obeležje. Ob cesti pohajkujejo lovci, ki bolj klepetajo, kot lovijo. Tudi tisti, ki jih srečamo više na poti, nimajo plena. 
Mi pa spet bolj zagrizemo v kolena in dobro napredujemo po prijetno speljani poti, ki se zravna ravno takrat, ko ti že začne zmanjkovati sape. Jesen je okrog nas obarvala macesne v vse odtenke zelene, rumene, oranžne, dodala še rjavo-rdeče bukve, nad vsem tem pa temno modro nebo... Ni čudno, da se je treba večkrat ustaviti, se ozreti naokrog, tudi v mogočne stene Montaža, fotografirati, pokomentirati. 
Nad gozdno mejo se lahko prepričamo, da so bili tu res pomembni položaji v prvi svetovni vojni: pokopališče, ostanki stavb, utrdbe, bunkerji. Taki ostanki nas spremljajo do vrha gore, razveseljivo pa je dejstvo, da so eno izmed nekdanjih vojaških zgradb spremenili v zavetišče Gemona. 
Zadnji del poti poteka po krušljivem kamenju in je treba dobro paziti na korak. Po predvidenih dveh urah od koče Grego stojimo na višini 2087 metrov, okrog nas pa je kot v pravljici: gore okrog in okrog, vmes slikovite doline, pisana paleta različnih barv. Poldnašnja špica (Jof di Miezegnot) je res razgledna gora. 
Zaslužili smo si malico in počitek, nič se nam ne mudi z vrha. 
Tudi navzdol previdno stopamo, vmes pa uživamo v čudovitem okolju. 
Še krajši postanek pri koči Grego, potem pa smo mimogrede spet na parkirišču. Na poti domov se sprehodimo po Kranjski Gori in počakamo na planince iz Srbije, ki se potepajo po naših gorah. Čudovit dan!
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:

7. 10. 10

Trebanjske gorice - 4. 10. 2010

Pred nekaj meseci smo v Trebanjske gorice zašli bolj po naključju, danes pa jih nameravamo prehoditi. S kombijem se zapeljemo malo naprej od Mirne do kamnoloma, kjer nas kažipot usmeri levo preko železnice. Ko se že bojimo, da bo treba hoditi po asfaltirani cesti, Vinko najde na zemljevidu gozdno pot, ki pa ni samo na zemljevidu, ampak čisto resnična in uživaška. In od vsega začetka gobe, gobe, gobe... Ne vse užitne, nekaj pa tudi. Pa pridemo do mosta čez potok, ko mi je pot v desno nekam znana. Seveda, tu sem že hodila. 
Smo pod posestvom Petra Pavla Glavarja na Lanšprežu. Uradno spada pod naselje Gomila in je v oskrbi Čebelarskega društva Trebnje. Na robu gozda zagledamo veliko panjev, malo naprej pa lepo obnovljeno kapelo, v kateri je grob komendskega župnika in znanega čebelarja Petra Pavla Glavarja. Nekdanji dvorec iz 16. stoletja je kupil leta 1766. Kasneje so se menjavali različni lastniki, po vojni pa je bil nacionaliziran in leta 1954 porušen. 
Sliko je posnel Vinko Šeško.
Poleg kapelice so se ohranili še hlev, kozolec, vodnjak in še eno gospodarsko poslopje. Prijazni domačin nam razloži nekaj zgodovine tega kraja in nam pokaže bližnjico v dolino proti Trebanjskim gorcam. 
Naprej proti Gradišču pri Trebnjem pa je treba po asfaltirani cesti. Kaj kmalu smo med vinogradi in pravo ulico zidanic. Večina je obnovljena in stilno zelo različna. 
Pošalimo se, da je treba pač gledati vsako posebej, ne celote. Najlepše pa so tiste res starinske lesene. Na marsikateri opazimo posebno zastavo in kasneje izvemo, da je to zastava tega naselja, ki je nastalo na mestu utrjenega prazgodovinskega gradišča. Razvili so jo 18. julija leta 2009. V bližini pod Ažentalom, ki smo ga obiskali pred nekaj meseci, pa je bil tudi grad iz 13. stoletja, od katerega ni veliko ostalo. 
Sprehodimo se do kapele Sv. Jožefa iz leta 1936, ki ima oltar iz lanšprežke kapele, v bližini pa so tudi informativne table o zgodovini teh krajev in fotografije srečanja naselij z imenom Gradišče. Nam je pa posebno všeč prostor za piknike, kjer si privoščimo malico. V gozdu je spet veliko gob, ki stojijo kar  postrojene v vrste. 
Pot nadaljujemo proti Stari gori in megli, ki smo jo uživali po celi poti, se pridruži še pršenje. Tudi to nas ne odvrne od nabiranja gob in kostanja. Že smo pri kulinarični zidanici Opara, kjer se odpravljajo trgat modro frankinjo, mi pa se čudimo velikim bučam. Na poti proti naselju Praprotnica se nam odpre pogled na še eno pobočje z vinogradi v smeri proti Debencu. 
V gozdu pa spet gobe, gobe, gobe... Prehiti nas domačin z avtom in skupaj z našima dvema Vinkoma "hodi" lepo v sprevodu, da lahko poklepetajo. Pripelje še en avto in tudi ta se pridruži tej procesiji. Ampak kmalu se oba odpeljeta naprej. 
Mi pa se skozi Zabrdje že približujemo dolini, kjer smo pustili kombi. Malo še pohajkujemo med kupi peska kvarcita in med grmovjem za nujne potrebe, potem pa krenemo proti domu. Pa ne direktno: nabrane gobe in kostanj je treba pojesti. In, kje je boljša točka kot na Primožu, v postojanki Vinka in Elčke, kjer so pri roki tudi različne tekoče zadeve.
Več fotografij:
Video:
Spletne strani: