8. 12. 14

Gore in Kopitnik - 8. 12. 2014

Dežuje ... Pa kaj! Enkrat bo že nehalo. Dežnik v roke in na zbirališče pri rondoju! Ponedeljkovci se ne damo! Z dvema avtomobiloma se nas sedem zapelje skozi Zidani Most, Rimske Toplice, Marno, Turje, nad Turjem pa STOP na parkirišču.


Ne dežuje več in odpravimo se kar po cesti proti Goram. Ker zaradi megle nikamor ne vidimo, hitimo klepetati, potem pa se skoraj zaletimo v Planinski dom na Gorah. Dobrodošlico nam izreče ogromna pasja mrcina, ki pa se kmalu unese in nas na povratku celo malo pospremi. Tudi cerkev se skriva v megli, 


na desni se nam samo nasmiha smeško na zidu igrišč. Prezgodaj je za malico, zato se kar takoj odpravimo nazaj in potem proti Kopitniku. 



Bližnjice so mokre in blatne, cesta pa pretrda za naše noge. Nikoli zadovoljni. 



Ob poti je kar nekaj polomljenih vej in vrhov smrek ter borovcev, pod njimi pa kupčki snega. Ko pridemo do Planinske koče na Kopitniku, se megla malo dvigne, bolj svetlo je, mislim, da se naša malica pred kočo dobro vidi na nadzorni kameri. 

Foto: Vinko Šeško.
Po markirani poti se spustimo do avtomobilov in vrnemo v Sevnico. Aha, skoraj bi pozabila na kavico v radeški kavarni Caffe Galeria, kjer je obisk vedno tudi kulturni dogodek. Tokrat tam razstavlja Društvo ljubiteljev likovne umetnosti Radeče.

Več posnetkov

27. 11. 14

Prešna Loka in Ajdovski gradec - 26. 11. 2014

Danes nas je v skupini študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica le 13. Bolezni, vreme? 

Zemljevid: Vinko Šeško.

Zapeljemo se skozi Lončarjev Dol do Prešne Loke in 


parkiramo na primernem mestu ob cesti. 



Najprej nas čaka precej  strm vzpon po Urbanovem hribu. Hodimo po gozdu, ves čas ob skalnatem grebenu, pod katerim je veliko ostankov nekdanjih zgradb. 


Na vrhu hriba stojijo tri vikendice in starejša, kar mogočna hiša. 


Kljub megli se nam pred nami odpre pogled na Žurkov Dol in še dlje do cerkve svetega Roka. 


Spustimo se in nadaljujemo pot do Konjske Glave z zanimivim velikim pušpanom in Dobja. Tu sledi spust v dolino Vranjskega potoka, potem pa spet v hrib do Ajdovskega gradca


To je poznoantična in zgodnjekrščanska naselbina iz 5. - 6. stoletja in že odkritim ostankom se bodo v prihodnosti verjetno pridružili še novi, ker arheologi še niso odkopali vsega. Na hitrico se malo okrepčamo, hladi nas neprijetno vlažno ozračje, zato se odločimo za povratek v Dobje. K avtomobilom se vračamo preko Okiča, ki v bistvu spada k naselju Vranje. Razžalosti nas pogled na zapuščena poslopja kmetije, veseli pa smo na drugi strani ceste urejenega vodnega vira.
V starem delu Sevnice v kavarni Špica nam prijata topla kavica in porcija klepeta.

Video:

25. 11. 14

Slivnica, Cerkniško jezero, Planinsko polje - 24. 11. 2014

Megla, megla, megla ... Ponedeljkova skupina ima v načrtu okolico Vrhnike, 


po kavi pa začnemo razmišljati, če bomo tako lahko prišli do sonca. Sprememba načrta: gremo na Slivnico! Navadno začnemo hoditi skoraj iz središča Cerknice, tokrat pa nas zamika smerokaz pred Cerknico, ki obeta Dom na Slivnici čez osem kilometrov. Zapeljemo se na levo, malo kolovratimo in obračamo, potem pa vprašamo in se prav usmerimo. Cesta se dviga počasi po gozdu, ozka je, neasfaltirana, bankine so neutrjene. Ugibamo, če so na grmovju kapljice ali je slana, megla se nam zdi nekam svetlejša in - sonce! 


Sončni žarki prodirajo skozi meglo, se lomijo, ustvarjajo z drevjem fantastične slike. Čas je, da se izkrcamo in krenemo naprej peš. Na kažipotu piše, da je do doma še dva kilometra in prehodimo jih kar po cesti. 


Veliko dreves je podrtih, vej odlomljenih, ampak cesta je prosta. Proti vrhu na nadmorski višini 1114 metrov se odpirajo razgledi na neizmerno mlečno morje, 


Skupinsko sliko je posnel Vinko Šeško.

iz katerega gledajo malo višji hribi kot otoki, 


Nanos je bolj podoben polotoku, na obzorju pa so za rob Julijci in Kamniške. Na toplem soncu malicamo in se pogovarjamo s pohodniki, ki kar pridno prihajajo na vrh iz različnih smeri.


Vračamo se po markirani pešpoti, ki najprej vodi po travniku med košatimi bukvami s polomljenimi vejami, potem pa se po gozdu strmo spušča in je treba kar paziti na korak po spolzki zemlji, koreninah in mokrem listju. Kmalu smo pri kombiju in čas je za povratek v megleno dolino.
Zanima nas, kako veliko je Cerkniško jezero in res imamo kaj videti: 


parkirišče je do tri četrtine površine pokrito z vodo, vidimo dve ogroženi hiši, do vasi Otok je mogoče priti le s čolnom. Videli smo jezero že v različnih letnih časih, tudi pokrito s snegom, pa čisto posušeno, s toliko vode pa res še ne.
Razmišljamo še o obisku Rakovega Škocjana, pa imamo premalo časa, saj nas zanima tudi Planinsko polje. Tudi tu nas čaka presenečenje: iz smeri Unca je cesta za Planino zaprta in kmalu vidimo, da voda sega preko mosta, ki ga sploh ni videti. 


Po vodi nad cesto pa se prevaža mladenič s prelepim kajakom lastne izdelave in upam, da se drži prometnih znakov. Tudi to polje smo videli že v drugačni izdaji. Tudi pred desetimi dnevi vode še ni bilo toliko.
Domov se vračamo z lepimi občutki, da smo se greli na soncu in enotno ugotovitvijo: hudo je, če ni vode, še huje, če jo je preveč.

Video






Goričko - 23. 11. 2014

Izjemoma je sobotni izlet Planinskega društva Lisca Sevnica v nedeljo. 42 zagnancev se nas je pripravljeno podati v neznano na to megleno jutro. Ugibanje o naše cilju kar dolgo traja: dovolj hitro se dokopljemo do podatka, da je na Goričkem, potem pa se dolgo ne odmaknemo od Grada, Branka s pomočjo pametnega telefona izkoplje Sotinski breg in to je rešitev. Megla nas spremlja cel dan, zato smo bolj pozorni na stvari, ki so nam bližje: najprej na skodelice z blagodišečim napitkom na avtocestnem postajališču Tepanje. Lenart, Benedikt, Gornja Radgona - to je vse v obrisih. Kaj pa je zdaj to: vozimo se preko Mure v Avstrijo? Brez panike, po avstrijski strani je pač bliže v kraj Rogašovci, kamor smo namenjeni. 


V bistvu se ustavimo na parkirišče pred njim v Svetem Juriju. Prvi zapisi o župniji v Svetem Juriju v Prekmurju segajo v leto 1336. Velika troladijska neoromanska cerkev iz leta 1925 ima ohranjen starejši gotski prezbiterij in zvonik. K današnji župniji spada 10 vasi. Pred drugo svetovno vojno so imeli bogoslužje v slovenskem in nemškem jeziku. Cerkev je nekaj posebnega zaradi fresk in novih orgel. Mi jo gledamo samo od daleč, pogledi pa nam uhajajo tudi k stojnicam z domačimi dobrotami. Počakata nas vodnik in vodnica, ki sta bila z našim društvom v Makedoniji in nas popeljata po krajih, ki jih verjetno nihče od nas ne pozna. Rogašovci so središče občine na 40 kvadratnih kilometrih s  3514 prebivalci, ki leži med Ledavskim dolom, rečico Kučnico, ki je obenem državna meja z Republiko Avstrijo na zahodu, Ledavskim jezerom na jugu in Sotinskem bregu na severu. Občino sestavlja enajst razloženih vasi, v katerih je sestava prebivalstva kmečko delavska, z obrtniki raznih panog, pomembnih za obstoj takšne občine (trgovec, frizer, pek, avtomehanik, cvetličar, vinar, kovač, mizar ipd.). Lepo urejeni in obdelani vinogradi in sadovnjaki, med nje pa lično postavljeno čebelnjaki, dajejo odlične in iskane darove narave. Glavna cesta pelje skozi naselje, kjer so banka, pošta, trgovina, zdravnik, lekarna, zobozdravnik, bencinska črpalka, šola, ... Občina leži ob Vinski cesti Goričko in spada v Krajinski park Goričko. 


Pot nas vodi v naselje Nuskova, ob cesti pa najprej občudujemo miniature hiš in drugih poslopij v Prekmurju. 


Ob drevoredu stoletnih vrb pridemo do izvira mineralne vode Slatinski vrelec Nuskova, ki zaenkrat prosto odteka. Kljub vonju po žveplu in rdečih usedlinah zaradi visoke vsebnosti železa jo skoraj vsi pohodniki pijejo, meni pa ob malici bolj tekne domača iz sevniškega vodovoda. Ob izviru stojita lična, s slamo krita uta, in informativna tabla o vodi. Vrtina iz leta 1969 je 50 metrov globoka, lastniki - podjetje Radenska pa opozarjajo, da ne spremljajo kakovosti vode in jo vsak pije na lastno odgovornost. Zanimivo je tudi to, da je znak s tremi prepletenimi puščicami za Krajinski park Goričko v barvah usedline železovega oksida, ki so ga včasih uporabljali tudi za barvanje fresk v cerkvah . Naša pot se začne dvigovati med hišami, ob velikem vinogradu, ob cesti je spomenik nad sto ruskim vojakom in oficirjem, ki so spomladi leta 1945 darovali življenja za svobodo bratskih narodov. Najprej so bili pokopani tu in v okolici, potem pa so posmrtne ostanke prenesli na murskosoboško pokopališče. Na začetku naselja Ocinje nas preseneti 28 metrov globok vodnjak, vrh Serdiškega brega ali Rdečega brega (416m) pa v megli komaj vidimo. Ime Rdeči breg ima zaradi zemlje, ki je take barve.


Skupinski posnetek: Vinko Šeško.
Označen je s posebnim obeležjem, v bližini pa stoji lična brunarica Turističnega društva Rogašovci, kjer nas pogostijo z borovničevcem, čajem in rogljički. 


Po gozdu se spustimo prav do meje z Avstrijo, 


prečkamo Ledavo, potem pa hodimo po nekdanji graničarski, zdaj turistično geološki poti. Ozka in spolzka je ta pot v rahli strmini nad rečico, 


potem pa je treba preko travnika in strmo desno v hrib po 365 stopnicah iz železniških pragov. 


Še malo po skoraj ravnem in že smo na Sotinskem vrhu (418m) - Prekmurskem Triglavu. Sotinskega brega se drži tudi ime Kugla. Župan občine Rogašovci, Edvard Mihalič, je med raziskovanjem izvora imena ugotovil, da se tujim gospodarjem Sotinskemu bregu ni zdelo vredno dati svojega ime, zato so mu rekli kar der Hügel oziroma narečno Kogel, kar v nemškem jeziku pomeni grič. Domačini so to ime kar posvojili, a je kasnejša jugoslovanska oblast griču nadela ime Sotinski breg. Prejšnja občinska uprava je nato grič poimenovala Kugla, kar je ravno tako napačno poimenovanje, saj beseda v srbskem jeziku pomeni kroglo, ki pa z gričem nima prav nobene veze. A ime Kugla se je v javnosti ter na spletu precej razpaslo, zato na občini Rogaševci vlagajo kar nekaj napora, da bi v javnosti in na spletu uveljavili ime Sotinski breg. Na njem stoji 14 metrov visok stolp, s katerega je navadno lep razgled, danes pa samo na meglo. Na vrhu je zvon, ki pa ne zvoni: nemškega lastnika kmetije v bližini na avstrijski strani je preveč motil. Pri stolpu so še vremenska postaja, tri vulkanske skale in stara jablana. Stolp in skale so tu predvsem zato, da se jasno vidi, da je to najvišji vrh Prekmurja, Serdiški breg pa je le malenkost nižji.
Po travniku se spustimo med hiše in k avtobusu, ki nas že čaka. Zapeljemo se k Dajčevemu mlinu v Sotini, ki je kompleks nadstropnega valjčnega mlina s pritlično zgradbo žage, oblikovan v L in je bil zgrajen leta 1924 zahodno od naselja. Funkcionira kot mlin in žaga in je v lasti občine. Sorodniki nekdanjega lastnika so si uredili na podlagi izkušenj že iz 19. stoletja novo žago, predelavo biomase - lesnih sekancev in oljarno Dajč


Prijazna lastnica nam razloži zgodovino podjetja, postopek stiskanja bučnega olja, proda pa nam tudi kar precej olja, bučnih semen s čokolado in drugimi dodatki in razdeli veliko prge - ostankov pri stiskanju (hrana za živino, tudi ribe).
Zdaj pa zaslužena malica. 


Zapeljati se je treba malo naprej v sosednjo občino Grad, kjer nas v naselju Kruplivnik pozdravijo v Okrepčevalnici pri Belem križu.  Beli križ je kužno znamenje, verjetno iz srede 18. stoletja. Postrežejo nam z okusno in izdatno enolončnico iz več vrst fižola in zelenjave, makaronov in koščkov klobase. K temu se prav prileže kruh in belo vino. Za konec pa še posolanka, na kateri je skoraj toliko skute, kot je testa, lahko si jo pa še izboljšamo s kislo smetano. Za prste obliznit!
Jesenski dnevi so kratki in že v mraku se odpravljamo domov. Še kratek postanek pri Hochkrautu takoj za Celjem in nekaj po sedmi uri zvečer smo doma. Občina Rogašovci - ta košček Prekmurja nam ni več neznan!

Video:


22. 11. 14

Grahovica (Dolenji Boštanj) - 22. 11. 2014

Sobota je prav primeren dan za raziskovanje bližnje okolice, zato se s prijateljico Tilčko odpraviva v megleno dopoldne in 


po brvi čez Savo v Spodnji Boštanj, 


Pri mostu čez Mirno malo pokontrolirava regulacijo reke pri  (nekdanji) žagi, 


potem pa korakava skozi zaselek Grahovica, ki je uradno Spodnji Boštanj. Prečkava že tretjo vodo po vrsti, to je potok Grahovica, potem pa zavijeva po poti desno v hrib, kjer se že vidi skala z Marijinim kipom. 






Kip so postavili v zahvalo za ozdravitev in ga blagoslovili 16. avgusta letos. Že sama skala je zanimiva, od ene strani vodijo stopinje v kamnu in te naj bi bile Marijine. 
Po kolovozu nadaljujeva pot proti Zapužam, prečkava progo in se sprehodiva ob šumeči Mirni. 


Vedno mi je zanimiv pogled, ko železniška proga Sevnica - Trebnje zavije v predor, nad njim pa je zgrajena hiša. Tu se s prijateljico obrneva, vrneva v Grahovico, potem pa zavijeva levo ob potoku Grahovica. 



Lepa dolina je to z nekaj hišami, travniki in pašniki, na katerih najdeva tudi konje. 


Ura se bliža dvanajsti, zato nama zadiši malica v gostišču Felicijan, potem pa si privoščiva še ogled trgovin v Boštanju. Bolj ogled kot nakupe.

Video:

20. 11. 14

Ledina - 19. 11. 2014

Po dolinah se potika še megla, ko se ob osmih zjutraj zbira študijski krožek Spoznavanje naravnih vrednot. Danes nas je 15 in s štirimi avtomobili se odpeljemo samo malo v smeri proti Bregu in se ustavimo pred Orehovim pri odcepu za Dobravo. Tu se potok Mišnik izliva v Savo in zanimivo bi bilo raziskovati ob njem, vendar je Vinko ugotovil, da ni pravega prehoda. Zato se po cesti napotimo proti Ledini in kaj kmalu ugotovimo, da je to zelo širok in raztegljiv pojem, saj smo na treh grebenih videli oznako za to isto vas. 


Ob cesti našo pozornost pritegne kozolec s "hlapcem" - pripomočkom za lažje oblaganje rant s travo ali žitom, 


malo više pa nas podravi še simpatični sivček. 


Dvigamo se nad meglo, obsije nas toplo sonce, 


pri Žnidaršičevih pa z domačim pelinkovcem poskrbijo, da se mi, vsi vroči od vzpona, ne bi prehladili. V brajdah se še vedno razkazuje listje v jesenskih barvah, na vrtovih in oknih je še veliko cvetja in grmovnic. 


Na križišču se pomudimo pri novejši kapelici svetega Krištofa, ki je med drugim tudi zavetnik popotnikov. Povzpnemo se desno navzgor med kupček hiš in pridemo na markirano planinsko pot iz Sevnice na Lisco. Veliko je klepeta in ugotavljanja, kdo so domačini, kje je čigav vikend, koga poznamo. Ob cesti nas razveseli obzidan izvir vode, 


ko pridemo iz gozda, pa se odpre lep razgled na vinograd, ki kar žari, ker mu listje še ni odpadlo. Pod njim je na drevju nekaj kupčkov bele omele, kar takoj vzpodbudi razpravo o njeni zdravilnosti. 


Na Zletečah smo in pred nami prekrasni razgledi, celo s snegom pobeljene Kamniške se malo kažejo tam desno od Kuma. V dolino se vračamo po drugem grebenu Ledine: po kolovozu in skozi gozd, potem pa smo pri treh hišah in 

Posnetek Vinka Šeška.
pri Gačnikovih uživamo ob prijetno dišeči kavici, soku in rogljičkih z prelepim razgledom. Ta se nam odpira tudi na poti naprej, ko se nam odkrije še Sava, 


pa Šmarčna s svojo linijo kozolcev in hiš med Savo in poljem, nad Savo Mrtovec in Lisičje Jame, kasneje še graščina v Boštanju. Občasno pa nam pogled uhaja tudi na drugo stran, kjer se vidi, kje smo hodili zjutraj. 


Da ne bi onemogli, nas gostoljubno pogostijo še pri Vovkovih, potem pa je čas, da zašpilimo klobaso naše poti in se vrnemo k vozilom. 


Sonce tako lepo sije, da je kar težko oditi, razidemo pa se z željo, da se čez en teden spet vidimo.

Video: