Nas šest od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica ob osmih na običajnem zbirališču - parkirišče pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Vremenska napoved ni obetavna, ampak mi se ne ustrašimo vsake kapljice dežja.
Z dvema avtomobiloma se odpeljemo skozi Krško do Dolenje vasi, kjer najdemo parkirišče pred trgovino Kmečke zadruge Sevnica.
Naprej pa peš: do cerkve svete Matere božje, ki so jo zgradili leta 1627, najbrž v spomin na kugo. Stoji na gričku, da je bila varna pred vodo, ker je Sava imela včasih tu svoj tok.
Nekaj časa po cesti v hrib potem pa nas kažipoti usmerijo v gozd na desno.
Hodili bomo po Čebelarsko-vinogradniški poti do Zdol, na levo pa vodi Gobarsko-dninarska pot tudi do Zdol, vendar jo prihranimo za povratek.
Prečimo potok, se veselimo žarečih kalužnic in zlatic, kmalu pa se zavemo, da smo v gozdu Črna mlaka,
kjer skrivenčena drevesa rastejo na negostoljubnih tleh in se morajo boriti za obstanek. Bukve zelenijo, hrasti pa še čakajo na toplejše dni.
in slediti oznakam z rumenimi puščicami in kažipoti. Naletimo tudi na strelske jarke in bunkerje iz časov 2. svetovne vojne ter "klavţe" - zaščito pred hudourniškimi vodami potoka Čelčan.
Na desno se nam odpre vinorodno področje Rajck, mi pa se držimo gozdne poti.
Ko pridemo iz gozda, že vidimo na levi Zdole, zadaj pa Libno in Grmado. Zdaj smo na asfaltni cesti, desno so Čele,
v dolini pa Zgornja Pohanca. Meni pogled nanjo ni preveč všeč: rastlinjaki in pokriti sadovnjaki, vendar le tako lahko v negotovih vremenskih razmerah pridelajo sadje.
Zdole so naselje z okrog 300 prebivalci, lepo razloženo po grebenu, omenjeno pa je bilo že leta 1249 kot "Vas na hribčku pri svetem Juriju". Prvotno baročna cerkev svetega Jurija, prezidana leta 1875 v neoromanskem slogu. Krasijo jo medaljoni s prizori iz Kristusovega življenja. Oltarji so iz druge polovice 19. stoletja. Krajani vsako leto priredijo jurjevanje s petjem pri hišah in cvrtjem nabranih jajc. Kraj se lahko pohvali z Domom krajanov (dvorana, dva oddelka vrtca), Kulturnim domom Bena Zupančiča (včasih šola, pisatelj in politik pa je s temi kraji povezan s starši: oče je bil iz Pleterij pri Zdolah, mati pa iz Pišec), športnim in otroškim igriščem, v večnamenski stavbi pa imajo tudi manjšo trgovino s pošto in gostinski lokal. Ob mizah na zelenici v njem najdemo prostor za malico, kavo in klepet. Spomnimo se tudi na to, da je bil na Zdolah 28. 3. 1921 (pred stotimi leti!) rojen kuharski mojster Ivan Ivačič, na katerega so v kraju zelo ponosni. Kljub enakemu priimku si nisva bila nič v sorodu, mi je pa to večkrat na kakšnem izpitu pomagalo prebiti led, ker sem že na vprašanje o sorodstvu pravilno odgovorila. Pri Zdolah so Ravne z našimi "priženjenimi" sorodniki, pa tudi brat živi na hribu nad njimi, vendar ga je kar težko uloviti doma.
Še naprej se sprehodimo po lepo urejenem kraju, zanj ima gotovo zasluge tudi Turistično hortikulturno društvo,
potem pa nas kažipot usmeri levo na Gobarsko-dninarsko pot.
Zdole ostajajo za nami, pred gozdom pa opazujemo kar veliko čredo škotskega goveda, na katero pazi osliček.
Spet smo v gozdu, počasi se spuščamo v gozd Rujek, ki se nadaljuje v Črno mlako,
in spet občudujemo posamezna zanimiva drevesa.
Poleg bukev in hrastov je tu tudi veliko akacije, vmesni prostor pa porašča gosta trava. Potok Sečnik, ki ga preskočimo, dela zanimive meandre.
Ob poti vidimo vodni zbiralnik za oskrbo okoličanov. Ko stopimo iz gozda, so tu že prve hiše,
razveselimo pa se tudi malega ponija in ponosnega konja, oba imata zelo lepo urejeni frizuri.
Okolice hiš so vzorno urejene, sploh naš pogled pritegne stopnišče z bogatim cvetjem. Pri kažipotih strnemo naš krožni pohod in se pod cerkvijo spet napotimo k avtomobiloma.
Žeja je huda stvar: potešimo jo na terasi Gostilne Pečnik z lepim pogledom na oba gradova v Brestanici.
