31. 01. 19

Obisk tovarne Kopitarna in sprehod v Ribnike - 30. 1. 2019

Danes ima študijski krožek Spoznavanje vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje posebni program: gremo na obisk tovarne Kopitarna, ki smo jo pred kratkim spraševali, kaj spuščajo v zrak skozi dimnik in tudi takoj dobili odgovor, ki ga je mogoče prebrati na dnu strani. 


16 se nas zbere ob devetih na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica), trije pa pridejo kar  pred tovarno. 


Ogledamo si jo pod strokovnim vodstvom Andreja Mesarja, ki nam najprej predstavi to 133 let staro - najstarejšo tovarno v Sevnici, ki dela že od leta 1886 s kratko prekinitvijo med drugo svetovno vojno. Imajo štiri programe: obutev, napenjače, kopita in lesene podplate, ustvarijo okrog devet milijonov evrov prometa in 200 - 300 tisoč letnega dobička. Večinski lastnik je Jože Šinkovec iz Boštanja, nekaj delnic ima tudi družina Winkle (ustanoviteljica Kopitarne, ki ima zdaj podobno tovarno v Nemčiji), pa tudi nekateri delavci. Skupaj s hčerinskimi firmami zaposlujejo okrog 200 delavcev in delavk, tudi v okrog štiridesetih prodajalnah po bivši Jugoslaviji. Poleg plastičnih kopit, katerih prednost je možna delna ponovna uporaba plastike, za bolj tradicionalni nemški in avstrijski trg izdelujejo tudi lesena kopita. Napenjačev v Sloveniji ne prodajo skoraj nič, v tujini pa še vedno ljudje bolj pazijo na dražje čevlje.


Sprehodimo se po tovarni in z zanimanjem opazujemo brizganje gume na lesene podplate, pred približno tridesetimi leti so bili ti pregibni podplati velika inovacija domačina Slavka Zakoška. Les uvažajo iz Srbije, naš topol nima primernih vlaken. 


Zelo nas je zanimala kvaliteta kurjenja: izvedeli smo, da kurijo sekance iz odpadnega lesa pri proizvodnji in kupljena drva, žagovino in občasno papir iz podjetih. Nova peč z dvojnim izgorevanjem omogoča, da je vsebina dima v skladu s predpisi in ne obremenjuje po nepotrebnem okolja. Njeno delovanje spremljajo preko računalnika. 



Pri izdelavi lesenih kopit in napenjačev je še veliko ročnega dela, določene faze dela pa prevzemajo stroji. 



Ročno pa so izdelani tudi prvi vzorčni modeli v eni velikosti, ostale oblikujejo s pomočjo računalniškega programa. 


Zanimivo je bilo videti novo kolekcijo, ki jo oblikujejo na podlagi videnega na različnih sejmih in glede na potrebe trga. Obutev (600 do tisoč parov enega modela) izdelujejo v glavnem v Srbiji. Zaradi velike konkurence je treba biti inovativen in iznajdljiv, predvsem pa tudi kvaliteten.


Obisk zaključimo v prodajalni, za katero bodo kmalu uredili nove prostore, v stari vili pa uredili manjši muzej. Samo želimo si lahko, da bi tovarna uspešno delala in skrbela tudi za okolje.



Zaradi obiska tovarne se odločimo za krajši sprehod v naselje Ribniki, na katerem predvsem razpravljamo o tem, kdo je lastnik hiš ob poti, zaskrbljeni pa smo tudi ob pogledu na dim iz tovarne Tanin, čeprav so nam že večkrat zagotavljali, da so to samo vodne pare. 





Na poti se ustavimo za kratek oddih s priboljški, pozdravimo še Vinka in Elčko Šeško, potem pa v kavarni ob toplih napitkih Janku zaželimo vse najboljše.

Video:


       

_________________________________________________________________


Moje ime je Andrej Mesar in skrbim za tehnične zadeve v Kopitarni. Pod moje področje spada med drugim tudi kotlovnica. V kotlovnici imamo dve peči. Staro Emo Celje na drva, ki se je včasih uporabljala in je sedaj pripravljena za rezervo in novo Wvtermova Sreb 13/v13a, ki obratuje na sekance. Zadnja leta, skoraj ves čas obratuje nova peč (stara obratuje med remontom nove). Za ta namen smo kupili tudi mlin, da meljemo svoj lesni odpad in tako dobimo sekance, ki jih mešamo z našo žagovino, ki nastane v proizvodnji. V zimskih časih pa moramo zaradi potreb ogrevanja, kupovati drva, ki jih je včasih mlel g. Kranjc, sedaj pa jih meljemo sami. Skratka peč je narejena tako, da lahko kot kurivo uporabimo samo sekance in žagovino in čisto nič drugega. Fizično je nemogoče skuriti še kaj drugega. Nova peč ima takšen način izgorevanja, da dimne pline še enkrat skuri, da je čim manj onesnaževanja. V prilogi vam pošiljam tabelo, kjer se vidi, da Kopitarna obratuje v mejah normale. Imeli smo tudi inšpekcijski pregled, ki je ugotovil, da je vse v redu.

Zakonodaja se je tako zaostrila, kar se tiče okolja, da je nemogoče obratovati, če ne spoštuješ zakonodaje. Kazni za podjetja so ogromne in lahko vodijo v zaprtje podjetja.

Če vam odgovorim še iz človeške plati, tudi mi živimo v Kopitarni in zraven nje in dihamo ta isti zrak, zato je naša prvenstvena skrb tudi za čisto okolje in čist zrak. Lahko vam zagotovim, da individualne hiše bolj onesnažujejo okolje, ker uporabljajo zastarele peči in kurijo ne dovolj suha drva, kot Kopitarna.

Je pa zanimivo, da vsake toliko časa zaokroži informacija, da Kopitarna kuri medicinske odpadke, amputirane človeške organe, poginule živali itd…, a veste, kako bi to smrdelo in kaj bi o tem ne nazadnje govorili zaposleni.  Ne vemo, kdo širi takšne laži in čemu mu koristijo. Je pa tudi zelo zanimivo, da vse moti Kopitarna, nihče pa ne vidi recimo Tanina od katerega se širi specifičen vonj in na vsakem vogalu se iz tovarne kadi. A ta njihov dim in vonj pa blagodejno vpliva na dihala???

Predlagam, da vi in vaši člani in članice in tudi drugi iz Društva pridete k nam na obisk in si ogledate našo kotlovnico in tudi našo proizvodnjo, da vidite kaj delamo, kaj ustvarjamo in kakšen vpliv ima naša proizvodnja na okolje.

V želji, da nas čim prej obiščete, vas in vaše člane in članice v imenu vseh zaposlenih iz Kopitarne lepo pozdravljam.

28. 01. 19

Iz Boštanja na Apnenik - 28. 1. 2019

Ob osmih zjutraj, ko se zbiramo na parkirišču pri rondoju v Šmarju, že pade kakšna kaplja dežja, malo tudi zmrzuje, napoved pa ni nič kaj obetavna. 



Člani in članice Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica se ne damo: pet se nas zapelje do parkirišča pri pokopališču v Boštanju in odpravimo se v strmino in gozd. Treba je paziti, ker so tla spolzka, na stezi pa je naliv napravil kupčke listja. 



Že smo mimo rastišča rumenega sleča, potem pa spet v gozd, kjer dve debli kažeta, kako uspešne kiparke so žolne s svojim ostrimi dleti - kljuni. Tudi na cesti ponekod dež zmrzuje, ker to niso le posamezne kaplje, je treba odpreti dežnik. 





Proti Apneniku nas tu in tam pozdravi tudi veter, po dolinah se vlačijo megle, nad nami težki oblaki. 

Foto: Vinko Šeško.
Ko je veter v bolj strnjenem naselju pri kapelici le prehud, stopimo pod napušč zidanice, da si ob požirku dezinfekcije malo oddahnemo, potem pa odločimo za povratek. 



Zaradi varnosti hodimo skoraj ves čas po cesti, ovrednotimo pa pohod v Gostišču Felicijan na Radni. Ker smo hodili samo dobro uro, smo imeli več časa za pomenke in debate.

Video:


       

27. 01. 19

V Istri po E12 - 26. 1. 2019

Planinsko društvo Lisca Sevnica organizira pohod po evropski pešpoti E12. Seveda je udeležba zame obvezna. Nič ne de, če je treba zgodaj vstati, tudi nizke temperature niso razlog, da bi manjkala. Za dva avtobusa se nas nabere: Sevničanov in planinskih prijateljev iz cele Slovenije. Moj sedež je na avtobusu številka 1 in sprašujem se, kje bo vozilo parkirano: na parkirišču pri Kopitarni, pri Prahovih ali kje drugje in se bo treba sprehoditi do Avtobusne postaje Sevnica. Dvajset minut do šestih je dileme konec: oba avtobusa sta parkirana pri Prahovih in samo preko ceste stopim in sem na mestu. Potem pa pobiramo planince in planinke po Sevnici, v Tržišču, Ljubljani. 



Na počivališču Lom je čas za osvežitev s kavico. 


Že po Dolenjski so se naši pogledu ustavljali na smrekah, obloženih s snegom, zdaj pa nas pozdravi še sonce. Na meji se obmejni policist sprehodi po avtobusu in na hitro ošine s pogledom naše osebne izkaznice.
Naš današji začetek pohoda je v naselju Brtonigla z okoli 800 prebivalci (veliko je Italijanov in nekaj Slovencev) in središčem istoimene občine. Bartonigla je nastala na mestu rimskega naselja Ortus Niger. V starih zapisih pa se pod sedanjim imenom prvič omenja leta 1102. Prvotno cerkev sv. Zenona so 1480 prezidali. Iz tistega časa se je ohranil 36 m visok zvonik. Najbližje večje mesto je Buje - pet kilometrov daleč, do morja pa je deset kilometrov.


Na parkirišču stoji poleg naših avtobusov tudi Modri dirkač - avtobus z udeleženci in udeleženkami pohoda s Koroške. 


Najprej nas pozdravi predsednik Komisije za evropske pešpoti v Sloveniji Jože Prah, potem pa še hrvaški prijatelji, ki nas bodo danes vodili. 




Dolga kolona se oblikuje na poti proti središču naselja, na njej  se čudimo nenavadno obrezani murvi in reklamam za oljčno olje, vino, sire ... 


Spodnjo sliko je posnel Vinko Šeško.
V centru imamo kratek postanek za nujne stvari, zberemo se pa tudi za skupinsko fotografijo. 




Kmalu iz naselja hodimo pod avtocesto, korakamo pa v smeri Jame Mramornice. 




V naselju Druškovići opazimo prašiče, ki rijejo po blatu, jagenjčki se oglašajo mami, malo stran pa se v krogu druži govedo. Stancija Drušković je turistična kmetija, ki ima klet v podzemni jami Mramornici z belimi kapniki. 



Spet je treba pod avtocesto, potem pa ob sveže zorani rdeči zemlji vinograda. 



Naselje Pavići, potem pa večja Nova vas s slikovito lego. Malo se ustavimo, potem pa nadaljujemo pot med vinogradi in zaraslimi travniki. 


V daljavi vidimo Učko, katere vrh je pokrit s snegom. 

Foto: Vinko Šeško.
Že smo v naselju Donji Srbani in kmalu zatem si pri pokopališču privoščimo odmor za malico.



Spuščamo se v dolino Mirne, ki se vije pod nami. 



Pri mostu regulirane reke se razdelimo v dve skupini: krajša pot vodi ob Mirni do avtobusa, daljša pa v hrib in naprej proti cilju - kraju Kaštelir. Na mostu opazimo spominsko ploščo, da so člani odpora tu leta 1943 porušili most in tako preprečili okupatorju prodiranje naprej v Istro.




Prečimo dolino in se sprašujemo, zakaj je velika parcela tako globoko zorana. Sicer ni videti veliko obdelanih njiv, ponekod je nekaj ostankov koruze. Vprašanje je, koliko so tla zamočvirjena, sprašujemo pa se tudi, če prvotni tok Mirne ni bil tik pod vzpetino.





Hodimo po peščeni cesti in pogledujemo nazaj v dolino, na konce katere se vije dolg viadukt avtoceste. 


Še pred spustom smo nad vzpetino, na katero se vzpenjamo, videli jadralnega padalca, na vrhu zdaj vidimo veliko reklame za ta šport. 


Pot nas vodi mimo velikega področja s sončnimi kolektorji: Fotonaponska elektrana Sabadin je to, z močjo 1MW. 



Zdaj hodimo skoraj po ravnem, ob manjših vzponih pa so zdrti jarki s čudno oblikovanimi sloji kamnin. 



Spet predor pod cesto: z orientacijo nimamo problemov, ker na večini križišč najdemo table z oznakami poti E12, dobro pa so označene tudi kolesarske poti.



Ob poti se vrstijo vinogradi in zelo lepo vzdrževani nasadi oljk




Po približno štirih urah hoje in 17 kilometrov prehojene poti smo na cilju: naselje Kaštelir z manj kot 300 prebivalci, ampak velikim nogometnim igriščem. Tu je včasih vodila vojna cesta, v bližini so ostanki stare naselbine Gradina, cerkev v središču naselja pa je iz leta 1908. Na trgu nas čakata oba avtobusa in začnemo se spuščati proti morju - do Poreča je od tu 13 kilometrov. Po nekaj kilometrih vožnje pripeljemo do križišča, ker je do Poreča sedem kilometrov in ravno toliko do Novigrada, turističnega mesta v Istri z okoli tri tisoč prebivalci, pri katerem se reka Mirna izliva v morje. V Novigradu parkiramo na velikem parkirišču, do morja naj bi bilo okrog 500 metrov. 


Nekateri se res napotijo na obalo, nekaj pa nas lepo počiva v lokalu ob kavi in drugih toplih napitkih in občuduje mize, na katerih so pod stekleno ploščo oblikovani vzorci z zrni kave, pri naši zemljevid sveta. Po dveh urah se ob pol šestih zvečer odpravimo proti domu. 


V slovo se nam pokaže lep sončni zahod, na meji nas niti pogledajo ne, na Lomu pa imamo spet krajši postanek za nujne opravke. S pijačo in prigrizki nas ves čas oskrbuje Tone in nam na poti res ni nič hudega. Ob klepetu in prijetnem druženju se okrog devetih pripeljemo v Sevnico. Hvaležni smo Jožetu Prahu za organizacijo na Hrvaškem, Darinki in Janku Avguštin pa za vso skrb pri zbiranju prijav in izvedbi prevoza.

Video: