Ob pol sedmih nas je osem od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica na parkiriščupri krožišču v Šmarju (Sevnica). Bolj zgodaj, da se izognemo vročini. Z dvema avtomobiloma se zapeljemo na Bojnik (Otavnik),
kjer imamo pri Slavici in Tonetu res pravo zavetišče. Takoj je na mizi razkužilo, zadišijo hruške, prismejijo se še sočne češnje, obvezna kava in zraven dve vrsti zavitka. Začetek dneva za bogove, sicer pa nas gostita kralj in kraljica (Kralj!).
Počasi se odpravimo peš po ravnem nad vinogradi, potem pa navzdol skozi gozd do drugega pobočja z vinogradi in zidanicami: Stara Vina.
Vidimo vse do Gorjancev, pod nami pa je Klenovik s cerkvijo svetega Tomaža, malo za njo pa je že Šmarjeta. Slavica trdi, da se cerkev v njej včasih manj videla.
Med vinogradi se spustimo v dolino in po gozdu z lepimi navadnim kresničevjem do Zagraškega loga.
V viru lahko preberemo:
Obsega del poraščenega pobočja z avtohtonimi drevesi in grmovnicami ter doline goriškega potoka. Na travniku v dolini se nahaja skupina tradicionalnih kmečkih stavb, s katerimi upravlja Turistično društvo Zagrad. Etnološki park za vasjo Zagrad v dolini Goriškega potoka sestavljajo vaški studenec s periščem, napajalnim koritom, 300 let stara Rangusova hiša, Prijateljeva domačija in naravoslovna pot. V parku je tudi Zagraški izvir in geološki steber. Območje ponuja veliko zanimivosti, saj v njem najdemo številne prvine neokrnjene narave, od ohranjenih kamenin do različnih drevesnih in živalskih vrst. Slikovitost pokrajine bogatijo izviri, potok in mlaka, v kameninah pa se skrivajo številni ostanki nekdanjega življenja. Največ je lupin in odtisov školjk ter polžev. V njem so se ohranili bela murva, črn trn, glog, češmin, trdoleska in druge grmovnice. Prava redkost je že domala izumrla drevesna vrsta – brst. V parku je rastišče raznovrstnih praproti, srčne moči, tavžentrože in drugih. Na mokriščih v parku se je izoblikovalo idealno življenjsko okolje za polže.
Slikovito staro hišo iz prve polovice 19. stoletja so sem prestavili iz približno 10 km oddaljene vasi Stranja pri Škocjanu, zraven je še z leseno ograjo zaščiten vrt, nad njo kašča, na desni od hiše svinjak in v strmini čebelnjak. Načrtujejo pa še postavitev kozolca.
Vse nam prijazno razloži Rok Petančič, višji svetovalec za projektno delo na Občini Škocjan, ki je prišel poskrbet, da rastline na vrtu ne bi trpele suše. Občina skrbi za osem hektarov veliko območje, na katerem je tudi Zeliščarski center JV Slovenije, v okviru katerega načrtujejo številne delavnice, predavanja ...
Prijetni kotički ob potoku s slikovitimi lesenimi mostički, prireditveni prostor v gozdu, visoke grede z zelišči, sedež Centra v novem poslopju više v Zagradu, apartmaji za goste - vse to ponuja veliko možnosti kot okolje za oddih in izjemno učilnica v naravi. Domačinka si je ravno ob našem obisku prišla pogledat, kjer bo zvečer vodila vadbo pilatesa na prostem, ob tem pa je omenila še konje pri njihovi domačiji Polšak.
Foto: Ljubo Motore.
Notranjost hiše je velika: v vsaki od sob stoji velika peč s kar po dvema zapečkoma. Poleg ognjišč je še zanimiv zaboj pod streho za prekajanje mesa. Stene so zanimivo okrašene, pohištvo pa je skromno.
Oba posnetka: Vinko Šeško.
S Kraljevim vinom nazdravimo novim projektom, potem pa se skozi gozd povzpnemo do visokih gred z zelišči.
Nekaj jih prepoznamo, vseh pa ne, žal še niso označena. Po travniku se napotimo ob nasadu češenj do kozolca,
v bližini katerega je veliko zanimivo oblikovanih kamnov.
Kraj Zagrad je lepo urejen, prvič ga kot vas omenjajo že leta 1074, ko so bili lastniki posestev Brižinski škofje. Zagrad je bil središče za 28 okoliških vasi. Mnoge omenja tudi Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske (na primer cerkev sv. Tomaža).
Pri kapelici in Zeliščarskem centru JV Slovenije zavijemo na desno, malo navzdol, potem pa proti Zagraški gori z naseljem Zagraška Gora.
In glej ga šmenta: dobrodošlico nam pa želijo na Zagradski gori, uradno pa je menda Zagraška.
Ko se dovolj dvignemo, se nam odpre pogled: Stara Vina je to spet in kmalu smo med zidanicami.
Foto: Vinko Šeško.
Pri eni izmed njih naletimo na drugo "kraljico", ženo od brata Toneta Kralja, ki nam natoči hladnega rdečega in belega vina.
Še malo ovinka, po gozdu naravnost in navzgor in smo med vinogradi Bojnika (Otavnika). Do sedaj smo češnje več ali manj samo opazovali, tu pa nas premamijo slastni plodovi, čeprav so drobni, in si jih privoščimo za predjed.
Pošteno nam je vroče, ko pridemo spet na izhodišče. Na mizi se znajdejo dobrote za malico: hrenovke v testu, sveže kumarice, čebula, zavitek, dve vrsti vina - tudi tisto belo, za katero je dobil Tone zelo visoko oceno in diplomo. Že od prej pa vemo za Slavičini priznanji za obe vrsti vina. Na zdravje in prisrčna hvala gostiteljema!
Posnetek s fototoaparatom Vinka Šeška.
Tako smo dostojno zaključili prvi del naših pohodov z lepimi spomini in iskrenim upanjem, da jeseni spet nadaljujemo z našim druženjem.
Video:
