26. 04. 18

Ob potoku Pihovec - 25. 4. 2018

Kar precej se jih je opravičilo, ampak osem se nas zbere od študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot ob osmih na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica) in z dvema avtomobiloma krenemo proti Radečam. Seveda je treba najprej še stati v koloni pred semaforjem zaradi prometa, ki po obnovljenem "nadvožnjaku" poteka v eno smer izmenično. Potem pa lahko začnemo uživati ob pogledu na zelene travnike in gozdove ter množico cvetja v grmih in sadnem drevju. V Jagnjenici spet semafor zaradi del na cesti, potem pa se kmalu ustavimo pri Ribogojnem objektu - vališču Zagrad od Ribiške družine Radeče. 


Najprej fotografiranje pred stavbo, potem pa nas Branko Kavšek, ki skrbi za ribogojnico, odpelje v sejno sobo in prijazno razloži vse v zvezi z njo. 


Včasih je bila tu opekarna za strešno opeko, pred dvajsetimi leti je Ribiška družina Radeče odkupila zemljišče, stavbo pa se gradili v glavnem s prostovoljnim delom. Ribogojnica uporablja vodo potoka Pihovec, iz katerega izvira pol vode teče proti Trbovljam. 



To je ena najlepših ribogojnic v Sloveniji in v glavnem vzgajajo potočne postrvi, ki jih drugje izpodrivajo ameriške postrvi, ki hitreje rastejo. Ena riba da do osem tisoč iker, začne pa se proces novembra. Rabijo seveda samce in samice. Kako pa jih ločijo? Dajo jih v vodo: če je zaplaval, je samec: če je zaplavala, pa samica. Seveda je to le šala: razlikujejo se po gobčku. Da njihove ribe lahko vlagajo v slovenske vode, imajo štiri do pet temeljitih pregledov letno. Ko smukajo ikre, ribo uspavajo, da nimajo bolečin. Samcem osmukajo semenčice in jih zmešajo z ikrami.  Neoplojene ikre prebirajo, oplojenih je okoli 80 procentov. Zahteva pa postopek skrbno in potrpežljivo delo. Ves čas mora pritekati sveža voda. Tako vzgojijo okrog 300 tisoč ribic letno. Vlagajo pa ribice, ki začnejo jesti - ko se izležejo iz iker, imajo še za en mesec svoje hrane. Nihče ni profesionalno zaposlen, je pa ogromno dela in skrbi s čiščenjem, hranjenjem, smukanjem iker ...


Ogledamo si še bazene z majhnimi in velikimi ribami, se  malo okrepčamo, potem pa se poslovimo.


Ne gremo daleč: malo više ob potoku stoji Cumarjev ali Potrpinov mlin. To je še edini delujoči mlin od nekdaj dvajsetih v dolini Sopote. Pozdravi nas Jože Potrpin, ki je s sestro Danico lastnik mlina, sicer pa tudi dopisnik časopisa Družina in avtor knjige Pesem mlinov in dveh knjig o Župniji Svibno. Razloži nam, kako je nekdanji lastnik, knap po vrnitvi iz Amerike, leta 1920 zgradil dve stavbi: mlin in stope. Po desetih letih je mlinska kolesa zamenjal s Peltonovo turbino. Ker je bilo malo vode, je ta to vodo bolje izkoristila. 


V mlinu meljeta dvakrat po dva kamna, za druge meljejo predvsem ajdo, zase pa tudi pšenico in rž. Ker je prometa malo, jemljejo merico, kar je v bistvu vedno bil način plačila v mlinih. Pred dvajsetimi leti so mlin obnovili v prvotni obliki in predstavlja etnografski spomenik slovenske stavbne in kulturne dediščine. Veseli smo lahko, da ga brat in sestra ohranjata pri življenju. Vstopimo v mlin, kamni se začnejo vrteti in si lahko vse natančno ogledamo. 

Foto: Jože Potrpin.
Še posnetek za slovo in odhajamo navzgor ob potoku Pihovec.




Krasna dolina z Nebeško goro v ozadju, na nasprotni strani pa Svibno z mlajem na vrhu in zanimivo kmetijo na gričku v podnožju. 





Med travo na stotine cvetov ripeče zlatice, zelene travnike pa dodatno krasijo še sadna drevesa odeta v cvetje. 




Voda se pretaka med kamni, skaklja, malo umiri, dela ovinke, se skriva za grmovje ... Ob potoku so tudi bazenčki z ribami, malo više pod kozolcem čebelji panji. 




Prisopihamo na cesto, potem pa se poženemo v gozd nad njo. 





Prave steze ni: utiramo si pot med kamni, občudujemo spominčice in velecvetne koprive, ki jih je res v izobilju. Prave lepotice so s svojim cvetovi, ki so podobne orhidejam, širijo pa nekakšen grenak vonj. 



Ves čas spremljamo tok potoka med z mahom poraslimi kamni in končno pridemo do izvira



Prav nad njim se fotografiramo, potem pa previdno spet navzdol. 


Na povratku odkrijemo še kačnike in nekateri celo posebno vrsto gobe. 



Ob cesti se najbolj vneti za umivanje poklonijo vodnemu izviru, potem pa se po cesti vračamo do avtomobilov.




Programa pa še ni konec: Nevenka nas zapelje v Jagnjenici na dom Branka Trebežnika, ki je danes naš vodnik, njegova žena Zvonka pa nam speče dve sonci s sezamom, da čaja, kave, soka, vina in piva sploh ne omenjam. 



Klepetamo, delamo načrte za naslednje srečanje, ob lepo urejeni domačiji pa občudujemo predvsem kukavice na strmini za hišo, mlade poganjke brajde in cel drevored cvetočih jablan. 


V ozadju pa se nam kaže cerkev svete Marjete, katere posebnost je, da zvonik iz 18. stoletja stoji ločen od cerkve, malo više na gričku. Je pa ostanek nekdanje cerkve, ki jo je odnesel plaz. Sedanja cerkev je neobaročna, pozidana v letih 1899 - 1900. Sam kraj Jagnjenica omenjajo že leta 1351, ime pa naj bi dobil po drobnici, ki so jo tu gojili za splavarje in kasneje delavce ob gradnji železnice.
Kar težko se ločimo od prijaznih gostiteljev, dobili pa smo tudi še nekaj idej za obisk krajev na tem področju.

Video:



24. 04. 18

Velika planina (drugič) - 23. 4. 2018

Da človek v istem letnem času že drugič občuduje lepote Velike planine, to pa je že pravo razkošje. Enkrat so me zapeljali fotografi, s Ponedeljkovo skupino Planinskega društva Lisca Sevnica pa je obisk na vrsti danes. V Sevnici se nas zbere šest, z dvema avtomobiloma se zapeljemo v Radeče, tam presedemo v kombi in v Laškem poberemo še našo drago prijateljico in vandrovko Jožico. Ob cesti nas pozdravlja sadno drevje, odeto v cvetje, gozdovi in travniki pa so bahajo s pomladno zeleno barvo. Brzimo skozi Celje, Mozirje, Nazarje ..., 


v Kava baru Zmajeva votlina malo naprej v naselju Nizka pa se okrepimo s kavo. V okolju, ki je vredno ogleda, pri nekaterih pa zgražanja, ampak ne v naši skupini. Zaskrbljeni zremo v oblake, na avtocesti smo bili blagoslovljeni z nekah kapljami dežja, potem pa se vreme izboljša. Gornji Grad in naselja nad njim, v katerih se čudimo tako številnim sončnih centralam: skoraj vse strehe so pokrite z njimi. Smo že na prelazu Črnivec, pod njim pa kmalu zavijemo desno proti Kranjskemu Raku. Cesta se ovija okrog hriba kot po njegovem trebuhu, pomlad je tu šele na začetku in bukve še čisto svetlo zelene. Kmalu za Kranjskim Rakom poznamo parkirišče Rakove ravni, kjer danes parkirata tudi dve vozili s prikolicama za konje. Mi pa zavijemo levo proti Mali planini. Kmalu naletimo na znak za prepoved prometa, ampak rampa je odprta in zapeljemo se do platoja pod planino, Vinko pa potem kombi pelje nazaj parkirat. 






Stojimo na travniku, ki je kot vrt: v soncu rdijo telohi, najdemo cvetove Wulfenovega jegliča, bele in rumene podlesne vetrnice, naprej po pobočjih neverjetno veliko cvetoče rese. Košati regrat marsikoga privabi, da si ga nabere za solato. Ko se vzpenjamo med stane, nad nami brenči "velik čmrlj" - dron, s katerim nekdo snema iz zraka. 






Počasi napredujemo proti Domžalskemu domu, ker je treba pozdraviti in si ogledati prav vsako skupinico cvetja. 





Zdaj pa se nam odprejo lepote Velike planine: zaplate snega, vmes preproge žafrana v raznih barvni odtenkih: od svetlo modre do temno vijolične. Nad njimi zavesa gora, odetih v sneg, s klobukom oblakov, ki pa se drži nad njihovimi vrhovi. 


Na grebenu vriskajo trije konjeniki, ki se na ta način navdušujejo nad čudovitim okoljem. 



Povzpnemo se do kapelice Marije Snežne, malo pod njo pa je v zavetju prijeten stan, ki nam je že večkrat nudil gostoljubje. Ne vemo, čigav je, smo pa hvaležni lastnikom, da je malo tudi naš. Skrbno pazimo, da česa ne poškodujemo in natančno pospravimo za sabo. Hvala lepa, neznani gostitelji!





Med stani Velikega Stana se vzpenjamo proti Gradišču, se oziramo nazaj in čudimo nad neštetimi globačami, ki jih od strani ne vidiš. 


Na zgornji postaji sedežnice se zazremo proti žičnici, potem pa po grebenu vračamo. Doline so sicer v rahlih meglicah, ampak dobro vidimo kamnolom pri Stahovici in Kamnik. Na ozki poti je treba paziti na korak, vendar je prilika tudi za občudovanje razgledov in cvetja ob poti. 



Na povratku se še vedno navdušujemo nad telohi, reso, wulfenovimi jegliči, 



potem pa že pošteno utrujeni korakamo proti kombiju.
Lokal na Črnivcu nas premami s svojo teraso. Tisti, ki se odžejamo s pivom, mislimo, da bomo na vožni domov gotovo spali. Pa ni tako. Narava okrog nas je preveč lepa, da bi imeli zaprte oči. 




Ko v Gornjem Gradu zavijemo proti Šmartnemu ob Dreti, se nam pa v kraju Bočna odkrije lepota travnikov, kjer regrat cveti drug preko drugega. Marsikdo pravi, da to pomeni osiromašenje narave, ampak pogled je pa enkraten.
Spet en dan, ki bo ostal v trajnem spominu!

Video: