30. 9. 15

Ljubljana - 29. 9. 2015

Festival za tretje življenjsko obdobje v Cankarjevem domu v Ljubljani je pač treba obiskati. Tri dni traja: od 29. septembra do 1. oktobra (http://www.f3zo.si/ljubljana/) . 

Vstop je prost od devetih zjutraj do šestih zvečer in človek se lahko da zapeljati ponudbam za zdravo življenje in prijetno počutje, izrabi različne ugodnosti (recimo izkaznica za popuste na železnici po polovični ceni), prisluhne kulturnim programom na dveh odprtih odrih, predstavitvam, sodeluje v delavnicah ...

Jaz sem se najprej nadihala zraka na sončni tržnici, si ogledala ponudbo v Cankarjevem domu, skočila pretegnit noge v Tivoli in pravoslavno cerkev, potem pa uživala na 7. večeru pesmi in plesa. Med trinajstimi pevskimi in folklornimi skupinami je nastopila tudi sevniška folklorna skupina Spomin, katere mentorica je Majda Hriberšek. Po moji laični presoji so imeli zelo lep in dodelan program. Za posladek pa se je predstavila še številčna makedonska skupina starostnikov.

Video:

28. 9. 15

Okolica Sevnice na desnem bregu Save - 28. 9. 2015

Ob sedmih zjutraj sivi oblaki prekrivajo nebo, ampak Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica je skoraj stoprocentno prepričana, da danes ne bo deževalo. 


Z dvema avtomobiloma se zapeljemo do Ribnika v Impoljskem grabnu, v njegovi bližini parkiramo, potem pa pot nadaljujemo peš. Z zanimanjem ogledujemo ogrado, ki naj bi bila za gojišče polžev, vendar v njej ne uzremo nič živega. Korakamo po peščeni poti, ki vodi po dolini v smeri Poganke. In že je tu na levi nova ograda in nasad. Če se še tako trudimo, ne moremo ugotoviti, kaj je posajenega. Mimo lovske preže do zgradbe za hrambo gozdarski pripomočkov in naše hoje po ravnem je konec. 


Vzpenjamo se po gozdu strmo v hrib, na obeh straneh pa si lahko spočijemo oči na sveže zelenih šopih praproti. 


Na vrhu vzpona se pred nami pojavi asfaltirana cesta in malo naprej pogled na Lisco. Nas pa cesta čisto nič ne zanima, raje zavijemo preko jase na levo in spet navkreber po gozdu, kjer najdemo tudi kakšen kostanj, brežine poti pa krasijo mehke preproge mahu. Hitro smo med zidanicami na Poganki, ki uradno spada pod naselje Preska. 


V bližnji Novšakovi zidanici smo deležni dobrodošlice v obliki odličnega belega mošta in strokovnega pogovora o trgatvi. 


V vinogradih tu okrog je na trtah še veliko predvsem črnega grozdja, ki bi mu prijali še dodatni sončni žarki. Sicer pa je mogoče videti veliko zanimivih motivov: poslikana fasada  ene izmed zidanic, zidanica znanega zdravnika - do vrha strehe porasla z zelenjem (trto in bršljanom), hišica na drevesu ... preko doline pa nas že pozdravlja zvonik cerkve na Primožu. 


Ob hoji proti Preski lahko ugotavljamo, da so jablane letos bogato obrodile, dovolj je tudi orehov, za krave pa še dovolj paše. Pot si skrajšamo z bližnjico skozi gozd, potem pa na križišču zavijemo levo proti Primožu. 


Zdaj že lahko pogledujemo nazaj proti Poganki. 


Na drugi strani pa pogled pritegne strjena vas Rogačice. Odpre se nam pogled vse do Gorjancev, ki so v rahli meglici, pri nas pa veter tako pridno podi oblake, da smo obsijani s soncem. 


Na Primožu bi lahko ubrali pot po cesti v dolino, ampak, kdo bi zamudil postanek v Šeškovi zidanici, ko pa je tako priročno blizu. Napravimo ovinek po polju in skozi gozd, potem pa na soncu malicamo. Vinko nas ne pozabi dezinficirati z žganjem in nam z vinom pomagati, da malica laže zdrsne po grlu, Elčka nam skuha dišečo kavo, beseda da besedo in skoraj pozabimo oditi naprej. 


Po cesti se spustimo skozi Gornje in Dolnje Impolje, občudujemo razgled na Dedno goro, Poganko in Orle, pred povratkom do avtomobilov pa se sprehodimo še do Ruparjeve bukve, ki je najdebelejša bukev v Posavju (obseg: 487 centimetrov, premer: 155 centimetrov). 



Preko sto let staro drevo ima šest vrhov in dva sta nenavadno povezana.
Ob povratku se nebo spet zapre z oblaki, sonce nas je razveselilo le za nekaj ur in nam še v lepši luči pokazalo lepote porajajoče se jeseni.

Video:

21. 9. 15

Hom - 21. 9. 2015

Hom? Kje pa je to? Med Zabukovjem in Metnim Vrhom, severovzhodno od Sevnice! Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica se z dvema avtomobiloma zapelje do Žabjeka, 


potem pa peš naprej. Tokrat nas ne zanimajo freske v cerkvi, ampak zavijemo v hrib, mimo lovske koče, potem pa po gozdnih poteh, ki se lepo prilagajajo terenu in vztrajno dvigajo. 

Foto: Ljubo Motore.
Pustimo, da se naše oči spočijejo na zelenju drevja in slikovitega maha, le gob pa nikakor ne najdemo. Izgleda, da je zemlja presuha in ozračje ne dovolj soparno. 


Ko pridemo iz gozda, se moramo kar potruditi pri prečkanju električnih pastirjev in še trop rogatih živali pride pogledat, kaj tako telovadimo. Pri prestopu ene izmed ovir se preveč zanesem na pohodniško palico, ki pod mojo težo popusti in znajdem se na tleh. Na srečo v mehki travi. Na Padežu pri Kunškovih zadiši po moštu, ki ga gostoljubni gospodar toči v naše kozarce. 


Po tem prijetnem postanku se sprehodimo še na razgledno mesto z velikim kozolcem in zapuščeno hišo pod vzpetino Hom, kjer nas pozdravijo le krave. 


Pogled seže do sevniškega gradu, pa preko Save do Konjskega in Lukovca, na levi se kaže Veliki Trn, zadaj kraljujejo Gorjanci. 


Na romantični jasi pri vikend hiši nas že čaka gostiteljica Hermina s pomočniki in pravo pojedino. 



Prisrčno ji čestitamo za rojstni dan, potem pa uživamo na soncu ob jedi, pijači in klepetu. 


Vračamo se spet skozi gozd, tokrat bolj po zahodni strani, in v Žabjeku pri s cvetjem ozaljšani hiši "zašpilimo klobaso". Krasen, že skoraj jesenski dan!

Video:

15. 9. 15

Lendava in Lendavske gorice (Gorice) - 15. 9. 2015

V precej hladnem jutru se zbira Ponedeljkova skupina ob kombiju izjemoma v torek. Hitro smo v Zidanem Mostu, potem Celju, po avtocesti pa tako ne smeš voziti počasi. Na Petrolu Lormanje v bližini Lenarta nam zadiši kavica, čudimo pa se veliki skupini avstrijskih avtobusov za mestni promet, ki pred nami odpeljejo v smeri Lendave. So namenjeni za prevoz beguncev? 


Tudi mi kmalu pribrzimo v Lendavo (okrog 3.400 prebivalcev), kjer je dovolj prostora na parkirišču pred gledališčem. 


Z zanimanjem si ogledujemo to nenavadno stavbo, zgrajeno leta 2004. Okolica je lepo urejena, veliko je zelenja, v vogalu trga pa stoji tudi sinagoga, ki je poleg tiste v Mariboru, še edina ohranjena v Sloveniji. Židovska občina jo je postavila leta 1866. O velikosti te občine priča njeno pokopališče v Dolgi vasi, kjer je še danes 128 ohranjenih nagrobnikov, pa tudi podatek, da so Nemci v raciji leta 1944 zajeli 250 Židov in jih odpeljali v koncentracijska taborišča. Danes so v sinagogi razstave. 


Napotimo se proti baročni cerkvi Svete Katarine, grajene od 1749 do 1751, ki je prilagojena cesti in ni z oltarjem obrnjena proti vzhodu, kot je to običajno. Malo niže ob glavni cesti starega trškega jedra stoji še evangeličanska cerkev, ki so jo zgradili v začetku tridesetih let dvajsetega stoletja. Cesta se strmo vzpenja proti gradu (obliko črke L je dobil v 19. stoletju, osnove pa so že v srednjem veku), začudi nas bogata letina orehov, sam grad pa si ogledamo samo od zunaj: ne premamijo nas niti muzejske zbirke niti spominska razstava mojstra Picassoja. Vrnemo se na križišče in zavijemo proti Lendavskim goricam, torej vinogradom, pa tudi Lendavskim Goricam - kraju s tem imenom. 


Ob cesti se vrstijo raznolike hiše in zidanice, vse bolj se odpira pogled na mesto in njegovo okolico, nas pa zamika tudi odcep na desno k Sveti Trojici. Včasih je bila tu vojaška utrdba, strateške točke Turki niso nikoli zavzeli in v zahvalo so domačini v letih 1727 in 1728 zgradili veliko kapelico, ki je že kar cerkev. V njej leži v stekleni krsti v apnenčasti zemlji naravno mumificirano truplo Mihaela Hadika, ki naj bi bil po legendi junak iz bojev s Turki. 


Okrog cerkve je veliko zelenja, lepo oskrbovano pokopališče, 


izpred nje pa lepi razgledi v dolino in na gorice. Od tod tudi lepo vidimo naš današnji cilj: 


razgledni stolp Vinarium, ki smo ga prvič uzrli že z avtoceste. Sprehodimo se do njega, 


To sliko je posnel Vinko Šeško.


vmes pa pasemo oči na zorečem grozdju, jabolkah in hruškah. Stolp so odprli 2. septembra letos in kar veliko domačinom je to sporna investicija, nekaterim krajinskim arhitektom pa tujek v okolju. 

Razgledni stolp Vinarium Lendava je odprt vse dni v tednu, razen ob ponedeljkih. Stolp bo tako odprt od torka do nedelje, in sicer ob torkih, sredah in četrtkih od 10. do 18. ure, ob petkih, sobotah in nedeljah pa od 9. do 19. ure.
Za otroke do 6. leta starosti je vstop brezplačen, za otroke in mladino od 6 – 18 let, upokojence, dijake in študente vstopnina znaša 5 €, za odrasle je cena karte 7 €, družinska karta za 3 do 5 oseb (odrasli + otroci) stane 14 €. Cena vstopnice za skupine nad 15 oseb pa na posameznika znaša 5 €.




Plačamo vstopnino pet evrov, ker smo upokojenci. Stolp je visok 53,5 metra, na zunanjo razgledno ploščad (pod njo je še zasteklena) z višino 42 metrov se lahko pripelješ z dvigalom, do nje pa vodi tudi 240 stopnic. 


Trije se napotimo po njih, da bolj doživimo ta stolp, vsi pa uživamo v razgledih na Slovenijo, Hrvaško in Madžarsko. Ob bolj jasnem vremenu pa seže pogled tudi v Avstrijo. 


Tu res laže razumeš, da se Lendavske gorice od Dolge vasi do Pinc razprostirajo kar devet kilometrov daleč, obsegajo kakšnih 500 hektarov, vino pa prideluje okoli štiri tisoč vinogradnikov. V pritličju stolpa je lokal, prodajajo tudi spominke, na parkirišču so lokalne dobrote na voljo na ličnih stojnicah. 


Nas pa k malici vabijo lesene mize in klopi. 

Foto: Vinko Šeško.
Še skupinska fotografija in naprej.




Čaka nas še kos poti mimo Hiše vina Cuk do najvišje točke Lendavskih goric Piramide na 327 metrih nadmorske višine. V bistvu pa je po novem ta najvišja točka na razgledni ploščadi stolpa  - 344,35 metra. 



Začnemo se spuščati in še pogledujemo proti stolpu, potem pa k Sveti Trojici, dokler nas cesta ne pripelje v dolino k trgovini Tuš. Na levo bi lahko zavili k Termam Lendava, ki so se začele razvijati leta 1965 in so znane po svoji vodi z veliko vsebnostjo parafina. Kdaj drugič bomo uživali v njej! 



Korakamo po cesti proti središču mesta in najprej se nasmejimo ob zanimivem napisu, potem pa nas primami lepo urejeno gostišče Trije izviri, kjer pa se ne odžejamo z vodo, ampak v glavnem s pivom. Lokal se lahko pohvali z madžarskimi jedmi in tudi natakarju se pozna, da je madžarskega rodu. V Lendavi je vsaj četrtina prebivalcev Madžarov in dvojezičnost je tu obvezna. Voda pa res priteka izpod hriba v treh izvirih, v zemljo je vkopanih tudi veliko kleti, ki so nekatere lepo urejene, druge pa žalostno propadajo. Pred slovesom od Lendave poklepetamo še ob kavi na trgu ob hotelu, potem pa se odpravimo domov. Še kratek tehnični postanek ob avtocesti, potem pa skozi Šentjur, Dobje in Planino v Sevnico. Dež malo opere kombi, nas pa ne, doma je že spet vedro.

Video:



7. 9. 15

Gabrje, Križ, Bojnik (Otavnik) - 7. 9. 2015

Konec počitnic za Ponedeljkovo skupino Planinskega društva Lisca Sevnica! Ob sedmih se dobimo in ne moremo verjeti, da je po vsej tisti poletni vročini zdaj samo štirinajst stopinj. Z dvema avtomobiloma se zapeljemo skozi Boštanj in po Mirnski dolini malo naprej od naselja Jelovec. Kmalu zavijemo na levo proti Gabrju in pri hišah parkiramo. 


Megla se vlači nad nami, kar kaplja od nje, tudi rastlinje je mokro od rose in včerajšnjega dežja. Veselo zakorakamo po cesti in uživamo v svežini zelenja. 


Tu in tam se že pojavljajo znanilci jeseni: ciklame, podlesek, obarvano listje na drevju, zoreči kostanj. 


Ob poti stoji mogočna preža, mi pa kar naprej. Na Križu srečamo staro znanko, ki nas skuša zvabiti nazaj v svoj dom, da nas pogosti, pa ji to obljubimo za drugič. Sicer pa smo že bili deležni njene gostoljubnosti, ne samo njene, kar veliko prijaznih ljudi je ob poti. 


Mimogrede obiščemo še posebno pasmo pujsev s kodrasto dlako mangalica, katerih maščoba baje znižuje holesterol. 


Še vzpon skozi gozd in že smo med vinogradi, v katerih grozdje že pridno zori. Na levi se odpira pogled na Telče, 


na jugu so doline še vedno meglena jezera, mi pa hitimo proti Bojniku (Otavniku). 


Sonce obseva naselje Slančji Vrh, pa tudi nas je že pošteno ogrelo.
V Kraljevi zidanici prijetno diši: tri vrste aperitiva, slive, grozdje ..., navdušeno zajemamo slastni "bojniški lonec", nadgradimo z narezkom ter fižolom in redkvico ... Pa to še ni vse! Okusni jabolčni zavitek zalijemo z dišečo kavo, ves čas pa gasimo žejo z domačim vinom, Za nameček pa sosed prinese še letošnjo portugalko. 

Foto: Vinko Šeško.
Malica se tako zavleče v pravo kosilo in le težko se odločimo za povratek domov. 



Peš se vračamo le štirje in lepote narave občudujemo še z druge strani.

Prisrčna hvala, Tone in Slavica! Krasen začetek sezone je bil to!

Video: