29. 5. 13

Po poteh zgodovine - 29. 5. 2013

Zagnani raziskovalec zgodovine Vinko Zalezina nam je v Grajskih novicah odkril že marsikatero zanimivost iz davnih dni, vodil pa je že tudi študijski krožek Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica po svojih poteh. 
Danes je spet srečanje z njim v Orešju nad Sevnico. V lepem jutru nam pred svojo hišo razloži svojo teorijo, ki jo deli z doktorjem patrom Karlom Gržanom - "kakor na nebu, tako na zemlji". Svet okrog nas naj bi bil zemeljska preslikava ozvezdja Oven, eno samo svetišče, mi pa gremo iskat dokaze. 

Vodnik nam na prepričljiv način pokaže ostanke zidov in področja davnih gradišč iz časa megalitske kulture  s svetišči iz velikih kamnov. 
Ob tem brodimo po pravih poljanah borovničevja, ki že kaže svoje zelene in v manjši meri zrele plodove. Pohod pa ne pomeni samo ukvarjanja z davno zgodovino, je prilika, da najdemo tudi bunker, v katerem se je skrival avstralski vojak med drugo svetovno vojno, 
pa ostanke domačij družin, ki so se preselile v dolino v iskanju boljših življenjskih pogojev. Mah, trava, grmovje in drevje prerašča vse te ostanke iz preteklosti. Zamislimo se nad dejstvom, da je pred drugo svetovno vojno tu okrog živelo 127 ljudi, danes pa še samo 27. 
Resnica pa je tudi, da še vedno premalo poznamo kraje nedaleč od doma, ne cenimo njihovih lepot, premalo vemo o davnih civilizacijah z očitno visoko razvito kulturo.
Druženje zaključimo v Zavetišču pod Svetim Rokom, kjer ob dobrotah in pijači končujemo delo v tem študijskem letu, se Vinku in Ljubotu zahvalimo za vodenje ter obljubimo, da se v jeseni spet vidimo.
Video:

28. 5. 13

Hom - 27. 5. 2013

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica mora danes pohiteti, ker moramo kombi vrniti že ob dveh. Hitimo torej skozi Zidani Most in Celje, vse do Žalca in naselja Griže. Pričakujemo, da bo težko zjutraj dobiti kje kavico, pa se nam to posreči že v prvi gostilni. Na kažipotu piše, da je do Homa, kamor smo namenjeni, uro in pol hoda, gostilničarka pa nam svetuje, naj se še malo zapeljemo. 
Spustimo se torej po cesti v dolino, mimo vseh hiš in v zavetju gozda pri kozolcu najdemo parkirno mesto. Asfaltirana cesta se rahlo vzpenja, tu in tam je tudi kakšna markacija, na križišču cest pa, kot zakleto, nobene.  
Ker vrh Homa s cerkvijo in planinskim domom vidimo desno, sledimo kažipotu za izletniško kmetijo Kotar, kjer na pozdravijo ovce. Dolina se vse bolj oži, k sreči pa je tu še nekaj hiš zaselka Pongrac z lepo urejeno okolico in dva živa upokojenca, ki nam zatrdita, da smo na pravi poti. Ta sicer ni markirana, je pa najkrajša. Prijetno poklepetamo, eden od sogovornikov se pohvali, da je hodil v mizarsko šolo v Sevnici in ima nanjo lepe spomine. Majhen je svet, še manjša Slovenija. Drugi možakar ima velikanskega psa, ki je pa čisto miroljuben, le dobro vsakega povoha. Dobimo tudi ponudbo, da bi srknili kaj "ta kratkega", za kar nam je malo prezgodaj. Stereotip o skopih Savinjčanih smo pa le razbili. Vzpenjamo se po strmem kolovozu, ki ga je voda dobro razrila, mimo zapuščene zidanice na zaraslem terenu, ob ograji pašnika s hišo in vikendico malo više, potem pa dosežemo spet spodobno cesto. 
Na levi se nam začne odpirati razgled na vzhod, kasneje še na jug: od Maliča, preko Kamnika do Goljave. Nekaj novih hiš občudujemo in cvetje okrog njih. Do vrha hodimo po cesti, vmes po strmi bližnjici, pa spet po cesti ... 
Cerkev Svete Magdalene s posebej stoječim zvonikom iz leta 1725 (cerkev zgrajena 1825 na temeljih manjše iz 14. ali 15. stoletja) 
in Dragov dom (nekdanja mežnarija) na Homu (607m) sta obdana z negovanim travnikom, obilico cvetja in zelenja, prijazne klopi in mizi pa kar vabijo k počitku. 
Ampak najprej je treba uživati v razgledu: tisti proti vzhodu se je razširil še na sever: od Donačke gore, Celja, Gore (Šentjungert), Gore Oljke do Raduhe. Pod njimi pa pisana preproga večjih in manjših naselij med zelenimi polji. Malicamo v zavetju pred vetrom, potem pa obiščemo še restavratorja v cerkvi, ki se trudita  osvežiti nekdanjo lepoto oltarjev in kipov. Nista pridna samo onadva: v bližini brnijo stroji pri gradnji postaje širokopasovnega omrežja, mi se pa tudi počasi vračamo. 
Pri tem odkrijemo še nekaj prijetnih bližnjic, blatnemu kolovozu pa se izognemo s strmim spustom ob vinogradih, travnikih in malo daljši poti po cesti. Torej se vsaj ob povratku držimo označene poti, vendar nam ni žal variante pri vzponu: nevede smo si pripravili delno krožno pot. Na travnikih ob cesti je veliko cvetja, na nekaterih parcelah zadiši po travi, ki se suši - veliko motivov za fotografiranje. Ampak nam se mudi, vendar ne tako, da ne bi pri Hochkrautu z refoškom nazdravili lepemu pohodu.
Video:

24. 5. 13

Kras in Vipavska dolina - 20. 5. 2013

Ob šestih na Rondoju nas nekaj čaka na avtobus za izlet Društva upokojencev Sevnica. Ločani so že na svojih sedežih, pridružijo se nam še potniki iz Boštanja, Loga, Zavratca in Rovišča, potem pa proti Ljubljani in Lomu. Na postajališču dobimo štručke in vodo, dodamo še kakšno kavico, zamenjamo šoferja, na Ravbarkomandi pa dobimo simpatično vodičko, ki nas mimo Sežane popelje v deželo terana: Tomaj, Dutovlje. "Moja duša je židane volje, kot bi pila kraški teran." beremo na eni izmed fasad misel pesnika Otona Župančiča. Vodička pa nam razlaga značilnosti Krasa (pokrajine) in krasa z značilnimi pojavi, žalostno zgodovino, značilnosti ljudi, pove recept za joto ... . 
Mimogrede smo v Štanjelu, slikovitem naselju na griču, ki je znano že iz mlajše kamene dobe zaradi svojega strateškega položaja. V petnajstem stoletju so ga obdali z obzidjem, da bi se branili pred Turki. Začetki gradu segajo v srednji vek, dokončno podobo pa je dobil v sedemnajstem stoletju za časa grofov Cobenzlov. Skozi mogočna kamnita vrata se povzpnemo do cerkve Svetega Danijela iz leta 1609 z značilno kupolo v obliki limone. Vedno znova me preseneti preprosta lepota kamnite kraške hiše, ki ima celo žlebove za deževnico izklesane iz kamna, zraven pa je še značilni kraški vodnjak. Hodimo po ozkih ulicah in občudujemo arhitekturo in vmes na majhnih vrtičkih raznobarvne perunike. Skozi Kobdiljski stolp se spustimo v Ferrarijev park, ki ga je lastniku med obema vojnama uredil znani arhitekt in urbanist Maks Fabiani. Iz tega krajinskega parka in spomenika državnega pomena se odpira krasen pogled v doline in proti hribom vse do Nanosa. Sprehodimo se nazaj do gradu z galerijo in restavracijo, kjer si malo oddahnemo in okrepčamo. Ugotavljamo, da bo potrebno še veliko truda in denarja, da bi ta kamnita lepotica dobila svoj stari sijaj.
In že se vozimo proti vipavskim vinorodnim gričem, 
kjer nas v spomeniško zaščiteni vasi Goče že pričakujejo na Cejkotovi domačiji. Gospodar Davorin nas najprej popelje po "gasah" - ozkih ulicah nekdaj mogočne vasi kmečkega plemstva. Vas je omenjena že v štirinajstem stoletju, največji razcvet pa je doživela od sedemnajstega stoletja do prve svetovne vojne. Mogočne kamnite hiše okrog dvorišč z vodnjaki (okrog trideset jih je) so grajene tesno ena ob drugi, v zemlji pa imajo velike kleti. Na dvorišča vodijo kamniti portali, posebno imenitni so štirje, skozi katere je mogoče priti do cerkve Svetega Andreja iz sedemnajstega stoletja na mestu stare srednjeveške, ki je pogorela. 
Ob poti od cerkve do pokopališča so ohranjeni štirje kamniti oltarji ali pili z reliefnimi prizori križevega pota. V bližini cerkve pa nas objame "dih topline davnih dni" na Cejkotovi domačiji. Med člani družine Mesesnel se počutimo kot dragi gosti: na dvorišču ob vrtnicah in hortenzijah, v nadstropju z gostinskimi sobami, na zračni terasi z lepimi razgledi. Na mizah pa panceta, svinjski vrat, sir, mladi sir z zelišči ... ob štirih vrstah vina iz domače kleti, za zaključek še sladki liker in slastni štruklji. Ni čudno, da pod to streho gostijo ljudi iz celega sveta. Ob takih družinah bo vas gotovo pridobila nekdanjo veljavo. Ob odhodu se oziramo po vinogradih, veliko je med njimi na novo nasajenih, in proti hribu Obelunac s cerkvijo Marije Snežne. Gotovo so med vinogradi lepi sprehodi, skrbni vaščani pa so pred naseljem obnovili tudi značilni kal.
Spuščamo se proti Vipavi, potem pa mimo Ajdovščine v smeri proti Novi Gorici hitimo do našega naslednjega cilja: v naselju Vitovlje nas najprej čaka ogled vrtnarije Golob-Klančič. Do nje se je treba potruditi po ozki cesti in šofer našega velikega avtobusa se je zaklel, da tu vozi zadnjič. 
Ampak varno nas pripelje na planoto pod dvema cerkvicama, pa nazaj tudi. 
Na vrtnariji vzgajajo trajnice in prijazno nam odgovorijo na vsa naša zvedava vprašanja, mi pa s sadikami dodobra napolnimo avtobusni prtljažnik. Vsak dobi zastonj tudi drobnjak v lončku: za okras in kot začimbo. 
Še vedno v istem naselju nas na turistični kmetiji Malovščevo pogostijo s poznim kosilom. 
Družina Remec-Garbari se hvali, da vso hrano pridelajo doma, mi pa se prepričamo, da jo znajo tudi okusno pripraviti. Po aperitivu izbiramo med zelenjavno in govejo juho z mesom, pri glavni jedi pa ob dveh vrstah mesa prijetno presenetita še dve prilogi: ješprenj z bučkami in ajdova polenta. Za zaključek še sadni zavitek in nakup vina v kleti.
Lep in bogat dan se izteka ob pesmi in šalah na poti domov. Prisrčna zahvala organizatorjem, obema šoferjema in vodički!
Video:

17. 5. 13

Steza sedmih slapov na Dragi in Mirni pri Buzetu - 15. 5. 2013

Sredina skupina Planinskega društva Lisca Sevnica se je danes okrepila in povabila še ostale skupine ter posameznike na izlet v Istro. Pot je dolga, zato je odhod že ob petih zjutraj. V avtobusu dremamo, na  postajališču Lom pa se ob okrepčilu dokončno prebudimo in začnemo uživati v lepem sončnem dnevu. Pozdravljajo nas številne cvetoče robinije (akacije), obilje zelenja, vmes pa nežne glavice rdečega maka. Mejo prestopimo na Sočergi (Požane na hrvaški strani) brez težav in zamud, pred sabo pa že vidimo staro mesto Buzet na 150 metrov visokem gričku. Mesto ima svojo osnovo že v rimskih časih, modernejši del pa se razvija v dolini okrog vzpetine s starim delom v obzidju. Na bencinski črpalki nas že čakata dva prijetna vodnika, zapeljemo se do upravne zgradbe vodovoda in bližino pivovarne Favorit, tu pa vzamemo pot pod noge. Hodimo pa peščeni cesti na desnem bregu regulirane Mirne, ob kateri so tudi lepo vzdrževane postaje trim poti. 

 Šumenju vode preko številnih jezov se pridruži še vonj akacijevega cvetja in v jutranjem hladu je hoja res prijetna. 
Ob višjem jezu se naša pot odcepi na levo preko rečice Draga, ki jo prečimo in spremljamo po njenem levem bregu. Pot je urejena, vendar ozka in treba je paziti kam stopiš. Okrog nas so redka drevesa, više pa na obeh straneh kipijo v zrak visoke skalnate stene. Občasno vidimo jame, v katerih so včasih kopali premog, vendar bolj za družinsko rabo: vodnik pravi, da so ga domov nosili v nahrbtnikih. Pod nami ves čas šumi voda, ki si utira pot navzdol preko skal ter ustvarja manjše in večje slapiče. Dva izstopata po svoji višini, potem pa pridemo do najvišjega (Velika peč), ki v visokem curku pada preko stene. Imamo srečo, da vode ni preveč, takrat je pot neprehodna, pa tudi ne premalo, ker takrat struga ni tako zanimiva. Na poti je ponekod nekaj blata, nekateri kamni pa so kar oviti v mah. Zdaj nas čaka strmi vzpon, 
kratek sprehod pod skalnim previsom, potem pa spet navzgor. Pri hoji nam pomagajo vrvi, sicer bi morali verjetno po vseh štirih. Na vrhu nas čaka prelep pogled proti Buzetu, sproščujoča hoja po ravnem in za nagrado počitek z malico pri četrtem slapu (Mala peč) z ljubkim jezercem. 
Manjšina se poda po gozdni poti nazaj, večina pa nadaljuje pot skozi vas, kjer nas pozdravljajo psi z besnim laježem. Baje so strenirani za iskanje tartufov. Kakšen vonj pa jim oddajamo mi? V nadaljevanju je pot res sprehajalna: v glavnem po senci, lepo utrjena, odišavljena z vonjem cvetja, ob poti najdemo tudi beluše, poskušamo mladice zelenja, ki je bilo včasih običajno za pletenje vencev. To je tudi kolesarska pot zato poleg rdeče-modrih krogov najdemo tudi njihove oznake v obliki kovinskih tablic. Kako pomembna pot je to že zdavnaj bila, priča kamniti most iz Napoleonovih časov, ki se med drevjem uspešno skriva našim objektivom. Končno pridemo spet do Mirne, ki pod mostom ustvarja kotle z vodo, zato se kraj imenuje Kotli ali Kotle, potem pa se v slapu spusti navzdol. 
Ob slapu je mlin, s katerim je povezana zgodba o ženi, ki je nesla možu mlinarju hrano in z roba visoke stene omahnila navzdol na streho mlina. Na drugi strani  reke so razvaline še enega mlina in lepo urejen objekt vaškega turizma, ki pa je zaprt in na prodaj. Predaleč so ti kraji od glavnih turističnih tokov. Ob malici in počitku še malo poklepetamo z veliko pohodniško skupino iz Nemčije, 
potem pa se začnemo spuščati po lepi gozdni poti desno nad strugo reke. Reki se čisto približamo nad manjšim slapom, kjer Heleni spodrsne na mokri površini in ima priliko izkusiti nadstandard tega pohoda - vodno kopel od vratu do pet. K sreči je toplo, planinci pa s sabo nosimo tudi rezervna oblačila, zato ni kakšnih posebnih težav. Kažipot nas povabi še na petminutni sprehod do zadnjega slapa na naši poti. 
To je Grjok, ki nas preseneti s prelepim jezercem. S slapovi smo tako opravili, ne pa še z reko Mirno, ki jo na treh mestih prečkamo po kamnih, v pomoč pa sta nam kasneje tudi dva betonska mostova. 
Po levem bregu Mirne spet korakamo proti Buzetu, škilimo proti našemu začetku poti na drugi strani, pošteno smo že utrujeni.  Ugotavljamo, da smo sedem ur na poti, res je bilo vmes za kakšno uro ali še malo več počitka, ampak kljub temu si po snidenju s preostalo skupino najprej zaželimo osvežilne pijače. Vodiča nas potem popeljata po starem mestu, pokažeta župnijsko cerkev iz 18. stoletja, ki ima poleg bogate zakladnice in starih orgel tudi zazidano okno, da ne bi čarovnice prihajale v cerkev. Zraven stoji zvonik iz 19. stoletja, 
malo naprej bogato okrašen vodnjak s cisterno iz 18. stoletja, za njim stara pekarna, povzpnemo pa se tudi na obzidje, od koder se razgledujemo po okolici. 
Spet je ura pet, tokrat popoldne, in po dvanajstih urah se odpravimo proti domu. Ustavimo se še samo na Ravbarkomandi, dovolj časa pa imamo tudi, da ugotavljamo, kako lep dan smo preživeli. In spet so v glavnem za to zaslužni trije Toneti: ToniTurizem nas je vozil, Tone - natakar skrbno oskrboval s tekočino, Tone - vodnik in vodič pa odkril to turo, se dogovoril za vodenje in sploh držal vse niti v rokah. In, kar je najvažnejše: obljubil je, da nas bo še povabil, če mu bo kaj lepega padlo na misel. Pa se imamo česa veseliti!
Video:

11. 5. 13

Gorjanci - 11. 5. 2013

Vsako leto se Planinsko društvo Lisca Sevnica udeleži tudi pohoda po Evropski pešpoti. Tokrat je vremenska napoved grozna, dežuje ponoči, dežuje zjutraj ... Ni čudno, da je udeležba minimalna. Ampak mi se ne damo! V Šentjerneju se okrepimo s kavico, potem pa smer Javorovica. Tu je že kar veliko  pohodnikov in pohodnic, največ iz Radelj ob Dravi. Marca 1944 je na tem mestu izgubilo življenja 124 partizanov. Vsako leto je tu spominska prireditev, tudi letos je bila. In prišla je tudi borka, ki je preživela ta grozni dogodek. S predstavnikom Turističnega društva Šentjernej obudimo spomin, potem pa se odločimo, da vreme ni primerno za daljši pohod. Odpeljemo se v dolino, vmes v vinotoču poskusimo cviček, potem pa se spet povzpnemo, tokrat do Krvavega kamna na sredi poti med Gospodično in Miklavžem. 
O kamnu kroži veliko zgodb, krvav pa naj bi bil predvsem od bojev na meji. 
Po malici se odpravimo na pot proti Trdinovemu vrhu. Ta delno poteka skozi pragozd, na določenih mestih je precej strma, 
dež pa jo je dobro izpral. 
Više strmina popusti, pod mogočnimi drevesi je morje čemaža in drugega zelenja, ki pa ga je toča dobro sesekala, tudi odpadlega zelenega listja je veliko na tleh. Pridemo do meje s Hrvaško, iz megle se pokaže poslopje obmejne vojašnice, na desni mogočni telekomunikacijski stolp (visok 90 metrov, zgrajen 1984), za njim pa grškokatoliška cerkev Svetega Ilije iz 16. stoletja in ostanki rimskokatoliške cerkve Svete Jere iz 15. stoletja. 
Prva nam služi kot zavetje za kratek počitek, ker še vedno rahlo dežuje. 
Skozi gozd in preko košenice se spuščamo proti Miklavžu, se ustavimo pri dveh točkah gozdne učne poti, potem pa nas gostoljubno sprejme planinska koča. 
Poleg hrane in pijače je prilika tudi za program učenk osnovne šole Šentjernej, govore  predstavnikov institucij, ki skrbijo za Evropsko pešpot v Sloveniji, spregovorijo pa tudi nekateri pohodniki po teh poteh.
Pred odhodom nekateri obiščemo še cerkev Svetega Miklavža, ki je prvič omenjena v 16. stoletju, današnja stavba pa je iz konca 19. stoletja. Tu doživimo pravi koncert pritrkavanja. Ampak tudi to ne prepodi dežja. Sicer pa smo se ga že tako navadili, kaj bi brez njega.
Video:

7. 5. 13

Debenec in Šentrupert - 6. 5. 2013

Za danes je pa vremenska napoved res slaba, ne splača se odhajati kam daleč, hoja po cesti bi bila še najbolj primerna. Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica se odloči za Debenec, najprej pa se je treba v Mokronogu okrepiti s kavico. S kombijem se zapeljemo do naselja Beli Grič, ki ima v bistvu dve cerkvi, v megli vidimo tudi cerkev na Žalostni gori, v dolini še dve, še ena je v Mokronogu ... So tu ljudje res tako grešni? :-) 
Parkirni prostor najdemo pred gasilskim domom, potem pa krenemo proti cerkvi Svetega Križa s pokopališčem. 
Hiše ob cesti so tihe in izgledajo zapuščeno, ljudje so v službah, vrtovi pa ponujajo razkošje cvetja: spominčice, srčki, španski bezeg različnih barv, potonike ... Dež je vse lepo umil in na listih in cvetovih pustil polno vodnih biserčkov. 
Spuščamo se v dolino proti Gorenji vasi, ki se kopa v zeleni barvi, hribe okrog pa krasijo nežne bele meglice. 
Kmalu smo na križišču cest in naša pot se začne vzpenjati. Ponekod je res strma in ovinkasta, v zraku je veliko vlage, zato tudi od čela kaplja. 
Lepote cvetočega čemaža so dober izgovor za postanek in počitek. Na Križnem Vrhu nas pozdravita dve beli psički z gospodarico, v vinogradih pa lahko opazimo, kako dolge poganjke so že naredile trte. Skoraj po ravnem se sprehodimo mimo kmetije naselja Debenec, potem pa spet povzpnemo do okrepčevalnice Koča Plaz Debenec. 
Zelo lepo urejen objekt in okolica, za malico izkoristimo pokrito teraso, kjer so nam privoščili celo blazine na klopeh in stolih. Mogoče bi se še dlje zadržali in šli še malo naokrog, če ne bi nenadoma zagrmelo in to nam je bil znak za povratek v dolino. Do sedaj nam je dež prizanesel, zdaj pa so se nebeške zapornice odprle in vneto iščemo vetrovke, pelerine, dežnike. Padavin je toliko, da nas po asfaltu spremljajo potočki, k sreči pa naša pot ni dolga.
Ker se je zvedrilo in, da ne bi bili prehitro doma, se zapeljemo še do Šentruperta in sprehodimo po Deželi kozolcev
Mnenja o takih muzejih na prostem so sicer deljena: nekateri mislijo, naj bi stare stavbe ohranili na mestu, kjer so bile originalno zgrajene, po drugi strani pa je obiskovalcem dobrodošlo, če vidijo več stvari na enem mestu. 19 objektov je postavljenih precej skupaj, mogoče pa bo vtis drugačen, ko bo zraslo posajeno drevje med njimi. Na vsak način pa je pohvalno, da poskušamo ohraniti to posebnost slovenske arhitekture, saj na terenu služijo kozolci v glavnem le še reklamnim tablam.
Gotska cerkev Svetega Ruperta v središču kraja, ki so jo zgradili v 15. stoletju na temelju še starejših cerkev, je  gotovo vredna naše pozornosti. Imamo srečo, da jo vidimo slovesno okrašeno in pripravljeno za popoldanski sprejem relikvij Svetega Janeza Boska. Tako kulturno končamo današnje potepanje.
KAJ BO DEŽ IN MALO MOČE, ČE NAM HODITI SE ZAHOČE!
Video:

5. 5. 13

Jakob nad Preddvorom - 29. 4. 2013

Veselo brzimo proti Gorenjski in na postajališču Voklo se okrepimo s kavico. Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica je pripravljena na nove izzive. 
Parkirišče pri Domu starejših občanov Preddvor je izhodišče dveh poti na Jakob in mi izberemo tisto uro in četrt, ki je bolj strma od bolj položne, za katero na kažipotu piše, da traja uro in pol. V okljukih se dvigamo do senčnice Josipine Turnograjske, se spustimo na cesto, jo prečimo in začnemo dvigovati po dobro utrjeni poti. Vzdrževalci so pogosto z bruni napravili stopnice, pot dobro markirali, poskrbeli pa so tudi za nekaj klopi, ki pridejo prav utrujenim. 
Nekajkrat prečkamo cesto, sicer pa smo v gozdu in le na enem cestnem ovinku se lahko zazremo v dolino, 
odpre pa se nam tudi pogled na naš cilj. Malo pod njim se pot razcepi na dva kraka, mi zakorakamo po desnem in pridemo na razgledni obronek Potoške gore, točno nasproti Hudičevega boršta na Zaplati. Še nekaj korakov in smo pri cerkvici Svetega Jakoba iz 15. stoletja. Srečo imamo, da cerkvico čistijo in pripravljajo za mašo prvega maja, zato si lahko ogledamo gotske freske in oltar iz leta 1886. Na tem oltarju slika zakriva Jakobov kip, ki je tako viden le v času maše. 
Zraven cerkve je na nadmorski višini 961 metrov planinska koča Iskra, ki je lepo vzdrževana, ob ponedeljkih pa zaprta. 
Dovolj je miz in klopi, da ob razgledih na Preddvor in okolico malicamo, z Anico pa izkoristiva tudi gugalnici. 
V dolino krenemo mimo prijetne Koče pri Franciju, ki tudi ni odprta. 
V glavnem se držimo markirane poti (markacij je več kot dovolj), včasih pa uporabimo tudi cesto. Na mestu, kjer se je mogoče odpraviti na razvaline Pustega gradu, je vse zeleno od čemaža. 
Tudi diši po njem, saj ga nabira velika skupina ljudi. Na celotni poti srečujemo precej pohodnikov, kar priča o tem, da je pot zelo popularna.
Pri kombiju na parkirišču še ni vseh, zato se odpravim malo raziskovat Dom starejših občanov. 
Njegov starejši del je grad Turn, ki je bil prvič omenjen leta 1408. Sedanje poslopje je iz 17. stoletja, kapelo pa so zgradili v 18. stoletju. Med mnogimi lastniki je bila tudi družina Urbančič in v gradu se je devetega julija 1833 rodila Josipina Urbančič Turnograjska, prva slovenska pisateljica, pesnica in skladateljica. Pomembno je, da je v času, ko se je slovensko pripovedništvo šele začelo razvijati in je večina pisala v nemščini, v slovenščini napisala  37 zgodbic z opisi in prispodobami iz narave ter zgodovinskih povestic. In to ženska! Vprašanje je, koliko bi še ustvarila, če ne bi tako mlada (pri enaindvajsetih) umrla. Pri gradu je tudi njen spomenik in na njem napis: Zmiraj krasna je narava. Slučaj je hotel, da sem pred kratkim brala delo o Josipini Šepet rdeče zofe avtorice Mire Delavec, zato mi je bilo tem ljubše hoditi po njenih stopinjah. Prijazni oskrbovanec mi je razložil, da novi del doma prenavljajo, obenem pa me takoj nažical za kavo.
V Preddvoru je obvezen postanek pri jezeru Črnava in sprehod ob njem.
Hotel Bor izgleda lepo urejen, tu je tudi tretji grad v Preddvoru Grad Hrib, imajo pa še četrtega pri farni cerkvi. 
Lep je pogled na zasneženi Krvavec, na drugi strani pa se Storžič gre z nami skrivalnice: zdaj je v oblakih, pa se spet malo odkrije ... Po okrepčanju v predmestju Kranja nas pot vodi samo še domov.
Video: