28. 8. 17

Slovo od Slatne - 19. 8. 2017

Danes nam ni treba zgodaj vstati, kljub temu se zbudim ob običajni uri in sem prva na zajtrku. Seveda me je Milka prehitela, ta sploh ne vem, če je ta teden kaj veliko spala. Počasi pospravljamo prtljago in čistimo zavetišče. 


Drugo fotografijo je posnela Nevenka Vahtar.
Kar 49 udeležencev in udeleženk se je v teh dneh tu zvrstilo samo v Vinkovi skupini. Zgradba je res idealno izhodišče za ture v različne smeri ali preprosto lenarjenje in uživanje. Le gozdno cesto bi bilo treba po neurjih sproti bolj popravljati.
S Sonjo se odločiva, da se končno le sprehodiva na vrh planiških skakalnic in smelo zakorakava po cesti, ki vodi naprej od zavetišča. 



Že kmalu ob poti zagledava dežnikarico, potem pa še vražjega gobana. Po so rekli, da na Slatni letos ni gob. Na levi je neka stezica v grmovje in med drevesi vidiva parkirišča v Planici. To še ne bo prav, greva naprej. Končno prideva do križišča treh poti: leva vodi dol k potoku in potem navkreber, kjer se v bistvu konča. Izbereva tisto skrajno desno in kar nekaj časa hodiva. Na desni vidiva dolino in naselja, stojiva pa pred velikim mejnikom, naprej je le še ozka stezica. Gotovo to ne bo v redu! Vrneva se na križišče in ostane nama samo še lepa pot v gozd, ki je označena z možicem iz kamenja. Spet hodiva in hodiva, potem pa se obrneva, sicer bi verjetno končali na Mali Ponci. Po dveh urah kar prijetne hoje po gozdu se vrneva k zavetišču in kasneje izveva, da bi bila prava tista neugledna prva steza na levo. Bo pač v Slatno treba ponovno priti. 


Posloviva se od zdaj že praznih poslopij in se zapeljeva v dolino. Za nama se začnejo zbirati oblaki, ampak midve sva trdni v svoji odločitvi, da še ne greva domov. 


V Mojstrani želiva zaviti proti Zgornji Radovni, pa najprej zgrešiva odcep, potem pa le najdeva pravo cesto. Na odcepih za Kot in Krmo priznam, da tu še nikoli nisem bila in Sonja takoj zapelje v Krmo do Kovinarske koče. 




Ker je že skoraj poldne, tu pa je kulinarična ponudba izredna, se odločiva za naročilo trisa štrukljev in na krožniku dobiva pet štrukljev s tremi različnimi okusi: borovničevega, orehovega in skutinega. Nič niso potreseni s sladkorjem, ta je zraven na mizi, zato pivo zraven neverjetno "paše". Toliko se zamudiva pri res prijaznem osebju, da naju dež dohiti. Nič hudega, saj ima Sonjin avto vendar streho. 
Uživava v mokri, sveže zeleni dolin do Gorij, na Bledu se v gneči le počasi premikava, po avtocesti pa promet poteka normalno. Nekje pred Trebnjim neha deževati, medve pa program tega dne zaključiva pri Elčki in Vinku na klepetu in kavici. Tabor je vendar treba ovrednotiti. V Slatno bom gotovo še šla, če bo le prilika. Da pa se kaže odzvati, če Vinko kaj organizira in kam vabi, to pa že tudi dolgo vemo!

Video:

Martuljški slapovi in zaključek Vandranj - 18. 8. 2017

Vstajanje in zajtrk, potem pa kratka dopoldanska tura. 


Zapeljemo se do Gozda Martuljka, kjer se na parkirišču čudimo, kako so s plankami zakamuflirali stranišče. Za ozadje pa mu je slikovita Martuljkova skupina


Mimo prelepih konjičkov hodimo lepo po ravnem. da se ogrejemo. Ne ukvarjamo se preveč z informativnimi tablami in prikazom žganja kop, pri začetku naravnega spomenika pa le postojimo. 



Preberemo si, da se gorski potok Martuljek spušča čez strma pobočja in stene s slapovi, slapiči in brzicami. Najmogočnejša sta Spodnji Martuljški slap z 29 metri in Zgornji Martuljški slap, ki je sklop štirih slapov: prvi je visok 34 metrov, drugi v dveh delih 19, tretji pa kar 48. 




Našo hojo po ozki stezi spremlja šumenje vode, na plitvini pa odkrijemo pravo bogastvo možicev iz kamnov. 




Ko prečkamo vodo in se povzpnemo na drugi mostiček, zagledamo Spodnji slap. Ob vzponu se mu lahko približamo še od strani. 


Za trenutek uzremo tudi Špik.



Zdaj nas čaka pot skozi gozd, pod Zgornji slap pa se je treba spustiti ob jeklenici. Spet kovinski most, pod njim pa razpenjena voda, ki više prav dolbe in bije v skale. Navadno sem prišla do sem, danes pa bi želela više. 


Jeklenice, klini, kakšna naravna skalna stopnica, večkrat se je treba dobro potegniti navzgor, včasih tudi pomagati s koleni. Ne vem, kako uspejo plezati tisti s krajšimi nogami, res pa je, da je treba dolge noge bolj neokretno spravljati navzgor. 


 To fotografijo je posnel Oto Ivačič.

Še malo po skali navzdol in že stojim tik pod najvišjim delom slapa. Petim je uspelo in prav ponosni smo na ta vzpon. Ostali občudujejo slap z nižjega položaja, obe labradorki pa besno lajata, ker ne moreta gor. Mogoče pa se malo bojita tudi za gospodarja. 

Foto: Vojko Dvojmoč.

Ob vzponu me je bilo strah, kako se bom spuščala. Če prestaviš v vzvratno in paziš, kam postaviš nogo, kar gre. V dolino se vračamo po gozdni poti, ob kateri nam ciklame pripravijo pravo aromaterapijo. 


Mimo kapelice in spomenika ponesrečenim v gorah zavestno zaidemo tudi v Brunarico pri Ingotu, kjer nas prijazno osebje razvaja s kislim mlekom, jabolčnim zavitkom, pivom in kavo v lepih keramičnih lončkih. 


Ob spustu malo zaidemo na levo, pa nič zato: spoznamo še, kako lepo je urejena kolesarska steza, ob kateri nekaj časa hodimo.
V Zavetišču Slatna je kod v panju: prišli so še ostali udeleženci in udeleženke zaključka Vandranj in pozdravljanja ni ne konca, ne kraja. Hitro pojemo slastno enolončnico, potem pa pomagamo pripravljati srečanje. 





Vinko je v telovadnici obesil panoje z razstavo svojih posnetkov, okrašene mize čakajo na dobrote za pogostitev, zbiramo se v jedilnici. 

Foto: Irena Rugelj.
Tu nam Vinko ob projekciji obudi spomine na planinske tabore, ki so lani slavili 50-letnico, posebno pa se posvetimo zadnjim desetim letom Vandranj, ko smo uživali po svetu z našim hotelom na kolesih, ki nam je nudil dnevno sobo z dvajsetimi sedeži, spalnico z dvajsetimi ležišči in klet za prtljago in shrambo za hrano in kuhanje na terenu.

Mi smo mi, vandrovci, mi smo prva liga. Ko divjamo naokrog, napor je ena figa. 
Pa zakaj, pa zato, ker naj vedno lušno bo, ker naj vedno lušno bo, zato, zato! 
Me smo me, vandrovke, dobro smo ogrete, za pohode in za špas vedno smo unete.  Pa ...
Mi smo mi, vandrovci, v družbi vedno radi. Veseli smo ob kapljici, to je ponavadi. Pa …  
Vebrov bus je super vuz, hotel je to ta pravi. Šoferji pa zaklad so naš, medaljo jim pripravi (največjo Ivanu Vebru in Emanuelu Šinkovcu). Pa ...
Milkina kuhna ta je kakor v hotelu, kar si človek poželi, ona ima v delu. Pa zakaj …
Vinko ta, se spozna na vodenje in slike, potrpi, če treba je, njegove so odlike. Pa …  
Dežurni vsak zgodaj vstat: obrok je že pripravljen. Za bacile poskrbi, kofetek gor postavljen.
Romana ta prevajat zna, tekste vedno piše, iz rokava stresa nam pesmice in spise. Pa …  
Pa tako, sladko naj bo, veselje bo popolno. Vsak bo prišel na svoj cilj, srce bo sreče polno.  Pa ...

Težko nam je, ker take oblike potovanja ne bo več.

Pojdi z menoj v daljave, pojdi z menoj na morje. 
Pojdi z menoj na gore, vandrovc moj, da naužijem se sreče s teboj.
Je avtobus soba za spanje, klepet; spalnica, dnevna in spodaj še klet.
Maš sedež, ležišče, sosede za špas, Vebrov šofer pa vedno varno vozi nas. Pojdi ...


Se bomo morali domisliti česa drugega! 



Zadnji posnetek je delo Irene Rugelj.
Ideje so se kar kresale pri bogato obloženi mizi in kasneje ob klepetu na prostem, ob kresu in projekciji Vinkovih posnetkov z zadnjega vandranja po poljskih narodnih parkih.

Ta spodnji, ta zgornji Martuljški slap ta,
potem pa še žurka po duši ti da. Ti dreja ...

Več posnetkov
Video:




                      

27. 8. 17

Krnsko jezero - 17. 8. 2017

Po običajnem vstajanju ob petih in zajtrku se odpeljemo spet preko meje in prevala Predel, skozi Log pod Mangartom v dolino Soče in potem Lepeno. 


Druga fotografija je delo Irene Rugelj.
Parkiramo pri Domu dr. Klementa Juga in se odpravimo naprej peš. Tisti, ki zmorejo več, imajo v načrtu poleg Krnskega jezera še vzpon na Mali in Veliki Šmohor, ostalim bo dve uri in pol do Doma pri Krnskih jezerih, pa še kakšnih tri četrt ure do Vinkovega bivaka in Planine Polje čisto dovolj. Vzpenjamo se po okljukih, gozd je senčen, tu in tam se pokaže razgled na Lepeno. 



Počivamo pri tovorni žičnici, nikamor se nam ne mudi, klepetamo in se zabavamo. 


Vedno se je zanimivo ustaviti pri prikazu snežnih razmer v aprilu različnih let: leta 2009 je bila snežna odeja najbolj debela - tri metre in pol. 



Pot se zravna, do Planinskega doma pri Krnskih jezerih celo malo spusti. Tu si privoščimo okrepčila na živahni terasi, polni mladih (in po srcu mladih), potem pa nadaljujemo pot proti jezeru



Na planini je kar precej krav, ob poti pa nas razveseljujejo tudi modri cvetovi ozkolistne preobjede. 




Pri jezeru je veliko obiskovalcev: sončijo se, hladijo, opazujejo ribice, ki naj bi jih sem umetno naselili in jezero v bistvu onesnažujejo. Še bolj pa ga onesnažujejo kopalci: tudi tokrat je v vodi veselo plaval očka, ki je vabil tudi sina, pozabil pa na pravila obnašanja v narodnih parkih. Sicer pa jezero meri 360 krat 150 metrov in je globoko od 4 do 16 metrov. 




Hodimo ob jezeru in potem po brezpotju do Vinkovega bivaka, kjer malicamo in počivamo. 


Mene pride obiskat metuljček, ki se kar ne da odgnati, sicer pa smo jih videli veliko in vsi so bili take barve. 





Gremo še više na Planino Polje, kjer nas čakajo spet vrtički ozkolistne preobjede med zlato obarvano travo. 


Ko korakamo mimo lovske koče, že slišimo glasove druge skupine, ki se vrača s Šmohorja. 





Nad Krnom in tudi na drugi strani se zbirajo grozeči oblaki, zato pohitimo nazaj k jezeru. 



Ob tem pa ne spregledamo rumenih makov in bodeče neže, ki je odprta in ne napoveduje padavin. 


Pot navzdol je precej dolgočasna, v prvem in zadnjem delu se kamni in pesek kotalijo pod nogami in je treba biti pazljiv, pri planinskem domu pa se prileže hladno pivo.


Na začetku Lepene se ustavimo in občudujemo korita Soče



na Predelu pa tudi ne zamudimo prilike in si ogledamo ostanke utrdbe, grobnico in spomenik z ranjenim levom v spomin na avstrijske vojake, ki so tu umrli maja 1809 v boju z Napoleonovo vojsko. 


Ustavimo se še ob Rabeljskem jezeru in v Zavetišče Slatna pridemo zadnji, vendar ne zamudimo okusne večerje. Utrujeni smo, ampak veseli, da smo doživeli tako bogat dan, ki ga zaključujemo v srečanju z nekaterimi novimi prišleki.

Na levo, na desno, počasi gre v breg:
na Krnsko jezero, Šmohor povprek. Ti dreja ...

Video: