Zadovoljstvo v majhnih stvareh: november 2023

Sedem nas od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica se zbere ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica), Mimi pa nas čaka v Tržišču.

Z dvema avtomobiloma se odpeljemo mimo skulpture kostanjevega lista na novem krožišču, o katerem so zelo deljena mnenja.

Mimi nas v lokalu Caffe Mlin pogosti s kavo,

potem pa se napotimo mimo pletenke, preko Mirne, mimo Železniške postaje Tržišče in naprej proti naselju Polje pri Tržišču.

Foto: Ljubo Motore.

Lepo se nam odpre ravnina s polji in naselji, pri Umekovih pa se okrepimo z medico in domačimi piškoti. Tem za pogovor v prijazni kuhinji kar ne zmanjka.

Malo naprej mimo hiš, potem pa se spustimo po travniku navzdol v gozd, pri tem pa malo telovadimo preko napeljav električnega pastirja. V gozdu takoj opazimo globoke grape, usede zemlje od nekdanjega premogovnika.

Že smo pri ribniku, potem pa hitimo preko Hinje med hiše v Krmelju.

Cesto samo prečkamo in spet smo v gozdu: tokrat se vzpenjamo.

Ko pokukamo iz njega, smo že pred Govejim Dolom.

Odpirajo se nam razgledi do Kuma in bliže proti vinorodnemu hribu Kamenško. Zdaj koračimo po cesti proti Vrhku in spet smo deležni lepih razgledov,

tokrat proti Tržišču, malo niže pa proti Skalici in Lisci.

Po gozdni cesti se spuščamo h gostoljubni Mimini hiši.

Foto: Ljubo Motore.

Foto: Vinko Šeško.

V topli kuhinji najprej nazdravimo z žganimi pijačami, potem pa uživamo ob odličnem bograču s srninim mesom. Pridno zalivamo s pivom, dopolnimo pa pojedino s slastnim zavitkom, ki je tako bogat, kot bi bil gibanica. Tudi kava ne sme manjkati in zraven prijeten klepet.

Foto: Ljubo Motore.

Pred odhodom še obvezno fotografiranje, potem pa navzdol po cesti proti Tržišču. Premami nas bližnjica, ki je precej strma, pa še robide nas hočejo zadržati zase,

Cesta se vije po dolini ob Mirni, v kateri gospodarijo tudi bobri. Po skoraj devetih kilometrih hoje in dveh izdatnih postankih se veseli vračamo v Sevnico.

Več posnetkov
Posnetek poti
Video:

Ob petih se zbudim, urejam zapiske. Ko se nas na vadbi ob sedmih zbere že lepo število, najdemo odprta vrata v atrij in prižgane luči. Po zajtrku ob pol osmih še priprave na nov pohodniški dan in ob devetih na zborno mesto.

Vozimo se mimo pašnika, kjer je bilo včasih letališče na travi, kasneje so ga zgradili ob morju v Ponti Delgado. Nekaj je mlečne industrije, vidimo zbiralnico za mleko in tovarno za predelavo. Delajo sire, jogurte, maslo (slano), mleko v prahu. Tu je še tovarna azulejev (ažulejev), tovarna ruma, katere zašćitni znak je ženska s kapuco. Z njo so se meščanke zakrivale pred soncem, da so se ločile od porjavelih kmetic. Poleg pšenice so že zelo zgodaj tu sadili tudi sladkorni trs, ker je tega primanjkovalo na Portugalskem. Leta 1419 odkrijejo Madeiro, leta 1427 še Azore, in tu je ugodna klima tudi za gojenje sladkornega trsa. Zdaj je sladkornega trsa manj: imajo ga za lastno uporabo in tovarno ruma. Znana je azorska medica iz belega ruma in medu. Z osvajanjem Maroka in drugih delov Afrike, z delom sužnjev na plantažah so postali velesila in od tod bogastvo v samostanih in cerkvah. Od vsega začetka je bila pomembna tudi živinoreja in tako je še danes. V zgodovini je bilo nekaj kriz v gospodarstvu: ko se gojenje sladkornega trsa preseli v Srednjo in Južno Ameriko (izseljevanje prebivalstva), gojijo vinsko trto - vino je v 17. stoletju glavni izvozni artikel Azorov. Glavni trgovci z vinom so bili Angleži in za boljšo obstojnost so mu dodajali okrog deset procentov ruma že ob koncu fermentacije. V 19. stoletju trto napada uš in plesen, uničita vinograde in začne se velika kriza. Trto nadomestijo s ananasom, čajevcem, tobakom, yamom, sladkim krompirjem. Za pomorščake je bila na Azorih pomembna tudi oskrba z vodo.

Najprej se ustavimo na razgledni točki Miradouro de Santa Iria z lepimi pogledi na severno obalo. Imamo srečo: vidimo celo severno obalo od vzhoda do zahoda.

Danes je v programu ogled plantaže čaja Gorreana, prve na otoku iz leta 1883. Potem se je gojenje razširilo (dobra zemlja, nič škodljivcev), na višku je bilo deset tovarn za sušenje in pakiranje. V času obeh svetovnih vojn in med njima so veliko obratov zaprli, Gorreana pa ni nikoli zaprlo svojih vrat. Še eno so ponovno odprli v devetdesetih letih. Domovina čajevca naj bi bila Indija, kultura pitja čaja pa naj bi bila znana že pred 4700 leti.

Kitajski cesar je na potovanju pil vročo vodo in v njo mu je priletel listič čajevca. Okus je bil dober, poživilen in od takrat je vedno želel piti čaj. S Kitajske se navada pitja širi, v 17. stoletju na Nizozemsko, Angleži še popularizirajo pitje. Propadla je trgovina z vinom in postanejo glavni trgovci s čajem.

Hodimo med grmički čaja ob levadi (speljani vodi po namakalnem kanalčku), ki je edina na otoku. Taka vrsta namakanja je zelo razširjena na Madeiri. Nasadov ne gnojijo, ne škropijo, voda in zrak nista onesnažena - ekološka pridelava. Pozimi spustijo koze v nasade; te čajnih lističev ne jedo, pojedo pa plevel. Obiranje čaje traja od aprila do oktobra, potem rastlina miruje. Rastlina bi lahko zrasla tri do štiri metre visoko, zato ga postrižejo do enega metra rasti ročno z žago, ki jo dva vlečeta na vsaki strani. Listke prestrezajo, včasih so jih nabirale ženske in otroci, ker imajo dovolj nežne prste.

Na robu plantaže se sprehodimo po poti skozi pravljični gozd s starim mlinom: Pot Caminho da Água da Gorreana. Na severu vzhodu so to mlini na vodo, na zahodu pa na veter.

Pot je speljana najprej preko vode pod cestnim mostom, potem pa se dviga skozi gozd evkaliptusov, lovorikovcev do slapa (vsega skupaj 45 minut).

Nato gremo v tovarno, ki dela celo leto, razen ob nedeljah in praznikih, prodajalna pa vsak dan, razen na božič. Tu vidimo še stare stroje, različne načine sušenja za črni in zeleni čaj, ki ga lahko po želji pijemo, kolikor želimo. Nekaterim gre pa bolj v slast medica, na prodaj so tudi kolači s čajem, pa sladoled.

Zanimivo je, da čaj na koncu ženske še vedno ročno prebirajo. Kvaliteta je odvisna od listkov: popki, listi, zdrobljeni listi, v vrečkah dobimo v glavnem prah. Za zeleni čaj je najprej sterilizacija s paro, sušenje, razporejanje po velikosti, pakiranje. Lahko mu dodajo še različne okuse: pomaranče, jasmina ... Črni čaj pustijo, da oksidira, sušenje, separacija.

Predviden obisk tovarne tobaka v naselje Maia izpustimo, ker so na dopustu. Naš naslednji postanek je v naselju Lomba da Maia, kjer se začne pohodniška pot (Mlinarjeva pot) ob oceanu: malo dol, malo gor, pol poti pa po ravnem. Toplo je (20 stopinj), veter se umirja, malo oblakov, idealno za hojo. Štiri do pet kilometrov v dobri uri in pol. Šofer Tito nas uspe pripeljati na start poti in nam prihrani kakšen kilometer hoje po asfaltu.

Začne se na razgledišču, pot je lepo speljana in dobro utrjena, le po zunanjih robovih ni varno hoditi.

Mlinov je navzdol proti morju cela vrsta, dobro so ohranjeni, le mlinarjev ni. Nekatere so uredili za namestitve. Opazimo lovorikovec z oranžnimi plodovi.

Foto: Vinko Šeško.

Pobočja se strmo spuščajo proti morju, ki buči pod nami, na redkih malo večjih prostorih je tu in tam postavljena hiša. Mladi moški ureja zapuščeno majhno parcelo vinograda, na enem mestu se pase nekaj krav. Na koncu se pot strmo spušča po stopnicah do morja in prispemo do lokala na plaži. Malicamo in popijemo skoraj vso zalogo piva,

Mija pa si upa celo namočiti noge v vodi, ki naj bi imela 22 stopinj.

Po strmi cesti se vzpenjamo skozi naselje Maia, središče območja s simpatičnimi hiškami, trgovinico s sadjem in zelenjavo ter šolo, kjer nas čaka avtobus. To je manjše naselje z okrog dva tisoč prebivalci, turizem tu še ni tako množičen. Živijo od govedoreje in ribištva, če valovi niso previsoki. Včasih je bil tu center vzgoje tobaka na Azorih: bolj ob obali tobak, 200, 300 metrov više grmički čajevca. Tu so tobak vzgajali, sušili, potem pa z volovsko vprego peljali v Ponta Delgado , kjer so delali cigarete, cigare, tobak za zvijanje, njuhanje. Tam sta bili dve tovarni, ena še vedno dela, vendar se ga ne splača gojiti na otoku, ampak tobak trenutno uvažajo, večinoma iz Malezije. So pa pobude za izdelovanje cigar iz azorskega tobaka, mogoče bodo gojitev obudili. S promocijo, da je to zdravilna rastlina, so začeli Angleži, predpisovali so ga na recept. Šele kasneje so ugotovili njegove škodljive posledice.

Naprej se vozimo proti vznožju vulkano Fogo, namenjeni smo v Caldeiro Velho,

izjemne toplice z zdravilno vodo iz vulkana Fogo v gozdu lovorikovca in drevesnih praproti. Zrak se je tu danes ogrel na 24 stopinj. Za skupino je potrebna rezervacija, vstopnino imamo vračunano, sicer je vstopnina za upokojene en evro. Za vstop vsak dobi zapestnico, omejen je čas za obisk: uro in pol.

Dva bazenčka imata 35 do 38 stopinj, nad njima eden, kjer se skuhaš (60 do 100 stopinj), lahko pa plavaš tudi pod slapom, kjer ima voda 25 stopinj.

Kar veliko se jih odloči za zadnjo varianto, drugi pa si ogledamo predstavitev zaščitenih področij na območju Ribeira Grande. Raziskujemo tudi rastline in najdemo drobne roza kroglice "pink knotweed" iz Japonske. Ta naravni spomenik je ustvaril najmlajši vulkan na otočju - Fogo. Pustošil je leta 1563 do Ribeire Grande na severu in Vila France na jugu. Zdaj je večino energije geotermalne (okoli 80 procentov), na vzhodu so vetrnice, imajo pa tudi termoelektrarno. Na pobočju Foga sta dve elektrarni, gradijo še tretjo (z vrtanjem so prišli že na okrog dva tisoč metrov), čeprav je to strogo zaščiteno področje. Za trenutek vidimo vrh nekdanjega vulkana (950 metrov), premer kraterja pa je okrog štiri kilometre.

Ob poti vidimo goreti v naravi: to se zgodi predvsem poleti, zdaj se taki požari ne širijo zaradi velike vlage.

Med vožnjo se naučimo nekaj besed portugalščine, ki jo na svetu govori okrog 200 milijonov ljudi (tudi v Južni Ameriki in v nekdanjih kolonijah na obalah Afrike). Mi se hecamo z "gremoš", v bistvu je "vamos" (vamoš) za "gremo". Ta š namesto s nam že dobro odzvanja v ušesih, pa "ola" kot pozdrav (zjutraj "bom dia", popoldne "boa tarde", zvečer "boa noite"). Poskušamo tudi šteti: "um", "dois" (doš), "tres" (treš) ... Zanimo je, da ženske za hvala rečejo "obrigada", moški pa "obrigado"; odgovor na to je enak.

Potem pa "napademo" naj jezero: najmlajše, najviše ležeče (500 metrov), najlepše, prvo zaščiteno (1974) - jezero Fogo (Lagoa do Fogo), ki je zelo zaščiteno: kopanje in ribolov sta prepovedana. Veliko je 3 krat 2,5 kilometra, globoko okrog 30 metrov, stene okrog so 400 metrov visoke. Nad gozdom lovorikovcev je območje drevesnega resja, azorskega brina in azorskih borovnic (tri do štiri metre višine); više grmički, lišaji, praproti. Pri vzponu sem nam odpirajo lepi pogledi proti Ribeiri Grande. Vodo iz jezera rabijo za vodovod in namakalne sisteme na severu in jugu.

Spodnji posnetek: Vinko Šeško.

Razgledna točka je na najnižjem delu kaldere vulkanskega kraterja in zaslužimo smo si en lep razgled. Na poti proti jugu na enem mestu vidimo severno in južno obalo.

Okrog šestih smo spet v Ponta Delgadi, v bližnjih dveh trgovinah ni več tople hrane, zato pride prav jogurt z oreščki in prigrizki pri kartanju.

Čajne plantaže, do slapa greš peš, čaja popiješ, kolikor češ.
V mlinih nad morjem več mlinarjev ni, potka, razgledi in voda hrumi. Gremo v daljine ...

Kaj mi bo voda, se pivo dobi, potem pa v toplice, da te osveži.
Fogo pokaže jezera okras, dan za bogove, bogove in nas. Gremo v daljine ...