22. 2. 16

Iz Lončarjevega Dola na Žigrski Vrh in nazaj - 22. 2. 2016

Včasih imamo toliko lepot čisto pred svojim pragom, pa jih hodimo iskat po širnem svetu. Ta resnica se nam je potrdila tudi danes, ko nas je deset članov in članic Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica raziskovalo Žigrski Vrh. Zberemo se ob osmih in s tremi avtomobili se zapeljemo do Lončarjevega Dola, čisto do konca strnjenega naselja, tam pa desno do Medvedovih. 


Vozila pustimo tu počivat, mi pa se napotimo peš v desno po gozdni poti. Malo postrani, pa strmo navzgor, po mokrih poteh in globoko vsekanih nekdanjih kolovozih, po listju in ob zelenih blazinah maha. 



Samo predstavljamo si lahko, kako težka je bila tu vožnja volov ali konj s polnimi vozmi lesa ali česa drugega. 




Ko pridemo iz gozda, smo že na Žigrskem Vrhu, kjer se najprej oziramo po razkošnih razgledih, 

Foto: Vinko Govekar.
potem pa uživamo gostoljubje naše planinske prijateljice Majde, ki nam postreže z dezinfekcijo, prigrizkom, čajem, kavo ..., res smo pri njej našli toplo zavetišče.



Po odmoru se sprehodimo še do konca grebena, kjer nas samo veter moti pri razgledovanju daleč naokoli. Le delček poti se vračamo po poti prihoda, 


potem pa hodimo po široki grebenski poti, na vsaki strani pa se strmina spušča v globel. 


Spet je tu globoko vsekani nekdanji kolovoz z obilico zelenega mahu. 


Ko zapustimo gozd, se znajdemo pri idilični hiši Amine Mehanović, ki ima tu svoj Družinski svetovalno terapevtski center. Prijazno nas vabi na kavo, ampak mi smo se za danes že dovolj "pregrešili" z njo. Uradno smo v Stržišču, hiša malo naprej pa nas postavi pred uganko: 


ima namreč dve hišni številki, eno z oznako Lončarjev Dol in drugo z napisom Podvrh. Verjetno je nekje na meji. 


Iz gozda pogledujemo proti Marofu, Podvrhu in Trnovcu, 


potem pa se po Cesarjevi dolini spustimo nazaj v Lončarjev Dol. Tam nas pozdravi moja nekdanja sošolka Silva, da si s spomini polepšava dan. 


Na vsej poti pa so ga nam lepšali tudi spomladanski cvetovi.

Video:

10. 2. 16

Ob Savi - 10. 2. 2016

Dež in še veter za nameček. To pa ni ovira za študijski krožek Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica: štirinajst se nas zbere in prvo vprašanje je "za Savo" ali "na kavo". Zmaga kava in Vojku voščimo za rojstni dan ob slastnem pecivu in žgani pijači z njegove šanka.
Po klepetu, razpravah, smehu se le odpravimo na pot. Pod železniško progo, na savski nasip in po njem do elektrarne Boštanj. 


Dežuje še kar naprej, tudi sunki vetra so prav nadležni, tako se še pred Orehovim obrnem in vrnemo v Sevnico. 

Foto: Vinko Šeško.
Nekaj zagnanih gre iskat še labode na polja ob Savi, drugi pa pohitimo domov na toplo. Medtem pa se že skoraj zvedri ...

2. 2. 16

Ribniki pri Račah - 1. 2. 2016

Dva pohodnika, šest pohodnic in dva avtomobila: ravno prava kombinacija. Potem pa lepo iz Sevnice po dolini Sevnične, gor do Planine, dol do Šentjurja, naprej do Šmarja pri Jelšah, Slovenske Bistrice (odmor za kavico), Zgornje Polskave, Frama in Rač. 


Občina Rače - Fram (samostojna od leta 1995) ima sedež v lepo restavriranem gradu iz prve polovice 16. stoletja, v katerem je baje tudo lepa poročna dvorana, kino, etnološka zbirka in še kaj. Domačinke pa nam pohvalijo prijaznega župana, ki je iz Frama. 


Nas pa predvsem zanima Krajinski park Rački ribniki-Požeg (od leta 1992) in pred gradom takoj dobimo potrebne informacije: samo dve križišči naprej in potem na desno in že smo na Grajski in Ponirkovi poti. O Parku lahko beremo na spletni strani občine, ki je res bogata z informacijami:

Krajinski park Rački ribniki-Požeg leži na obrobju Dravskega polja in meri 484 ha. Zajema predvsem nižinski mešani gozd, travnike z mejicami in stoječe vode (ribniki in zadrževalnik). Park je izredno pomemben kompleks v nižinskem delu Slovenije, saj predstavlja življenjski prostor redkim in ogroženim rastlinskim in živalskim vrstam - ne samo v regionalnem in slovenskem merilu, temveč tudi širše. Tako je tukaj prisotnih preko 210 vrst ptic, 50 vrst kačjih pastirjev ter 12 vrst dvoživk, če med živalmi omenimo le tiste najopaznejše in najglasnejše. Zadnja leta postaja park vse zanimivejši tudi za obiskovalce, ki tukaj najdejo neokrnjeno naravo, spoznavajo rastline in živali ter imajo možnost za sprostitev in uživanje v miru. Zaradi svoje nižinske lege in lahke dostopnosti je park primeren za obiskovalce vseh starostnih skupin. Poti po parku so označene in opremljene s tablicami, ki nas opozarjajo na pomembne živalske in rastlinske vrste, pri vhodu pa so postavljene informativne table.

Parkiramo in se odpravimo na levo ob gozdu po poljski poti. 


Sonce prijetno greje, naše oči pa počivajo ob sveži zeleni barvi travnikov in posejanih žit na manjših njivah, ki jih omejujejo vrste jelš. Ko pridemo do ceste, se obrnemo v desno in na križišču spet desno, da pridemo do treh Račkih ribnikov. Največji meri 20 hektarov in ima manjši otoček, 


enega pa so za zimski čas izpustili in po blatni površini teče le manjši potoček. 




Pritegne nas lesen razgledni stolp, s katerega je lep razgled na okolico in na labode, ki si izkazujejo ljubezen. Pod drevesom na robu ribnika so prijetne klopce in drevesni štor služi za mizo. 


Slavica jo hitro izkoristi za serviranje kuhanega vina in slastnih prigrizkov. S Tonetom slavita obletnico poroke in to je treba proslaviti. Še veliko skupnih let vama želimo!


Vrnemo se do križišča, potem pa pot nadaljujemo do velikega doma Lovske družine Rače. 




Zdaj pa k trem Turnovim ribnikom, ki so najstarejši v tem delu Slovenije, saj so jih napravili že v 16. stoletju. Največji meri 2,6 hektarov in prijetno je hoditi po mehkih gozdnih poteh, prebirati informativne table in občudovati hišico Društva ribičev in ljubiteljev ptic. 




Mnoga drevesa imajo "obute" zelene nogavičke iz maha, presenetita pa nas tudi dva rumena metulja. Pet pohodnikov se od tu vrača k Račkim ribnikom, 


trije pa nadaljujemo pot do proge Celje - Maribor, se sprehodimo po nasipu do prehoda in naprej do zadrževalnika - akumulacije Požeg na potoku Reka. 


Drugi posnetek je delo Vinka Šeška.
Zgradili so ga v zgodnjih šestdesetih letih 20. stoletja. Osnovne površine je 35, maksimalne pa 74 hektarov. Sredi vode se dvigajo trije otočki, krasen okvir pa predstavlja zadaj Pohorje, ki na enem delu še kaže bele smučarske proge. 


Ne bi se radi vračali po cesti, zato ubiramo poti po gozdu, se veselimo mehkih zelenih površin maha, jezimo nad odvrženimi odpadki, včasih se moramo zaradi močvirnosti ali zaraščenosti tudi vračati in iskati nove prehode. 


Končno smo spet na cesti, na desni pustimo štiri ribnike v Grajevniku ter zasebni botanični vrt Tal 2000 


in se mimo doma Lovske družine Rače vrnemo k Račkim ribnikom. Končno imamo čas za pošteno malico, vmes pa še za klepet s prijaznimi upokojenimi domačinkami, ki se pogosto sprehajajo ob ribnikih. Kljub delavniku je kar precej tudi tekačev in kolesarjev. 


Fotografiramo še račke in čaplje, potem pa naša šoferja poskrbita za dovoz avtomobilov in lahko se začnemo vračati proti domu. Seveda brez postanka v Dobju ne gre: ob kavici tu vedno servirajo kozarec hladne vode z rezino limone.

Video: