30. 11. 09

Pohorje in Slovenske Konjice - 30. 11. 2009



Vremenska napoved nas spet odvrača od zahoda, ampak tudi v osrednji Sloveniji ne kaže kaj prida: nad Pohorjem se kopičijo sivo-črni oblaki. Kava v Oplotnici nas okrepi za nadaljevanje poti. S kombijem se zapeljemo v vas Kebelj, kjer parkiramo in verjamemo, da bomo v uri in pol hoda na Svetih Treh Kraljih. Krajevna skupnost Kebelj nas prijetno preseneti z urejenostjo in opisi znamenitosti. Skozi jesenski gozd se povzpnemo do razvalin Zajčevega gradu, ki je nastal v romanskem času in je bil s svojim okroglim stolpom najviše ležeči grad na Pohorju. Zgodba pravi, da je v njem skrit zaklad, s podzemnim rovom pa naj bi bil povezan z gradom pod vasjo, ki je tudi v ruševinah. Vaščani so ponosni na svoje davne prednike, ki so uničili svoja gospodarja - roparska graščaka. Nas pa pot vodi naprej med mladimi smrečicami in mogočnimi smrekami. Na vsej poti poslušamo mogočno pesem vetra v njihovih vejah. Stopamo mimo kmetij s travniki in pašniki, veliko je tudi počitniških hišic, vse bolj pa se odpira tudi pogled proti Boču in Konjiški gori ter pisano preprogo naselij vmes. V vasi Kot se poklonimo spominu neštetih, ki so se tod borili za našo svobodo, potem pa se pot spet strmo vzpne v gozd. V predvidenem času pridemo do cerkve Svetih Treh Kraljev, ki je nekaj posebnega zaradi oblike in kritine, v svojem okrilju pa ima tudi apartmajsko naselje in penzion Jakec. Ob prijetni natakarici in kuharici hitro pozabimo na preliti pot, se malo dezinficiramo proti vsem vrstam grip, potem pa navalimo na lokalno specialiteto pohorski lonec, ki vsem res izvrstno tekne. Povratek do kombija je krajši od vzpona, čeprav hodimo po isti poti. Parkirno mesto odslužimo z naročilom pijače v lokalu, kjer za toplo ozračje skrbi tudi prasketanje drv v kaminu.
Zdi se nam, da je prezgodaj za pot domov, zato se zapeljemo še do gradu nad Slovenskimi Konjicami (prvič omenjen v 12. stoletju, ob koncu 18. stoletja porušen), kjer raziskujemo ruševine, občudujemo obnovljeni stolp in krasne razglede na mesto in okolico. Vmes je tudi precej fotografiranja: čisto običajnega, pa tudi takega bolj angažiranega, ko naš vodnik in voznik Vinko pade na kolena, da bi našo skupino ujel pod primernejšim kotom.

Video:
http://www.youtube.com/watch?v=xSJc8rp_h3Q
http://www.youtube.com/watch?v=VzplFCTLZiM
http://www.youtube.com/watch?v=TMv424wxTqs
Spletne strani:
http://www.kebelj.si/
http://www.jakec-sp.si/
http://www.slovenskekonjice.si/eu/

25. 11. 09

Z U3 na Kras - 24. 11. 2009



Spet se mudi, ker je program ekskurzije Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica zelo bogat. Hitro smo v Ljubljani, kjer dobimo že preizkušeno vodičko Diano. Ta zna res predstaviti pomembne stvari določenega okolja. V Sežani si ogledamo predstavitev botaničnega parka v filmu in muzeju, potem pa se še sprehodimo po parku in steklenjaku. Posebna lepota je tudi v odpadlem listju in plodovih. V Škocjanskih jamah nas popeljejo po malo drugačni poti, ker v nekaterih delih nekaj popravljajo. Podzemni svet nas res prevzame, akustiko pa preizkusimo tudi s pesmijo. Globoko pod mostom hrumi skrivnostna reka Reka, kapljice vode pa še kar naprej ustvarjajo kapnike približno en milimeter na deset let. Neverjetno! Kateri kapniki rastejo s stropa navzdol in, kateri navzgor? Čisto preprosto: "tata na mami" - "t" je zgoraj (stalaktit) in "m" spodaj (stalagmit). To si bomo pa zapomnili! Ogled jam nam ni dovolj: sprehodimo se še do razgledišča in po učni poti v vas Betanja, kjer nas na turistični kmetiji Pr'Betanci okrepijo z okusno joto, slastnim jabolčnim zavitkom in domačim vinom. Na avtobus se vračamo skozi naselje Škocjan in delamo načrte za planinsko turo po soteski reke Reke. Občudujemo urejenost vaškega kala, vozičke, ki spominjajo na rudnike črnega premoga, zanimive informativne table.

In že hitimo proti kraju Lokev, kjer smo dogovorjeni za ogled privatnega vojaškega muzeja Tabor. Lastnik je prava enciklopedija in kar ne moremo se ločiti od razstavnih prostorov z eksponati iz prve in druge svetovne vojne, najvišje nadstropje pa skriva tudi starejše zaklade. Toliko se zamudimo, da obisk Bazovice in Opčin preložimo na kdaj drugič, saj nas čaka še dolga pot domov.

Video
http://www.youtube.com/watch?v=YlNB2dxh9w0
http://www.youtube.com/watch?v=5S38ZE_zYwI
http://www.youtube.com/watch?v=wltUu_FRyGE
Spletne strani
http://www.ksp-sezana.si/index.php?s=informacije&c=Sezanski-botanicni-park
http://www.park-skocjanske-jame.si/
http://www.prbetanci.si/
http://www.ontop-online.at/?siid=36&arid=4389

23. 11. 09

Od Tržišča do Sevnice - 23. 11. 2009



Prvotni načrt za pohod na Mrzlico je treba spremeniti, ker dežuje. Izjemoma se peljemo z vlakom in tisti za Trebnje je že skoraj pripravljen za odhod. Hitro po karte in vesela druščina se pelje na Dolenjsko. V Tržišču skoraj pozabimo izstopiti, rahel dežek pa nas dokončno predrami in pridno jo mahamo skozi Spodnje Vodale do Zgornjih. Polagoma se zvedri, po dolinah pa je nešteto jezer bele megle. Biserne kapljice krasijo odpadlo listje in zapoznelo cvetje, tu in tam najdemo tudi gobe - dežnikarice in pozna jabolka. Izpod oblakov prodre nekaj sončnih žarkov, malo pred zidanico Slavice in Toneta pa se spet ulije dež. Tudi v zavetju zidanice je precej mokro: najprej aperitiv in kuhano vino, potem pa cviček in dišeče belo, pa kava... Zraven malica, jabolka za posladek: ni, da ni. Na poti proti Sevnici težav z vremenom ni več, ogreje nas tudi prav toplo sonce, oblaki pa so zgolj za dekoracijo. Skozi Telče dobro napredujemo proti Druščam, vmes še enkrat "tankamo", da nam ne bi zmanjkalo moči, potem pa preko Laz in Konjskega v Sevnico. No, priznam, pod Lazami je še ena dezinfekcija z borovničevcem, v času gripe je to pač potrebno.

Video:
http://www.youtube.com/watch?v=UYeOTN8gr2o
http://www.youtube.com/watch?v=vyJDCERvsHc

17. 11. 09

Čreta nad Vranskim - 16. 11. 2009



Na vzhodu je še kar svetlo, ponedeljkovci pa rinemo proti središču Slovenije, kjer je precej megleno in oblačno. Na Vranskem si vzamemo čas za kavico, potem pa lepo začnemo slediti markacijam proti Čreti. Markacisti so se zelo potrudili in oznak je res dovolj. Nas pa v prvem gozdu presenetijo koši za smeti, v drugem pa lesena lestev in mostički, ki nam olajšajo pot. Ta se v glavnem polagoma dviga, je lepo nadelana, pokrita pa je tudi s preprogo listja. V glavnem poteka po gozdu, tu in tam pa je kakšna jasa s hišo ali počitniško hišico. Po slabih dveh urah hoje smo na cilju: v kotlini sta dve kmetiji ter planinska koča, na okrog tisoč metrov visokem grebenu pa mogočna cerkev Marijinega vnebovzetja. Na sever se nam odpirajo pogledi proti Uršlji gori, Svetemu križu nad Belimi Vodami, Golte se nam zdijo tik pred nami, na levi pa se Raduha delno sramežljivo skriva v oblakih. Po malici se odpravimo naprej po grebenu do cerkvice Svete Katarine in še ene kmetije. Kar trije spomeniki opozarjajo na težke dni druge svetovne vojne. V dolini se nam pokaže dim šoštanjske termoelektrarne, kasneje pa poleg Rečice ob Savinji še Nazarje. Vrnemo se na že znano pot v dolino in namesto sonca nam žarijo zlati macesni ter breze.

14. 11. 09

Bela krajina - 14. 11. 2009

Na to soboto se pa res veliko dogaja: pohod po Krkini poti iz Sevnice na Lisco, pohod od Litije do Čateža, sobotni izlet Planinskega društva Lisca Sevnica, različna martinovanja, skoraj bi pozabila pomembno nogometno tekmo. Izbrala sem to, kar najmanj poznam - sobotni izlet v Belo krajino.



Čez 40 udeležencev si ne dela skrbi z vremenom, saj je napoved kar obetavna, na poti preko Novega mesta v Črnomelj pa vidimo tudi sončne žarke, ki silijo izpod oblakov. V Kanižarici pri Črnomlju je čas za kavico, zraven pa prigriznemo še vsak svoj kos srca iz testa, ki ga je prijazna Mimi spekla naši neutrudni vodnici Darinki. Tu se srečamo tudi s tremi domačini, ki včasih vandrajo z nami: s Stanetom, Sonjo in Ljubico. Za danes so to naši lokalni vodniki in vodiči. Kar takoj nas dezinficirajo z žgano pijačo in okrepijo s kolački s slanino, kasneje pa še z belokranjsko pogačo. Vozimo se proti meji s Hrvaško skozi Stari trg ob Kolpi, Dol, do zaselka Laze pri Predgradu. Iz avtobusa vidimo tudi svoj cilj s televizijskim pretvornikom, na pobočju pa kar spoštovanja vredne skalne stene. V Lazah ob Kolpi parkiramo in se mimo cerkvice svetega Vida in maloštevilnih hiš napotimo navkreber. O sončnih žarkih ni niti sledu več, rahlo rosi in tu in tam veter prinese še meglo. Vendar se mi ne damo, trdno smo odločeni, da prehodimo Gozdno pešpot Kozice, ki jo je pripravil Zavod za gozdove Slovenije, območna enota Kočevje. V bistvu sta poti dve: prva je označena z likom lešnika, ima izhodišče v Lazah in je dolga devet kilometrov; oznaka druge je hrastov list, začne se v Dolu ali Predgradu, njena dolžina pa je 14 kilometrov. Za nas bo dovolj prva varianta in kar korajžno se zagrizemo v hrib, saj nas čaka okrog pet ur hoje. Lepe gozdne poti se držimo ves čas, ampak včasih je presneto strma in ozka. Še sreča, da listje, ki se nam meša pod nogami, še ni preveč mokro, zelo pa je treba paziti na skrite suhe veje, gladke korenine in kamenje.



Prisopihamo na Špičasti hrib in po grebenu naprej na Kozice, kjer si ob televizijskem pretvorniku malo privežemo dušo s trdo in tekočo malico. Veter odnaša meglo ter dežne kaplje in z roba grebena nad prepadnimi ostenji lahko občudujemo dolino Kolpe, ki je pod nami kot na dlani. Spustimo se tudi do kraške podzemne jame z lepimi kapniki in samo upam lahko, da nismo preveč vznemirili netopirjev. Greben pa se še kar dviga do 820 metrov. Pri kapelici si privoščimo kratek počitek, potem pa previdno navzdol. Vse skupaj je zdaj bolj mokro, k sreči je pot širša in ne tako strma. Kljub temu je najbolje, da se ustaviš, če hočeš občudovati jesenske barve okrog sebe, posebno pa še tiste pri sosedih na drugi strani reke.

Prijetno se je v zavetju avtobusa preobleči v suha oblačila in malo popraviti frizuro, ki sta jo oblikovala dež in veter. Na kmečkem turizmu nas pričakajo z aperitivom in belokranjsko pogačo, kisle juhe in ajdovih žgancev pa tudi nismo veliko pustili. Enološko bolj podkovani si privoščijo še degustacijo vin v kleti, drugi pa uživamo v klepetu o "svetovno pomembnih stvareh". Na povratku je najbolj aktualna tema nogomet in tekma naših z Rusi. Naši sicer izgubijo 2 proti ena, ampak v Moskvi dati gol pa ni kar tako, mogoče bo pa na povratni tekmi v Mariboru še bolje. Misli pa so tudi pri nadaljevanju dneva, saj je martinovanje samo enkrat na leto.

Še več fotografij:
http://cid-f95986bf980eac8c.skydrive.live.com/browse.aspx/Bela%20krajina%20-%2014.%2011.%202009

Video:
http://www.youtube.com/watch?v=RsIHCgJlggY
http://www.youtube.com/watch?v=7SbsCKKKAX8
http://www.youtube.com/watch?v=X4yOSUbieHE
http://www.youtube.com/watch?v=u2lYzDt4po8

8. 11. 09

Od Pomjana do Strunjana - 7. 11. 2009

Poznate Krkine planinske poti? Podrobnosti o njih si lahko preberemo na naslovu: http://www.krka.si/sl/o-krki/druzbena-odgovornost/krkine-planinske-poti . Pod geslom: "V skrbi za vaše zdravje skupaj osvajamo vrhove" je znana tovarna zdravil iz Novega mesta, ki ima pod svojem okriljem tudi nekaj zdravilišč, uredila po Sloveniji 15 planinskih poti. S pomočjo planinskih društev, seveda. Planinsko društvo Lisca Sevnica je imelo pri tem zelo aktivno nalogo, saj so naši markacisti poskrbeli za oznake na kar dveh teh poteh: del Evropske pešpoti E6 od Pomjana do Strunjana ter pot iz Sevnice na Lisco.



Danes preizkušamo pot do Strunjana: sevniški planinci, pa še okrog 600 drugih. V bližini Pomjana se oborožimo s kartico za žige, pogostijo nas s čajem in pecivom, dodajo še vodo za na pot... in že korakamo. Pod vasjo Pomjan začnemo uživati na gozdni poti. Pogledi nam uhajajo proti Kopru, čudimo se žarečim barvam ruja, potem pa spet pogled usmerimo pod noge, ker je ponekod pot spolzka. Dež preteklih dni je dobro namočil zemljo, umil pa nam je tudi drevje in grmovje, da je pokrajina tudi brez sonca polna intenzivnih barv in jasnih obrisov. Šmarje, Gažon - malo po ulicah, pa po cestah in poljskih poteh. Ne žarijo samo grmi ruja, izpod listov kukajo oranžni kakiji, vinogradi ponujajo prave palete jesenskih barv, zelene olive se družijo s temnejšimi. Domačini jih pridno obirajo in pobirajo, mogoče bi jim tudi naše roke prišle prav. V objemu oljk in ruja si privoščimo malico, potem pa nadaljujemo pot proti Šaredu. Pod vasjo zagledamo dolinico, ki naj bi jo zasuli z materialom od vrtanja predora za novo cesto pod Markovcem. Tudi ta je slikovito pisana. Od Belvederja do Belega križa imamo še posebno lepe razglede na morje proti Izoli in vse do Trsta. Samo še do Strunjana se je treba spustiti in štiri ure in pol dolga pot je za nami.

Gostitelji iz Term Strunjan, ki tudi spada h Krki, se res izkažejo: žig, čaj, voda in okusna enolončnica s klobaso in zajetnim kosom posebnega kruha, v katerem so zapečeni koščki oliv. V šotoru in pred njim pa se odvija praznik kakija z razstavami, prodajami vsega, kar je v zvezi s kakijem, glasba, druženje... Z gojzerji na plaži? Malo čudno zgleda, ampak tudi tako je lepo posedeti ob kavi in klepetu, posebno še, ker nas s svojo prisotnostjo počasti tudi sonce. Od Strunjana se poslovimo s prešerno melodijo frajtonarice in plesom. In z načrti za hojo po drugih Krkinih poteh. Mogoče že naslednjo soboto na Lisco. Ali pa kdaj na Trdinov vrh: http://www.mefeedia.com/watch/24958519 .

Več posnetkov s poti:
http://cid-f95986bf980eac8c.skydrive.live.com/browse.aspx/Po%20E6%20od%20Pomjana%20do%20Strunjana%20-%207.%2011.%202009

Video posnetki:
http://www.youtube.com/watch?v=25vF3gfzjNQ
http://www.youtube.com/watch?v=dpSEo-PKGws
http://www.youtube.com/watch?v=ZKiMUmXe4mE
http://www.youtube.com/watch?v=idJx4T0_UtM

4. 11. 09

Veliki Cirnik in Elkin rojstni dan - 2. 11. 2009



Slabša vremenska napoved ponedeljkove planinske skupine ne preplaši preveč: gremo pač kam bliže in uporabimo pelerine ter dežnike. Tokrat je naše izhodišče Čatež ob Savi. Ker parkiramo pred gostiščem ob avtocesti, se moramo kar potruditi, da pridemo iz "omreženega" področja. Potem pa v hrib do cerkve Svetega Vida. Razgled ni kaj prida, ker nam ga zastira megla, barve dreves in trte pa žarijo kot ogenj. Pred vasjo Žejno nekateri krenemo malo po svoje, po belih pikah in ne običajnih markacijah, pa kmalu spet najdemo pravo pot skozi Sobenjo vas in na Veliki Cirnik. Pri kočici se nam prileže malica, potem nas pa le zanima, kam vodijo te bele pike. Po prijetnih gozdnih poteh direktno do vasi Žejno, kjer se priključi običajno markirani planinski poti. Pri vabljivih klopcah v tem naselju jaz najdem tudi udobno gugalnico, ki jo takoj uporabim. Ne boste verjeli, zdržala je. Po več kot štirih urah se vrnemo na Čatež in, ker se držimo markacij, napravimo velik "obvoz" skozi naselje, da lahko spet pridemo do vozil. O dežju ne duha, ne sluha, občasno se celo pokaže sonce.

Po teh čudovitih jesenskih poteh nas je vodila Elka, ki nas zapelje še naprej - v svoj rodni kraj Brege, kjer nam pri sestri pripravijo slastno pogostitev. Tu pa se nebu zdi, da nas je dovolj čakalo, in začne z mokrim blagoslovom. Kljub temu z dežniki vsaj malo raziščemo Elkine mladostne terene in najdemo celo drevesa z eksotičnimi sadeži v obliki zelenih krogel.

Ampak dneva še ni konec: na račun rojstnega dneva nas Elka počasti še s kmečko pojedino v restavraciji v Leskovcu. Želimo ji še veliko lepih poti in skupnih prijetnih trenutkov!


Srednja slika: Vinko Šeško