Krško polje in Šentvid - 29. 4. 2024

Lepo sončno jutro je, ko se Ponedeljkova skupina Planinskega društva Sevnica zbira na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Najprej na kavico, potem pa z dvema avtomobiloma (osem nas je) skozi Krško, Brege, Vihre. 

V bližini Letališča Cerklje naš pogled pritegnejo velike njive inkarnatke (Trifolium incarnatum), človek bi rekel rdeče detelje, pa ni čisto tako. V bližnjih Skopicah ji konkurenco delajo maki. 

Za obrobo, pa tudi po gozdovih, je v polnem cvetju še ena rastlina, ki je baje ne poimenujemo prav: to je navadna robinija ali neprava akacija (Robinia pseudacacia). 

Foto: Ljubo Motore.

Peljemo se potem naprej do Čateža ob Savi (približno 300 prebivalcev) in parkiramo v senci blizu Župnijske cerkve svetega Jurija. Kraj je imel cerkev že v 12. stoletju: najprej leseno, potem zidano, vendar na poplavnem področju in župnik je moral med mašo pogosto stati na pručki, da si ni zmočil  nog. V 19. stoletju so zgradili novo cerkev više, stran od vode. 

Zakoračimo po označeni poti, ki pa le ni tako dobro označena: oznake manjkajo predvsem na odcepih poti. 

Res pa je, da so poleg planinskih znakov tudi table ČATEŽEVE ENERGIJSKE PEŠPOTI (Čatež naj bi bil škrat - pol človek, pol kozel), 

na novo so še postaje lesenega križevega pota, ljudje so shodili še svoje poti in bližnjice ... 14 postaj križevega pota od Župnijske cerkve svetega Jurija do Cerkve svetega Vida na vrhu Šentvida so odprli na cvetno nedeljo - prvo nedeljo v aprilu leta 2023. Postaje je izdelal po rodu Čatežan Vlado Cencel, ki lesene skulpture ustvarja z motorno žago. 

Foto: Ljubo Motore.

Foto: Vinko Šeško.

Gremo mimo druge postaje, potem pa strmo v hrib po travniku ob gozdu. Naprej se odločimo za bolj senčno pot po gozdu in dvakrat ravnamo v stilu: "po srcu mladi imamo bližnjice radi". K sreči niso dolge, so pa strme. 

V okrog 45 minutah smo pri Cerkvi svetega Vida, 

ob vratih najdemo opisano zgodovino kraja in stavbe. 

Foto: Ljubo Motore.

Na novo pa je tu razgledna ploščad, ki so jo odprli 18. aprila 2024. 

Z nje se odpira razgled od Kamniško-Savinjskih Alp do Medvednice; Brežice, Brežiško morje, elektrarna, Čatež, brzice na Savi - vse to pa vidimo kot iz letala.

Slavica nam na klop pripravi izvrstno malico: kruh in dve vrsti suhih salam, žgano pijačo in dobro vinsko kapljico. Sveže jagode in sladkarije drugih udeležencev še dopolnijo izbiro. 

Posnetek z aparatom Vinka Šeška.

Seveda je obvezen skupinski posnetek, 

potem pa v dolino in domov v Sevnico.

KRASNO DOPOLDNE!

Več posnetkov

Video:

Luka Koper - 25. 4. 2024

Na lepše z Jelko in Gregorjem se nas v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica odpravi 28. Stopimo na vlak ob 7.33, ki pripelje s 7-minutno zamudo, kljub temu pa nekaj minut počakamo na vlak iz Hodoša v Koper. Oba vlaka sta zelo polna: v Ljubljani so spet protesti, v različne kraje pa se pelje kar nekaj večjih in manjših skupin. Od Ljubljane naprej ni več toliko gneče in z zanimanjem si ogledujemo pokrajino, ki brzi mimo nas: s snegom pobeljene hribe, ovinek železnice pri Borovnici, 

Foto: Marta Brežan.

slikovito dolino s Hrastovljami ... V Koper se pripeljemo z 2-minutno zamudo.

Peš pohitimo 

proti Luki Koper, kjer nam je prijatelj Gregor organiziral ogled - 

Foto: Marta Brežan.

v tem podjetju delata njegov sin Gregor in snaha, ki nas tudi vodita. 

Že na vhodu nas presenetijo: za zaposlene je danes dan za sadje in tudi mi smo ga deležni. Z avtobusom se zapeljemo po naši edini mednarodni luki, ogledamo si različne terminale, najprej terminal generalnih tovorov. Na tem skrajno južnem delu pristanišča, ki se dotika mesta, pristajajo tudi potniške ladje, križarke ... V bližini je značilna kontejnerska ladja, specialno namenjena prevozu kontejnerjev (tudi šest tisoč, pregledajo le dva do tri procente) z najrazličnejšo vsebino. Poleg je ladja za specialni generalni tovor: raztovarjajo lokomotive Soko, ki so jih za Srbijo izdelali na Kitajskem. Luka obsega 410 hektarjev, slaba polovica je morski del, drugo je kopno (nasuto močvirje) za pretovor in  skladiščenje različnega tovora. Leži pa v dveh občinah: Koper in Ankaran. So veliki podporniki lokalnega prebivalstva: občina Koper dobi približno pet milijonov evrov letno za svoje potrebe. Na manipulativni obali izkrcavajo in vkrcavajo blago iz in na ladje, ob našem obisku ni privezane nobene ladje. Imajo velike hladilnice z zorilnicami in posebnimi pogoji. Na področju luke ni fizičnih preprek, ko enkrat vstopiš, je prost prehod. Glede varnosti je to velik zalogaj, saj dnevno tu kroži okoli štiri tisoč ljudi, dva tisoč kamionov, od tisoč do tisoč petsto osebnih vozil. Ni čudno, da imajo dnevno od tri do pet prometnih nesreč. Postaja pomorske policije je pomembna za pristaniško varnost. Blizu je tudi vojska, imajo svojo gasilsko enoto. 

Sicer v luki ni dovoljeno fotografirati, razen na dveh mestih, kjer se ustavimo. Veliko uvažajo in izvažajo avtomobile: včasih jih je v luki kar 60 do 70 tisoč (glavna izvozna luka za Mercedes Benz, uvoz Tesel), vsak od njih mora biti odklenjen, da ga je mogoče transportirati. Od leta 2006 ni bilo nobene kraje avtomobila, pogoste pa so kraje rezervnih ključev. Velik je terminal lesa (uvoz in izvoz), ki ga vodi avstrijsko podjetje. V pristanišču je okoli 42 kilometrov železniških tirov, imajo lastne lokomotive in osebje. Luka Koper upravlja s celotnim območjem sama, zato se lahko tudi zelo uspešno prilagaja razmeram na trgu. Še vedno je slovenska, kljub velikim apetitom tujcev. Zaposleni (okrog 1900) so v podjetju zadovoljni, plače so dobre, dobijo tudi drobtinice od dobička. Zelena bariera je zaščitna pregrada za razsuti tovor (premog, železova ruda ...), sicer veter zna prinesti prah v mesto. Tovor poškropijo tudi z mokro celulozo (lastni patent), da se ne praši in ne segreva, sicer bi lahko prišlo do vžiga. Zelo skrbijo tudi za okolje, zato ni velikih količin nafte. Ustavimo se še na najbolj severnem delu. Vidimo silose nekdanjih državnih rezerv žita, rezervoarje za letalsko gorivo, hangerje za umetna gnojila. 

V manjših skupinah se odpravimo v mesto: nas pot vodi na Titov trg, 

kjer nas najprej glasovi orgel privabijo v Stolnico Marijinega vnebovzetja, tudi dva prijetna moška glasova sta zraven. 

Potem se ozremo na Pretorsko palačo, Armerijo in Foresterijo, se spomnimo na Ložo, potem pa mimo Taverne odkorakamo na tržnico. Lignji so še vedno slastni, kava pa potem tudi prija.

Nič ne pomaga: treba je spet na vlak in domov. Odpeljemo točno ob 15.20 in do Ljubljane se vozimo udobno, ker vlak ni poln. Potem pa navalijo "protestniki", ki se zelo jezijo, ker jih mora veliko stati. V Zidanem Mostu prestopimo in pred pol osmo smo v Sevnici.

Več posnetkov

Video:

Dan Zemlje - 22. 4. 2024

Zbiranje ob osmih zjutraj na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica), kot je to običajno za Ponedeljkovo skupino Planinskega društva Lisca Sevnica. Mrzlo jutro je, zato nam najprej zadiši kavica. 

Pet se nas z dvema avtomobiloma pelje na Železniško postajo Tržišče, kjer se nam pridružita še dva. Zdaj pa naprej do Koludrja pri Šentjanžu, kjer je eden od začetkov Rudarske tematske poti TK PAV. 

Za nekaj minut zamudimo organiziran odhod, pa nič zato, saj Vinko dobro pozna pot.

Najprej hodimo med hišami, občudujemo lepo urejene vrtove, potem med travniki in že smo v gozdu. 

Po njem nas vodijo smerokazi, na določenih točka so postavljene zanimive informativne table. Pot je prijetna, nekaj rahlih vzponov in spustov je na njej, tu in tam je blatna. Ves čas pa nas spremlja ptičji spev. 

Pri duglaziji dohitimo skupino in prisluhnemo Cveti Jazbec, ki predstavlja kraj Krmelj, pomen nekdanjega premogovnika in razvoj v zvezi z njim. Opisuje tudi življenje po zaključku kopanja premoga (Metalna, Lisca), pa tudi napredek Krmelja na področju kulture in športa. 

Pot nadaljujemo po lesenih poteh, ker prihajamo na področje močvirja. 

Foto: Vinko Šeško.

Ob mlaki izvemo, kakšen je bil dnevni kop premoga (Tagbau - TK PAV), na katerem je delalo tudi veliko žensk. Prostor je zdaj namenjen uživanju v naravi, 

pri čemer pomaga tudi Knapčeva bukvarna. Marija Imperl nam prebere nekaj utrinkov iz knjig, ki so spravljene v njej. 

Mimo cvetočega čemaža se povzpnemo na široko pot, po kateri so včasih spravljali premog. Desno se strmi breg spušča do rečice Hinje in informativna tabla nas poduči o vodi. 

Naš zadnji postanek je namenjen vzpenjači za spuščanje premoga. Res praktična tehnična rešitev! Od tu bi se lahko spustili v Krmelj, 

mi se pa vračamo k svojima jeklenima konjičkoma. 

Foto: Vinko Šeško.

Vmes pa se še malo odpočijemo in posladkamo pri mlaki.

V Gostišču Barbara se okrepčamo z malico, dovolj izdatna je, da si povrnemo energijo. 

Foto: Vinko Šeško.

Zbrana družba mi s krasno orhidejo in pesmijo vošči ob obletnici rojstnega dneva. Tudi planinski prijatelji in prijateljice so zaslužni za to, da je moje življenje bogato. ISKRENA HVALA!

Več posnetkov

Potek poti

Video: