24. 2. 09

Ribnica in tam okoli - 24. 2. 2009



Kot običajno nam prizadevna Joža v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje za zadnji torek v mesecu pripravi dogajanja in užitkov polno ekskurzijo. Danes je zaradi pustnega torka še posebno vesela in pisana. Že ob odhodu nas presenetita dva klovna, bolje rečeno klovnesi, ki v svoji opravi in maski vztrajata cel dan.
Sicer pa je naš cilj Ribnica z okolico in lokalna vodička se res izkaže. Na našo željo govori v svojem narečju, po potrebi pa kaj prevede v "uradno" slovenščino. Ker smo vsi prisotni za jezike precej odprte glave, prevodi v glavnem niso potrebni. Najprej se posvetimo muzejskim zbirkam v ribniškem gradu, kjer spoznamo zgodovino tega kraja, razstavo suhorobarstva in lončarstva in najbolj grozljivi del o krvavem boju zoper čarovniško zalego. Na dvorišču pa nas čakajo pustne šeme iz vrtca, ki so tako prijazne, da nam pustijo še dovolj toplega čaja, s katerim nas potem "časti" sam ribniški župan. Prijetno smo presenečeni nad ponudbo v muzejski trgovini in izvirnostjo ter ličnostjo spominkov.
Vodička nas potem zapelje v svojo rodno Dolenjo vas, kjer pri lončarju izvemo nekaj skrivnosti njegove obrti, počasi pa se z nakupi polnijo tudi naše torbe in police v avtobusu.
Naš naslednji obisk velja vasi Hrovača in Škrabčevi domačiji - rojstni hiši jezikoslovca patra Stanislava Škrabca. Njegovi potomci so jo delno uredili kot muzej, v katerem pa še vedno sprejemajo poslovne partnerje v starinsko opremljeni sobi, za staro mizo pod Bogkovim kotom. Predstavitve so v domiselno prirejenem skednju, nekdanji svinjaki pa služijo kot savna. Zanimivo, kaj?
Zaslužimo si kosilo: ob vhodu nas sprejme malce vinsko utrujeni gost, jedi pa so prav okusne in tudi krofi ne manjkajo.



Zdaj pa hitro po odpustke do romarske cerkve Marijinega vnebovzetja pri Novi Štifti! Pater sicer ni najbolj navdušen nad obema klovnoma, pa jima vendar dovoli ostati v cerkvi in nam na kratko razloži njeno zgodovino. Nedaleč od cerkve je lepo urejena Maticova Etnohiša z etnografsko zbirko in njen lastnik nam jo predstavi z vsem žarom in žajbljevim žganjem z medom.



Zadnji obisk je nekakšna pika na i: posodar v vasi Sajevec nam slikovito razloži postopke pri svojem delu in pokaže, kako napravi mali škaf. Zabavnosti mu res ne manjka in nasmejimo se mu do solz. In vsak spet nekaj kupi...
Pozabimo na to, da smo skoraj ves čas na nogah, da je presneto mrzlo, da s povratkom domov zamujamo. Kaj bi to! Videli in slišali smo veliko novega in zanimivega in že načrtujemo, kako se bomo povzpeli do cerkve svete Ane, se podali na Travno goro...

23. 2. 09

Hum - 23. 2. 2009



Ko se človek pelje skozi Laško, se mu pogled ustavi na gradu Tabor, nad njim pa se dviga strmina do zašiljenega vrha. To je Hum in danes ga bomo osvojili v napol zimskih razmerah. Kmalu za zdraviliščem v smeri proti Celju zavijemo desno preko mosta in na stranski cesti parkiramo kombi. Napotimo se proti strmini in pot se vije sem in tja, pa tudi strmo navzgor. Kar globoko dihamo in zrak je gotovo zdrav, saj hodimo med mnogo borovci. Od časa do časa pa nas v nosnicah poščegeta vonj slada iz pivovarne. Previdnost ni odveč: steza je ozka, pod rahlo snežno prevleko pa se ponekod skriva tudi led. Najprej pridemo do križa, potem pa še na vrh - 585 metrov visoko. Višina res ni velika, so pa razmere na poti pogosto kar visokogorske. Ne manjkajo niti klini in jeklenice. Pogled z vrha bi bil čudovit, če ne bi bilo meglic, nas pa greje prijetno sonce. Proti vzhodu se Hum potegne v dolg greben, po katerem le počasi in pazljivo napredujemo, ker bi bil vsak zdrs lahko usoden. Malo gor, malo dol, enkrat smo na južni - pomladni strani, pa spet na severni - čisto zimski. Potem pa spust in skoraj ne znamo hoditi po ravni površini. Bogatejši pa smo za tudi za izkušnjo, da ne gre podcenjevati nižjih hribov, tudi ti so lahko velik izziv.
Drugo sliko je posnel Vinko Govekar.

18. 2. 09

Od Črnega Kala do Podpeči - 18. 2. 2009



Nič nas ne zmoti novozapadli sneg, tudi napovedani veter ne, naša smer: Kraški rob. Na Dolenjskem je snega več kot v Sevnici, blešči se po poljih, drevju in grmovju. Skupaj z ledom je verjetno kriv za še večje zastoje na avtocesti proti Ljubljani, kot je to običajno. Izognemo se jim z vožnjo po stari cesti. Od Postojne naprej pa je snega vse manj in v Črnem Kalu se nam odpre čudovit razgled na morje. Domačin nam najprej pokaže Benkovo hišo iz 15. stoletja, potem pa še slikovit cerkveni stolp, ki je prosto stoječ in privezan na cerkveno zgradbo. Nato pa krenemo pod stenami, ki so priljubljene med plezalci, se ozremo proti ostankom gradu nad vasjo in se spustimo v podzemno jamo s kapniki. Pot strmo navzgor nas popelje preko železniške proge na rob sten. Naprej hodimo skoraj po ravnem, le do cerkve Marije Snežne iz 17. stoletja pri vasi Črnotiče se še povzpnemo. Nobenih posebnih naporov ni potem na poti proti obrambnemu stolpu iz enajstega stoletja nad Podpečjo. Tu pa se moramo povzpeti po stopnicah na njegov vrh 17 metrov visoko, da od blizu preverimo meter in pol debele zidove. Spust do vasi je pa res strm, kljub vsekanim stopnicam. Malica iz nahrbtnikov pri cerkvi nam ni dovolj, vodnik nam organizira še toplo zakusko, ki nas prijetno greje na poti domov.

16. 2. 09

Maribor in Pohorje - 16. 2. 2009



Proti koncu zime se s prijateljico Tilčko navadno odpraviva v Maribor in na Pohorje. In danes sva sklenili, da je skrajni čas. Ne, zgodaj pa že ne bova vstajali, sva rekli, in z vlakom prispeli v to zanimivo mesto ob Dravi šele okrog desetih. Potem pa obvezna kavica, pa iskanje avtobusa, ki je proti vzpenjači vendar vedno vozil izpred železniške postaje, zdaj ga pa ni. No, po novem je njegovo postajališče pred avtobusno postajo, ima pa še vedno številko šest in prijazne šoferje. Na spodnji postaji gondolske žičnice ni nobene vrste in začne naju že skrbeti, da ni kaj narobe. Brez panike, vse je v redu, ponedeljek je, smučarske karte baje presneto drage, zato ni gneče. Sicer pa midve nisva prišli zaradi smučanja. Natančno prekontrolirava vse nove in tudi starejše objekte, se lepo sprehodiva ob robu smučarske proge do Aparthotela, ki stoji na mestu nekdanjega Železničarskega doma, uživava, ko se sneg oglaša pod najinimi koraki. Za ves trud se v hotelu nagradiva z odličnim borovničevim zavitkom in posebnim toplim sadnim napitkom, potem pa nazaj v dolino. V mestu naju sploh ne zamikajo trgovine, raje se sprehodiva ob Dravi, kjer labodi skupaj z račkami priredijo pravi ples na vodi. Nobena baletka jim ni kos v njihovi eleganci gibanja!

15. 2. 09

Še naprej kultura...

Borisa Kobala poznamo po različnih odmevnih vlogah, pretekli teden pa se nam je v Sevnici predstavil s politično satiro Kdo vam je pa to delu? Lik vodovodnega inštalaterja je uporabil za razmišljanje o sedanjosti in bližnji preteklosti. Veliko politikov je vzel v precep, se ponorčeval iz prenekatere resnice našega vsakdana. Seveda je vzbujal smeh. Ko pa človek pride domov in malo bolj razmisli, je nasmeh vse bolj grenak.

Valentinovo nam je popestril koncert. "Prijatelji moji, gdje ste..." - prav imate, Tereza Kesovija nam je prepevala in pogosto tudi mi z njo. Neverjetno, kakšno energijo in glas ima ta dama, ki ni veš rosno mlada. Pela pa je tudi pesmi naše mladosti in priznam, nekajkrat se mi je naježila koža. Nostalgija? Ne vem, mogoče tudi malo. Nekatere melodije pa so tako za vse čase.
Ob obeh prireditvah pa mi prihaja na misel, kako težak je kruh igralcev, pevcev... Skoraj dve uri sta zabavala nas - kar razvajene gledalce. Če nimaš tega dela vsaj malo rad, verjetno ne vzdržiš.

Osredek pri Krmelju ali Šentjanžu? - 15. 2. 2009



Uradno je prvo, čeprav je naselje bliže Šentjanžu kot Krmelju. In, kako priti do tja? Če imaš za vodnika Lojza in Janeza, ki sta se tam blizu rodila, potem to ni težko. Z avtom iz Sevnice v Šentjanž na Dolenjskem, potem pa še malo proti zahodu, kjer na Prinštajnu vzamemo pot pod noge strmo v hrib. Vrstijo se vinogradi zaselkov Breško, Svrževo, naš pogled pa uhaja proti Mokronogu in celo do Snežnika. Na severu je naš cilj Osredek. Že se nam odpira Kal, mi pa kar naprej proti Kladju pri Krmelju. Vmes se pri družini Lojzovega brata okrepčamo s ta kratkim, čajem in pecivom. S Kladja se nam odpre čudovit razgled na Kum preko Svibnega, tam daleč pa se nam v belem dobrikajo Kamniške Alpe. Zdaj hodimo po meji z radeško občino in pošteno nas prepiha. Že smo pri cerkvici svetega Primoža in Felicijana na Osredku in od tu se samo še spuščamo. Pa ne prehitro, da ne izpustimo gostoljubne hiše, kjer nam Janez in Irena obilno postrežeta. Dobro razpoloženi smo spet pri avtomobilih in ugotavljamo, da je bilo to eno lepo nedeljsko dopoldne.

14. 2. 09

Grmada in Šmarna gora - 14. 2. 2009



Kaj je lepšega kot Valentinovo preživeti v prijetni družbi in na svežem zraku? Sobotni izlet Planinskega društva Lisca Sevnica nas je tokrat vodil v okolico Ljubljane. Iz Vikrč smo se z domačinom gozdarjem podali po učni poti na Grmado (676 m), potem pa še na Šmarno goro (669 m). Seznanil nas je z biološkimi združbami na tem področju in z nami poklepetal še o marsičem. Nekaj časa položna steza, potem pa kar strma, pa spet grebenska: skoraj ves čas pa lepo razgledna. Kar žal se nam je bilo spustiti na Sedlo, ker je sledil spet vzpon na Šmarno goro. Ta je pravi romarski kraj za Ljubljančane in z njimi smo tudi mi lovili tople sončne žarke, uživali razgled in se krepčali z gostilniškimi dobrotami. Še kratek ogled cerkve in že se spuščamo po severni strani v dolino. Okrog štiri ure hoda naj bo za danes dovolj, saj je vendar praznik!

9. 2. 09

Planina in Bistra - 9. 2. 2009

Danes je izhodišče Kuren nad Staro Vrhniko. Do tam pa seveda s kombijem in vmes še na kavico v hotelu Mantova na Vrhniki. Še vedno je nekaj pomrznjenega snega, ki zahrusta pod gojzerji, pod nami je megla, nad nami pa modro in sončno nebo. Dovolj široka pot se vzpne, pa spet zravna, spremljajo nas bukve in še kakšno drugo drevo, markacije pa nam lepo kažejo pot proti cilju. Brez velikega truda pridemo do koče na Planini nad Vrhniko, ki je 733 metrov visoko. Zraven vabi razgledni stolp, ki so ga postavili lani spomladi, z njegovega vrha pa je čudovit razgled na Julijce, Kamniške, Krim... Doline se pa skrivajo v megli. Ko boste naslednjič brzeli po avtocesti mimo Vrhnike proti jugu, se ozrite na desno in na vrhu gozdnatega hriba boste z malo sreče videli ta stolp.



Ker smo hodili samo dobri dve uri, smo obiskali še Bistro, kjer je doma Tehniški muzej Slovenije. (http://d111.fnm.uni-mb.si/tms/index.php?lang=slv) Čez zimo je odprt samo za najavljene skupine, od marca naprej pa po urniku. Mi smo se le sprehodili okrog stavb in ribnika, se čudili bogatim izvirom vode, občudovali žago, mlin in elektrarno ter si obljubili, da sem še pridemo in se posvetimo bogatim zbirkam.

Kultura - takšna ali drugačna

Štejem se med ljudi, ki jim za kulturo ni treba posebnega dne, rada pa izkoristim ponudbo kulturnih dobrin, ki je bila v teh dneh res pestra. Društvo Univerza za tretje življenjsko obdobje nam je pripravilo predavanje Jonatana Winklerja o Primožu Trubarju in njegovem času, člani društva Trg pa so na zanimiv način predstavili velike može naše zgodovine: poleg Trubarja še Prešerna, Cankarja in Slomška. Dva dni kasneje smo lahko prisostvovali osrednji sevniški proslavi: mozaiku recitacij Prešernovih pesmi, petja Alenke Gotar in upodobitve Butalcev na način učencev in učenk Osnovne šole Sava Kladnika Sevnica. Upokojencem in članom Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje so v petek zaigrali amaterski igralci s Studenca in lahko smo se do solz nasmejali.
Sobota ali nedelja bi bili lahko finale dogajanja. Priznam pa, da me je v soboto zvečer ob ogledu prenosa Prešernove proslave iz Cankarjevega doma vse minilo. Racanje po vodi in pačenje v stilu slabega nemega filma, packanje s hrano (marsikdo pred televizijskim ekranom si tort in šampanjca ne more privoščiti), glumaška napoved nagrajencev... Če bi bila v dvorani, bi verjetno iz protesta odšla. Pomeni kultura zame čisto nekaj drugega kot za snovalca in režiserja te proslave? Sicer pa: saj imamo izbiro!

2. 2. 09

Lisca - 2. 2. 2009



Že nekaj dni smo iz Sevnice zrli proti Lisci in si želeli njenih belin. Danes smo po njenih južnih pobočjih uživali v pravi zimi. Kljub le delno zasneženi gazi imamo dovolj dela s premikanjem nog po svežem snegu, drevje in grmovje okrog nas pa je prav zasuto z belino. Ivje, snežinke, pa spet ivje - vse to z vejami oblikuje neverjetne in raznolike podobe. Proti vrhu se začnejo po zraku loviti nove snežinke. Ni pretirano mrzlo, pot nas tudi ogreje, kljub temu je dobrodošlo zavetje Jurkove koče in topel čaj. Gospodar Vinko že ve, kaj nam prija, njegova Anica pa tudi. Tudi navzdol hodimo v belem. Manjka samo sonce, ampak brez njega je vse še bolj skrivnostno, mehko, tiho...