19. 06. 19

Ekskurzija s Komunalo Sevnica - 18. 6. 2019

V Posavskem obzorniku lahko preberemo: Partnerji v projektu Olje nekoliko drugače – Komunala d.o.o. Sevnica, Komunala Brežice d.o.o, Kostak d.d., Javno podjetje Komunala Radeče d.o.o., Občina Sevnica in Društvo U3 Sevnica – želijo z različnimi aktivnostmi in obveščanjem vključiti širšo javnost v odgovorno ravnanje z odpadnim jedilnim oljem iz gospodinjstev.
Ena takih aktivnosti je potekala v torek, 18. 6. 2019, ko smo člani in članice Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica 


skoraj napolnili 55-sedežni avtobus in se odpeljali spoznavat problematiko ravnanja z odpadki. 


Najprej smo se ustavili na Logu v Centralni čistilni napravi Sevnica. V letu 2009 zgrajenem objektu čistijo odpadne vode naselij Sevnica, Boštanj, Dolenji Boštanj, Radna in Log. 


Natančno so nam razložili mehanski del čiščenja in biološko stopnjo v dveh kolobarjih. Lahko smo se prepričali, da v Savo res odteka čista voda, ki pa še vedno ni pitna. Odpadno blato posušijo in pošljejo v velikem kontejnerju na nadaljnjo obdelavo. Zaradi zračnih filtrov nimajo pritožb zaradi smradu.


Center za ravnanje z odpadki v Spodnjem Starem Gradu se nam je pokazal kot resni opomin, da se bomo kaj hitro zadušili v odpadkih, če ne bomo z njimi bolj odgovorno ravnali. Družba Kostak ga je skupaj z Občino Krško zgradila leta 2003 kot skladišče za ločeno zbrane odpadke, leta 2012 je sledila avtomatizirana sortirna linija za obdelavo mešanih komunalnih odpadkov, leta 2015 so zgradili pokrito kompostarno, ki omogoča obdelavo bioloških odpadkov, zadnja pridobitev pa je proizvodna linija za alternativna goriva, ki deluje od leta 2016. Razdelili smo se v dve skupini in naša je najprej poslušala predstavitev v predavalnici, 


potem pa smo si nadeli čelade in jopiče v svetlih barvah ter se podali na teren. 



Najprej smo se zgrozili nad količino odpadkov, občudovali avtomatizirano linijo za sortiranje, pri tem pa mislili tudi na ljudi, ki delajo v zelo težkih razmerah zaradi smradu, ropota, majhnih delčkov nesnage, ki so lahko tudi kužni .... Ni čudno, da jih preventivno cepijo  za vse mogoče. Tudi ljudje v bližnjem naselju so verjetno večkrat deležni slabega zraka. 


Čudili smo se obliki trdnih alternativnih goriv in njihovi kalorični vrednosti, saj jih dobavljajo poleg slovenskih cementarn tudi mnogim v tujini. Sicer pa se lahko pohvalijo, da letno obdelajo do 45.000 ton mešanih in kosovnih komunalnih odpadkov, do 16.000 ton mešane komunalne embalaže, do 10.000 ton bioloških odpadkov, do 22.500 ton odpadkov, ki se predelajo v trdna alternativna goriva in do 34.000 ton gradbenih odpadkov. V procesu obdelave pri njih nastane: do 10.000 ton uporabnih surovin, do 8.000 ton komposta in do 22.500 ton trdnih alternativnih goriv. Celotni sistem ravnanja z odpadki omogoča obdelavo 95 odstotkov odpadkov, kar pomeni, da se na odlagališče odloži zgolj 5 odstotkov odpadkov. Na lokaciji Vipap obratuje še dislocirana sortirna linija za mešani odpadni papir.


Pravo olajšanje po teh gorah odpadkov je pomenil sprehod v zelenje na Glogovem Brodu. Na področju med Artičami, Trebežem in Dečnim selom smo obiskali črpališče vode. Že v osemdesetih letih je bil tu vodnjak, zdaj pa z dvema vrtinama lahko zagotavljajo 130 litrov vode na sekundo in letno 3.910.000 kubičnih metrov pitne vode za 22.000 občanom za naslednjih 50 let. 


Črpajo iz globine 86 do 200 metrov - iz zemeljske gube, ki se je pred tisočletji začela pogrezati, okrog nje pa so se ustvarili peščeno prodnati in glineni nasipi, ki so obvarovali zaloge pitne vode pred zunanjimi vplivi vse do danes. Voda je tako kvalitetna, da jo običajno ni treba klorirati, pri tem pa je zelo važna tudi skrb za vodovodno omrežje.


Pravo bogastvo: tudi mi smo se s prijetno hladno vodo pošteno odžejali.



Ekskurzijo smo zaključili spet v domači občini - na Lisci z okusnim kosilom in ovrednotenjem vtisov. 


Foto: s fotoaparatom Marte Brežan.
Komunala Sevnica ni poskrbela samo za ta zanimiv program ekskurzije, opremila nas je tudi s posodami za zbiranje odpadnega jedilnega olja v gospodinjstvih. 


V okviru projekta Olje nekoliko drugače bodo take posode dobili tudi osnovnošolci. Zaenkrat bo tako zbrano olje treba zapeljati na Zbirni center za odpadke Sevnica, za jesen pa obljubljajo večje zbirne posode tudi na terenu - 


v Brežicah jih ponekod že imajo. 
V SKUPNI SKRBI ZA OKOLJE IN ODGOVORNO RAVNANJE Z ODPADKI BOMO GOTOVO USPEŠNI!

Video:



Štagina in Hudo Brezje - 17. 6. 2019

Nekajkrat zaradi zlomljene roke nisem šla na pohod s Ponedeljkovo skupino Planinskega društva Lisca Sevnica, danes pa sta me premamila vabilo vodje skupine in pa vremenska napoved za ne preveč vroč dan. Zbiranje ob pol sedmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) in dolgo razmišljanje, kam naj se podamo. Predlagam, da se sprehodimo ob potoku Štagina, in osem se nas v dveh avtomobilih odpelje preko Save in po njenem desnem bregu skozi Log do mesta, 


kjer se odcepita cesti proti Artu in Lomnemu (Veliki Trn). V bistvu smo na meji med sevniško in krško občino, ki poteka ravno po potoku Štagina, pritoku Save. Asfaltirana cesta nas vodi mimo nekaj hiš in ribnika, pri nekdanjem mlinu pa se prelevi v makadamsko. 

Foto: Ljubo Motore.
Domačina nas tu običajno gostoljubno pogostita s pijačo, tudi danes je tako. 



Imata res prijetno urejeno domovanje z veliko rožami in še več živalmi.


Pot ob potoku je prijetna: samo zelenje, mir, pesem ptic. Le še ena hiša je malo v bregu nad nami, potem pa samo gozd. Za hip postojimo pod jamo, ki je delno zasuta, potem pa hodimo naprej do križišča. Na levo bi šli lahko do Velikega Trna, naravnost do Rovišča, desno kaže smerokaz da naselja Hudo Brezje. Izberemo zadnjo smer in po kratkem vzponu 


in razgledu proti Velikemu Trnu smo med hišami. Malo naprej po vonju ugotovimo, da smo na kmetiji Metelko, kjer gojijo kokoši.


Na levo pogledujemo proti Studencu, nas pa pot vodi naprej. Asfaltirana cesta proti Ponikvam in Artu nam ne diši preveč, zato se ob prvi priliki spustimo spet v gozd, prečkamo velik pašnik, 



potem pa se delno po strugi potoka z malo vode priključimo že znani poti ob potoku Štagina.
Tri ure hoje skoraj brez postankov in kava na Logu se res prileže.


Meni pa občutek, da se da hoditi na pohode tudi z roko v mavcu.





11. 06. 19

Malinska, Reka, Zagreb - 4. - 7. 6. 2019

Torek - lep, skoraj poletni dan, ko se s prijateljico Ljubico odpraviva v sončnem dopoldnevu proti morju. Trebnje, v Dobrnič po lepem senčnem gozdu, Žužemberk, Kočevje in kratek postanek za manjše nakupe. Hitro in brez problemov preko meje v Petrini - Brod na Kupi. Ne najbolj kvalitetna, ampak zanimiva cesta v Delnice, potem pa malo po avtocesti. Ploha nama opere avto, na cesti proti Krku pa ne pade niti kaplja več.


Torek popoldne, sreda, četrtek, petek dopoldne v Malinski - eno samo uživanje! 




Sprehodi ob morju v spremstvu šumljanja valov, vonja borovcev, rumene brnistre in že skoraj premočnih vonjav tobire ali lepljivke (Pittosporum tobira). 



Ob hišah negovani vrtovi z obilico raznolikega cvetja, grmi rožmarina - največ je plazečega, pravo razkošje ... Tudi okna in balkoni se bahajo z rožami, 




park ob pristanišču je vzorno urejen. V morju tu in tam kakšna glava, na plaži se jih nekaj več nastavlja soncu. Moja prijateljica pa neustrašno plava dopoldne in popoldne 15 do 20 minut ter ogreva vodo, katere temperatura počasi leze proti 20 stopinjam. Zrak ima štiri do pet stopinj več: ravno prav za sprehode, lenarjenje s knjigo na soncu ali v senci, ampak voda - brrrr.


Da ne bi preveč dragocenega časa uporabili za kuhanje, nam kuhajo v bližnji samopostrežni trgovini z res bogato izbiro jedi. Za aktivni počitek pa prav pridejo karte in običajno dolge partije bridge remija.
Prijateljica ostaja na morju, jaz pa se vračam domov z javnimi prevoznimi sredstvi. 


Na avtobusu za Reko me prijetno presenetijo s 25 procenti popusta za tiste nad 60 let. 





Lep razgled je z vozila  na mestece Omišalj in mosta na Krk, na Bakar pa bi bil še lepši, če ne bi bilo okrog toliko vskladiščene nafte. Malo manj kot uro traja vožnja, ker pa smo imeli v odhodu zamudo zaradi del na cesti, na Reki pa je gneča po ulicah, imam samo dobre pol ure časa do odhoda vlaka. 


Avtobusna postaja je pred slikovito kapucinsko cerkvijo Lurške Marije iz leta 1929, sicer pa tisti kratki predel (okoli 700 metrov) proti železniški postaji ni preveč ugleden: stara skladišča, ki propadajo, tudi sama postaja ni dosti boljša. Za vsak slučaj vprašam žensko srednjih let v črnini in s kovčkom, če grem v pravo smer, kar mi potrdi, saj gre tudi ona na isti vlak. Pri blagajni me spet presenetijo s posebno vozovnico za 65 kun in skoraj 50 procentnim popustom do Zagreba, naprej pa 25 procentov s kartico za upokojence. Vlak iz Zagreba, ki se tja vrača, ima zamudo, odpeljal naj bi dve minuti do dveh popoldne. Kasneje izvemo, da se je na odprti progi, ki je sicer elektrificirana, je pa enotirna, pokvaril tovorni vlak. Med Reko in Zagrebom peljeta po dva vlaka dnevno v vsako smer, vozi pa še nekaj vlakov na posameznih odsekih te proge.


Končno se lahko "vkrcamo" v vagone z udobnimi sedeži in skoraj preveč ohlajenim zrakom. Samo približno polovica sedežev je zasedenih in vsak ima res veliko prostora zase in prtljago. Veliko je mladine, verjetno dijaki in študenti. 


Polagoma se izvijemo iz "mesta, ki teče" (Volim grad, koji teče - tako imajo nekateri napisano na avtomobilih, ker reke v bistvu res tečejo) in se dvignemo nad mesto. Proga vijuga, da lahko obvlada višinsko razliko, na trasi je tudi precej nasipov, njena skupna dolžina pa je okrog 229 kilometrov. Del med Zagrebom in Karlovcem so odprli leta 1865, naprej do Reke pa je 23 tisoč delavcev progo gradilo tri leta in pol z veliko hitrostjo 112 metrov tira dnevno. Odprli so jo leta 1873 brez kakšnih slovesnosti, posebno pa je bila pomembna za povezavo Madžarske z morjem. Danes je še vedno v uporabi, vendar zastarela in razmišljajo o novi trasi.
Kmalu ugotovim, zakaj uradno vožnja na tej relaciji traja štiri ure in pol: vozimo počasi, pogosto stojimo na odprti progi, sicer pa za vsakim grmom. Postaj in postajic je neverjetno veliko, nekatere stojijo sredi gozda, hiše so verjetno raztresene kje daleč naokoli. Poslopja v glavnem propadajo, imajo pa nove table z napisi in prometnike v lepih uniformah. Okrog pa zeleno, zeleno, zeleno: gozdovi, redki pašniki, tu in tam trop ovac. "Zeleno srce Hrvatske" - Gorski kotar: kot nalašč za pohodništvo, kolesarjenje, uživanje v neokrnjeni naravi. Ustavimo se na postajah z nenavadnimi imeni kot so Lič; Vrata, Fužine in Lokve (jezera in podzemne jame) pa zvenijo že bolj domače in znane z avtoceste. V Delnicah smo blizu Slovenije, potem pa proti Skradu, ki je znano planinsko in klimatsko letovišče z mnogimi naravnimi lepotami. Brod Moravice se poleg gozdov lahko pohvali tudi s kanjonom Kolpe, Vrbovsko pa s samostanom in starimi cerkvami ter rojstno hišo Ivana Gorana Kovačića. Vabita reki Kolpa in Dobra ter slikoviti kanjon, še z vlaka je mogoče videti nekaj teh lepot. Nad Ogulinom lepo vidimo skoraj štiri kilometre dolgi greben Kleka, ki naj bi bil s svojimi 1182 metri nadmorske višine zbirališče čarovnic. Oštarije: tu se odcepi proga proti Splitu in kljub naši enourni zamudi vlak za to smer čaka in dve potnici celo prestopita. Še dve postaji z nenavadnima imenoma: Tounj in Generalski Stol. V času Vojne krajine konec 16. stoletja je general Vuk II. Krsto Frankopan izbral mesto Lipovac za svojo sodno mizo in kraj so preimenovali. Zdaj pa v ravnino - bolj naseljeno, manj svojsko: Duga Resa, Karlovac. Tu se vlak napolni: ljudje gredo petkov večer preživet v Zagreb ali pa se tja vračajo domov. V Jastrebarskem se spomnim na zbor pionirjev v tem mestu pred davnimi leti. Tu je tudi veliko naših fantov služilo vojsko, zadnje čase pa nas povezuje obrat tovarne Krka. 


Na glavno postajo v Zagrebu pripeljemo minuto čez sedem s 63 minutno zamudo. Moja zgodnejša zveza proti domu je že odpeljala, do naslednje imam več kot dve uri časa. V trgovinicah pod postajo obnovim zaloge hrane, potem pa se napotim v park na Trgu kralja Tomislava. 


Lep in topel večer je, klopce so polne, ljudje poležavajo po tratah, jaz pa sedem kar na topel marmor v podnožju spomenika in si privoščim večerjo iz nahrbtnika. Napišem še nekaj sporočil in za šalo prižgem WiFi. Začudena ugotovim, da je ta zastonj in brez gesla. Tako v miru pregledam elektronsko pošto za tri dni nazaj, Facebooka pa ta povezava ne odpre. Pametno! 


Četrt ure pred odhodom brzega vlaka se namestim v udobnem kupeju in v njem ostanem sama do Sevnice, kamor prispemo ob pol enajstih, brez zamude.

Pravo doživetje, tile štirje dnevi!

Video:





25. 05. 19

Topolovec in Vrh pri Boštanju - 22. 5. 2019

Ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica): 17 članov in članic študijskega krožka Spoznavanje vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica. 


S štirimi  avtomobili se zapeljemo do Gostilne Tinca v Boštanju, parkiramo, 



potem pa zakorakamo ob njivi z žitom, ki jo krasi rdeči mak. 


Kmalu smo ob potoku Grahovica in na nas začne na rahlo kapljati. 


Pri križu, ki je na tem mestu že gotovo sto let, se po novem začenjata dve pešpoti na Topolovec: že znana skozi Drago mimo kapelice in nova Sončna pot, za katero sta najbolj zaslužna Jani in Darinka Zagrajšek. 




Lični sončki na lesenih tablicah nas usmerijo v breg, pot se ves čas dviguje, včasih malo zavija. Lepo je počiščena, ob njej je veliko zanimivih dreves, tudi takih z lesnimi gobami, drugega rastlinja in zanimivih motivov. 







To je lahko razlog, da večkrat postanemo, zajamemo sapo in obrišemo čelo - zaradi potu in dežnih kapelj. 






Že kar visoko je v levo odcep do ostankov Zagrajškovega vinograda, zidanice in kapnice, mi pa se še kar dvigamo. Uradno je iz doline do cerkve 35 minut, mi pa smo na poti uživali nekaj dlje. 




Pri cerkvi nas pričaka Lado z borovničevcem in mnogimi zanimivimi podatki o teh krajih. 

Foto: Nevenka Vahtar.
Stojimo pri baročni cerkvi Marijinega vnebovzetja, ki jo je dal zgraditi boštanjski graščak Andrej Mordax leta 1734, v zahvalo za zdravje otroka.  Oltar je delo neznanega mojstra iz leta 1734, na njem naj bi bila oblečena Marija z Jezusom in pravimi lasmi, vendar jo izpostavijo verjetno le ob praznikih. Na glavnem in stranskih oltarjih je še več svetnikov in svetnic ter slik. Cerkev je leta 1935 v celoti dekorativno poslikal slikar Cerinšek, ki je posnemal renesančne motive. Na koru so orgle, v cerkvi pa tudi razpelo s križem in Marijo za procesije. Žegnanje: veliki šmaren (15. avgust), mali šmaren - sobota zvečer procesija z lučkami, nedelja praznična sveta maša,  Štefanovo, veliki ponedeljek (emavs). Obudimo tudi spomin na Slapšaka - Mišjaka in njegovo pametno kobilo, ki je znala sama pripeljati iz vinograda domov, če se je gospodar napil. Po njem se zdaj imenuje prireditev v Boštanju Mišjakov večer.


Pot nas potem vodi mimo kapelic, za katere lahko preberemo na spletni strani boštanjske župnije:

Sedem zidanih kapelic stoji druga za drugo ob poti z Vrha na Topolovec. Leta 1734 jih je ob gradnji Marijine cerkve na Topolovcu dal postaviti baron Janez Andrej Mordax. Slopaste kapelice imajo oblo zaključene niše, ki so do polovice plitkejše in v zgornjem delu globlje. Pri spodnji kapelici, ki ima še ohranjen prvotni omet, je nad nišo poudarjeno zatrepno čelo. Kapelice so pokrite z dvokapno opečnatimi strehami, ki so jih obnovili leta 1984. 
Število kapelic ne ustreza številu postaj križevega potu, niti desetkam rožnega venca. Katere so bile podobe v prvotnih kapelicah, ni znano. Domačin Rudi Stopar je izdelal zasnove sedmih vitražev s prizori Marijinega življenja: 
spodnja kapelica - Jezusovo rojstvo (darilo Slave Slapšak 1998)
druga kapelica - Beg Marije in Jožefa z Detetom v Egipt (darilo Leopolda in Pavle Oblak 1998)
tretja kapelica - Jezus uči v templju (darilo Žužkovih 1998)
četrta kapelica - Srečanje Jezusa z Materjo (darilo Andolškovih 1996)
peta kapelica - Marija in Apostol Janez pod Jezusovim križem (darilo Conradyevih 1996)
šesta kapelica - Žalostna Mati božja (darilo Dolinškovih 1995)
sedma kapelica - Polaganje Jezusa v grob (darilo Borisa Slapšaka 1995).

Malo niže nam Lado pove, kako so gradili vodovod za to lepo urejeno vas - Vrh pri Boštanju. 




Za krajši čas se ustavimo pri azaleji na križišču in čudovitih rododendronih ob hiški Ane in Ladota.


zidanici Stanke in Braneta nas najprej čaka presenečenje: slastna špargljeva juha, ki jo je pripravila Ivanka, za zraven pa spekla še koruzni in črni kruh. 



Z Branetovega žara zadiši še po mesnih dobrotah, ki jih kombiniramo z zelenjavo in pridno zalivamo s tremi vrstami vina in sokom. Na mizo pridejo priboljški, ki jih je prispeval vsak od nas, zadiši pa tudi po kavi. Sledijo darila za vse, ki smo pomagali pri letošnjem programu, in ideje za bodoče.


Po zahvalah gostiteljema in skupinskem fotografiranju se po cesti odpravimo proti Boštanju. 



Še lep pogled v dolino. 


Nehalo je deževati in mi smo preživeli en lep zaključek pohodniške sezone.

Video: