Tokrat se Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica zbira ob osmih v Zavetišču pod svetim Rokom, da krenemo še na zadnji pohod v tem letu. Po krajšem pogovoru se nas osem odloči za Zajčjo goro in stopamo preko Sevnične,
potem pa kar v breg med hišami, ki so zrasle na pobočju.
Foto: Ljubo Motore.
Teren je razmočen, zato hodimo raje po cesti in se oziramo v dolino,
kjer se Boštanj šele izvija iz megle.
Na križišču malo postojimo, si ogledamo navodila Komunale Sevnica glede odpadkov, občudujemo markacijo v lepem okolju, potem pa se začnemo spuščati: najprej po cesti, pa skozi gozd, še malo po cesti, dokler ne pridemo do odcepa gozdne poti proti Orešju.
Ta je sicer blatna, ampak nekako uspemo hoditi po še kar trdni podlagi. Čudimo se mogočnim poslopjem, ki so stisnjena nad cesto, nekaj jih na žalost propada.
Naprej pa je treba po asfaltni cesti: mimo nekdanje pekarne, ki je zdaj zapuščena, pa mostička preko Sevnične, ki ni prav varen - k sreči nam ga ni treba uporabiti.
Foto: Vinko Šeško.
Na začetku Sevnice nas k sebi povabita Darinka in Janko, da nazdravimo novim pohodom, potem pa smo kmalu spet v Zavetišču pod svetim Rokom. Tu nas Vinko počaka z aperitivom, čeprav smo enega že dobili na poti, prileže pa se nam tudi topel čaj. Miza se kar šibi od peciva, sadja in pijače, pridruži pa se nam še pet nekdanjih in sedanjih "ponedeljkovcev", ki danes niso hodili z nami.
Foto: Ljubo Motore.
V zgornjem prostoru skupaj obudimo spomine na letošnje pohode ob mojih posnetkih, ki sem jih oplemenitila še z Vinkovimi in Ljubotovimi. KJERKOLI SMO, NAM JE LEPO! Vinko Šeško doda še svoje bisere tega leta, da imajo oči res kaj delati.
Foto: Vinko Šeško.
Spet se preselimo v spodnji prostor, kjer najprej uživamo ob kavi in klepetu, potem pa se lotimo še obilne malice. Sledi običajni smešni srečolov, kjer vsak pokaže svojo domiselnost glede vsebine in aranžiranja. Ob komentarjih se nasmejimo do solz.
Še dogovor za srečanje ob kavi in prijetno druženje je končano.
Danes je zadnji pohod študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica v tem letu. Devet se nas zbere na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica),
Foto: Nevenka Vahtar.
se z dvema avtomobiloma zapeljemo do Gostilne Kregl na Gornjem Brezovem, kjer čaka še ostalih šest.
Foto: Nevenka Vahtar.
Kar takoj se zagrizemo v strmino, da bi se dvignili iz meglenega morja. Pot je zdrta, malo više blatna, ampak se da ogniti premehkim terenom.
Skozi drevje pokuka sonce in krenemo na desno s sončno jaso, kjer pred hiši uživa par ob jutranji kavi.
Ne motimo ju preveč, skozi gozd nadaljujemo pot proti naselju Žigrski Vrh.
Vedno znova me prevzame, na kako lepem mestu je ta vas: na vsako stran položne planjave, hiše pa ob cesti, veliko je tudi novih.
Med njimi stoji lepo obnovljena podružnična cerkev svetega Benedikta, ki je bolj znana po svetem Antonu v stranskem oltarju. Na spletni strani lahko beremo:
Podružnična cerkev Sv. Benedikta stoji sredi vasi Žigrski Vrh. Cerkev je bila zidana v srednjem veku. Župnijska kronika poroča, da so bili temelji za to cerkvico položeni leta 1480. Staro ustno izročilo pravi, da so se pred davnimi leti utrdili Turki na Knežjem vrhu pri Žigrskem Vrhu, od koder so hodili na ropanje po okolici. Bivali so tu 10 let in se čutili popolnoma varne, vendar so jih »naši s pomočjo Nemcev« premagali na dan Sv. Benedikta 21. marca 1480. Turke naj bi napadli na mestu, kjer danes stoji cerkev Sv. Benedikta. V zahvalo za veličastno zmago so istega leta postavili na tem mestu cerkev, posvečeno Sv. Benediktu. V spomin, da so bili Turki tukaj premagani, se je vsako leto prvo nedeljo po 21. marcu vršila v cerkvi slovesna služba božja. Cerkev se v pisnih virih prvič pojavi leta 1581. Leta 1700 je bila domnevno k cerkvi prizidana kapela Sv. Antona Padovanskega in takrat je verjetno cerkev dobila sedanjo podobo. Leta 1886 je cerkev dobila sedanji veliki oltar Sv. Benedikta. Cerkev ima dva oltarja. Veliki oltar Sv. Benedikta je iz leta 1886, v kapeli pa je oltar Sv. Antona Padovanskega s sliko naslovnega svetnika. Oltar domnevno izvira iz prve polovice 18. stoletja.
Nadaljujemo pot po grebenu in občudujemo razglede proti Veterniku, Lisci, Grački gori ...
Dobrodošlico pa nam "izreče" mucka na strehi.
Na sam vrh uberemo bližnjico in se dobro ogrejemo.
Kot nalašč je ob hramu miza s klopmi in priložnost za okrepčilo. Spet si izkaže Boris, vitamine doda Zlata, jaz pa še nekaj suhega sadja.
Razgledi pa na vse strani.
Po cesti napravimo ovinek in se vrnemo na križišče cest, kjer zavijemo proti Lončarjevemu Dolu. Spuščamo se in ob potoku komentiramo ljudi, ki vanj mečejo odpadke, največ je plastike. Naselje Lončarjev Dol je znano po mostovih, ki vodijo preko potoka k vsaki hiši,
nam pa se mudi nazaj v Gostilno Kregl. Ko se zbiramo pred vhodom, se nam pridruži še Dušan, ki je imel fizioterapijo, zvonovi na Logu zazvonijo poldne - prišli smo na cilj do minute natančno.
Omizje za nas je že pripravljeno, Nevenka pa doda pogrinjku za vsakega lično zvit papir z lepimi mislimi:
Človekov dotik - stisk roke je kot pečat, ki nekaj potrdi.
Najprej zaznamo, da se nas je nekdo dotaknil, v drugi fazi pa nas "hrani" na globlji ravni -
dotakne se naših čustev in jih poboža, vzbudi občutek ugodja, podpore in prijaznosti.
Ni pomembno, kaj smo rekli - v spominu bo ostal občutek, ki ga je dotik prebudil.
Objem, stisk roke, dotik kar tako. Naj poboža te iskrica v mojih očeh!
Naj bo v teh dneh vse sladko objeto, obilno in ljubeče podarjeno, večkrat močno medeno
objeto, praznično dišeče prijazno, toplo in skladno ter z zdravjem obdano.
Posnetka s fotoaparatom Nevenke Vahtar.
Presenečenje je tudi okusna gobova juha, ki se res prileže, potem pa postrežejo še naročeno kmečko pojedino ali vegetarijanski obrok. Ivanka in Dušan ne moreta iz svoje kože: pripravila sta slastno sadno solato, baje je bila Dušanova zasluga pri pripravi predvsem ta, da Ivanke pri delu ni motil. Posedimo ob kavi in klepetu, izmenjamo dobre želje za prihajajoče leto, potem pa odpravimo proti domu: eni z avtomobili, drugi peš, da vsaj malo pokurimo dobljene kalorije.
Oblači se in pred oblaki moramo bežati, če nočemo biti mokri. Spet nas je osem ob osmih od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) in odločimo se za Ravni log.
Z dvema avtomobiloma se odpeljemo na Senovo, tam popijemo kavo, potem pa naprej proti Bohorju.
Parkiramo pri spomeniku na Jevši in takoj občutimo občutno hladnejši zrak, kot je v dolini. Ob poti so tu in tam tudi lise snega.
Napotimo se po lepi gozdni cesti - po markirani poti Zasavske transverzale, tu in tam pod listjem najdemo popke teloha,
predvsem pa se čudimo nenavadno oblikovanim drevesom.
Na začetku naselja Ravni Log in odcepu ceste proti Kozjemu nas pozdravijo lise snega, začnejo pa se nam odpirati tudi pogledi proti Boču, Donački gori, Kalniku ...
Veseli smo lepo oskrbovane kmetije ob poti, svoj prostor pa je tu našlo tudi nekaj počitniških hišic.
Pravi Ravni log pa je ravnina z značilnim drevesom in zavetiščem ob robu gozda.
Posnetek s fotoaparatom Vinka Šeška.
Malicamo in se grejemo ob čaju, potem pa odločimo še za nadaljevanje poti proti cerkvi svetega Jošta. Malo navzdol, mimo zapuščene domačije in smo na cilju.
Foto: Ljubo Motore (drugi posnetek).
K počitku na nadmorski višini 725 metrov vabijo prijazne klopce pred cerkvijo, ki je bila prvotno gotska zgradba, v 18. stoletju pozidana v stilu baroka in obnovljena leta 1988, verjetno pa še kdaj drugič. Odpira se nam pogled na hribe in vasi pod nami, Senovo pa se sramežljivo skriva za drevesi.
Vračamo se po isti poti, pozdravita nas prijazni kuža in bela omela, zavetje v avtomobilih pa se tudi kar prileže.
Pohod ovrednotimo v Trimčku na Blanci in nazdravimo Vlasti, da bi ji zdravje še dolgo služilo.
Nedelja obeta kar lepo vreme in s prijateljico Ljubico se nameniva v Zagreb. Malo naju skrbi, kako bo z zamudo brzega vlaka, pa jo ima k sreči samo nekaj minut. Ni pa od nikoder sprevodnika, da bi nama prodal karti, na Železniški postaji Sevnica jih ob nedeljah ne prodajajo. V Dobovi sledi daljši postanek za policijski in carinski pregled in Ljubica teče na postajo kupit karte, vendar tudi tu blagajna ni odprta. Vozno karto od Savskega Marofa do Zagreba nama potem zaračuna hrvaški sprevodnik, ki pa nama ne more upoštevati popusta za upokojence.
Zagreb naju pričaka v soncu, ozračje je toplo, kjub temu pa se ljudje na Trgu kralja Tomislava veselo drsajo.
Zrinjavac je poln stojnic v obliki hišk, razočara pa me Marićev prolaz, ki letos ni nič okrašen.
Na poti proti Cvijetnemu trgu naju razveselijo najmlajši s prazničnimi pesmimi, na ulicah so lepo urejene stojnice,
na samem trgu pa je treba pokukati tudi v lepo dekorirane trgovine, ki so kljub nedelji odprte. Zdaj pa naprej na Ilico, kjer se zazreva v Lovaćki rog, ki nosi zdaj naslov v nemščini, za njim pa najdeva stopnice na Grič. Povsod vrvi od ljudi, posebno še na ploščadi pred Klovićevimi dvori, kjer so začasne lokale povišali v terase.
Lep pogled na katedralo, ki jo še vedno renovirajo,
potem pa pokukava še na dvorišče, kjer so uredili drsališče. Pri Kuli Lotrščak komaj prideva mimo turističnega enonadstropnega avtobusa, ki zaradi veliko parkiranih avtomobilov težko obrača.
Pred cerkvijo svetega Marka stoji velika smreka z okraski: največ je letos tudi v drugih aranžmajih "orašarjev" - kipcev vojaka, ki je včasih služil za trenje orehov.
Preko Parka Bele IV se spustiva po stopnicah na Strossmayerjevo šetalište, kjer zadiši po klobasah in drugih dobrotah na mnogih stojnicah. Počasi se spustiva do vhoda v Tunel Grič, ki so ga zgradili v drugi svetovni vojni kot zaklonišče, leta 2016 pa so ga odprli za javnost. Dolg je 350 metrov, širok 3,2 metra, v širšem delu pa 5,5 metra. Omenjenih je pet vhodov, oziroma izhodov, vsaj eden je zaprt, ob tistem v parku pri vzpenjači je tudi podzemno stranišče.
S figurami in lučmi so uspeli pričarati prav čarobno vzdušje.
Čeprav prijateljica "časti" z dvema mericama pečenega kostanja, je le treba tudi sesti in kaj konkretnega pojesti.
V vogalu tržnice Dolac je restavracija odprta 24 ur na dan, navadno sem si privoščila lignje, tokrat pa to izbiro prepustim Ljubici, jaz pa uživam ob čevapčičih v mladem siru in vrhnju. Za prste oblizat! Poplaknemo pa te dobrote s pivom.
Pred katedralo so že pripravili sceno za božično zgodbo na prostem, praznično vzdušje vlada tudi pod njo, me pa se po stopnicah povzpneva na Šalato k športnim in medicinskim objektom. Po tako lepem vremenu je pravi užitek takole pretegniti noge.
Zdaj je pa že čas, da se posvetiva tudi Trgu bana Josipa Jelačića, na katerem je poleg izvira vode Manduševac in pravljičnega naselja stojnic v belem zrasla še terasa za poglede "od zgoraj". Midve pa si zaželiva še z večje višine in se zapeljeva na Neboder, ki ponuja skora 360 stopinj razgleda na Zagreb. Pobirajo po 60 kun vstopnine, dobiva pa tudi žig na roko, da lahko zvečer ponovno prideva, kasneje pa še kartico za zastonj obiske do 20. februarja.
Zagreb je kot na dlani, potem pa se prileže kava z razgledom v lepo praznično urejenem okolju, kjer lahko posediš, na nekaj mizah pa je pripravljena tudi igra Človek, ne jezi se.
Zabavno je iti celo na stranišče. Brez dodatnega simbola je takoj jasno, katera vrata so za ženske.
Začne se tudi degustacija Gavrilovićevih izdelkov in mimogrede dobiva še malico.
Napotiva se do Umjetničkog paviljona, kjer je postavljena razstava najslavnejšega ameriškega kiparja 20. stoletja: Alexander Calder je to.
Autor Montrealais od en.wikipedia.org, CC BY-SA 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=2251484
Poleg dekorativnih gvašev so razstavljeni še mobili in stabili.
Na ulicah so prižgali luči,
Zrinjevac kar žari, mimo pripelje praznično okrašeni tramvaj,
še posebno slovesno je na Trgu bana Josipa Jelačića.
Spet se dvigneva v nebotičnik, da osvetleno mesto občudujeva od zgoraj, pokusiva še nekaj Gavrilovičevih dobrot, potem pa se preko Cvijetnega trga vračava proti železniški postaji.
Seveda je treba pozornost posvetiti tudi živahnemu drsališču na Trgu Kralja Tomislava, potem pa počasi na vlak. Čeprav pripelje iz Beograda, ima samo nekaj minut zamude in na njem je dovolj prostora. Zanimivo: ne pogleda naju niti hrvaški, niti slovenski sprevodnik, tako se na slovenski strani voziva spet zastonj.
Značilna upokojenka, doma iz Sevnice, ki mora zelo dobro razporejati čas, da ga ne zmanjka. Ne sme ga biti premalo za vandranje po hribih in dolinah, doma in na tujem; tudi računalnik naj ne sameva preveč, pa knjige in križanke tudi ne...
Da si boste moj natrpan urnik bolje predstavljali, lahko pobrskate po tem spletnem dnevniku. Vsebino lahko komentirate, na objave pa se lahko tudi naročite.
Sporočila mi lahko pošiljate na naslov: rivacic@gmail.com.
Veliko zadovoljstva!
