23. 6. 21

Bohor - 21. 6. 2021

Od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica smo ob sedmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) samo štirje: visoke temperature, poškodbe, bolezni ... Z avtom se odpeljemo po dolini Sevnične do Stare žage, kjer nam Vinko kaže v smeri izvira Sevnične, ki kmalu dobi močan dodatek vode Belega potoka. Po makadamski cesti se povzpnemo do Netopirja (Federmaus/Fledermaus), 


kjer parkiramo v senci pred stavbo GG Brežice. Prijetno nas preseneti osvežujoč veter, ki nas spremlja celo dopoldne.



Počasi se vzpenjamo po cesti, nad nami šumijo krošnje dreves, pri križu Mimi po tradiciji pove šalo, potem pa sledi vzpon na Veliki Koprivnik (982m). 

Foto: Vinko Šeško.
Skrbna Slavica nas vpiše v knjigo, napravimo nekaj posnetkov, potem pa nadaljujemo pot v smeri Koče na Bohorju. 


Pred njo nas zamika pot v desno do Petrove skale, od koder si ogledamo teren proti jugu, pogled pa ni zelo čist. 


Ob poti nas razveselijo cvetovi kranjske lilije, nekateri so oranžni, na raztiščih proti vzhodu pa postajajo bolj rumeni, tudi na Bohorju je večina takih. 

Foto: Vinko Šeško.
Ob napisu Okno se spomnim, da ga še nisem videla. Seveda se spustimo po strmini in zastrmimo v nenavadno oblikovano skalo. 


Ozka stezica preči strmino in po njej pridemo h Koči na Bohorju (925m). 


Avtor spodnje slike je Vinko Šeško.
Ker je ponedeljek, nismo pričakovali, da bi bila odprta, pa je. Hladno točeno pivo in dišeča kava ob dobrotah iz nahrbtnika res prijata. Slavica, vse najboljše za god!


Še vzpon na Plešivec (Špic hrib) po travniku, polnem cvetja, in pogled proti jugu, ki pa ni kaj prida. 


S travnika pod vrhom pa zadiši po posušeni travi.



K avtomobilu se vračamo ves čas po cesti (skupaj sedem kilometrov in pol hoje), tam pa nas Mimi pogosti s krofi, kolači in dvema vrstama potice, da bi bili tudi mi deležni pogostitve ob 30-letnici delovanja Aktiva kmečkih žena Tržišče. Za zaključek v lokalu v Sevnici Vinko časti še s kavo ob klepetu.

Video:



22. 6. 21

Zdole - 16. 6. 2021

Vlak ob 8.19, šest potnic študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica do Železniške postaje Libna, 


ki je sicer v kraju Spodnji Stari Grad. Preko polja najdemo bližnjico do Dolenje vasi pri Krškem (okrog 220 prebivalcev), kjer se ustavimo pri zemljevidu tega območja in spomeniku izgnanim ter padlim. Potem pa mimo Cerkve Matere Božje, ki so jo zgradili v zahvalo za varstvo pred kugo leta 1627, pri tem pa porabili tudi nekaj materiala iz bližnjega gradu, ki so ga uničili v kmečkih uporih. 


Nad cerkvijo se odcepi pot na desno: hodili bomo po Čebelarsko-vinogradniški poti do Zdol, na levo pa vodi Gobarsko-dninarska pot tudi do Zdol, vendar jo prihranimo za povratek. 


Prečimo potok in se kmalu zavemo, da smo v gozdu Črna mlaka, kjer skrivenčena drevesa rastejo na negostoljubnih tleh in se morajo boriti za obstanek. Pot je lepo speljana in vzdrževana, prijetno je hoditi po mehkih tleh in slediti oznakam z rumenimi puščicami in kažipoti. Naletimo tudi na strelske jarke in bunkerje iz časov 2. svetovne vojne ter "klavţe" - zaščito pred hudourniškimi vodami potoka Čelčan. 


Na desno se nam odpre vinorodno področje Rajck in želimo si malo pobliže pogledati, kako kaj kaže letina v skrbno negovanih vinogradih. Najprej sprašujemo, zakaj tako ime. Baje, da je to raj, jaz pa komentiram: Raj, ki "rajca". Gospodar zaradi pozebe ni najbolj zadovoljen, povabi pa nas v klet na pokušino res odlične kapljice. 


Vinska klet Senica je to in vse skupaj se je začelo s preselitvijo prednikov s Primorske.


Ne vrnemo se v gozd, ampak nadaljujemo v hrib, pogledamo proti "Brežiškemu morju" (zajezitvi Save), potem pa nam morajo "odmontirati" ograjo, da pridemo ven. 


Ne ven, med visoko travo, skozi katero se prebijemo v gozd. Lepa pot nas vodi preveč na desno in navzdol, zato se vrnemo in izberemo ozko stezo, 


ki nas pripelje spet na označeno pot proti Zdolam. 


Ko pridemo iz gozda, že vidimo na levi Zdole, zadaj pa Libno in Grmado. Zdaj smo na asfaltni cesti, desno so Čele, v dolini pa Zgornja Pohanca. 


Meni pogled nanjo ni preveč všeč: rastlinjaki in pokriti sadovnjaki, vendar le tako lahko v negotovih vremenskih razmerah pridelajo sadje. 


Zdole so naselje z okrog 300 prebivalci, lepo razloženo po grebenu, omenjeno pa je bilo že leta 1249 kot "Vas na hribčku pri svetem Juriju". Prvotno baročna cerkev svetega Jurija, prezidana leta 1875 v neoromanskem slogu. Krasijo jo medaljoni s prizori iz Kristusovega življenja. Oltarji so iz druge polovice 19. stoletja. Krajani vsako leto priredijo jurjevanje s petjem pri hišah in cvrtjem nabranih jajc. Kraj se lahko pohvali z Domom krajanov (dvorana, dva oddelka vrtca), Kulturnim domom Bena Zupančiča (včasih šola, pisatelj in politik pa je s temi kraji povezan s starši: oče je bil iz Pleterij pri Zdolah, mati pa iz Pišec), športnim in otroškim igriščem, v večnamenski stavbi pa imajo tudi manjšo trgovino s pošto in gostinski lokal. Ob mizah na zelenici v njem najdemo prostor za malico, kavo in klepet. Spomnimo se tudi na to, da je bil na Zdolah 28. 3. 1921 (pred stotimi leti!) rojen kuharski mojster Ivan Ivačič, na katerega so v kraju zelo ponosni. Kljub enakemu priimku si nisva bila nič v sorodu, mi je pa to večkrat na kakšnem izpitu pomagalo prebiti led, ker sem že na vprašanje o sorodstvu pravilno odgovorila.

Še naprej se sprehodimo po lepo urejenem kraju, zanj ima gotovo zasluge tudi Turistično hortikulturno društvo, potem pa nas kažipot usmeri  levo na Gobarsko-dninarsko pot


Zdole ostajajo za nami, počasi se spuščamo v gozd Rujek, ki se nadaljuje v Črno mlako. in spet občudujemo posamezna zanimiva drevesa. 


Poleg bukev in hrastov je tu tudi veliko akacije, vmesni prostor pa porašča gosta trava ali praprot. Potok Sečnik, ki ga preskočimo, dela zanimive meandre. Ob poti vidimo tudi vodni zbiralnik za oskrbo okoličanov. 


Ko stopimo iz gozda, so tu že prve hiše Dolenje vasi pri Krškem z lepo urejeno okolico.

Ozračje se je že zelo ogrelo, preko polja pohitimo do Železniške postaje Libna, kjer pod lipo najdemo gostoljubno senco na klopeh. Do prihoda vlaka imamo še dovolj časa za klepet in načrte, počitek pa se po skoraj enajst kilometrih poti tudi prileže.

Video:

















Šentvid nad Čatežem - 15. 6. 2021

Lep dan se obeta, hitro na vlak ob 9.20 in z njim do Brežic. Na voznem redu je zapisan odhod avtobusa ob 10.10 samo do Brežic, kaj pa Čatež? Prometnik na Železniški postaji Brežice nič ne ve o tem. 


Dovolj časa imam za kavico v lokalu pri postajnem poslopju, ki ima zanimivo streho s kolesom nad njo.

Avtobus pripelje, šofer ima še nekaj svojega dela, potem pa me kot edino potnico pelje do Brežic, kjer dobiva še enega potnika. Seveda avtobus vozi do Čateških toplic, čeprav ne voznem redu ne piše tako, k sreči pa je prav podatek s spleta. 



Postajališče za naselje Čatež ob Savi (okrog 350 prebivalcev) je kar pod avtocesto. Lepo so izkoristili prostor, postavili nekaj klopi, okrasili s kolesom zaradi dirke, le reklame z lepimi posnetki so samo v angleščini, ki pa gotovo ni uradni jezik v Sloveniji.


Skozi središče naselja se napotim proti Cerkvi svetega Jurija, vendar široka cesta vodi do konjev, do cerkve je treba po stopnicah. 


Pred njo je zanimiva predstavitev župnika in župnije, katere začetki segajo v dvanajsto stoletje. Stara lesena cerkvica je bila na poplavnem področju in včasih je moral župnik maševati na pručki. Tako so se odločili, da zgradijo novo cerkev više in posvečena je bila leta 1833. Sprehodim se po pokopališču, 


potem pa najdem informativno tablo Čateževe energijske pešpoti, po kateri se namenim na Šentviško goro. Pot je v glavnem lepo označena z ličnimi kažipoti in tablami z vsebino v slovenščini in angleščini. Dobro pa si je zapomniti, kam pot zavija, kar je lepo prikazano v desnem spodnjem delu tabel, ali si pomagati s prospektom, ki pa ima zelo majhen zemljevid. Že od prej sem vedela, da bližnjica ob travniku ni prava, torej: 


naprej v gozd. 


Tudi planinske markacije se pojavljajo, pa posebne oznake s spiralo. Čeprav pazim, verjetno zgrešim prostor, kjer je veliko energijskih točk in sem pozorna šele pri dveh nizkih kovinskih stebričkih in spirali iz kamnov. 



Pri njej je posoda z lepimi mislimi. Pot po gozdu je čudovita, ni naporna, družbo mi dela samo petje ptičkov. Kje pa so oznake moje poti? 


Pojavijo se belo-rdeči krogci Tončkine poti, ki me končno pripeljejo na križišče pri križu že blizu cerkve. Z leve se priključi strma pot, po kateri sem že tudi hodila pred nekaj leti. In tu je tudi znana oznaka. Tik pod vrhom (385 metrov) me pozdravijo opoldanski zvonovi, na vrhu pa nekaj izletnikov, s katerimi se zapletem v pogovor. 






Razgledi
so enkratni: zajezena Sava ("Brežiško morje"), Brežice, Mostec; zadaj pa venec hribov. Šentviška gora je imela že v pradavnih časih pomembno strateško vlogo, pred 2500 leti je bilo tu naselje. Veliko kasneje so Slovani na tem mestu slavili bogova Svetovita in Kresnika, po pokristjanjenju v 13. ali 14. stoletju pa so postavili cerkvi svetega Vida in svetega Janeza Krstnika, od katere je danes le še nekaj ruševin. 



Cerkev svetega Vida
v romanskem slogu je ena zelo starih cerkvenih stavb v Sloveniji, ena najstarejših cerkva na Dolenjskem, ki jo omenja že Valvazor.  Med vojno in  po drugi svetovni vojni je bila cerkev na pol porušena, brez strehe, izropana in hoteli so jo preurediti v razgledni stolp. Takratni čateški župnik se je temu uprl in tako rešil pomembni zgodovinski spomenik. ki je zdaj lepo obnovljen.

Smer naprej poznam, ampak, kje je pa oznaka


Aha, za vejami grmovja se skriva. Navzdol vodijo tudi markacije, 


splača se pa stopiti iz gozda nad vinograd in se zazreti v dolino Save. 


Lepa pot s pogledi na Čateške toplice me vodi vse do Čateške ulice, kjer pa me zvabi kažipot za Razlagov breg. Domačin mi priporoča stezo skozi gozd, 


kjer se skriva verjetno Razlagov vodnjak, ki pa ni posebej označen. Še mimo počitniške hiše na vrhu velikega travnika, potem pa na levo na Rimsko cesto


Prijazna klopca pod orehom me zvabi v senco in malica se prav prileže. 


Gostilna Pension Les
ima prijetno teraso in izrabim jo za uživanje ob res dobro modri frankinji.

Naj počakam na avtobus za Železniško postajo Brežice? Saj je do tja samo tri do štiri kilometre. 


Ker pogumno na most s pogledom na sotočje Krke in Save


po nasipu do Elektrarne Brežice, potem pa po prijetni poti skozi Vrbino


Čolnarska pot
, Dalmatinova ulica, Pešpot s cvetjem ob njej, 


nazadnje še vrtnice za slovo od Brežic. 


Enajst kilometrov in pol
poti je pri kraju, če je kakšna družba za klepet, mi ni težko počakati na vlak, sicer pa je tudi knjiga dobra sopotnica.

Video: