14. 12. 17

Pečje - 13. 12. 2017

Danes se študijski krožek Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje izjemoma zbira ob devetih, ampak na običajnem mestu: parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica). 

Foto: Nevenka Vahtar.
Zapeljemo se do naselja Pod Vrtačo, kjer se nas zbere 16, v Gostilni Kregl pa nas je skupaj okroglo 20.


Napotimo se proti prehodu preko železnico, vendar še pred njim zavijemo na levo v hrib. Na zaćetku se pot hitro dviga, potem zravna, na koncu pa je spet bolj strma. 


Preko Save gledamo Log, ob poti je križ, v gozdu pa na žalost kar veliko večjih kosovnih odpadkov. Pri hišah na Pečju nas pozdravijo psi in mačke, mi pa razmišljamo o tem, kakšen je dovoz po strmi cesti, kadar zmrzuje. 


Še vedno se počasi vzpenjamo, občudujemo lepo hiško


potem pa še razgled proti Sevnici, ki ga pa delno zastira megla, pomešana s paro iz tovarn. 


Pri kmetiji Žveglič je vse lepo urejeno, imajo veliko kmetijskih strojev, izvemo pa tudi, da pri njih veter lahko močno piha, zato bo treba stoletno lipo zaradi varnosti podreti. 



Pri Cerkvi Svete Marjete nam je žal stare hiše v bližini, ki žalostno propada. O cerkvi pa lahko preberemo na spletni strani sevniške župnije:

Podružnična cerkev Svete Marjete stoji sredi vasi Pečje severovzhodno od starega mestnega jedra Sevnice. Cerkev je najmanjša izmed vseh podružnic v župniji. Najstarejši pisni vir za cerkev Svete Marjete je iz leta 1375, ko se omenja vikar Georio (Jurij) pri Sveti Marjeti. Konec 16. stoletja domnevno cerkev ni več stala. Župnijska kronika poroča, da je na tem mestu nekdaj stal zidan križ. Leta 1688 je sevniški župnik Martin Golina s pomočjo trškega pisarja postavil na tem mestu cerkvico. Cerkev je imela prvotno lesen stolp, ki je bil leta 1828 zamenjan z zidanim. Zvonik je bil nekdaj krit s skodlami. Leta 1885 je bil v cerkvi blagoslovljen sedanji oltar Svete Marjete. Veliki oltar, ki je hkrati tudi edini v cerkvi, je v sedanji podobi klasicističen iz leta 1885. Iz tega časa je kip cerkvene zavetnice Svete Marjete, stoječe v niši. Poleg nje sta kipa Svete Apolonije levo in Svete Lucije desno, ki sta temeljito prebarvana, utegneta pa izvirati še iz 17. stoletja, ko je bil postavljen prvotni oltar.

Na cerkvi je še letnica 1969, ko so jo obnovili. O Sveti Marjeti ne vemo nič, nekaj o njej je mogoče prebrati na Wikipediji. Zato pa se spomnemo, da Sveta Lucija goduje ravno 13. decembra in je zavetnica slepih in slabovidnih. Na poseben način jo častijo na Švedskem. Pot nadaljujemo po grebenu s posameznimi hišami naselja Pečje, ki šteje približno sto prebivalcev, 


pogledujemo pa tudi proti dolini Save



Po cesti se spuščamo skozi gozd in mimo redkih hiš. Na levi opazimo oboro z damjaki, ki pa se stiskajo pod drevesi. Že smo na cesti, ki vodi na levo proti Lončarjevemu Dolu, mi pa zavijemo na desno proti Spodnjemu Vranju (uradno Gornje Brezovo), 



kjer nas v Gostilni Kregl čaka malica v obliki kmečke pojedine. Za aperitiv iz posebnih jamarskih virov poskrbi Boris, ki vse tudi obdari s sladkimi pozornostmi. Nevenka pripravi izvirno voščilo v obliki zgibanke s sladkim dodatkom:

Žarek v megli
Jutro žari v neštetih snežinkah,
 mesto se sveti v neštetih lučeh.
Mi pa čemo nasmeh,
ki v zraku poletava;
objem, ki ujame nas na vsakem koraku;
in poljub,
ki kot metulj z lica na lice poletava,
da se zahvali -
za skupne poti, srečanja , besed spodbude.
Za ustvarjeno življenje, za vse,
kar smo v tem življenju dopletli.
Sedaj ob plesu in kozarčku penine,
si zremo v oči,
 gledamo naprej,
 načrtujemo,
oblikujemo nove želje
in se vsega,
kar novo leto prinaša,
kot otroci veselimo.
To z najdražjimi delimo:
nove uspešne poti,
v zdravju in slogi,
kar vse ljubezni sreča presvetli.

Moje voščilo:

Zdravja, sreče za vse dni
in, kar si vsak od vas želi!
Da še skupaj bi bili
in življenje uživali!
Veliko dobrega in lepega v letu 2018 ter praznike,
polne prijetnih trenutkov, vam želi Romana.

Pa še to dodam, naj nam v letu 2018 ne bile nikoli prazne denarnice, mize, postelje in naša srca. 
Ob hrani, vinu, soku in kavi kar posedimo in se naklepetamo



Pred gostilno napravimo še skupinski posnetek



potem pa se po "požarni poti" nad železnico vrnemo v Sevnico. 


Nad nami so pečine, ki jih bomo obiskali ob bolj suhem vremenu. Želimo, da nam bo tudi naslednje leto tako lepo skupaj, kot nam je bilo letos.

Video:




11. 12. 17

Lisca - 11. 12. 2017

Danes ima Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica pohod in delovno akcijo. Ob osmih krenemo z dvema avtomobiloma s parkirišča pri rondoju v Šmarju (Sevnica) in se peljemo do Sel. Od tam jih pet gre peš, 


drugi pa se zapeljemo prav do Jurkove koče na Lisci. Skupaj nas potem deset počisti kočo po obnovitvenih delih v straniščih in tuših. Temeljito je treba pomiti nove pridobitve in okna, očistiti police in slike, osvežiti spalnice ... Na koncu pa še okrasimo prostore za prednovoletna srečanja. Anica nam postreže s slastnimi popečenimi kruhki, Stanka in Ljubo prispevata veliko škatlo s pecivom in potico, vsak še nekaj doda in miza je kmalu polna. Zasliši se tudi pesem Ljubu za rojstni dan. Po delu se prileže še okusen segedin golaž, tudi pijač ne manjka in kave tudi ne.

Foto: Vinko Šeško.
Pridružita se nam še dva planinca, sledi skupinsko fotografiranje, 





zgodaj popoldne pa povratek v dolino, saj razmere na Lisci niso nič kaj ugodne: sneg se topi, veter pa pošteno piha.

Video:

7. 12. 17

Lukovec in Preska - 6. 12. 2017

Sončno in mrzlo jutro je, ko se člani in članice študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica zbiramo na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica). 


Foto: Nevenka Vahtar.
Res smo pridni, zato je Miklavž pustil darilca za nas kar na dveh mestih. 



Zapeljemo se do Radne, kjer se nam pridruži še 18. članica. Naprej pa peš in vmes pogovori o Tariškem gradu, ki so ga verjetno zgradili šele leta 1725, poprej - 1696 pa Volavški gradič, ki je kmalu postal premajhen. Lojzka Perc nas vodi ob sadovnjakih in travnikih, pri hišah, kjer cesta zavije na Lukovec, 



pa prečkamo potok po zelo starem mostičku, ki je zložen iz kamenja. 




V ovinku zapustimo cesto in se začnemo vzpenjati po ozki stezi ob potoku - skozi Žrelo. Desno je golosek, kjer je verjetno nevarnost zemeljskih plazov. 




Na levi strani malo nad stezo nas Boris Ladišić opozori na jamo Žrelo nad Radno. Ko jo je leta 2002 obiskal, je v 15 m dolgi jami našel staro posteljo z razpadajočim jogijem, nekakšno mizico, nekaj oblačil in posod ter precej lesa. V niši v steni je bilo kurišče. Kaže, da je v jami občasno nekdo prebival. Nekaj let kasneje je bil ponovno v jami, navlaka je bila pospravljena. Jamo imenujejo tudi Ravbarska luknja, to bi dalo misliti, da so se tu v preteklosti skrivali ravbarji. Nekateri trdijo, da je bila pod zemljo povezana z dvorcem na Lukovcu. Baje je naselje tudi dobilo ime po  luknjah, ki so tu okrog. V jami je trenutno samo nekaj smeti, zanimivo pa je, da ima na desni strani tudi naravno okno.



Voda skaklja mimo nas v številnih slapičih in kaskadah, ponekod pa je led oblikoval prave umetniške skulpture. 



Tesen se malo razširi in zavijemo na levo po lepi široki poti na Lukovec, kraj z nekaj nad 180 prebivalci. Ti so si prijetno uredili hiše, zgradili kulturni dom in igrišče, lepo pa skrbijo tudi za cerkev. 




Z grebena Jevša občudujemo razgled od Bohorja do Kuma, za katerim se bleščijo Alpe v sneženi obleki, 



bliže pa je Zemljakova domačija med Konjskim in Lukovcem in za njo hiše na Rtičah. 



Pred Cerkvijo Svete Marije Magdalene, ki se blešči na jasi v veselih barvah, nas že čakata domačinka s ključi in Tone Zgonec. Cerkev je verjetno dal zgraditi lastnik Tariškega dvorca na Radni Leonard Fabijanič-Merherič v 17. stoletju, istočasno kot dvorec na Jevši. Omenja jo Janez Vajkard Valvazor leta 1689, torej so bogoslužje opravljali že pred tem letom. Dovoljenje za gradnjo (glede tega so veljali zelo strogi predpisi) je dal stiški opat. Cerkvica slogovno predstavlja skromno podeželsko stavbo, katere glavni prostor je pravokotna ladja. Ladja je najstarejša in po svoji arhitekturi kaže na nastanek v 17. stoletju. 


Foto: Nevenka Vahtar.
Prezbiterij in zakristija sta bili dozidana leta 1888, ko je bil narejen tudi glavni oltar, ki stilno posnema baročne oblike. V sredini je kip Svete Magdalene s križem v roki, ob straneh pa sta Sveti Joakim in Ana z Marijo. Ob slavoloku na čelni strani visita namesto stranskih oltarjev v lesenih okvirjih tiskani sliki Jezusovega in Marijinega srca. Stavba je dolga 12,20m, široka 4,84m in visoka 3,95m. Cerkev je bila obnovljena leta 1998, ko jo je blagoslovil pomožni Ljubljanski škof Alojz Uran. Leta 2013 je bila zunanjost in notranjost cerkve na novo poslikana, lani (oboka) in letos (preklada) jo je poslikal Tone Zgonec, manjkata pa še dva lesena kipa Marije Magdalene, ki ju bo izdelal rezbar Zupančič z Lukovca. Žegnanje: Sveta Marija Magdalena - 3. nedelja v juliju. 
Avtor poslikave Tone Zgonec nam predstavi zgodbo Marije Magdalene, ki je bila najprej grešnica, obsedena s sedmimi zlemi duhovi in obsojena na smrt s kamenjanjem. Med pričevalce je pristopil Jezus in nagovoril občinstvo: »Naj prvi vrže kamen v žensko (Marijo Magdaleno), ki še ni nikoli grešil.« Vsi so začeli odhajati do zadnjega, Jezus pa je risal po tleh s prstom. Ženska mu je poljubila noge, jih oprala s svojimi solzami in obrisala z lasmi ter sledila njegovim potom (Vir: Wikipedia). 



Umetnik jo je na desni strani preklade naslikal oblečeno le v svoje rdeče lase in delno razkrito, 



potem na oboku sledi prizor izganjanja zlih demonov, ko je njeno telo v krču in bolečinah. 



Na levi je prizor, ko se ji Kristus prikaže po vstajenju, vendar ji veli, naj gre svojo pot. 


Naprej živi kot svetnica in kot taka je s križem in lobanjami naslikana na levi strani preklade. Na sredini preklade so angelčki: vsak ima drugačen obraz po resnični podobi in drugačen položaj. Umetnik je poslikave delal s posebnega odra, na obokih večinoma pol leže.
Pred cerkvijo še poklepetamo in se posladkamo s sladkim borovničevcem, se spomnimo, da je tu močna energija, ki je povezana z Litopunkturnim krogom v Sevnici, omenjamo podzemno jamo, ki je nekje pod cerkvijo, potem pa se odpravimo v gozd proti Preski



Suho listje nam šumi pod nogami, vmes je tu in tam nekaj snega, pot pa nam lepšajo tudi šopi zelene praproti. Na pobočju so še vedno spodnji deli dreves s koreninami, ki jih je izruvalo neurje. 



Ustavimo se ob grobu, za katerega izvemo, da v njem počiva Poljak. Že po koncu druge svetovne vojne je domačin tu srečal dva ubežna vojaka poljskega rodu v nemških uniformah. Prosila sta ga, naj ju pusti, ker imata doma družini, vendar je domačin streljal: enega je ubil, drugi je pobegnil. Zgrozili smo se nad tem dejanjem, vendar so bili to viharni času, ko nisi vedel, kje je tvoje življenje v nevarnosti, in vprašanje je, kako bi sami ravnali v takem položaju.



Ob travniku z zavetiščem za ovce se povzpnemo do studenca Zajček, ki je bil zelo dobrodošel, zlasti ljudem, ki so tod mimo hodili na sejme. Smo že na cesti in na Preski, bolj natančno v zaselku Poganka. Na hribu zadaj vidimo vinograde družine Hrovat, ki je znana zlasti po pridelavi vina in sadja, gospodar Tone Hrovat pa je direktor Kmetijske šole Grm in biotehniške gimnazije v Novem mestu. Spomnimo se tudi pevcev Fantje s Preske in obžalujemo, da pri Hrovatovih ni več koncerta ljudskih pevcev. 




Poganka ima ime verjetno po Poganih, sicer pa je bila to včasih vas, ki so jo Nemci ob začetku druge svetovne vojne izselili. Danes so tu v glavnem zidanice in vinogradi. 



Med njimi kukamo preko Dedne gore proti Primožu, 



potem pa se po gozdu spustimo spet do Lukovca. 



Najprej zagledamo Mali Lukovec, ki ga bomo zaradi zaščitenega kozolca in gomil obiskali kdaj v prihodnosti. V središču vasi ugotavljamo, da so hiše pozidane precej skupaj, kar je tudi prav, saj so tako ohranili polja. 


Foto: Nevenka Vahtar.
Sprehodimo se mimo značilnih kozolcev



Foto: Nevenka Vahtar.
Lojzka pa nam pokaže tudi 300 let staro hišo na svojem nekdanjem domu 


in nekaj umetnin brata rezbarja Zupančiča, ki je izdelal kip Svetega Jurija za kapelico v Boštanju, napravil pa bo tudi kipa Marije Magdalene.


Foto: Nevenka Vahtar.

Dvorec Jevša, nekdanja pristava Tariškega gradu na Radni, je zdaj stanovanjska hiša. Stavba je razglašena za kulturni spomenik. V Odloku o razglasitvi kulturnih spomenikov lokalnega pomena na območju Občine Sevnica je zapisana naslednja obrazložitev: "Nadstropna stavba pravokotnega tlorisa s prizidanim nadstropnim stolpičem na južni strani. Osnova iz 16. stoletja, ohranjeni baročni detajli, polkrožen kamnit portal z letnico 1787 na sklepnem kamnu." Lado Šintler pove zanimivo zgodbo, kako je njegov oče hotel po letu 1910 kupiti dvorec, pa ga je mati odvrnila od tega, ker je baje v njem strašilo. Lastniki so imeli izkušnje s strašenjem (verjetno so strašile miši in podgane), dali so za mašo in strahov ni bilo več. 


Foto: Nevenka Vahtar.
Mi pa pred stavbo doživimo pravo pogostitev s posladki, čajem in vinom. Hvala, gostoljubna Lukovčana: Marija in Anton Habinc!



Vračamo se po gozdu v smeri Konjskega in z roba gledamo na Sevnico, potem pa se spustimo na Radno. Gostišče Felicijan je pravi kraj za zaključek pohoda, tople napitke in načrtovanje.

Več posnetkov
Video: