27. 04. 17

Zaloški travniki in Skalica - 26. 4. 2017

Danes nas je okroglo 20 in psička Fija. Vsi člani in članica študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica, no, Fija (še) nima članske izkaznice. Janko se pohvalim, da poznam pot do Mrzle Planine in že drvimo po dolini Sevnične, se vzpenjamo proti Zabukovju po cesti, ki jo nekaj popravljajo, potem pa zavijemo na levo proti Pokojniku. Kar skozi vas se peljemo in potem strmo v hrib. Še sreča, da ni treba v to strmino po asfaltni cesti peš! Sploh se ne spomnim, da je treba pred vrhom zaviti na levo, zato lepo napredujemo skozi gozd do naselja Pokojni Vrh. Tam moramo seveda obrniti, se vrniti do križišča in zapeljati do začetka Mrzle Planine. Tu je cesta vsa razkopana in se komaj se prebijemo do prostora za parkiranje. 


Štirje avtomobili, kje pa je peti? Sonja in Vinko sta s svojo druščino zapeljala malo naprej - tako izhodišče res osvajamo iz različnih položajev. No, naprej pa se v glavnem držimo markacij Zasavske planinske poti in se malo vzpenjamo, potem pa hodimo skoraj po ravnem - po Zaloških travnikih. Nekateri trdijo, da so od Mrzle Planine, ker tam baje v glavnem živijo lastniki, ampak ime je ime. 




Zaskrbljeni smo, koliko škode je povzročil mraz, pa tudi nad tem, da travniki zaradi gnojenja izgubljajo raznolikost rastlin, nadvse pa uživa regrat, ki je pozlatil cele planjave. Odpirajo se nam pogledi vse do Gorjancev proti jugu,  čeprav je ozračje v rahlih meglicah. Nas pa masirajo močni vetrovi. 


Na križišču poti; ena vodi proti Bohorju, druga zavije levo do Skalice, smo v bistvu na tromeji občin Krško, Sevnica in Šentjur. Spustimo se strmo navzdol v občino Šentjur, potem pa postrani začnemo vzpenjati proti Skalici. 



Pot je dobro shojena, ob njej so mogočne bukve in slikovite skale, gledati pa je treba predvsem pod noge, da kam ne zdrsneš. 




Na vrhu Skalice, na nadmorski višini 950 metrov, nas veter skoraj odnese. 




Zadnja fotografija je delo Vinka Šeška.
Malo raziskujemo razgled, fotografiramo, potem pa se umaknemo pod vrh, kjer se malo okrepčamo. 




Za povratek nekateri izberemo lepo gozdno cesto, s katere lahko pogledujemo proti Skalici, potem pa se po brezpotju povzpnemo na pot prihoda. 




Zdaj je razgled že malo boljši: pod nami sta vasi Zalog in Stranje, v dolini se blešči košček Save, proti jugozahodu uzremo del Boštanja, malo bolj desno se dviga Lisca. Najbolj zanimivo je, da sonce izpod oblakov občasno obsveti del pokrajine in ta se nam odkriva kot na odru pod žarometi. 




Med travo se nam nasmihajo kukavice, najdemo tudi drobne cvetove žanjevca in nenavadno razkošno razcvetele mrtve koprive. 





V zadnjem delu poti gremo malo više od uradne poti, da uživamo v razgledih na cerkev Svetih Primoža in Felicijana na Pokojnem Vrhu, pa na 
Zabukovje in še dlje. 


Žalostni smo, ko vidimo, da verjetno nekdaj lepa kmetija Mrzla Planina 24 propada, ampak njiva pod njo je lepo obdelana. Spomnimo se tudi nekdanje planinske postojanje naših zdomcev, ki je zdaj lepo vzdrževana počitniška hišica z dohodom v obliki pravega drevoreda. Tudi kostanjev, ki so žalostno pomrznili. 


Spet smo pri avtomobilih in sledi samo še zaključek s kavo in drugimi osvežilnimi napitki v Rondoju.

Video:

20. 04. 17

Boštanj in rumeni sleč - 19. 4. 2017

Študijski krožek Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica: zbere se nas 19 dvonožnih članov in članic ter ena četveronožna - psička Fija. Hladno je, piha, više v hribih je sneg: torej gremo nekam blizu. 


Kar peš se spustimo pod železnico, nato pa po Savski cesti in na brv preko Save. 


Pogled na Boštanj je od tu vedno lep. 


Prečkamo zelo prometno cesto in se po ulici pod tovarno Siliko in mimo Judeževih delavnic na Radni sprehodimo do mosta na Mirni. 



Tu najprej občudujemo veliko deblo podrte vrbe ob nekdanji žagi, potem pa se posvetimo informativni tabli Naravoslovno - etnološke poti Azalea, ki prikazuje ročni lov podusti v 19. in 20. stoletju ob njihovem drstenju. 


Sprehodimo se mimo lepo urejenih vrtov ob hišah Spodnjega Boštanja, ki ima tudi dva vodna izvira. 


Cesta se vzpenja proti zaobljubljeni kapelici izgnancev 1941 - 1945, kjer se potrudimo za skupinskih posnetek. 


Malo više sledi že naslednji postanek, ko nam Judith in Tone Zgonec ponudita "dezinfekcijo" in kekse. Zaskrbljeni smo ob propadanju nekdanje restavracije Panorama, 




pa nas kmalu potolažijo lepi razgledi na Sevnico, Sveti Rok, Zajčjo goro in za njo zasneženo Lisco. 


Tudi na poti do cerkve smo veseli zanimivih ureditev pri hišah in razcvetelih dreves ob cesti. Posebno so lepi kostanji z rdečimi cvetovi. 


Pred župniščem se spustimo do izvira vode Vejar, ki so ga leta 1934 začeli uporabljati kot perišče. Naprej je še en izvir: Boštanj je res bogat z vodo. 


Povzpnemo se nazaj do cerkve Povišanja Svetega križa, ki so jo zgradili leta 1853, posvetili pa 1857. 


Sprehodimo se po njeni svetli notranjosti in se spomnimo, da je v njej obvezen obisk po božiču in ogled čudovitih jaslic




Že se vzpenjamo mimo cvetočih vrtov proti pokopališču in od tam v gozd, kjer je rastišče rumenega sleča (Rhododendron luteum), po domače pontske azaleje. Le malo je v Sloveniji rastišč teh grmov z zlatimo cvetovi (Vrhek nad Tržiščem, Gorjanci) in ta so tisoč kilometrov stran od večjih sklenjenih območij razširjenosti. Zato je še posebno pomembno, da to naravno vrednoto državnega pomena, ki je tudi del evropskega ekološkega omrežja Natura 2000 ohranimo in negujemo. Važno je, da se gozd ne razraste preveč in ne zasenči grmov. 





Navdušeni smo nad popki, ki se komaj odpirajo, in nad bogato razprtimi in dišečimi cvetovi. 

Foto: Nevenka Vahtar.
Ustavimo se na Gavgah, kjer so bile včasih vislice, se malo okrepčamo, v tem čudovitem okolju pa zazveni tudi pesem meni za rojstni dan. 
Vračamo se mimo pokopališča do cerkve, potem pa navzdol med trgovine, kjer si v lokalu privežemo dušo z napitki. 


Samo še preko mosta je treba, pa mimo Lidla in ob železnici na Savsko cesto, kjer ostrmimo nad glicinijo, ki je svoj življenjski prostor razširila visoko po vejah oreha. Narava je pa res občudovanja vredna!

Video: