30. 12. 17

Zagreb - 26. 12. 2017

Krasen dan, letos ne bo pršil dež, kot je to delal lani. Kako pa je z zamudo vlaka? Osemnajst minut v prihodu piše na spletu. Kaj je to proti lanski triurni zamudi tega brzca, ki pripelje iz Nemčije in Avstrije! Do nakupa karte na železniški postaji zamuda naraste na dvajset minut, ravno dovolj, da v miru popijem kavico v prijetnem lokalu. Osem evrov in 80 centov me je stala povratna karta s popustom za upokojence in prazničnim popustom Hrvaških železnic - sicer toliko stane karta za potniški vlak samo v eno smer. 


Pripelje neznansko dolga kompozicija s spalniki in ležalniki. Kupeji v vagonih so polni, sprevodnik mi svetuje, naj se sprehodim do zadnjega vagona. In res tam najdem prostor v kupeju z veselimi mladimi, ki se igrajo pantomimo. Meni pa družbo dela tudi obvezna knjiga. Na meji opravimo formalnosti brez posebnosti, v Zagreb pa pripeljemo s skoraj enourno zamudo.


Najprej je treba obiskati nujne prostore, ki jih lepo vzdržujejo, stane pa obisk štiri kune. Glavni kolodvor - glavna železniška postaja je mogočno poslopje, ki so ga gradili od leta 1890 do 1892 v neoklasicističnem stilu in je dolgo 186 metrov in pol. Pred njim vozijo in zavijajo tramvaji in dajejo mestu posebno vzdušje.



Pri spomeniku kralja Tomislava, ki naj bi bil prvi hrvaški kralj iz začetka desetega stoletja, se začne Ledeni park: razgibano drsališče v obliki stadiona, pa tudi v vijugah okrog po trgu mimo vodometov. Po Trgu kralja Tomislava doni vesela glasba, razigranih mladih in starejših drsalcev je veliko, sceno pa dopolnjujejo lični paviljončki in stojnice. Z razgledne ploščadi se odpira lep razgled od umetniškega paviljona (Umjetnički paviljon) do železniške postaje. 
Park Josipa Jurja Strossmayera (hrvaški škof, prosvetitelj, mecen in politik iz devetnajstega stoletja) je namenjen otrokom - vabi jih Rudolf s pisanim vrtiljakom in stojnicami, oder pa bo zaživel šele pozno popoldne. 


Stojnice na Zrinjevcu še tudi niso vse odprte, koncerte napovedujejo za zvečer.


Na Trgu bana Josipa Jelačića je najlepši vzhodni del z Božićno bajko, kjer se v gozdu smrek, pokritih z umetnim snegom, stiskajo okusno urejene hišice, iz katerih omamno diši po klobasah, kuhanem vinu in podobnih dobrotah. Vse te hišice po vseh prizoriščih so belo obarvane, kar še posebno lepo zgleda. Kar naenkrat se zasliši glasen pok: top s Kule Lotrščak naznanja, da je ura dvanajst. Od 19. stoletja naprej se že oglaša, da si prebivalci Zagreba in obiskovalci lahko naravnajo ure. 


Blizu je tudi fontana Manduševac z velikim adventnim vencem. Josip grof Jelačić Bužimski (1801 - 1859), hrvaški ban, politik in general, budno zre s svojega konja na dogajanje okrog sebe na tem največjem trgu v Zagrebu z daljšo prekinitvijo po drugi svetovni vojni že od leta 1866. Na zahodno stran vodi živahna Ilica, meni pa pogled uhaja na vrh nebotičnika (Ilički ali Zagrebaćki neboder), ki so ga odprli leta 1959. Dvigalo me pripelje v 16. nadstropje na 60 metrov višine, kjer je lokal Zagreb 360 stopinj in razgledni hodnik okrog njega. No, ni čisto 360 stopinj, ker proti zahodu ni terasastega dela v celoti, pa tudi sicer so razgled popačili s kovinsko ograjo. Vse skupaj ima tudi "zveneče" ime v angleščini: Observation Deck. Vstopnica za odrasle je 40 kun. V bistvu ti napravijo posebno kartico, s katero lahko potem obiskuješ to razgledišče celo leto, na nekaterih mestih pa dobiš tudi posebne popuste. Lani si za deset kun manj dobil samo še mogoče ponovne obiske na isti dan. 



Ker imam majhen fotoaparat, med kovinskimi palicami lovim razglede proti katedrali, Gornjemu gradu, železniški postaji. Lokal je zelo lepo praznično okrašen, ponuja pa tudi družabne igre in dostop do interneta. Večji del prostora zaseda pult s prigrizki in velikimi štrucami kruha: degustacija Gavrilović. Seveda je treba poskusiti.

Advent u Zagrebu omenja tudi največjo maketo železnice na Gundulićevi: Backo Mini Express. Prehodim dobršen del ulice, pa ne najdem nič. Zavijem proti Trgu Republike Hrvatske, kjer stoji Hrvatsko narodno kazalište, pa pravna fakulteta, moderna glasbena akademija ... Na povratku le odkrijem vhod na dvorišče, kjer je maketa železnice. Ker uradno odpirajo šele ob enih, vstopim z zaposlenim in le malo pokukam, kako to zgleda. Zanimivo in vredno ponovnega obiska.


Spet hodim po Ilici vse do Tomićeve ulice, kjer je vzpenjača (ZET uspinjača), najstarejše zagrebško javno prevozno sredstvo iz leta 1890, ki v prazničnih dneh vozi še posebno pogosto in to zastonj. Sicer je cena 66 metrov dolgega prevoza na Gornji grad, ki traja dobro minuto, štiri kune. 


Takoj pri zgornji postaji se razteza Strosmayerovo šetalište, ki je v prazničnih dneh spremenjeno v Strossmartre s stojnicami, živahno glasbo in zanimivimi paviljončki v obliki velikih kroglic za jelko. Tokrat izpustim vzpon na Kulo Lotrščak, najbolje ohranjen objekt mestnega obrambnega sistema iz 13. stoletja, ki so ga kasneje še pogosto dograjevali. Razgled na mesto sem z njega občudovala že lani.


Cerkev Svetega Marka z začetki iz sredine 13. stoletja in mnogimi kasnejšimi dozidavami in obnovami ima gotovo najbolj slikovito streho v mestu z grbom Hrvaške in Zagreba. Še iz osnovne šole se spomnim podatka, da so na trgu pred njo mučili in z žarečo krono kronali vodjo kmečkega upora Matijo Gubca. Notranjost je temačna in malo grozljiva. Sprehodim se mimo enonadstropne stavbe iz konca 18. stoletja Banski dvori, ki je danes sedež hrvaške vlade, potem pa še na nasprotni konec trga, kjer stoji zgradba hrvaške skupščine (Hrvatski sabor) iz leta 1911. 


Še malo nazaj in mimo baročne Cerkve Svete Katarine Aleksandrijske iz 17. stoletja na ploščad med Letnim kinom Gradec in Klovićevimi dvori - galerijo v nekdanjem jezuitskem samostanu iz 17. stoletja. Juraj Julije Klović (1498 - 1578) je bil je hrvaški slikar in miniaturist, ki je živel in delal večinoma v Italiji, imenovali so ga tudi  "Michelangelo miniature”. Ploščad je vsa v prazničnem vzdušju, z nje pa je tudi lep razgled na katedralo in Marijino župnijsko cerkev pri tržnici Dolac. Poseben prostor so pripravili za zaljubljene, da se lahko slikajo pod šopom bele omele. Po prizoriščih je še veliko različnih pripravljenih prostorčkov za fotografiranje. Še bolj živahno je malo niže, kjer je Caffe de Matoš. Temperature niso pretirano nizke in veliko ljudi poseda in uživa na prostem. 


Čas je, da se sprehodim skozi Kamnita vrata (Kamenita vrata). To je zgradba v obliki pravokotne trdnjave z današnjo obliko iz leta 1760, vrata pa so bila v mestnem obrambnem sistemu že v 13. stoletju in so še edina ohranjena v mestu. V njej je Marijina kapela z mnogimi tablicami zahvale in pa tipična srednjeveška trgovinica. 


Pri Kuli Lotrščak je pravljično urejena tudi Vranicanijeva poljana (Park Bele IV), v Parku Grič pa so klopce kar zasedene. Tudi jaz izkoristim eno za kratek počitek in prigrizek. 


Strossmayerovo šetalište me pripelje na Mesničko naravnost pred vhod Tunela Grič. Tega so zgradili v drugi svetovni vojni kot zaklonišče, lani pa so ga spet odprli za javnost. Dolg je 350 metrov, širok 3,2 metra, v širšem delu pa 5,5 metra. Omenjenih je pet vhodov, oziroma izhodov, videla sem, da je eden zaprt. Zanimiv je tisti v parku pri vzpenjači, pri katerem je tudi podzemno stranišče. 



Na začetku je predor bolj malo razsvetljen, potem pa pisano za praznični čas. V razširjenem delu so postavili pravo pravljično postavitev in tu so tudi občasne prireditve. Izhod na Radićevi je v bistvu na dvorišču stare hiše in ni posebno označen.

Pri Galeriji Mirka Viriusa me navduši veliko jajce, poslikano v naivnem stilu. Verjetno so ga poslikali mojstri iz Hlebin.
Tkalčićeva ulica je polna lokalov, potem je tu še Skalinska z mnogimi restavracijami. 


V Parku Opatovina je na grafitu še vedno upodobljen Guliver, ki so ga privezali Liliputanci. 




V bližini sta frančiškanski samostan in cerkev (Crkva Sv. Franje), ki ima osnovo v 13. stoletju, barokizirana pa je bila v 17. stoletju. V njej si ogledam zelo lepe jaslice, potem pa nadaljujem pot proti katedrali. Na Kaptolu so v bistvu same cerkvene ustanove, zato človeka toliko bolj začudi, da je tu od leta 1950 tudi gledališče Komedija (Zagrebačko gradsko kazalište Komedija), v katerem smo se že večkrat zabavali. Dejstvo je, da Cerkev zahteva to zgradbo zase in, da bo gledališče imelo probleme s prostorom. 


Pred katedralo je zgrajeno prizorišče Betlehema za žive jaslice, poleg stebra z Marijinim kipom pa stoji mogočna smreka z rdečimi srci iz lecta, na katerih so imena župnij v zagrebški nadškofiji. 




Katedrala Uznesenja Blažene Djevice Marije i svetih Stjepana i Ladislava je največji hrvaški verski objekt. Cerkev je na tem mestu stala že pred letom 1093, gradnja sedanje zgradbe pa se je začela v 13. stoletju in doživela v teku stoletij veliko sprememb in obnov. Tudi še sedaj je eden izmed zvonikov obdan z gradbenimi odri. Mogočna zunanjost in impresivna notranjost. Ljudje največ obiskujejo jaslice in sarkofag blaženega Alojzija Stepinca


Mrak pada na ulice Zagreba, ko se po Vlaški ulici spustim na Trg Europe, kjer je še eno praznično prizorišče, njegova značilnost pa so velike skladovnice drv. Sicer pa stoji tu mogočna stavba, ki poveličuje vstop Hrvaške v Evropsko unijo, v izložbi so predstavljeni poslanci, projekti, v zgradbi so uradi v zvezi z Evropsko unijo.
Na tržnici Dolac srečam skupino iz Sevnice, kako tudi ne, saj je v Zagrebu menda pol Slovenije, vsaj po govorici mimoidočih sodeč.


V restavraciji, pred katero stoji kip branjevke, se podprem z ocvrtimi kalamari in prilogo, zalivam vse s pivom in potem še kavo. Sveže in okusno - za 75 kun.


Pri katedrali je vse pripravljeno za predstavo Žive jaslice. Lahko se sprehodimo med ognji, mimo hlevčka, v bližini sta krava in ovca (živa), pastirji, sveti trije kralji ... Napovedovalcu komaj uspe izprazniti prostor, da lahko začnejo z zgodbo, ki jo pripoveduje dedek otrokom. Vmes je ples z baklami, veliko petja, vidijo pa to le nekateri na majhni tribuni.


Kaptol se koplje v lučeh posebnih okraskov, 


ti so lepi tudi na Vlaški


na Trgu bana Josipa Jelačića gorijo vse luči.  
Čas je za moj večerni obhod: 




nebotičnik, 


Ilica, Tomićeva ulica, po 165 stopnicah ob vzpenjači, 


razgledišče pri Klovićevih dvorih


Trg Svetog Marka


Strossmayerovo šetalište, Ilica, Gundulićeva ulica, 


Trg Republike Hrvatske, Cvjetni trg. 


Posebna gneča je v slikovito osvetljenem Marićevem prolazu


potem pa je tu že Zrinjevac in z lučkami okrašene platane, posebno romantične pa so tudi majhne laterne s svečami na mizicah pred stojnicami. Z odra se sliši živahna glasba v živo, vredno je postati in si privoščiti kuhano vino za 14 kun (cene so sicer od 12 do 15 kun). Ulice, ki so zaprte za promet, skrbno čuvajo policijske patrulje, tudi nekaj maric je vmes.
V Parku Josipa Jurja Strossmayera glasbo vrti DJ, pred odrom plapola ogenj, otroci pa se veseli vrtiljaka in voženj z avtomobilčki.


V Ledenem parku pri kipu kralja Tomislavu je še posebno živahno ob pisanih lučeh in veseli glasbi. Drsalci imajo ravno odmor zaradi čiščenja ledu. Potrpežljivo počakam, da spet začnejo drsati: za posnetke se je pač potrebno potruditi.
Na postaji sem ob pol devetih, vendar so na prvi tir že postavljeni vagoni, ki jih bodo priključili brzcu iz Beograda. Odhod vlaka je šele dvajset minut čez devet, vendar se že lahko "vkrcamo". Tako dobim udoben sedež, vsi potniki pa niso imeli te sreče, na koncu je bila na vlaku kar velika gneča in je marsikdo moral stati.
Zagreb je vreden obiska ob vsakem času, v prazničnih dneh pa še posebno. Ni čudno, da je že tretje leto zapored dobil prestižno nagrado kot najboljša evropska adventna destinacija - European Best Christmas Destination.

Video:



21. 12. 17

Lisca - 20. 12. 2017

Oblačno, vendar ne preveč mrzlo jutro, ko se člani in članice študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica zbiramo na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica). Enajst nas je, v Krakovem pa se nam pridruži še dvanajsta in z avtomobili se zapeljemo do Cerja (nekateri pravijo Cirje). 


Drugo fotografijo je posnela Nevenka Vahtar.
Kljub oblačnosti se nam že odpirajo pogledi proti jugu, ko krenemo po tako imenovani Sončni poti proti Lisci. Na začetku so zaplate snega le tu in tam, 


s strmine nad nami nas opazuje popek teloha, potem pa je pomrznjenega snega vse več. 





Tudi drevje je še lepo "osenčeno", 




od male Lisce naprej pa lahko uživamo v hoji po sipkem snegu


Ko iz gozda pridemo na travnik, se nam odpre čaroben pogled na Peco, Raduho, Kamniške Alpe, ki se skrivnostno odevajo v oblake. Z vrha visimo tudi Julijce, vendar so ti že bolj zakriti, 


ponosno pa pred nami stoji Kum. 


Nastavimo se spletni  kameri

potem pa se za vsak slučaj še sami nekajkrat poslikamo.


Zdaj pa noter, da se ogrejemo! Gremo mimo Jurkove koče in se spomnimo, da je prvo Blaž Jurko (1859 - 1944), ki je učil na Razborju, zgradil že leta 1902. Pred koncem druge svetovne vojne je bila požgana, leta 1948 so jo planinci na novo zgradili in kasneje večkrat obnovili. Jurko je leta 1933 objavil knjigo "Moje dogodivščine" in v njej opisal sebe in dogajanje časa, v katerem je živel in delal. Veliko zanimivega o kraju in ljudeh v času učiteljevanja na Razborju pa je najti tudi v Šolski kroniki, ki jo je vsa leta službovanja vestno pisal. 
Pri športnem igrišču je kapelica Matere Božje, ki so jo blagoslovili 9. 7. 1939.
Blizu Jurkove koče so zgradili in 19. 6. 1932 odprli dom, ki je bil ob koncu druge svetovne vojne požgan, novega pa so odprli leta 1952 in ga imenovali po Točku Čebularju, ki je bil predsednik Planinskega društva in zaslužen za gradnjo doma. Leta 1970 ga je posodobila Konfekcija Lisca in ga imela več let v zakupu. Doživel je že več prenov, trenutno so na vrsti spodnji prostori. Prijetno smo presenečeni nad slikovno predstavitvijo zgodovine Lisce v obeh gostinskih prostorih in celo v straniščih. Posebno mesto imajo tudi Titovi obiski: maja 1938, ko so oblikovali začasno vodstvo Komunistične partije Jugoslavije; 2. aprila 1939 se je tu sestal njen Centralni komite, v začetku junija 1939 se je pod Lisco sestal Tito s Kardeljem, Leskoškom in Marinkom, zadnjič pa je Tito obiskal Lisco 2.maja 1974.
V prijetni jedilnici naročimo tople napitke, miza pa je kmalu polna sladkih dobrot. Judith nas razveseli z lično čestitko, čestitamo pa si tudi s skupino planincev s Senovega in kasneje še skupino iz Mirne, v kateri sta tudi dve "vandrovki", s katerima skupaj potujemo.


Vračamo se po isti poti in smo veseli, da smo naše pohode v letu 2017 zaključili "na primerni višini".

Video: