19. 06. 17

Šmohor, Malič, Zgornja Rečica, Huda Jama - 19. 6. 2017

Lepo sončno jutro in nas osem od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica v dveh avtomobilih na poti proti Šmohorju. Prvi postanek za kavo že v Radečah, potem pa skozi Zidani Most v Laško. Še kar naprej skozi Spodnjo Rečico in po vijugasti cesti med zelenimi travniki in gozdovi prav na Šmohor. 


Bomo danes sploh kaj hodili? 


Zazremo se proti Savinjski dolini, potem pa le krenemo peš proti Maliču. 40 minut nam obljubljajo do vrha. Hodimo po cesti, kjer smo edini obiskovalci, no, pa ne dolgo. Nasproti se pripelje Mirin stric z lovskim plenom in odličnim "jegrom". Nekam dolgo ga poskušamo: steklenica gre najprej na levo, potem se vrne, pa spet zgreši smer ... 


Ko se cesti priključi strma pot iz Laškega, tudi mi začnemo ubirati bližnjice: malo gor, pa spet dol, vse skupaj ponovi. Desno strmina, da se zgroziš, levo občasno kakšna jasa v obliki pokošenega travnika. Sicer pa mogočne bukve in gosta trava kot podrast. 


Med drevjem se kaže že tudi stolp na Maliču. 




Na vzletišču se nam odpre krasen razgled na Laško, Spodnjo Rečico, Lisco, Veliko Kozje, na obzorju še Gorjanci ... Klopi sicer gostoljubno vabijo, ampak mi rinemo v hrib na 936 metrov nadmorske višine. 


Pri stolpu izkoristimo mizo in klopi za zgodnjo malico, čeprav nihče še ni prav lačen. Da se izognemo strmim spustom, se odločimo za povratek po cesti, le zadnjo bližnjico izkoristimo zdaj, ker smo jo prej zgrešili. 


Ta je zaradi mogočnih bukev še posebno zanimiva. 





Pri novogradnji na Šmohorju se povzpnemo na hribček za še lepši razgled, potem pa gremo mimo mogočne votle lipe še k planinskemu domu, ki pa je ob ponedeljkih zaprt. Navdušeni smo nad ureditvijo okolice in otroškimi igrali, ki jih tudi malo preizkusimo. Veliko zdržijo! 



Mi sicer ne izpolnjujemo prvega pogoja o starosti uporabnikov, zato pa drugega gotovo, saj je vsak izmed nas imel sedem spremljevalcev starih nad 18 let.




Z avtomobiloma se spustimo spet v dolino in zapeljemo še v Zgornjo Rečico k zanimivi cerkvi Blaženega Antona Martina Slomška, ki so jo zgradili v letih 1936-39 v Plečnikovem slogu. 





Sprehodimo se po pokopališču, potem pa obiščemo še Mirino teto in uživamo v lepo urejenem okolju.



Ob cesti nazaj proti Laškemu se odločimo še za skok k Hudi Jami, postojimo pred spominsko kapelico: vsak v svojih mislih glede smisla prekopavanja žrtev. 
Pred odhodom domov še osvežitev v lokalu in s klepetom zaključimo to lepo dopoldne.

Video:


13. 06. 17

Gora Oljka in Žalec - 12. 6. 2017

Sonce že toplo greje, ko se devet članov in članic Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica zbira pri rondoju v Šmarju (Sevnica), da se odpeljemo na pohod. Najprej z dvema osebnima avtomobiloma do Radeč, kjer nas čaka najeti kombi, potem pa skozi Zidani Most in Celje do Polzele. Tam že zremo na Goro Oljko (733m), ampak najprej je na vrsti osvežitev s kavico v prijetnem lokalu s prijazno natakarico pri trgovini Tuš. 



Zapeljemo se do nekdanje gostilne Jug, uradno spada k naselju Dobrič, parkiramo pri s cvetjem lepo urejeni hiši, 


potem občudujemo razgled na Letuš, Mozirje, Kamniške Alpe, pa še na Zasavsko hribovje in kam drugam. 


Po strmi poti se napotimo navkreber, v pomoč so stopnice, ponekod korenine. 


Od časa do časa se pot malo zravna, da lahko poravnamo kolena, ob poti nas pozdravi križ in kasneje še kapelica. 

Foto: Vinko Šeško.
Ko stopimo iz gozda, nas pozdravi mogočna romarska cerkev Svetega križa, ki so jo zgradili v 18. stoletju in je znana po glavnem oltarju kiparja Ferdinanda Galla. Ta je predstavil vrsto sedečih apostolov v naravni velikosti in živahnem pogovoru za mizo pri zadnji večerji. 



Marsikdo ne ve, da je pod veliko cerkvijo še ena manjša. 


Okrog cerkve in planinskega doma diši po sveže pokošenem senu, vabijo klopi, mize in ležalniki, nam pa zadiši tudi malica. To okolje je meni še posebno ljubo, saj sem nekaj poletij kot gimnazijka tu preživljala svoje počitnice ter pomagala stricu in teti, ki sta bila oskrbnika doma.


Počasi se vračamo k parkirišču in še malo poklepetamo pri klopi pod dišečo lipo, v Polzeli pa spet obiščemo jutranji lokal in se okrepčamo z napitki.


V Žalcu imamo nekaj težav z iskanjem parkirnega prostora, potem pa krenemo skozi park do Fontane piv Zeleno zlato, ki so jo odprli lani septembra. 


Za osem evrov si kupimo vrček znanega oblikovalca Oskarja Kogoja in čip na njem omogoča, da si na šestih mestih natočimo po deci piva različnih okusov. Vmes si lahko vrček umijemo z vodo, da se okusi štajerskih pivovarjev ne bi pomešali. 




Fontana je postavljena v lepem zelenem parku dišečih lip, obkrožajo pa jo informativne table o pridelovanju hmelja in z opisi posameznih vrst piva. Na spletni strani Turistično informacijskega centra lahko preberemo:

Osnova za arhitekturno zasnovo fontane je simbolna hmeljska kobula, ki se izraža v dveh polkrogih oziroma dveh fontanah, eni pivski in drugi, vodni. Polkrogi so oblečeni v bakreno čipko, ki simbolizira peno na pivu. Fontano je gradilo podjetje Remont, tehnologijo pa zagotovilo podjetje Etra.


Foto: Vinko Govekar.
Na travi v parku so postavljeni tudi ležalniki, ki vabijo k počitku, v bližini pa je tudi nekaj kioskov s hrano ter mizami in klopmi, nedaleč stran tudi lepo vzdrževano stranišče. Popolna ponudba!
Še pred hudo vročino se vrnemo v Sevnico in zatečemo v hlad.

Video:




Vandrovci in Poljska - 5. 6. 2017

V pripravi.

Vandrovci in Poljska - 4. 6. 2017

V pripravi.

Vandrovci in Poljska - 3. 6. 2017

V pripravi.

Vandrovci in Poljska - 2. 6. 2017

V pripravi.

Vandrovci in Poljska - 1. 6. 2017

V pripravi.

Vandrovci in Poljska - 31. 5. 2017

V pripravi.

Vandrovci in Poljska - 30. 5. 2017

Ob pol štirih je že beli dan, vstanem pa ob pol šestih in se takoj začnem otepati komarjev. Še najbolje je, če je človek kar naprej v gibanju. 


Še enkrat si ogledam okolico in informativne table ter se nasmejim ob opozorilu glede parkirnine: Posebna ponudba za tiste, ki ne plačajo pri prihodu in odhodu in tečejo do avtomobila, kot bi jim šlo za življenje in upajo, da jim bo uspelo ne plačati: avto - 20 zlotov, večji avtobus - 100 zlotov (dvojna cena!). 


Zajtrkujemo, samice komarjev pa si privoščijo nas za obrok, potem pa z Vinkom greva budit ljudi v gozdarski hiši, ki se hvali tudi z nekaj sobami. 


Na vhodnih vratih piše: Vstopi, na drugih v predprostoru pa: Trkaj. Potrkava in najprej se oglasi pes, potem pa pride oskrbnica, ki govori angleško. Kar presenečena je, da pravilno izgovorim ime njihovega narodnega parka: Biebrzański (biebžanski). rz je v tem primeru ž. Nič ji ni po volji, da se nismo v naprej najavili, za skupino je obvezen vodič, končno pregovorimo njenega moža, da prevzame vodenje. S to funkcijo se je sicer tudi pohvalil pri elektronskem dopisovanju. Zgodnji smo, zato moramo počakati, da se pripravi. Kordian nas najprej pelje v pisarno narodnega parka, kjer se dolgo dogovarjajo. Za obisk parka z avtobusom je treba nakazati na bančni račun 30 zlotov (nekaj delov parka je strožje varovanih, tudi ta Grzędy), vodič obljubi, da bo stvar uredil on, za štiriurno vodenje zaračuna 300 zlotov, za vsakega udeleženca še po šest zlotov vstopnine za park, parkirnina za avtobus pa je 50 zlotov, ker ne kažemo namena, da bi skušali pobegniti brez plačila. Plačamo in krenemo z avtobusom osem kilometrov daleč, vmes pa nekajkrat skoraj nasedemo. 


V obori se pase losinja, ki je bila poškodovana v prometni nesreči in zdaj tu okreva. Kar visoko ograjo rabi, saj lahko skoči meter in pol visoko. Losi so bili pred kakšnimi 1500 leti razširjeni po celi Evropi, potem so jih skoraj iztrebili, trenutno jih je v tem okolišu okrog 700 in se bodo širili tudi v Nemčijo in drugam. 


Sprehodimo se po učni poti Sipine in opazujemo značilno rastje in mejo med sipinami in močvirji. 

Foto: Vinko Šeško.
Na vzpetini Volčja gora (Wilcza Góra) je razgledni stolp, od koder v daljavi vidimo lose, vodič pa nam razlaga, kako se močvirje zarašča, včasih so rastje kosili na roke, danes je to folklorna prireditev. Poskušali so tudi z različnimi stroji, tudi z ratraki, ki pa preveč poškodujejo otočke v močvirju -  okolje malih živali, recimo miši, ki so pomembne v prehranjevalni verigi za volkove. V parku je devet krdelov po tri do šest volkov. Park je sicer zavetišče mnogim živalim: kar 270 vrstam ptic, od tega jih 181 vrst tu gnezdi. Zato ni naključje, da je znak parka ptica togotnik. 

Foto: Nevenka Vahtar.
Kordian je prava enciklopedija podatkov in vir zanimivih zgodb. Če ne prepoznamo ptice, si pomaga z Googlom na mobitelu in pogosto nam pove celo slovensko ime, latinskega pa vedno. Ponosni so na posebno vrsto poljskega konja, na črno štorkljo, ki gnezdi tudi okrog po vaseh in na dve vrsti orlov (velikega in malega klinkača), ki se med seboj plodita in imata tudi naprej potomce, V parku orli ne gnezdijo več, se pa ustavijo tu ob selitvi. Obročkajo jih in opremijo celo z GPS napravo, da lahko spremljajo njihove poti. Ob tem izvemo zanimivo zgodbo, kako je v Črni Gori leta 2012 lovec ustrelil takega orla po imenu Bruzda (velikega klinkača), ga nesel direktorju narodnega parka, ta pa ga je prijavil policiji. Ne zaradi streljanja zaščitene živali, ampak zaradi vohunstva. Primer je raziskovala celo CIA, nastal je resni meddržavni problem, sploh, ker se je Črna Gora takrat pripravljala za vstop v Evropsko unijo. 


Vrnemo se do avtobusa in na parkirišču izkoristimo stranišče na štrbunk, kjer svoje iztrebke pokriješ z grobo žagovino, par na steni naslikanih losov pa nas opozarja, naj to mesto pustimo tako, kot bi ga želeli imeti ob naslednjem obisku,
Na povratku vidimo tudi spomenik na mestu, kjer so nacisti med drugo svetovno vojno pobili prebivalce vasi Grzędy, vodič pa nas popelje še po učni poti Rdeče močvirje. Voda je pogosto rdeča zaradi odsevov jesensko obarvanega rastja, pa ob sončnih zahodih verjetno tudi. 


Problem pri močvirjih je nizek vodostaj, kar popolnoma spremeni rastlinstvo in živalstvo in vprašanje je, kako bi jih umetno obdržali in, ali je potem to še naravni park. Poleg šmarnic, lepega čeveljca, konjske smrti, irisov, orhidej je tu še rastlina, katere vonj povzroča halucinacije. Ko so ljudje včasih nabirali borovnice in so postali vrtoglavi, so mislili, da je to od borovnic. Prebivalci močvirij so tudi bobri, ki so jih v preteklosti že skoraj čisto iztrebili. Zelo so jih cenili iz treh razlogov: kožo so lahko uporabili za nepremočljive čevlje, njihovo meso vsebuje naravni antibiotik, ker jedo vrbovo listje in lubje, rimokatoliška cerkev jih smatra za ribe in jih je tako kljub mastnemu mesu mogoče jesti tudi v postnem času.
Okrog dvanajstih se poslovimo od tega največjega poljskega narodnega parka (59 233 hektarjev) na področju rek Narew in Biebrza blizu meje z Belorusijo. Za boljše spoznavanje bi rabili še veliko več časa, saj po njem vodi okrog 250 kilometrov označenih poti.
Približno sto kilometrov južneje je naš naslednji cilj. V trgovini Lidl ob poti obnovimo zaloge hrane, probleme pa imamo z vodo, povsod nam ponujajo samo ustekleničeno. Na eni izmed črpalk plačamo deset zlotov za ključ od stranišča in potem tam "odtočimo in dotočimo". Cesta je kar dobra, delno poteka ob Biebrzańskem parku, prečimo tudi reko Biebrzo. Pred reko Narew nas očara velik renesančni grad na temeljih srednjeveškega, 


ko zapeljemo preko nje, 


se pa znajdemo na prostranem trgu pred mogočno baročno cerkvijo Svete Trojice iz 18. stoletja ob samostanu iz istega obdobja. Mesto Tykocin z nekaj več kot dva tisoč prebivalci je ena najstarejših naselbin na tem področju z bogatimi arhitektonskimi zakladi in žalostno zgodovino. Avgusta 1941 so nacisti na trgu zbrali okrog dva tisoč Židov, jih zapeljali v bližnji gozd in tam pobili. 


Ogledamo si cerkev, 


sama skočim še na most občudovat reko, potem pa se peljemo naprej po ravnini v lepo sončno popoldne z 22 stopinjami. Kar uživamo v sončnih žarkih po bolj oblačnem dopoldnevu.
V vasi Waniewo z okrog 200 prebivalci najprej iščemo turistične informacije. Pred pisarno smo sicer v času uradnih ur, vendar je zaprta. Tako ostanemo brez informacij, oni pa brez denarja za vstopnice. K sreči ima skrbni Vinko Googlove posnetke in na njih vidi parkirišča, največje je pri cerkvi. 


Tam se tudi utaborimo, najdemo dve stranišči na štrbunk in pipo s tekočo vodo v bližini, delavcev, ki delajo na strehi, pa ne motimo preveč. Danes je kosilo nekaj posebnega: gobova juha in carski praženec. Sicer pa smo v narodnem parku Narwiański z enkratnim anastamoznim (vijugavim) rečnim sistemom: mrežo povezanih kanalov reke Narew, ki je s svojimi 484 kilometri najdaljša reka severovzhodne Poljske, izvira pa v Belorusiji in po njej teče 36 kilometrov. Ti kanali so lahko dva metra široki in dva do dva in pol metra globoki z utrjenimi bregovi - preraslimi z rastlinskimi koreninami. Zaradi taljenja snega in ob močnejšem deževju je celotno področje poplavljeno, sicer pa ga zarašča trstina, šaš in čez 600 drugih rastlinski vrst. Med njimi je dovolj prostora za manjše živali in pravi ptičji raj: 203 vrste so jih dokumentirali, od teh jih 155 tu tudi gnezdi. 45 kilometrov dolžine reke s površino 68,1 kvadratnega kilometra so leta 1996 zaščitili. 



Naše parkirišče je blizu reke in lesenega razglednega stolpa, s katerega opazujem, kako domačini s pomočjo dolgih drogov in odrivanjem od rečnega dna poganjajo čolne z ravnim dnom, ki jih imenujejo Pychówką. Včasih so jih uporabljali le za ribolov in prevoz sena ter živine na pašo, danes pa z njimi "lovijo" tudi turiste. 



Ko hodimo pa lesenih mostovih, si skoraj ne moremo predstavljati, da je okrog nas voda, saj je od mnogega zelenja skoraj ni videti. 


Za okras cveti nekaj rumenih perunik, veliko je tudi kukavičje lučce in gabeza. 

Foto: Vinko Šeško.
Namenjeni smo do vasi Śliwno, vendar to ni tako enostavno: na poti so preko vode štirje brodi na ročni pogon: z vlečenjem jeklene vrvi se potegneš preko. Še en razgledni stolp, 


ptice pa za svoje razglede uporabljajo kar drevesne osamelce. 



Na povratku se ne moremo nagledati elegantnih labodov, ki jih je v parku na tisoče, pa tudi nič manj rac in gosi. Na prvem lesenem razglednem stolpu se mladi poročni par nastavlja fotografom, v bližini se pasejo krave, razposajeno rezgeta kobila, mi pa se na vrtu majhnega lokala hladimo s pivom. Pol litra v steklenici ga dobimo za 3,20 zlota - okrog 80 centov. 

Foto: Nevenka Vahtar.
Pri cerkvi v družbi ovčk srečamo župnika, ki nam prijazno razlaga stvari, čeprav ne zna ravno veliko angleško. Cerkev Svete Ane je tu bila že v 15. stoletju, sedanjo neo-romansko cerkev Vnebovzetja Blažene Device Marije pa so zgradili v letih 1870-1877, končali 1887 in jo večkrat obnavljali: trenutno je na vrsti streha. 


Zvonik iz leta 1880 stoji posebej, 




v lepo urejenem parku okrog cerkve pa je tudi Marijin kip v votlini. 


Prijazni župnik nam odklene vrata in znajdemo se v lepo okrašeni notranjosti še od prvega obhajila. Prvoobhajanci hodijo k šmarnicam vedno v slovesnih oblekah od prvega obhajila, v tem času pa so cerkve, kapelice in križi okrašeni z belo-modrimi, belo-rdečimi in belo-rumenimi trakovi. Franci nam pripravi pravi pevski koncert, Češčeno Marijo pa zapojemo skupaj. 


Oba posnetka sta delo Nevenke Vahtar.
Na koncu nam gostitelj pripravi še presenečenje: na oltarju umakne podobo Svete Ane in pokaže se druga, še dragocenejša in lepša podoba - Marijina. Kako lep zaključek bogatega dneva!
Pred spanjem še malo igramo karte, ob pol enajstih pa je čas za spanje in sanje.

Komarji, komarji, komarji povsod, losi v močvirju in tudi drugod.
Ob cesti pa štorklje, pri cerkvi sekret, brodi, labodi in župnik zavzet. Gremo v daljine ...

Video: