30. 12. 12

Boštanj - 29. 12. 2012

Boštanj in lep dan vabita. Sprehod tja je vedno prijeten, le ožina nadvoza ceste nad železnico je črna točka. 
Sonce se kar toplo nasmiha, tu in tam se vlečejo megle, s prijateljico Tilčko pa hitro napredujeva po novem pločniku in cesti v hrib. Najprej je na vrsti župnijska cerkev Povišanja svetega križa, ki so jo zgradili leta 1853, posvečena pa je bila leta 1857. V novejšem času je znana po mnogih koncertih, v božičnem času pa po zanimivih jaslicah. 

Koliko skrbnega dela je potrebnega za kaj takega!  
Sprehodiva se še do pokopališča, ki je vzorno urejeno. Izpred njega so odkriva lep razgled vse od Lisce do Loga. 
Tudi izpred šole se splača razgledati proti Sevnici z okolico. Na poti v Spodnji Boštanj  najino pozornost posvetiva kapelici, pri železniški postaji pa se razveseliva srečanja s prijateljico. 
Novi most preko Mirne vzbuja zaupanje, tudi najin prehod je vzdržal. 
Kmečki krožnik v gostišču Felicijan nama da novih moči za povratek v Sevnico. Ker pa sonce še naprej prijetno greje, si pot podaljšava s sprehodom ob Savi mimo Stillesa. Skoraj pomlad je te dni.
Video:

20. 12. 12

Jablanica - 19. 12. 2012

Danes je zadnji pohod študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica v tem letu. 17 udeležencev v štirih avtomobilih, smer lovska koča na Brezovici. V bistvu se bomo ves čas zadrževali na področju Jablanice in delno Novega Grada. 
Zagrizemo v hrib med hiše, potem pa se spustimo po gozdu in smo spet na cesti, 
kjer neuspešno iščemo drevo jerebike. Zaradi megle se tudi duglazij ne splača iskati, preostane nam torej pot v Pekel. 

Teren je razmočen, poti blatne in preorane od traktorjev, s katerimi spravljajo podrti les od zadnje ujme. Hodimo, se drsamo in nekako pridemo do potoka, ki ga je treba spretno prečiti po kamnih. Zdaj pa je pot že lepša, na jasi desno se nam pokaže vikend, potok pa nas spremlja v globači na levi strani. 
Voda veselo skaklja v slapičih. pod brvjo pri studencu, vse so nekdanjega mlina, kjer se izliva v večji potok. 
Ob tem se sprehodimo do še enega studenca, potem pa zavijemo desno v hrib. 
Malicamo v zaselku Nežnice, ki uradno spada že pod Novi Grad. Z Vinkovim, bolje rečeno Elčkinim vinom, nazdravimo novemu letu. Pa spet v dolino do drugega potoka, kjer nam podrto drevje in robida precej ovirata prehod. Blata in težje prehodnih področij imamo že kar dovolj, zato se med Dobjem in Sončnikom razveselimo asfaltirane ceste, po kateri se vrnemo na Brezovico. 
Sonce je pregnalo meglo in nas pozdravlja ob odhodu.
Pri kavi v Boštanju ugotavljamo, da smo se pošteno nadihali svežega zraka in, da zmoremo tudi težje razmere na terenu.
Video

Lisca - 18. 12. 2012

Ker je danes zaključek naših pohodov v letu 2012, se ponedeljkovci dobimo šele ob pol osmih. Udobno se zapeljemo do vodnih zbiralnikov pod Lisco, potem pa sprehodimo po Sončni cesti proti vrhu. 
Po posameznih dolinah pod nami se vlači megla, nad nami pa je je tudi za en debel klobuk. Snega skoraj ni, le ob cesti proti vrhu so ostanki zametov prav čudnih oblik. 
S pravo zimsko pravljico pa nam postreže gozd tik pred parkiriščem: ivje neverjetnih oblik, veje in vejice pa so vkovane tudi v ledene okove. Tudi prav na vrhu je megla zelo gosta, v Jurkovi koči pa se kadi od vročega čaja in kuhanega vina. Vinko in Franci sta zakurila v kaminu, na mizo začnejo prihajati sladke dobrote, vzdušje je že prav praznično. 
Najprej je na vrsti uradni del: pregled opravljenih tur v tem letu, kar 41 jih je bilo. Obujamo spomine ob posrečenih posnetkih Vinka G., potem pa uživamo še ob fotografijah narave Vinka Š. Napravimo še nekaj načrtov za leto 2013 in že je čas za kosilo. V Tončkovem domu nas hitro postrežejo z okusno hrano, ki jo v koči še izdatno zalijemo. Elka nas obdari z ozimnico, pri srečolovu pa se do solz nasmejimo domiselnosti darovalcev. 

Od Lisce se poslavljamo še vedno v megli, občutki pa so taki, kot bi sijalo najbolj svetlo sonce.
Video:

19. 12. 12

Celje - 17. 12. 2012

Predpraznični dnevi so in splača se obiskati lepo okrašena mesta. Danes je na vrsti Celje. City Center se na zunaj blešči v množici lučk, ki prijazno migotajo. Tudi notranjost je usklajeno dekorirana z enotnimi okraski, za veselje otrok pa poskrbi orgester živalskih lutk.
Na poti v mestni center je najbolj opazno živopisano drevo pred optiko, drugače pa ni kakšnega posebnega prazničnega vzdušja.
V starem centru so moteče razkopane ulice, prodajalci in prodajalke pri stojnicah samevajo, bolj živo je na odru za nastope, kjer otroci pojejo in recitirajo, tiste pod odrom pa animirajo dobre vile. Na Gosposki ulici mežikajo zvezdice, mestna občina ima bleščeče zavese ... Potem pa človek res zasluži kuhano vino ali vsaj topel čaj.
Video:

13. 12. 12

Močilno, Žebnik, Radeče - 12. 12. 2012

Zbiramo se ob pol dveh popoldne in kar devetnajst nas je. Nenavadna ura za študijski krožek Spoznavanje naravnih vrednot. Ampak z namenom. S petimi avtomobili se zapeljemo do Radeč, kjer zavijemo na Močilno, vendar samo do doma Lovske družine Radeče. 
Pri lovcih pozdravimo in si izprosimo parkirni prostor, potem pa po cesti krenemo naprej. Sneg, vmes led, kar paziti je treba, kam stopiš. 
Na desni strani se nam pokaže cerkev na Žebniku v soju žarečega sonca. V glavnem hodimo po senci, po gozdovih, travnikih, mimo redkih hiš. Gledamo pa obsijana pobočja na drugi strani doline. 
Malo previsoko zaidemo, se spet spustimo, na obzorju pa nas že pozdravlja Kum. Še samo mimo zanimivega malega lesenega mlina gremo, se nasmejimo obilni in prsati mlinarici, ocenimo nosilnost lesenega stola nad potjo, pa smo na cilju - pri domačiji Kišek. Pod kozolcem nas čaka bogastvo lesenih izdelkov  in kmalu izvemo, da zna z lesom gospodar. V ogradi verjetno malo zebe noja, družbo pa mu delajo gosi. 
Glavna atrakcija tu je Gašperjev kostanj: naravna znamenitost, ker je najdebelejši domači kostanj v Sloveniji in Evropi. Njegov obseg v prsni višini je 10,71 metrov, premer debla znaša 3,6 metrov, višino ocenjujejo na 18 metrov, prostornino pa 36 kubičnih metrov. Ima štiri vrhove, eden od njih je suh. Gospodinja nam pove, da je starost drevesa okrog 400 let, vsako leto rodi debele plodove, letos jih je bilo bolj malo. Nekateri trdijo, da je to drevo drugo največje v Sloveniji, takoj za Najevsko lipo. Ne obiramo se predolgo, ker moramo biti v dolini še pred temo, zato se po isti poti vračamo. Pa nas vseeno zamika še sprehod mimo kapelic k cerkvi Žalostne Matere božje na Žebniku, ki stoji tik nekdanjega gradu, njeni začetki pa segajo v 16. stoletje. Malo se že mrači, ko pridemo nazaj k avtomobilom in se zapeljemo spet v Radeče v Galerijo Caffe, kjer naša članica Nevenka Vahtar razstavlja pod naslovom "Oče in jaz". 
Prijetno poklepetamo ob kavi in prigrizkih, si ogledamo predstavitev dela Nevenkinega očeta, občudujemo njen bogat izbor likovnih del, potem pa zaploskamo še prijetnemu programu Glasbene šole Radeče. Bogat naravoslovno - kulturni dan!
Video:

12. 12. 12

Lisca - 11. 12. 2012

Ekipo za praznično ureditev Jurkove koče pričaka Lisca v vsej svoji zimski lepoti. 
Čudimo se zametom, občudujemo razglede, potem pa se s kavo okrepčamo v Tončkovem domu. 
Zdaj pa na delo! Okraskov je dovolj, volje za delo tudi, vmes pride še kakšen doping, in kmalu je prostor urejen. 
Za nagrado nam zahajajoče sonce pripravi čudovito predstavo in le težko se odpravimo v dolino.
Video:

10. 12. 12

Drožanje, Prešna Loka, Žurkov Dol - 10. 12. 2012

Ponedeljkova pohodniška skupina se zbira ob sedmih na parkirišču, ko kaže napis na Taninu minus devet stopinj. Nam pa se sploh ne zdi tako mrzlo. Z dvema avtomobiloma se odpeljemo do konca Drožanjske ceste, potem pa korajžno zakoračimo po delno poledeneli cesti. Kar veliko prometa je, zato moramo paziti in se umikati, včasih tudi v globoki sneg. Ob potoku je že bolj mrzlo, kape in šali še kako pridejo prav. 
Prihajamo v Drožanje, gremo mimo cerkve v Žabjeku, se spustimo in spet dvignemo  na Prešno Loko. 
Sonce se trudi in trudi, ampak oblaki so predebeli. Nekam zgodaj je še za malico, ampak Slavica in Tone nam v zidanici spet pripravita toplo zatočišče z zakurjenim štedilnikom, šnopčkom za preventivo, toplim čajem, dvema vrstama vina, slastnim zavitkom in dišečo kavo. Zakaj smo se toliko prešerno smejali? Saj ne vem prav, smo se pač dobro počutili. Po ledeni poti se spuščamo proti Žurkovemu Dolu. Ko nam že pri tretji hiši ponudijo jeger, razložimo, da ne moremo več in se pitja vzdržimo. 
Po celem snegu in zorani cesti se povzpnemo proti Ostrešju, potem pa se spustimo spet do Drožanjskega potoka, v katerem voda iz snega in leda ustvarja svoje umetnine. Pri Kekcu še poklepetamo ob kavi, potem pa vrnemo domov s prijetnim občutkom, da nam tudi mraz ne more do živega.
Video:

3. 12. 12

Kopitnik in Gore - 3. 12. 2012

Obeta se eden lepših dni v tem že skoraj zimskem času. Po dolinah se zgoščajo megle, više v hribih se beli sneg. Peljemo se skozi Zidani Most, Rimske Toplice, Marno, Turje, še malo naprej in že smo v zimski pravljici. 
Ob cesti Gore - Kopitnik na primernem mestu parkiramo kombi in se odpravimo peš proti Kopitniku. Na cesti je treba paziti na led, bolj prijazno pa je stopiti po gozdnih bližnjicah. Sneg ni preveč moker in prav prijetno je broditi po njem. 

Nad nami pa se sklanjajo veje, polne snega. 

Najprej se nam odprejo obzorja proti Triglavu in Raduhi, potem pa še proti Boču in Donački gori. 
Koča na Kopitniku počiva na prelepi jasi, nad njo žarijo drevesa v zimskem soncu. 
Počasi se obrnemo in vračamo proti Goram. Na soncu se sneg že topi in kakšno mokro pošiljko dobimo tudi za vrat. 

Pred Domom na Gorah se zazremo v dolino Save in megleno morje. Na soncu si privoščimo malico, potem pa nas prijazna najemnica povabi v lokal, čeprav ob ponedeljkih uradno ni odprto. Tudi kavico ter čaj nam skuha, doda še lesen krožnik s kruhom in ocvirki, predvsem pa z nami poklepeta in ni prvič, da se pri njej počutimo kot doma. Pogovor poplaknemo še z vinom.
Vračamo se v dolino, kjer se megle že tudi trgajo. Lep je teden, ki ga začnemo na tak način ...
Video:

2. 12. 12

Okrog Ribnice in Kočevja - 1. 12. 2012

Da društva obstajajo, so najbolj zaslužni srčni ljudje. Tako se je začelo vabilo Upravnega odbora Planinskega društva Lisca Sevnica na nagradni - zahvalni izlet. Kdo ga ne bi bil vesel! 
Vreme se drži, le višji hribi so odeti v bele kape, ko preko Trebnjega in Velikih Lašč hitro napredujemo proti Ribnici. Vmes še postanek v Okrepčevalnici Rozika na Turjaku, ki so jo obnovili in dan prej odprli. 
V naselju Sajevec pri Ribnici nas pred svojo delavnico čaka Franc Jaklič, ki nas pritegne s svojo spretnostjo in hudomušnostjo. Mimogrede nam predstavi zgodovino suhorobarstva, različne izdelke, hitro naredi majhen škafec, vmes pa trosi šale in domislice. Ko je Krištof Kolumb prišel v Ameriko, ga je tam baje že čakal Ribnčan. Kako pa je prišel tja? Po bližnjici, čez Bloke. Ne moremo se upreti ličnim lesenim posodam ter žlicam in le redki so taki, ki nič ne kupijo.
Ves čas v avtobusu strežejo tekoče in trde dobrote, zdaj pa je čas še za sendvič. 
Prijazni vodič nam v Hrovači pri Ribnici razkaže Škrabčevo domačijo iz tridesetih let devetnajstega stoletja. Sprehodimo se skozi hišo, si ogledamo kaščo, kozolec, nato pa še skedenj, ki služi razstavam in prireditvam. Nova pridobitev je nekdanja kovačnica, v bližini pa obnavljajo tudi staro hišo, ki bo služila kot manjši hotel. Poklepetamo o podjetju Riko in podjetnosti Janeza Škrabca, spomnimo pa se tudi patra Stanislava Škrabca, ki je bil znani jezikoslovec.
Nadaljujemo pot proti Kočevju, ob cesti pa se na ogled postavljajo nešteta jezera na poplavljenih travnikih in njivah. Oblaki lepo ostajajo na svojem mestu, na vsaki strani doline pa se gozdovi dvigajo v snežne čipke proti vrhovom, ko se z gozdarjem odpravimo na Gozdno učno pot Rožni studenec


Obljubljajo nam eno uro hoda, vendar uživamo dlje, ker nas zapelje vodičeva razlaga, informativne table, posrečena lesena kukala, ki pritegnejo pozornost na določene detajle ... Oko pa se ustavlja tudi na zanimivih drevesih, na skalah, poraslih z mahom, uho prisluhne reki Rinži. 
Popoldne je že in čaka nas pot do Planinske koče pri Jelenovem studencu, ki jo upravlja Planinsko društvo Kočevje. To pa pomeni vožnjo v pravo snežno pravljico, saj so veje levo in desno od ceste obložene s snegom. Nekajkrat porednice tudi pobožajo avtobus, upam, da dovolj nežno, počasi pa se začne sneg nabirati tudi na cesti. Vendar se srečno pripeljemo do parkirišča. 
Le nekaj sto metrov se sprehodimo in že smo na romantični jasi pri koči na nadmorski višini 850 metrov. 
Čaka nas topla soba, okusen ričet in slastne skutine palačinke. Vse skupaj pa je treba tudi poplakniti. 
Tone raztegne svoj meh, s svojskimi tolkali pomaga še domačin, zavrtijo se prvi pari. Ostali bi verjetno še dlje, če nas ne bi skrbel povratek v dolino. Vendar se vse dobro izteče: bogat dan se prevesi v večer, poln zadovoljstva zaradi vsega doživetega.
Video:

29. 11. 12

Kal, Bransko, Gradec - 28. 11. 2012

Študijski krožek Spoznavanje naravnih vrednot je optimističen, ne bojimo se dežja. Z avtomobili se popeljemo skozi Krmelj, Šentjanž, zagledamo mavrico nad Rupo, potem pa naprej do transformatorja na križišču pri Kalu. Ta Kal naj bi bil uradno spet pri Krmelju, čeprav je bliže Šentjanžu. 
Spustimo se proti naselju, ob poti pa opazimo po drevesih neverjetno veliko bršljana, katerega stebla so ponekod debela kot zapestje. Na drobno začne rositi, ampak mi se ne damo: pelerine, vetrovke, dežniki - vse nam pride prav in dež je tisti, ki mora popustiti. Našo pozornost pritegne tudi kapelica, v kateri teče voda studenčka izpod oltarčka. Ko se po grebenu bližamo nekdanji šoli in cerkvi Svetega Martina, se že jasni. Z nami je Lojze, ki je iz teh krajev doma, in za nas obuja spomine na čase svojega šolanja in kaže, kje so igrali med dvema ognjema, na strminah pa imeli več stražarjev, ki so lovili žogo. Prijazni domačin nam odklene vrata cerkve iz prve polovice 16. stoletja, v kateri je najstarejši oltar Svetega Antona, poleg njega pa je še oltar Svete Lucije in glavni oltar Svetega Martina. Sprehodimo se po pokopališču in komentiramo priimke, sorodstvene vezi. 
Pod mogočnim drevesom pri stari šoli merimo jakost energije, naenkrat posije sonce in naše sence se prevesijo v dolino Grdega grabna, kjer je tudi veliko področje grdo podrtega drevja. Mimo križa jo mahnemo v hrib, kjer se tudi moramo izogibati polomljenim vejam. Na Branskem se ob zapuščenih in delno zapuščenih zgradbah spomnemo tragedije iz sedemdesetih let, ko je bilo zaradi spora med sosedoma nekaj ljudi mrtvih. V gozdu zaslišimo motorno žago in ne moremo verjeti, da je sedeminosemdeset let stari Lojzetov brat tako spreten z njo. Malo pokramljamo z njim, potem pa se podamo v gozdove Jatne do spomenika dvema kurirjema, ki sta bila tu ubita februarja 1945. 
Malo se okrepčamo, potem pa cesti in bližnjicah pridemo v zaselek Gradec, ki uradno spada pod Kladje pri Krmelju. Tu se poslopja petih gospodarjev stiskajo drug k drugemo pod kamniti breg, da bi pustila več prostora travnikom, pašnikom in njivam. Na Lojzetovem domu nas pogostijo s pijačo in prijaznim pogovorom o pogojih reje živine in odkupa mleka. 
Ko se spuščamo, na levi strani pogledujemo proti Osredku in Leskovcu, na desni pa se nam pod Vihrom skriva Svinjsko - cilj našega naslednjega pohoda. Na gričku pod vasjo so komaj zaznavne ruševine gradu, ob katerem naj bi bila globoka jama z zakopanim zlatim teletom, nad vasjo pa naj bi bili iz zraka vidni keltski okopi. 
Vrnemo se k vozilom in v Krmelju ob kavici dopolnimo zapisnik. Škoda bi bilo na tak dan ostati doma!
Video: