Ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) se nas od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica tokrat zbere pet. Sonce že preganja megle, mi pa veselo zakoračimo proti Zajčji gori. Ob poti naletimo na različne lepote narave:
drevesa in grme v jesenski preobleki;
razveseljujejo nas lepo urejene rože na oknih hiš in na vrtovih, oblike meglic, ki se lovijo po dolinah. Vse to opazovanje je lahko razlog, da malo postojimo in zajamemo sapo pri hoji nakreber.
Pod nami se odpira razgled na Boštanj, na drugo stran v dolino Sevnične z Lisco, pa na Metni Vrh, Skalico in cerkev svetega Roka.
Žalosti nas neobrano in nepobrano sadje: slive, jabolka, kutine ..., mogoče pa bodo hruške le še obrali.
Od Mastnakove zidanice se spet zazremo v dolino Save in malo okrepčamo z jedačo in pijačo.
Med hišami in zidanicami se napotimo po grebenu in tako glasni smo, da pri Zakškovih dobimo odlično dezinfekcijo za grlo in želodec. Sprehodimo se čisto do zadnjih hiš:
kukamo v dolino Save in naprej proti Kumu in Alpam. Pod nami vidimo streho Prahove domačije, vendar ne gre po bližnjici, treba je naokrog, malo ob gozdu, potem pa po cesti. Ne gremo dovolj daleč, zato nam ne preostane nič drugega, kot čez drn in strn preko travnika. Copati so malo mokri, ampak sonce nas ves čas greje in tudi to posuši.
Pri Prahovih spet gostoljubje: v prijetni kleti pijača z namočenimi smrekovimi vršički (spet za zdravje), domači suhi krhlji in sproščujoč klepet.
Pot nadaljujemo skoraj po ravnem po "trebuhu" Zajčje gore, potem pa skozi gozd navzdol
na travnik s pogledom na Sevnico.
Skozi Ribnike pohitimo spet na cesto, po kateri smo se vzpenjali, in tako "zašpilimo" klobaso. V Šmarju na sončni terasi lokala klepetamo in delamo načrte za naprej, saj se bomo morali prilagajati izrednim razmeram.
Tudi s hojo pripomoremo h krepitvi imunskega sistema in napravimo nekaj dobrega za svoje zdravje!
Nas šest od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica na običajnem zbirališču - parkirišče pri krožišču v Šmarju, ob običajni osmi uri. Kar takoj sklep: glede na razmere se ne bomo vozili niti z avtomobili, niti z vlaki: odhajali bomo na take cilje, ki jih lahko dosežemo peš iz Sevnice.
Danes je na vrsti Ledina. Med hišami proti Zajčji gori, potem pa moški del po markirani poti navkreber skozi gozd,
ženski pa lepo počasi po cesti: v tempu, primernem za klepet (se opravičujem: izmenjavo informacij in izkušenj).
Pod nami se v meglicah kaže Boštanj, megle je dovolj tudi v dolini ob Sevnični, Lisca pa ima rahlo belo oblačilo.
Foto: Ljubo Motore.
Odločimo se za daljšo pot naprej po Ledini,
se ustavimo pri kužnem znamenju, tožimo, da ni nobenih gob, še neužitnih in strupenih ne.
In, glej ga jurčka ob poti, ki ima v bližini še brata, da nas postavita na laž.
Z grebena se odpirajo pogledi proti Podgorju in Vinko mi pokaže zanimiv motiv cerkve v okviru vej.
Zdaj pa se že obračamo navzdol in občudujemo megle v drugih dolinah.
Ob poti nas razveseljujejo bogato obložene jablane, tudi kostanja je precej, barve listja so vse bolj jesenske..
Srečamo nekaj prijateljev, tudi tiste s Facebook-a, vneto pa nas pri vsaki hiši pozdravljajo tudi psi. Voda teče po vsakem jarku in zarezi: zadnje čase se je nabralo precej moče.
Na ovinku pripravno ležijo hlodi in nam nudijo možnost za malico, potem pa se spustimo v dolino Save.
Ta je tako velika, da Hidroelektrarna Boštanj spušča vodo preko vseh petih polj, potem pa se ta vrtinči, suka odpadke in se zadeva v breg. Na moje presenečenje so brežine lepo počiščene in nisem opazila ambrozije.
Naužili smo se svežega zraka, se razgibali in nekaj storili za svoje zdravje. Vsaj upamo tako.
Pet se nas od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca z avtom odpravi v Tržišče, trije pa se nam pridružijo kasneje. Parkiramo pred Gostiščem Majcen, ki je ob ponedeljkih zaprto, zato se peš odpravimo proti lokalu v mlinu.
Vmes lahko občudujemo lepo urejeno okolje, kar je v Tržišču že kar pravilo.
V prijetnem klepetu spijemo kavice in druga osvežila, potem pa krenemo po cesti proti Vrhku. Še vedno rahlo dežuje, kar pa nas ne moti preveč.
Po polju, potem pa v hrib po gozdu in mimogrede smo pri hiši,
kjer nas pozdravita gostoljubna Mimi in Rade. Nazdravimo z "mekano bosansko rakijo", potem pa se krepčamo z modro frankinjo in belim vinom - že letošnjim.
Zadnji posnetek je delo Vinka Šeška.
Gostiteljica nam postreže s slastnim golažem, h kateremu se prileže domač kruh, za posladek pa se mastimo s sirnico (sirovo pito), ki ji rečemo kar sirov burek, čeprav je za nekatere pravi burek samo tisti z mesom. Klepetamo in obujamo spomine tako dolgo, da zunaj posije sonce in nas zvabi izpod strehe.
Foto: Vinko Šeško.
Še posnetek za spomin in poslovimo se. Prisrčna hvala, Mimi in Rade!
Ljubo nas na povratku zapelje skozi Goveji Dol in Hinjce ter preko Križišča spet v dolino Mirne in znano cesto. Vedno je zanimivo spoznati kaj novega.
Spet zbujane ob petih, "predzajtrk" z banano in oreščki, kavica,
potem pa 1000 gibov s Tončko na terasi v meglenem jutru. Šest stopinj je, potem se temperatura spusti na tri in počasi spet dviga do 19 čez dan. Po zajtrku se ob osmih odpeljemo v megleno jutro, ampak nad meglo se kaže nebo brez oblačka in na obzorju Bohinjske gore in Krn. Ponekod se na travnikih kažejo lise slane.
Najprej se ustavimo pri Bloškem jezeru, ki postaja popularno zadnja leta, uredili pa so ga leta 1970 z zajezitvijo potoka. Veliko je en hektar, globoko pa povprečno dva metra: primerno za plavanje poleti in drsanje pozimi, za ribolov pa skoraj celo leto. Nekateri ga imenujejo tudi Volčje jezero, ker leži v naselju Volčje.
V vodi se ogledujejo okoliška drevesa, na vodi smuča leseni medved, drugi z brega namaka trnek, okrog jezera pa stojijo igrala, lesene klopce in gugalnice.
Foto: Ljubo Motore.
Spodnji posnetek s fotoaparatom Milke Požun.
Seveda je treba kakšno preizkusiti in nekateri me čudno gledajo, ko sprašujem: "No, kdo me bo porival?". Imenitne so te velike gugalnice, le v zgodnjem jutro še malo mokre in mrzle. Sprehodimo se okoli jezera, ogledujemo skupino hiš, ki so najrazličnejših oblik in stilov,
bolj enoten pa se nam zdi Glamping Lake Bloke s prijetnimi lesenimi hišicami in skulpturami. Le ime nam ne gre v račun: angleško, kaj sploh glamping je? Izraz naj bi imel osnovo v "glamourous camping" - luksuzno kampiranje (glamurozno). Verjetno ustreznega izraza v slovenščini še dolgo ne bomo imeli, ker raje prevzemamo tuje.
Bloško jezero za uživanje je: za mlade in mlajše, za sive lase. Ti hojladrija, drija ...
Postanek za kavico imamo v Novi vasi z okoli 300 prebivalci, ki je središče občine Bloke. Preko nje poteka veliko pohodniških poti, znana pa je tudi po Muzeju Bloški smučar, ki ga bomo obiskali naslednji dan. V tem kraju se je rodil Božidar Lavrič, utemeljitelj sodobne slovenske kirurške šole.
Vozimo se skozi Lož in Stari trg pri Ložu do naselja Kozarišče (okrog 250 prebivalcev), ki je bilo omenjeno že leta 1275, ime pa izhaja iz "kozar" - rejec koz. Predvsem nas zanima Grad Snežnik z originalno opremo iz 19. stoletja, nekaj pa jo je tudi iz Predjamskega gradu. V Wikipediji lahko preberemo:
Grad Snežnik je bil zgrajen v bližini nekdanje rimske postojanke v Šmarati, od koder so prenesli nagrobnike in jih vzidali v notranjo steno gradu. Grad je v arhivskih virih prvič omenjen leta 1269. Nastanek gradu sega v leto 1461, ko se omenja dvor Sneberk. Najprej je bil last oglejskih patriarhov, pozneje pa drugih rodbin (Schnebergi, Lambergi, Eggenbergi, Lichtenburgi, Schönburg-Waldenburgi). Trinadstropno stavbo obdaja renesančno obzidje. V drugi polovici 19. stoletja sta bili njegova notranjost in zunanjost močno predelani. Iz tega obdobja je večina grajskega pohištva, prav tako grajski park z oblikovanimi prvinami krajinskega sloga, ki se je tedaj začel uveljavljati tudi na Slovenskem. Osnovno kompozicijo oblikujejo štirivrstni ter številni dvovrstni kostanjevi in lipovi drevoredi ob poteh do gradu, med njimi so jase ter sprehajalne in jezdne poti. Tik ob gradu sta dve umetni jezerci, ki ju napajata izvira Obrh in Brezno. Leta 1868 so v grajski pristavi odprli prvo gozdarsko šolo v današnji Sloveniji, ki je vzgajala kadre za gospodarjenje z gozdovi.
Grad kar sije v svoji lepoti in se ogleduje v vodi pod sabo.
Vodička nas popelje po prostorih in razloži zgodovino in pokaže razkošno opremljene prostore zadnjih lastnikov: dnevni saloni, spalnice, jedilnici, gledališka soba, egipčanska soba, zanimive so lovske trofeje. Veliko je občudovanja vrednih omar, domiselno so uredili ogrevanje. V kleti so uredili prostore za občasne razstave, trenutno je tema Oblo in oglato. V gradu prirejajo tudi različne druge kulturne dogodke in poroke.
Izkušena vodička nam predstavi živali tega področja, predvsem pa polhe in lov nanje. Sezona lova se začne 1. oktobra, prireditev Polharska noč pa bo zaradi razmer odpovedana. Zanimivost iz življenja polhov: če spomladi vidijo, da bukev ne cveti, se tisto sezono ne parijo, ker ne bo žira za njihovo hrano.
Grad je Snežnik po opremi bogat, v stari pristavi pa polhi, divjad. Ti hojladrija, drija ...
Na povratku opazimo na travniku ostrnice,
potem pa se za slabo uro ustavimo v Ložu za kosilo in počitek. To naselje z okrog 550 prebivalci ima mestne pravice že od leta 1477, od industrije pa je znana Kovinoplastika (okovje, kotniki). Na hribu nad Ložem lahko obiščemo razvaline srednjeveškega gradu, na drugem hribu pa je lepo vidna božjepotna cerkev svetega Križa na Križni gori (z nadmorsko višino 856 metrov), ki je bila naseljena že v prazgodovini in je zaradi razgleda vedno imela velik strateški pomen. Hrana in mrzlo pivo se pri 19 stopinjah prav priležejo.
Zdaj pa v Križno jamo! To je svetovno znana kraška jama s podzemnimi jezeri, sigastimi pregradami, ostanki jamskih medvedov; predvsem pa v Sloveniji edina naravno ohranjena turistična jama brez električne razsvetljave in betonskih poti. Skupaj ima kar 45 jezer, 22 je prevoznih s čolnom, globina vode je pa do sedem metrov. V njej živi sedem vrst netopirjev, v njo zaidejo ptice, polhi ... Lobanje jamskega medveda so našli leta 1847, v štirih letih so izkopali več kot 2000 kosti in sestavili dve popolni okostji, ki ju hrani Dunajski naravoslovni muzej. Jama je služila kot brlog več deset tisoč let, lobanje iz nje so stare 45 do 146 tisoč let, največja je dolga 56 centimetrov, saj so bili nekateri medvedi težki do 1.500 kilogramov. V njej so našli pet tisoč let staro keramiko, ker je služila tudi kot skrivališče. Prvi obiski jame segajo v leto 1557.
Plačamo osem evrov vstopnine, se preobujemo v škornje, dobimo svetilke in se v dveh skupinah odpravimo v jamo na uro in pol dolgi ogled. Takoj začutimo moč vodnega toka, ob katerem hodimo, voda pa prihaja z Bloške planote, ponikne in potem pride na površje in odteče v Cerkniško jezero.
Spodnji posnetek: Ljubo Motore.
Pri jezeru se vkrcamo v čoln in ga obkrožimo, ob kakšni drugi priliki pa gremo še kam dlje.
Domov se vračamo preko Travne gore, kraške planote, ki je severni del pogorja Velika gora (največja nadmorska višina 1030 metrov). Stalnih prebivalcev tu ni, je pa veliko počitniških hišic in planinska koča, ki išče oskrbnika ter še ena nova. Še kar naprej prodiramo po gozdni cesti, skoraj smo prepričani, da smo se izgubili, ko zagledamo kažipot za Ogenjco - naš naslednji cilj. Parkiramo in se peš napotimo kakšnega pol kilometra po gozdni cesti, potem pa po poti. Brez oznak bi se tu gotovo izgubili, je bilo pa to primerno področje za skrivanje partizanov.
Ustavimo se pred kočo - muzejem, kjer si na tablah lahko preberemo, kaj se je tu dogajalo. Pa mi imamo vendar Nejca! Ta nam razloži, da je bila tu na osvobojenem ozemlju partizanska bolnica - malo više, označena je samo lokacija. Na tem odmaknjenem kraju jo je postavil doktor Aleksander Gala - Peter z domačini. Ena je bila še v okolici Sodražice, potem pa v Kočevskem Rogu.
V bližini je še kraška jamo z ozkim vhodom meter krat meter za morebitni umik v sili. Partizani so napadli vlak pri Verdu, na katerem so bili ljudje, ki so jih peljali v Italijo v internacijo. Pri tem je bilo veliko ranjenih, nekaj jih je prišlo tudi v to bolnico. Med njimi tudi Ernest Senčar, ki mu to ni bilo po volji in je med roško ofenzivo poleti 1942 bolnico izdal. 29. julija so zaradi nevarnosti ofenzive 16 ranjencev preselili v jamo, naslednjega dne pa so se dogovorili, da nikakor nočejo priti v roke sovražnika, naj jih raje bolničarka postreli. Izdajalec se je pod pretvezo umaknil iz jame, našel pot do italijanskega tabora in jim povedal za bolnico. To so Italijani 31. julija požgali, vendar pa v njej ni bilo nikogar več, našli pa so tudi vhod v jamo in zaslišali strele, ko je bolničarka postrelila ranjence in na koncu še sebe. Trije so vseeno preživeli in so jih odpeljali v internacijo. Izdajalca so kasneje odkrili in vojaško sodišče ga je obsodilo na smrt.
Med skalami se sprehodimo do vhoda v jamo: tu so na kamnih imena ranjencev in bolničarke, zraven pa Prešernov verz:
Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi.
Zatopljeni vsak v svoje misli se vračamo k avtobusu in nadaljujemo pot proti Loškemu Potoku.
Križna je jama bogastvo voda, Ogenjca jama pa mislit' nam da.
Današnjega programa pa še ni konec: nekaj se nas odloči, da obiščemo okrasni vrt družine Knavs, ki je prav v naselju Hrib - Loški Potok, na hribu.
Uredila sta ga Lidija in Peter Knavs in ni čudovit samo zaradi različnih zasaditev, ampak tudi poletne kuhinje, ribnika, kotičkov, ki vabijo k počitku, klopc z razgledi na Tabor z obema cerkvama, drobnih okraskov, ki so v prijetnem sožitju z naravo. Gostiteljica nam za pet evrov vstopnine razkaže svoja bogastva, prijazno razloži podrobnosti, na koncu pa nas pogosti še z aperitivom. Nekaj posebnega za telo in dušu.
Pri večerji: juha, zrezek, priloga, solata, nam ponudijo še nekaj v stilu "bistveno je očem skrito". Na krožniku je na pol prepognjena palačinka, ob njej bela proga smetane, v notranjosti pa je skrit sladoled. Namesto piva si tokrat izberemo črno vino, k sladici pa dišeči rumeni muškat. Elčka nas vabi na teraso, da zapijemo njena dva praznika, poklepetamo in se lepo imamo. Fotografe Nejc vabi na predstavitev, štiri zagrete pa se odločimo, da preizkusimo obe stezi na kegljišču. No, keglji niso vedno padali prav poslušno, edino devetko pa je vrgla Branka, ki trdi, da še nikoli prej ni kegljala. Glasne pa smo bile tako, da je baje odmevalo po celem hotelu. Me nismo nič krive, verjetno slaba izolacija.
Značilna upokojenka, doma iz Sevnice, ki mora zelo dobro razporejati čas, da ga ne zmanjka. Ne sme ga biti premalo za vandranje po hribih in dolinah, doma in na tujem; tudi računalnik naj ne sameva preveč, pa knjige in križanke tudi ne...
Da si boste moj natrpan urnik bolje predstavljali, lahko pobrskate po tem spletnem dnevniku. Vsebino lahko komentirate, na objave pa se lahko tudi naročite.
Sporočila mi lahko pošiljate na naslov: rivacic@gmail.com.
Veliko zadovoljstva!
