21. 8. 21

Rogla in Lovrenška jezera - 19. 8. 2021

Danes pa se samo tri odpravimo na vlak ob 5.34, ki pelje direktno v Maribor in je tam že ob 7.25. Ravno še dovolj časa za sprehod do Avtobusne postaje Maribor, za obisk stranišča in kakšen posladek. Na drugi strani Mlinske ceste pripelje brezplačni avtobus za prevoz na Roglo, ki bo vozil ob sobotah in četrtkih še do konca avgusta. Nekaj starejših in precej otrok se vkrca, vmes so košare za gobe in borovnice. Izvijemo se iz mestnih ulic in zavijemo na avtocesto. Postanek je samo še v Slovenski Bistrici pred trgovino Lidl, nekajminutni v Slovenskih Konjicah in  kratek v Zrečah. Potem pa se začnemo vzpenjati proti Rogli. Štiri občine pod Pohorjem (Oplotnica, Slovenske Konjice, Vitanje, Zreče) že vrsto let združujejo svojo turistično ponudbo kot Destinacija Rogla-Pohorje. Del te ponudbe je tudi ta avtobus in brezplačna vodička Nina (časti Slovenska turistična organizacija), ki vstopi v Slovenskih Konjicah. Takoj nam postreže s podatki o občinah in razdeli časopis z opisi in ponudbami tega področja. Više, ko smo, lepše se nam odpirajo razgledi na zelenje gozdov, strmine z jasami, nekje levo pa po dolini teče reka Dravinja. Glavno bogastvo Pohorja je bil včasih les, danes pa je pomembna panoga tudi turizem. Zanimive so Zreče, ne samo zaradi Term, katerih začetek sega v leto 1978, ampak zaradi dejstva, da zaposluje okrog dva tisoč ljudi, več, kot je prebivalcev. Velik delež pri tem ima Unior (Univerzalno Orodje), ki poleg orodja izdeluje odkovke in se ukvarja s strojegradnjo. Njihova odličnost se kaže v utopnem kovanja jekla, hladnem kovanju, strojni obdelavi lastnih odkovkov in rešitvah pri namensko obdelovalnih strojih. 




Okrog pol desetih smo na Rogli pred novejšim Hotelom Natura, ob 9.45 pa je že zbirališče pred Picerijo Planja za voden pohod do Lovrenških jezer. Kar lepo število se nas zbere za ta program, 




počasi se podamo preko travnikov, planjav, po gozdu, z nekaj vzponi, Nina pa nam razlaga značilnosti narave, kaže razglede, opozarja na rastline (čmeriko, munec ali konjsko smrt s puhastimi glavicami, mesojedo rosiko - le na sliki, borovnice z redkimi sadeži, brusnice) in živali. 80 procentov Pohorja je gozd, vmes so planje - visokogorska travišča. Da jih gozd ne bi zarastel, so v zadnjem času očistili površino 15 hektarov, to je zelo pomembno tudi za obstoj ruševca in divjega petelina, vir hrane za žuželke ... Pohorje je staro gorje, sestavljeno iz magmatskih in metamorfnih kamnin, ki ne prepuščajo vode. Je kot spužva, ki vpija vlago in občasno jo tudi izbruhne. Rastline so prilagojene takim tlem: veliko je maha, različnih praproti. 


Ogledamo si informativno tablo o Rezervatu Lovrenška  jezera, tudi legendo o Jezerniku, ki varuje gozd. 


Po gozdu, po poti med razkritimi koreninami, mimo pravih poljan maha s kupčki mravljišč vmes napredujemo proti jezerom. 


Brunčane poti
(lesene, iz brun  in desk) so obnovili, tako hodimo lepo po suhem. Na nadmorski višini nad 1500 metrov in površini 16 hektarov, veliki 1000 krat 300 metrov, naj bi bilo 11 do 22 jezerc, odvisno od trajnosti stoječe vode. Šota je tu debela dva do tri metre, uporabljajo jo tudi za zdravilne obloge. V njej so kotanje, ki jih deževnica napolni z vodo. 


Zaradi šote so jezerca črna in skrivnostna, globina pa je od 80 do 120 centimetrov. 






Za turiste je dostopna približno polovica področja, pot zavija krožno mimo nekaterih jezer, na velikem je nasajen tudi lokvanj. 




Zadnji posnetek je delo Slavice Šintler.
Vzpnemo se tudi na stolp, da imamo lepšo predstavo o veliki površini barjanskega ruševja, ki zakriva gladino jezerc. Čas je za malico, 



potem pa za povratek: tokrat v glavnem po gozdu, po večini po Slovenski planinski poti, označeni s Knafeljčevimi markacijami in številko ena. Na začetku so uredili brunčane poti, potem pa značilne gozde poti, ki so na koncu že prave ceste. Spet nas spremlja borovničevje, tu in tam je še kakšna borovnica, spet pa veliko mahu in mravljišč. 



Po približno treh urah in pol smo spet na izhodišču, kjer nam krave, ki počivajo, dajo namig, da bi tudi mi morali. Pohorske specialitete so pohorski lonec, pohorska omleta, ponujajo tudi gobovo juho in sladice z borovnicami. Seveda je treba vsaj nekaj od tega pokusiti.



Ob treh nas Nina čaka pri vhodu Poti med krošnjami Pohorje, ki so jo odprli 20. 9. 2019 in navdušuje z novo perspektivo narave, tokrat naravnost med vrhovi pohorskih smrek - narava, kot jo vidijo ptice. Največji naklon poti, ki je široka skoraj dva metra, je 6 procentov in tako primerna tudi za otroške in invalidske vozičke.
1043 metrov dolga pot se med smrekami vije do 20 metrov visoko, 


nas vmes navduši z adrenalinskimi in poučnimi postajami. Nina nam najprej med iglavci predstavi še listavec jerebiko, ki hrani s plodovi tudi ruševca, posušeni pa so lahko tudi nadomestek moke. Važna je za obnovo gozda. 



Vidimo različne kamnine: granodiorit (tonalit, granit) - Cezlak, marmor so uporabljali že Rimljani, čizlakit je danes zaščiten (je na fasadi slovenskega parlamenta), serpentinit so v kameni dobi uporabljali za orodje - sekire. 
Na Pohorju je veliko škrilja za pokrivanje streh in oblaganje zidov, ena vrsta se svetlika po poteh - blestnik. Kremenčev pesek in bukova pepelika sta omogočala delo glažut in izdelavo stekla, s tem pa so skoraj povsem uničili bukove gozdove. Zahodni del Pohorja je bil včasih zelo bogat z železovo rudo, ki je celo motila aparature letal, ki so letela tu preko.


21,3 metra nad tlemi
pohopsamo po trdno spleteni mreži, potem pa se ustavimo pri rastlinah na Pohorju.  


Vse bolj se dvigamo in pogledujemo v dolino, nato pa nas pot za konec ponese na 37 metrov visoki stolp, ki ponuja nepozaben pogled po pohorskih gozdovih in daleč naokrog. Od junija 2020 je na voljo nova atrakcija na Poti med krošnjami Pohorje. Tobogan v obliki močne jeklene cevi okrog središča stolpa me je za dva evra popeljal na iskrivo vožnjo, dolgo več kot 60 metrov. Dobiš posebno vrečo, v katero vtakneš noge, na en del pa sedeš in se držiš za zanko. Potem pa gre kot po makadamu, ker povržina zaprte cevi ni čisto gladka. Za svetlobo služijo okrogle line, na koncu pa se ti mora malo odvrteti, preden vstaneš. 


Na naslednji postaji nam Nina razloži živalski svet Pohorja in omeni gamsa, potočnega raka in mravlje ter nabiranje mravljinčnih jajčec za farmacevtsko industrijo na Dunaju v preteklosti. To je bilo nezakonito, vendar zelo donosno.
Investitor stolpa in Poti je bil češki: Zážitková Akademie s.r.o., Czech Republic v povezavi z nemško: arhitekt Stöger + Kölbl, Architecten GmbH. 


Po svetu so zgradili že deset stolpov - vsak je malo drugačen, v načrtu jih imajo še nekaj. Tega so zgradili v manj kot štirih mesecih, porabili približno 280 ton jekla, vgradili 755 kubičnih metrov lesa (duglazija in macesen), zavili 112 tisoč vijakov, temelji so težki 1450 ton.  Edino slovensko podjetje, ki je sodelovalo, je Gradnje Marguč iz Slovenskih Konjic za beton. Pot je poleti odprta 9.30 – 19.00, izven sezone malo manj. Vstopnina za upokojene: 8 evrov.


Čas je za počitek ob kavi na terasi Hotela Natura, ki ponuja tudi bosonogo hojo po različnih materialih, ima športna igrišča ... 


Avtobus
nas že čaka in ob pol šestih se odpeljemo proti Mariboru, kjer smo deset minut do sedmih. Dovolj časa, da mirno lahko opravimo nujne zadeve in ujamemo vlak ob 19.25. Prestopamo v Zidanem Mostu, v Sevnici smo ob 21.17. Krasen dan: ni bil pretežno sončen, kot naj bi bil po vremenski napovedi, največ je bilo oblakov, tu in tam sonce, 15 do 16 stopinj - torej deset manj, kot v dolini. Skoraj idealno za pohajkovanje.

Video:








Tržišče, Polje, Gabrijele, Krmelj - 18. 8. 2021

"Na lepše" bolj pohodniško. Pri vlaku proti Trebnjemu ob 6.44 me čaka pisani šopek štirih odraslih v spremstvu prikupnih trojčic. Aha, če ena pohodnica prihaja in čas je, da se povzpnemo na vlak. Med klepetom smo mimogrede na Železniški postaji Tržišče, kjer nas že čaka neumorna Mimi.


Zdaj pa lepo pot pod noge in po cesti proti Polju pri Tržišču z okoli 90 prebivalci, ki ima lep razgled na dolino s polji in preko nje na Gabrijele. 


Neverjetno veliko njiv je belih - ajda cveti. 


Jožica je bila doma v Gabrijelah in dobro pozna te kraje: z Mimi sta neusahljivi vir informacij. Po poljski poti se povzpnemo do Gabrijel (250 prebivalcev), kjer namenimo pozornost nekdanjemu Discu Bruno, Vidmarjevi pa so zdaj znani po testeninah Gabaroni in gostinski dejavnosti v Sevnici. 



Na levi strani stoji mogočna Starmanova hiša, v kateri se je rodilo 14 otrok: osem fantov in šest deklet. Na to spominja kip Gabrijelska Venera, boginja ljubezni, plodnosti in žalosti.

Malo po cesti in malo po gozdu se dvignemu h kmetiji, ki je znana po ovčjem siru, ovce pa so ravno pri izdatnem zajtrku v hlevu. Potem se spet spustimo skozi gozd - tokrat je to markirana Sevniška planinska pot (Pot Lojzeta Motoreta). 


Mimo korita, ki je zdaj brez vode, in nekdanjega perišča hodimo do pokopališča ob Cerkvi svetega Lenarta. Poznogotsko stavbo krasijo freske in križev pot, mi pa si predvsem z zanimanjem ogledujemo grobove znanih in manj znanih družin.

Po cesti naprej, potem pa po cesti na desno po gozdu do hiše z razgledom. Malo posedimo na nizkem zidu, se okrepčamo z različnimi dobrotami in uživamo v razgledu na dolino, po kateri smo prišli. 




Klopca blizu hiše je kot nalašč za spominske fotografije.

Po gozdu se spustimo do Krmeljskega Bajerja




manjšega z račkami in večjega z lokvanji. Tu nam delajo družbo otroci iz vrtca, spet pa je treba malo prigrizniti in kaj popiti. Smo na področju dnevnega kopa nekdanjega Rudnika Krmelj.

Krmeljsko morje – bajer: dolg je 250 metrov, širok okrog 100, globina pa je do 10 metrov. Nad njim v gozdu je bil 140 metrov globok jašek, vhodi v jame pa so bili tudi na drugih mestih. Na mestu Bajerja je bil dnevni kop rudnika, pa tudi bliže Šentjanžu - Črna mlaka (Tahbau). Leta 1924 je v neurju voda zalila jamo in utopilo se je deset rudarjev, bilo pa je v toku časa še več manjših nezgod. Rudarji so si leta 1927 celo zgradili bolnico z 18 posteljami in dvema stanovanjema za zdravnike. Rudnik je imel veliko različnih lastnikov, mogoče je bil najbolj pomemben Andrej Jakil, ki je prišel leta 1918 in ga je posodobil (lastna elektrarna!) ter ga imel v lasti do konca druge svetovne vojne, med katero so ga izkoriščali predvsem Italijani, leta 1941 pa so partizani minirali vodne črpalke. Po vojni je rudnik obratoval do leta 1962, ko so ga zaprli s postopkom redne likvidacije, ker ni bila zagotovljena prodaja premoga. Leta 1960 so ga izkopali 116 tisoč ton. Na rudnik spominja lik Knapca, ki so ga oblikovali na šoli, ime gostišča Barbara, med ljudmi pa so še vedno tudi živi posebni izrazi v zvezi z rudarjenjem: knap, štajger, pozdrav srečno ... Leta 1966 je bil ukinjen potniški promet po železniški progi in leta 1996 železniška proga v celoti.


Napotimo se proti središču Krmelja, kjer je zanimiva stavba graščine, rudniški voziček (hunt) in leseno-kovinska struktura učencev Osnovne šole Krmelj, pozdravi nas pa tudi vodomet.

Krmelj nosi ime po mlinarju - tujca ta ni razumel in mu je povedal svoj priimek za ime kraja. Ima okrog 700 prebivalcev, krajevna skupnost pa okrog 1000. Ponaša se s šolo, vrtcem, kulturnim domom, zdravstvenim domom, lekarno, trgovino, gostiščem, včasih so imeli tudi bazen, nimajo pa cerkve. Najbližja je v Gabrijelah, kjer je tudi pokopališče. Ozka dolina reke Hinje včasih ni bila kaj prida poseljena, razvoj se je začel z odkritjem kvalitetne gline za opekarno, cinkarno za predelavo rude iz okolice Tržišča in Mokronoga, predvsem pa z odkritji nahajališč rjavega premoga leta 1809. Ta je nastal v zalivih Panonskega morja iz ostankov ogromnih dreves, praproti in do 16 metrov visokih preslic pri visoki temperaturi in pritiski pred 65 milijoni let. Še bolj se dolina odpre s progo do Trebnjega iz leta 1908 in proti Sevnici leta 1938. S pridom so izrabljali tudi kremenčev pesek in postali drugi največji industrijski kraj v sevniški občini.


V Gostišču Barbara strežejo malico in ni veliko prostora, zato najdemo zavetje na prijetni terasi lokala preko ceste. Kava za odrasle, sladoled za dekleta - pa obilje klepeta.


Čaka nas še pot nazaj na Železniško postajo Tržišče s kratkimi postani zaradi zorečih robid. Ko bi moral ob 11.53 prispeti vlak za Sevnico, nas preseneti nadomestni prevoz z avtobusom, ker progo nekaj popravljajo. Imamo malo zamude, vendar tudi vlak iz Ljubljane zamuja in pripelje ravno pravi čas za naše gostje iz Krškega.

Lepo sončno dopoldne v družbi mladih in mladih po srcu. Neprecenljivo!

Video:




20. 8. 21

Blejski Vintgar in Bled - 17. 8. 2021

 "Na lepše" - vremenske napovedi pa tako slabe. Ampak tik pred zdajci omejijo padavine do jutra, v Sevnici zgodaj zjutraj še dežuje, potem pa - krasen sončen dan. Na vlak ob 6.04 se nas iz Sevnice vkrca pet, na njem pa so že tri udeleženke iz Krškega. Zaenkrat ni nič zamude, sprevodnik pa ni preveč optimističen: do Jesenic jo bomo gotovo imeli pol ure. Naša zveza za smer Nova Gorica pa samo tri minute po rednem prihodu tega mednarodnega vlaka, katerega končni cilj je Beljak (Villach). Najprej zastoji pri Lazah, potem proti Jesenicam, vendar sprevodnik pokliče in doseže, da vlak počaka na nas polne pol ure. Potniki in potnice, ki so računali na odhod vlaka po voznem redu ob 8.27, niso preveč navdušeni, mi pa zelo.


Kočna, Vintgar (Blejska Dobrava) in že je tu naša postaja za izstop: Podhom. Prej pa še na hitro pogled v sotesko Vintgar z mosta, preko katerega se peljemo. Ta kamniti enoločni most so gradili leta 1906 in 33,5 metrov nad potjo preči sotesko v širini 53 metrov. 


Pot proti vhodu V Blejski Vintgar je lepo označena, nekaj časa je ob cesti tudi pločnik z ograjo, mi pa med potjo ocenjujemo hiše in lepo urejene vrtove. Po dobrem kilometru smo na parkirišču, ki se hitro polni z vozili, tisto čisto pri vhodu pa je že tako polno. Vhod odpirajo ob 7.30, zapirajo pa ob sedmih zvečer


Gostilna Vintgar
nas privabi z mizami in klopmi tik ob poskočni Radovni in kmalu zadiši po kavi.

Pri nakupovanju vstopnic je vrsta, ki pa so hitro premika in že imamo v rokah karte po sedem evrov na osebo (za upokojene) in napotimo se navzdol ob reki. Kaj pravijo viri o tem kraju?

Soteska Vintgar je 1600 m dolga in do 250 m globoka soteska na vzhodnem robu Triglavskega narodnega parka, 4 km severozahodno od središča Bleda. Njena dolina nad Vintgarjem je dolga 19 km. Izoblikovala jo je gorska reka Radovna, ki se kmalu po izhodu iz soteske kot desni pritok izliva v Savo Dolinko pri naselju Moste pri Žirovnici. Povirje Radovne je v dolinah Krmi in Kotu v Triglavskem pogorju, vode pa zbira tudi s severnega dela Pokljuke in z Mežakle. Radovna je prvotno odtekala naravnost na jug proti blejski kotanji, v predzadnji ledeni dobi pa je Blejski kot zapolnjeval Bohinjski ledenik, zato se je bil Radovenski ledenik pri Krnici prisiljen preusmeriti proti severovzhodu. Do konca zadnje medledene dobe je Radovna izdolbla dve tretjini od celotne globine soteske, po koncu zadnje ledene dobe pred 10.000 leti pa še tretjino. Vintgar je ozka tesen s strmimi, marsikje navpičnimi stenami. V najožjem delu, Peklu, je široka le nekaj metrov. Stene korit so visoke od 50 do 100 m, pobočja nad njimi pa segajo še 100 m višje in se razmikajo.

Vintgar je pravzaprav občno ime za tako oblikovano kanjonsko sotesko. Deroča voda med vrtinčenjem, padanjem prek pragov v brzicah ali skakavcih in v slapovih tako v skalnem dnu kot v stenah ustvarja najrazličnejše erozijske oblike: erozijske lonce ali draslje, tolmune in vdolbine ali fasete. Učinek rečne vode je še večji, ker se v njej vrtinčijo tudi pesek, grušč ali celo manjše skale. Lepa primerka erozijskih loncev v zgornjem delu soteske sta Velika in Mala draslja. Po Badjuri se draslja imenuje po »zdraksljanem« oziroma olupljenem hlodu, ki zaide v tak lonec. Ker območje soteske sestavljajo tudi prepustne karbonatne kamnine, je tu na delu tudi kemična erozija oziroma korozija. Izoblikovala se je celo podzemna jama. Soteska se končuje s slapom Šum, ki s 13 metra vodnega padca velja za največji slovenski rečni slap. Veličasten je tudi Mali slap sredi soteske. 

Zaradi specifičnih podnebnih razmer uspevajo v Vintgarju številne rastlinske vrste, ki se ločijo od rastlinstva, značilnega za okolico. Do leta 1891 je bila soteska popolnoma nedostopna in neznana. Tedaj sta se ob izjemno nizkem vodostaju Radovne vanjo odpravila gorjanski župan Jakob Žumer in blejski fotograf ter kartograf Benedikt Lergetporer. Leta 1893 so z izrednimi napori zgradili več kot 500 m mostov in galerij, ki so omogočili turistični obisk soteske.  V njenem najbolj izrazitem delu se po odkritelju imenujejo Žumrove galerije, posvečena pa mu je tudi spominska plošča v tamkajšnji steni. Ime vintgar naj bi po eni razlagi izviralo iz nemškega Weingarten (po vinogradih v bližnjem Podhomu), po drugi naj bi nastalo, ker prerez soteske spominja na vinski kozarec. Po Blejskem vintgarju so dobile ime tudi druge podobne soteske v Sloveniji. Temperatura vode je konstantna: okoli pet stopinj. Najpogostejše ribe v reki so potočna postrv (Salmo trutt a m. fario), potočna zlatovčica (Salvelinus fontinalis) in šarenka (Oncorhynchus mykiss). Ribolov je v soteski je prepovedan in kopanje tudi.




Poti
so lepo urejene in uživamo ob bučanju vode, ki se peni med skalami in oblikuje nenavadne oblike. 


Strmine nad nami se bližajo druga drugi, veliko je kovinskih mrež, ki varujejo poti pred padajočim kamenjem. Potrpežljivo čakamo, če kdo fotografira, kakor drugi čakajo nas. Ljudje iz najrazličnejših držav, vse mogoči jeziki, ampak nasmehi in vljudnost - to je univerzalno.





Še občudovanje kamnitega železniškega mosta in fotografiranje pod njim.

Pri Slapu Šum obiščemo stranišča, potem pa zavijemo na desno proti Katarini. 


Lepo po senci mešanega gozda se počasi dvigamo do "oltarja Gorenjske": 25 minut uradno, če  za pot porabite več časa, pač dlje uživate. Odpre se nam pogled proti Blejski kotlini, 




najprej pa zagledamo cerkvico, posvečeno sveti Katarini. V osnovi gotska cerkev za obzidjem je bila zgrajena okrog leta 1400, kasneje je bila barokizirana. V času vpadov turških vojska je služila kot tabor. Ob dograjeni lopi cerkve je tudi na zunanjem delu moč opaziti poslikave s freskami. Nekdaj so v poznojesenskem času na god svete Katarine (priprošnjice za pamet) tja romali številni kristjani. Prebivalci nižje ležečih naselij Zasip in Muže so menda za namen pogostitve vsako leto zaklali kravo Bavho. Ob umiku Napoleonove vojske iz naših krajev v začetku 19. stoletja naj bi nek general za obzidjem zakopal  zaklad, ki naj bi bil kasneje tudi najden.
Notranjost cerkve si lahko ogledamo samo skoz zamreženo okno, 


pritegne nas pa tudi Okrepčevalnica Jurček s svojo ponudbo. Ponujajo "prave gorenjske specialitete": hot dog, pico, toast, ričet še ni kuhan; res pa je tu tudi kranjska klobasa in slavna blejska kremna rezina za 4,50 evrov. Nekaj se nas posladka z njo tu, nekatere pa na Bledu. Vse skupaj dopolnimo še z zalogo iz naši nahrbtnikov, tudi tekoče snovi so vmes. Ležalniki v senci vabijo, me pa moramo naprej. Na Bled bi lahko prišle skozi naselje Zasip, vendar je to asfaltirana cesta, 


nas pa bolj mika lepa pot proti zahodu preko travnikov in s čudovitim razgledom na blejski grad z okolico ter občino Gorje.

Gorje ali Gorjanski kot - to je skupina vasi in zaselkov, oddaljenih kakih 5 kilometrov od Bleda v smeri proti Pokljuki, dolini Radovne in Mežakli. Gorjansko območje sega od roba blejskega kota v nadmorski višini 603 m do malega Triglava 2700 m nadmorske višine. Občina Gorje meri 119,27 km² in šteje 2917 prebivalcev. Ime Gorje pomeni, da so ti kraji »gor«, so visoko. Gorjanske vasi so zadnje večje vasi pod Triglavom. Imena vasi so stara in so nastala predvsem po imenih okoliških hribov. Gorje skupaj obsegajo 12 vasi, med njimi Zgornje Gorje, ki veljajo za nekakšno središče Gorij, v njih se nahajajo: vrtec, župnišče, pokopališče, pošta, osnovna šola, Gorjanski dom, trgovine,... sledijo Spodnje Gorje, ki so po površini in številu prebivalcev največje (1000 prebivalcev).


Ob poti se poigramo s kozicamo in uživamo v razgledih. Tako mimogrede v pol ure pridemo spet pred vhod v Blejski vintgar. Osvežimo se s pijačo pri že znanih mizah in razmišljamo, da bi počakale na avtobus, ki približno vsaki dve uri pelje proti Bledu. Dolgo je še do naslednjega: mimo pripelje kombi (shuttle), ki nas je za pet evrov po osebi voljan zapeljati proti Bledu.


Bled
je mesto in turistično središče s približno pet tisoč prebivalci in središče Občine Bled v Sloveniji. Je naselje s središčem na vzhodnem obrobju Blejskega jezera, ob katerem leži in ga ozemeljsko tudi v celoti zaobsega ter spada med starejše in najlepše turistične kraje v Sloveniji. Leži na nadmorski višini 507,7 m, sredi razgibane, ledeniško preoblikovane pokrajine, na prehodu iz Radovljiške kotline v vzhodno vznožje Julijskih Alp. Od zgodnjega srednjega veka je to ime za fevdalno posest, ki je obsegala prostor med Savo Dolinko in Savo Bohinjko. Današnje mestno naselje je nastalo z združitvijo vasi okoli jezera, ločuje pa jih vrsta samostojnih vzpetin (Grad 599 mnm, Straža 646 mnm, Kozarca 558 mnm, Velika in Mala Osojnica 756 oziroma 685 mnm in Ravnica 729 mnm, Ojstrica 611 mnm). Mestno naselje je pričelo nastajati sredi 19. stoletja, ko so kmetje najprivlačnejša kmetijska zemljišča ob vzhodni obali jezera pričeli prodajati premožnim meščanom za gradnjo počitniških vil in so se vasi pričele zraščati. Uradno je Bled pridobil status mesta oziroma samostojnega naselja šele leta 1960. Na Bledu imajo poleg več hotelov sedež tudi Javni zavod Triglavski narodni park, Visoka šola za hotelirstvo in turizem Bled, IEDC poslovna šola Bled, tu je konferenčno-prireditvena Festivalna dvorana Bled, drugo blejsko prizorišče pa je Ledena dvorana Bled. Bled slovi po prireditvah najrazličnejših zvrsti.


Pred ogledi se okrepčamo, potem pa sprehodimo ob jezeru.

Jezero, ki je dolgo 2,12 km in široko od pol do 1 km, ima površino 1,45 kvadratnih kilometrov, največja globina vode je 30 metrov, poleti se prijetno ogreje za kopanje, v bolj mrzlih zimah pa jezero zamrzne. 18 metrov nad jezersko gladino se dviga Blejski otok - majhen apnenčast, z drevjem porasel otok na zahodni strani Blejskega jezera med Mlinom in Zako. Na vrhu otoka, na urejeni terasi, stoji srednjeveška, v baroku popolnoma prezidana Cerkev Marijinega vnebovzetja. Ob leta 2019 prenovljeni cerkvi stoji samostojen zvonik z baročno čebulasto kapo. Nedaleč stran, nad mogočnim stopniščem, sta dve hiši, nekdanji proštija in mežnarija, kapelica Matere Božje, kapelica Lurške Matere Božje, župnišče in manjši svetilnik, Površina otoka je 0,82 ha

Ob blejskem geološkem prelomu je blizu jezera termalni vrelec (23 °C), zajet v pokritih bazenih dveh hotelov. Bled je postal tudi središče gospodarjenja z obsežnimi gozdovi Vzhodnih Julijskih Alp in je sedež uprave Triglavskega narodnega parka z informacijskim središčem, čeprav leži izven njegovih meja. Na Bledu je razvit veslaški šport, ob jezeru je Olimpijski Veslaški center Mala Zaka, v Veliki Zaki je tudi Camping Bled. Turistično je Bled poleg jezera, nne za Bleda katerem je Blejski otok s cerkvijo, kamor prepeljujejo ljudi z blejskimi "pletnami", Gradu in okolice znan tudi po znamenitih kremnih rezinah oziroma kremšnitah, ki jih je leta 1953 v blejskem Hotelu Park začel izdelovati slaščičar Ištvan Lukačević iz Vojvodine. 



Sprehodimo se mimo pletenj, ki so značilne za Bled.

To je leseno plovilo z ravnim dnom, dolgo sedem metrov in široko dva, pletnar pa lahko prepelje do 18 ljudi tako, da stoje vesla z dvema vesloma. Pri tem je zelo pomembna enakomerna obtežitev čolna in treba je ustrezno sesti, da je vse v ravnotežju. Pletne izdelujejo domačini (tri mesece), tradicija gre iz roda v rod, tudi pletnar ne more biti vsak. Na Blejskem otoku je 23 pleten in vse so lepo vdrževane.


Ustavimo se še na terasi zaprtega lokala, posedemo in uživamo v pogledu na smučišče Straža, jezero z otokom in na Blejski grad na strmi pečini, ki se dviga 139 m nad gladino Blejskega jezera. Prvič je bil  omenjen leta 1004, dolga stoletja sedež velike gorenjske posesti briksenske škofije, sicer različni lastniki, zdaj pa gosti muzej.

Spet si omočimo grlo, potem pa je čas za zgodbe:

Na mestu, kjer je danes jezero, je bila včasih dolina s travnikom ter hrib s skalo. Pastirji so tu pasli ovce, ponoči pa plesale gorske vile. Te so prosile pastirje, naj ne spuščajo ovac na travo pri skali, kjer one navadno plešejo. Pastirji so se jim le smejali. Ko si je neke noči na popašeni ruši najmlajša in najlepša vila zlomila nogo, so vile priklicale vodo, ki je zalila dolino. Ostala je skala, na kateri je danes grad.

Zgodba o potopljenem zvonu pa pravi, da je vdova, ki so ji razbojniki ubili moža, zbrala vse zlato in srebro in dala vliti zvon, ki bi zvonil v njegov spomin. Ko so ga z ladjo peljali na otok, se je začel vihar in ladja z zvonom se je potopila. Nekateri še zdaj včasih slišijo njegovo zvonenje. Vdova se je umaknila v samostan, po njeni smrti pa je papež poslal za cerkev na otoku zvon, ki je danes znan kot "zvon želja".

Počasi se poslavljamo od Bleda. Počakamo na avtobus za Ljubljano ob 16.30: tistega po avtocesti, ker ob isti uri pelje tudi eden z več postanki. Tao smo v Ljubljani ob 17.27 in počasi se odpravimo na vlak ob 17.55. No, odpeljal je sicer z 20 minutno zamudo, ampak vseeno smo ob pol osmih v Sevnici.

Kdor zgodaj vstane, v enem dnevu veliko doživi!

Video: