15. 05. 18

Gorjanci - 14. 5. 2018

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica: danes nas je šest in z dvema avtomobiloma izjemoma ob sedmih krenemo proti Gorjancem. Bučka, Škocjan ..., stop: čas je za kavico. Šentjernej, Dolenje Mokro Polje, Brusnice, Gabrje - sami lepi kraji s še lepšo pokrajino v cvetju in zelenju. Pa makadamski, ampak lepo urejeni cesti, se pripeljemo do Krvavega kamna


Kamen stoji ob križišču poti, ki vodijo z Gospodične in Miklavža proti vrhu Gorjancev, Trdinovemu vrhu. 


Ena od legend pravi, da kamen označuje mesto, kjer so pri določanju meje živa zakopali nedolžnega fanta in dekle, njun grob pa zaznamovali s kamnom, ki je dobil ime Krvavi kamen.
Po drugi legendi iz Cerovega Loga naj bi pri določanju meje med Kranjsko in Žumberkom nekemu dekletu odrezali prst, da se ne bi pozabilo, kje poteka meja, njena kri pa naj bi kamen obarvala rdeče. To dekle naj bi bila vila, njena kri pa naj bi kamen za več stoletij obarvala rdeče.
Po tretji legendi, naj bi bil pri kamnu zakopan zaklad, ki je na kresni večer gorel z velikim plamenom. Zaklad naj bi tja zakopal neki tat, svojo skrivnost pa naj bi na smrtni postelji v ječi na ljubljanskem gradu zaupal sojetniku. Ta se je po prestani kazni odpravil na Gorjance in izkopal zaklad. Naropano bogastvo pa naj bi mu prineslo nesrečo.
Janez Trdina pa je zapisal, da naj bi se med Kranjci in Hrvati, potem ko se niso mogli zediniti o poteku meje, vnel divji prepir, ki je prerasel v poboj. O dogodku naj bi pričala letnica, vklesana v kamen.


Od tod je do Gospodične 15 minut in toliko tudi do Miklavža. Mi se odločimo za slednjega in že korakamo po cesti in delno po poti. 



Ob cesti je neverjetno veliko spominčic, na gozdni meji se baha glog, na košenici pa najdemo prve orlice


Na mestu za žganje kope je že veliko materiala, 


Dom pri Miklavžu pa ponuja obilo ležalnikov, čeprav je zaprt - je pač ponedeljek. 


Z jugozahoda nas vabi Trdinov vrh


ampak prej je treba še v kotanji pod potjo občudovati pravi vrt spominčic


posvetiti pozornost Gorjanskemu jezeru in se zamisliti o delovanju gozdne železnice. Lepo označene točke učne poti so to, tudi markacije lepo vodijo do željenega cilja. 




Pot po gozdu se polagoma dviguje, okrašena je z modrimi orlicami, više se človek znajde med mogočnimi bukvami








Ker je to področje pragozda, veliko debel leži na tleh, kakor so padla, pohodniki pa so ovili poti okrog njih. 


Od časa do časa se odpre pogled na vzhodni del Gorjancev in iz dolin se dviguje megla. 





Sledi slikovita košenica 


in že je pred nami obmejna postojanka, naprej pa televizijski pretvornik


Seveda je treba nakloniti pozornost tudi cvetju ob cesti


koči Smučarskega društva Gorjanci.


pokukati tudi k staremu stolpu, ki označuje višino 1178 metrov. 



Pri pretvorniku se k tlom stiskata dve cerkvici: na slovenski strani je sveta Jera, na hrvaški pa sveti Ilija in zasilno zavetišče. 


Še par korakov do table, kjer so označene smeri v kraje: vidimo dolino, vendar bolj megleno. 


Zdaj pa je res že čas za malico, ki jo Stanka oplemeniti z dvema vrstama potice - ta je šla v slast že tudi ob kavi. 


Vreme se kisa, zato se odpravimo po cesti proti avtomobiloma. 



Ob njej je še veliko cvetočega čemaža, ki ga začnejo zalivati dežne kaplje. Nas pa tudi. 



Markirana pot vodi tudi po lepih stezah, ves čas navzdol, preko poseke, kjer je nekaj več blata in končno spet na cesto. 



Mimo parkirišča, kjer je nasvet, da naj bi šli na vrh peš (saj smo!) je do Krvavega kamna le še pet minut.


V treh urah in pol smo prehodili okrog deset kilometrov.
Nekako nam uspe, da se vračamo po drugi cesti: Cerov log, Zapuže, Pristava, potem pa Šentjernej in po že znani poti v Sevnico. Ne, ne, ne še v Sevnico! Hermina vabi v svojo gostoljubno uto in nam pripravi pravo kosilo z gobovo juho in ajdovimi žganci, potem pa potico iz kokosove moke, da pijače in kave niti ne omenjam. 

Foto: Vinko Šeško.
Hvala lepa, gostiteljica! Res je škoda, da ne moreš več hoditi z nami.

Video:

Šmarješke Toplice in Klevevž - 9. 5. 2018

Lepo sončno jutro je, ko se člani in članice študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica zbiramo na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica). 16 nas je, Boris pa nas bo počakal v Zburah. Najprej se spomnimo, da je bil deveti maj včasih dan zmage, potem pa se s štirimi avtomobili zapeljemo preko Mokronoga, Laknic in Zbur v Šmarješke Toplice. Kraj je sedež občine, ki ima okrog tri tisoč prebivalcev, najbolj znan pa je po Plastoformu (proizvodnja plastičnih elementov) ter termah in tu v parku začnemo naše oglede.


Boris prevzame vodenje, saj sta z Gelco v nedeljo vse prehodila in preverila. 


Spodnji posnetek je delo Nevenke Vahtar.
Najprej se sprehodimo do litoželeznega vodnjaka s kipom ženske z vrčem, ki so ga izdelali v drugi polovici 19. stoletja v eni izmed avstrijskih livarn in le štirje taki so v Sloveniji. V Šmarješke Toplice ga je leta 1926 pripeljal novomeški zdravnik Viktor Gregorić, ki je tistega leta tudi odkupil takratne Toplice. V vodnjak, ki je takrat stal na dvorišču med dvema kopelma, je dal napeljati pitno vodo. Gregorić je zgradil tudi moderno zgradbo s sobami za goste, napeljal elektriko, uredil širšo okolico stavb in bazenov ter sprehajalne poti. Pred vodnjakom, v katerem pa zdaj ni vode, se slikamo.
Prvi pisni viri o zdravilišču segajo že v leto 1792. Danes so Terme ene izmed najbolj priznanih termalnih zdravilišč v Sloveniji. Specializirane so za rehabilitacije bolezni srca, ožilja in poškodb gibalnega sistema.


Naslednji postanek velja navadnemu tulipanovcu, ki ravno zdaj odpira svoje bogate cvetove. Njegova domovina je sicer v Severni Ameriki, ampak tudi pri nas se v marsikaterem parku prijetno počuti. V Sevnici rastejo kar štiri taka drevesa v Naselju heroja Maroka.




V parku nas zanima tudi ribnik s toplo vodo, kjer ne plavajo samo zlate ribice (dolgožive in zelo odporne na slabe vplive okolja), ampak v njem raste tudi indijski lotos, ki sicer pri nas ne bi preživel zime. Tu raste od leta 1992, prinesli pa so ga iz botaničnega vrta v Koelnu. Njegove lepe cvetove bo mogoče občudovati šele poleti. Razmnožujejo ga s semeni, ki morajo prvo leto mirovati, potem pa so v normalnih pogojih kaljiva več kot sto let. V okolici ribnika domujejo tudi belouške in kobranke, želve rdečevratke in rumenovratke pa jemljejo življenjski prostor avtohtoni sklednici, zato jih je prepovedano spuščati v naravo, rdečevratko pa tudi prodajati.




Ko pregledamo informativne table, se napotimo po stezi in stopnicah do razvalin gradu Štrlek. ki je v pisnih virih prvič omenjen leta 1247, zato ga uvrščamo med starejše gradove na Slovenskem. Zgradila sta ga viteza Friderik in Rudolf iz Slepškega pri Mokronogu, pozidala pa sta ga brez dovoljenja tedanjega lastnika posesti, freisinškega škofa, zato je grad sodil med "črne gradnje".  Danes lahko občudujemo le razvaline južne in zahodne stene nekdanjega gradu. Grad so namreč opustili že na začetku 16. stoletja.


Sprehod nadaljujemo preko "mosta želja": želje naj bi se izpolnile, če vržeš v vodo evro. Boris pripomni, naj damo evre kar njemu. Ko se vzpnemo na hribček, šele opazimo, da je večina naselja nad hoteli. Oba lokala pri teniških igriščih sta zaprta in si ne moremo privoščiti kavice, 


z Jožetom pa vsaj malo uživava na gugalnici. Na prostoru za piknik se malo okrepimo s pijačo in posladki, potem pa se po trim poti namenimo k izviru potoka Prinovec


Zgodba pravi, da je lastnik zemljišča, na katerem je izvir, k potoku postavil napis PRINESI NOVEC, uporabniki studenčnice pa so mu morali za vodo plačati. Sčasoma so se štiri črke izbrisale in ohranil se je napis PRI NOVEC. Tako je potok dobil ime Prinovec. Voda nikoli ne zamrzne, marsikdo pa si jo je zaželi še na smrtni postelji, čeprav so zgradili vodovod. 


V bližini nas očara grm lepe rdeče azaleje. Že smo pri avtomobilih in zaključimo naš krožni pohod.
Zdaj pa proti Klevevžu, oziroma naselju Grič pri Klevevžu. 



Parkiramo in preko mosta pri nekdanjem grajskem mlinu stopimo na zaščiteno področje. O gradu Klevevž (Klingenfels) danes pričajo le razvaline obodnega zidovja nad okljukom Radulje. V neposredni bližini stoji nekdanja grajska pristava z gospodarskimi poslopji. Grad Klevevž je leta 1265 pozidal freisinški škof Konrad, izrecno pa je omenjen šele leta 1306. Klevevški gospodje so prvič omenjeni leta 1267. Imel je različne lastnike, med njimi so bili tudi Celjski grofi, stiški samostan, kostanjeviški samostan. Grad so leta 1942 požgali partizani, da ga ne bi uporabljali Italijani. Po glasnih brzicah Radulje so ga poimenovali Klevevž (Klingenfels), kar pomeni „pojoči slapovi“ (pojoča skala). Radulja se na dnu soteske umiri v manjšem zajetju, ki je služilo nekdanjemu grajskemu mlinu. 



Ob vznožju zadnjega slapu je na desnem bregu potoka bazen, v katerem se zbira voda izvira Klevevška toplica, ki na dan priteče s temperaturo 24,8 C, in se njej lahko vsak zastonj okopa. Na nasprotni strani sta v ostenju pod gradom vhoda v Zgornjo in Spodnjo Klevevško jamo, v katerih so bile odkrite endemične podzemske živali. Zgornja jama je sestavljena iz kakšnih 200 metrov dolgega vodoravnega rova z ozkimi prehodi, spodnjo jamo pa sestavlja labirint vodnih in potopljenih rovov v skupni dolžini 518 metrov. V spodnji jami je tudi termalni izvir s temperaturo 16 stopinj C. Spodnja ali Ajdovska jama je doslej edina znana topliška jama v Sloveniji. Eden od rovov poteka pet metrov pod brzicami na drugi breg, kjer so pa tudi jame. Mogoče se bo v prihodnosti strop porušil.








Prisluhnimo Borisovi razlagi, potem pa se podamo navkreber ob brzicah raznik oblik. Ruševine nad njimi lahko le slutimo. Pot je zavarovana z leseno ograjo, treba pa je paziti na korak, sploh po deževju. Zgoraj se znajdemo na cesti, po kateri se krožno vračamo do mlina. Obdajajo nas polja koruze, ki so jo posejali v nekem čudnem vzorcu: po dve vrsti sta bolj skupaj. Mogoče je bila pa le sejalnica pokvarjena. 



Na levi strani ceste so veliki sadovnjaki in vinogradi na novo posejane vinske trte, na desni pa obširna gospodarska poslopja



Ob cesti nas razveselijo cvetovi maka, z nje pa imamo tudi lep razgled na naselje s cerkvijo svete Marije, potem pa pri mostu lepo zaokrožimo pohod.



Mize v bližini bazena nam je Boris lepo pripravil: pogrnil z bombažnima prtoma, okrasil z rožama lončnicama in dodal list z rezervacijo prostora. Na mizi pa se kmalu znajde toliko dobrot iz mesa, testa, zelenjave, da zmanjkuje prostora. 




Pridno praznimo krožnike in zalivamo z žlahtno kapljico, da napravimo prostor za še kaj sladkega. Nevenki in Ivanki se zahvalimo za njuno delo pri organizaciji, 


Boris pa izvede še priložnostni srečolov za obe lončnici. Razdeli nam kuverte, v katerih so sporočila:  "Nič.", "Več sreče prihodnjič." ... In kaj dobim jaz? "Itak nimaš kam posaditi." Pa še res je. 


Roži pa zadeneta Marjana in Mira.



Ves čas smo se bali, kakšno bo vreme, pa sije sonce, prijetno toplo je in Nevenka preizkusi 24 stopinj toplo vodo v bazenu. Gelca in Irena namakata samo noge, ostali pa jezike - v kozarce.
Mira se spomni, da bi se lahko vračali preko Bojnika in takoj smo za: Zbure, Male Poljane, Velike Poljane, Klenovik, Bojnik (Otavnik). Lahko bi se vračali tudi po poti prihoda, ali pa skozi Škocjan in Bučko, ampak tam ni gostoljubne Kraljeve zidanice, kjer Tone že toči pijače, Slavica pa hiti kuhati kavo. S pesmijo "Mi se 'mamo radi" se poslovimo od gostiteljev in letošnjega študijskega leta z željo, da septembra spet nadaljujemo s pohodi in spoznavanjem narave, kulture ter ljudi.


Foto: Nevenka Vahtar.
-----------------------------------------------------------------
V študijskem letu 2017/18 smo se srečali 30-krat: 21-krat v sevniški občini in 9-krat izven nje, najdlje v Šentrupertu ob Mednarodnem dnevu gozdov. Na spisku je 26 članov in članic, najpogosteje pa se nas je na pot odpravilo 13 do 20. Svoja opažanja s pohodov smo posredovali krajevnim skupnostim, KŠTM-ju in ribiškima družinama v Sevnici in Brestanici. Največ odziva je bilo od krajevnih skupnosti Sevnica in Vrhovo, svoje odgovore pa so poslali tudi KŠTM Sevnica in Ribiška družina Brestanica.
Hodimo, se družimo, spoznavamo naravo, kulturne spomenike in prijazne ljudi ob poti. Zapiske o naših spoznanjih in doživetjih lahko najdete na spletni strani U3 (http://u3sevnica.weebly.com/spoznavanje-naravnih-vrednot.html). Zahvaljujemo se vsem, ki z nami sodelujete, posebno še prizadevnim šoferjem, Nevenki Vahtar in Ivanki Vintar pa za organizacijsko pomoč.

Nekaj drobcev z naših pohodov. Poskušajte najti odgovore.

1. Bili smo v jami, mimo katere v slapičih šumlja voda.
    Leta 2002 je v tej 15 m dolgi jami stala stara postelja z razpadajočim jogijem, nekakšno mizico, nekaj oblačili in posod ter precej lesa.
    Nekdo je v njej vsaj začasno bival.
    Ima celo okno. 
Veste, katera jama je to?

2. Te rastline smo največ videli v dolini Grahovice.
     Cvetove krasi lepa modra barva, našli pa smo tudi rožnate in drugje bele cvetove.
     Sveži cvetovi so strupeni, posušeni pa zdravilni.
     Ime je dobila ta rastlina po tem, da so listi podobni enemu človeškemu organu.

3. Stali smo tudi pred stavbo, v kateri so se včasih zbirali domačini in gosti iz tujine.
    Izpred nje se odpira krasen razgled na Sevnico in Boštanj.
   Letos obhajamo 130-letnico rojstva nekdanjega lastnika te stavbe, zaslužnega Sevničana.

ODGOVORI:
1. Žrelo nad Radno, oziroma pod naseljem Lukovec.
2. Ja, jetrnik je to.
3. To je nekdanja zidanica Ernesta Kruleja na Zajčji Gori, uradno Ledini, ki je zdaj stanovanjska hiša.

Če vas take stvari zanimajo, se nam v jeseni pridružite.

Video: