20. 12. 18

Sveti Rok in Lamperče - 19. 12. 2018

Ob devetih se študijski krožek Spoznavanje vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica zbira na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica). 14 nas je, štirje se pridružijo na poti in ena na koncu poti. 


Mimo Kopitarne korakamo in se po Prvomajski začnemo vzpenjati proti Svetemu Roku




Razgledi proti Sevnici so bolj megleni, s krajšimi postanki sopihamo navkreber. 

Foto: Nevenka Vahtar.
Ko se pot zravna in smo na cesti, si zdravimo grla s Sonjinim izvrstnim šnopčkom in Danielinim slanim pecivom. Med uživanjem pri prigrizku nas zmoti telefon, ker Ivanko skrbi, kje tako dolgo hodimo. 


Pri Kozinčevih opazujemo škotsko govedo, mi pa njih, potem pa se nekaj časa držimo novih markacij. 


Kmalu ugotovimo, da nas vodijo preveč v levo proti Šetenju, zato zavijemo navkreber in se prikljućimo grebenski poti. 



Zadnji posnetek je delo Nevenke Vahtar.
Tu nam pridete naproti Ivanka in Dušan in skupaj se mimo cerkve svetega Martina na Lamperčah spustimo do zidanice, kjer nas čaka pogostitev: bogati in slastni obloženi kruhki, zadiši po vinskem čaju, tudi navadni čaj je na voljo, pa kava, vino ... Boris deli nekaj sladkega. Kaj mi sploh rabimo kakšen obrok po tem? 


Belimo si glavo, kako bi si malo podaljšali pot, da ne bi bili prezgodaj na kosilu, na koncu pa ugotovimo, da smo se tako dolgo zaklepetali, da moramo po najkrajši poti skozi Brezje na Drožanjsko ulico. Tu smo prijetno presenečeni nad urejenostjo športnih igrišč ob njej, malo manj pa smo zadovoljni z izgledom na začetku ulice, kjer nekdo kopiči stare avtomobile.

Foto: Nevenka Vahtar.
Natančno ob pol enih vstopimo v Gostilnico Plus, kjer nam postrežejo s tremi različnimi malicami po izbiri, mogoče je naročiti tudi pico, pred tem pa si ogreti želodec z juho. Tudi kakšna pijača prija zraven. 
Ker je to naše zadnje druženje v tem letu na kratko preletimo delo v preteklosti in izrečemo dobre želje za prihodnost, obiščejo na nas tudi vsi trije dobri možje z darilci (sumim, da so imele prste vmes tudi Nevenka, Lojzka, Ivanka in še kdo). Zaželimo si prijetno praznovanje in vsak po svoje vračamo na izhodišče, največ nas gre po nasipu ob Savi


Video:


       

Tržišče, Marendol, Bojnik - 17. 12. 2018

Danes pa malo drugače: Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica se zbira šele ob pol desetih na Železniški postaji Sevnica, ker se do Tržišča peljemo z vlakom. 


Šest nas je, ostali se nam pridružijo na terenu. Kot razposajeni otroci smo, ko vlak hiti po slikoviti Mirenski dolini, mi pa uživamo v nevsakdanji vožnji. 



V Tržišču krenemo mimo pletenke do glavne ceste, 



potem pa se začnemo vzpenjati proti Spodnjim Vodalam. 




Smo že kar ogreti, ko na desni uzremo Slančji Vrh, kmalu pa se nam na levi pokaže skupek hiš - Zgornje Vodale, zadaj pa kulisa posavskih hribov. Na grebenu pa že nekaj let ni več oznak Zgornje Vodale, ampak Marendol





Stojimo med lepo urejenimi poslopji Vinske kleti in turizma Celestina, kjer nam gospodar spregovori o zgodovini in kleti. 



Popelje nas tudi v dve kleti, potem pa se premaknemo v prijetno ogreto gostinsko sobo, kjer nas najprej čaka aperitiv. Ogledamo si moje video posnetke letošnjih pohodov, Vinko pa nam pokaže izbor 200 svojih mojstrskih posnetkov. 


Zadnji posnetek je delo Vinka Šeška.
Na okusno pripravljeni mizi nam postrežejo z gobovo juho, v kateri res ne manjka gob, sledijo pa govedina v omaki, pečenka, pražen krompir, štrukelj in solata. Pridno zalivamo z vinom, sokom, mineralno vodo. Spoznamo tudi gospodinjo, ki je po rodu iz Idrije in poleg odlične kuhe obvlada še klekljanje.




Zdaj pa pot pod noge in mimo naselja Jeperjek hitimo na Bojnik



Pri Slavici in Tonetu je slavnostno pripravljen prostor z zelenjem, lučkami in svečkami, po aperitivu pa se začne tudi polniti miza z različnim pecivom in pijačo. 




Foto: Vinko Šeško.
Ljubo praznuje okrogli jubilej in z Vinkovim posnetkom mu zaželimo vse najboljše.


Spodnjo sliko je posnel Ljubo Motore.
Sledi zabavni srečolov, kjer so nekateri dobitki smešni, drugi nenavadni, pri večini pa je vsebina praktične narave. Smeha in pripomb ni bilo ne konca ne kraja.


V Sevnico naj bi se vračali peš, pa se je zunaj že zmračilo in z dvema avtomobiloma se vrnemo domov. Za letos smo s pohodi tako končali.

Video:

13. 12. 18

Gradišče, Dunaj, Gora - 12. 12. 2018

15 minut čez osem na Železniški postaji Sevnica: deset nas je od študijskega krožka Spoznavanje vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica, eden pa se nam pridružita pri Gostišču Pečnik v Brestanici, oziroma Guntah - po domače Na gnoju; eden pride zaradi poškodbe kolena na Gradišče. Z Gnoja na Dunaj je naslov današnjega pohoda 





in začnemo ga v bistvu z Železniške postaje Brestanica in s pogledom na oba gradova. Sončno jutro, ampak mrzlo. Hitimo po novi poti na lepo urejeno parkirišče, pa mimo spomenika izgnancem in pogledom na cerkev svetega Petra ter stare šole in že smo na mostu preko Save, ki so ga zgradili leta 1980, prej pa je bilo mogoče tu priti preko reke samo z brodom: od Sevnice do Krškega ni bilo nobenega mostu. 


Pri Pečnikovih se nam pridruži še eden pohodnik, napravimo skupinski posnetek, potem pa nas Irena popelje po poti navzgor. 








Pot se vse čas dviga, nekaj časa je široka, potem pa se zoži, med drevesi pa se nam že kažejo razgledi na Mohor, grad Rajhenburg z okolico in tudi samo naselje Brestanica. 




Na grebenu - Gradišču se znajdemo pred krogom zloženih kamnov, ob njem pa stoji Boris, ki trdi, da nič ne ve o presenečenju v sredini kroga. No, za krožnik keksov je že odgovoren, pa za steklenici tudi, bolj nas pa bega vrečka z napisom: Dobrodošli pohodniki U3 Sevnica. V vrečki še darilna vrečka s pecivom: hudičkova bedrca in angelske perutničke naj bi to bile; priloženo je pa tudi Miklavževo pismo s pozdravi in pohvalami skupini. Ko zagledamo steklenico s šnopčkom s Sremiča, nam je jasno, da je Miklavž v bistvu Miklavževka Sonja

Foto: Sonja Kostevc.
S psičko Fio je prišla pred nami na Gradišče in nam pripravila presenečenje. Seveda je tudi ona lovila zanimive motive. 
Pošteno se okrepčamo na teh zdravilnih poljanah, ki so jih prepoznali že v davnih časih, saj so tu ljudje živeli že od pradavnine do pozne antike in še v zgodnjesrednjeveškem obdobju. 



Ustavimo se na sedmih zdravilnih točkah: štiri so naprej od kroga s kamni, tri nazaj od njega. Pri vsaki točki si preberemo, na kaj deluje, in postojimo, da dobimo željeno energijo. Nekateri čutijo tudi toploto v rokah, drugi v podplatih, tudi nihala se hitro vrtijo. 



Na točki, ki vpliva med drugim na prebavo, nas čaka krožnik čokoladic: ne vem, kako so te vplivale na prebavo. 



Dve točki sta še na posebno lepem mestu med slikovitim drevjem in posebno vrsto praproti. 



Na enem od dreves opazimo lik pavlihe in letnici 82 in 83: verjetno je to bilo takrat, ko je časopis Pavliha peljal na izlet na Dunaj brez depozita.




Ko pridemo iz gozda, smo v naselje Dunaj, kjer ravno utrjujejo podporni zid. Nad nami in pod nami so vinogradi, vmes hiše in vikendi, žalosten pa je pogled na veliko zidanico, ki propada. 


Na nasprotni strani nas s hriba pozdravlja cerkev svetega Lovrenca, ki pa je že v naslednjem naselju. 


To je Gora z okoli sto prebivalci, ki je tudi sedež krajevne skupnosti z enakim imenom. 


Večina hiš je lepo obnovljenih, moti pa velika hiša v bližini cerkve svetega Lovrenca, ki propada. Cerkev je v zasnovi romanska, glavni oltar je iz 17. stoletja, prenova je sledila še v 19. stoletju. V stene sta vzidana dva rimska kamna: del nagrobnika in del oltarja, posvečenega Jupitru.





Vračamo se po isti poti in se veselimo lepih razgledov od Sljemena do Kuma, zanima nas pa tudi strma reber z vinogradi, ki ni tako daleč. Bo treba raziskati ta svet do Velikega Trna, vmes Ženje, v smeri Krškega pa naselje Cesta in še kaj. Pot navzdol gre hitreje kot v hrib, jesensko listje nam šumi pod nogami, mimogrede smo v dolini. 




Zaslužena kavica, potem pa preko Save in čakanje na vlak v sončnem zgodnjem popoldnevu.


Video: