Študijski krožek Spoznavanje vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica: enajst nas je ob osmih na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica). Kratka vožnja s tremi avtomobili do igrišča na Orehovem,
potem pa pod Ireninim vodstvom pot pod noge.
Vzpnemo se ob sadovnjakih in nad njimi ter zakoračimo v gozd. Listje šumi pod našimi nogami na prijetnih poteh, ki se včasih vzpnejo, pa spet zravnajo, občasno celo spustijo navzdol.
Vmes je tudi kakšen izvir vode,
mežikajo nam modri cvetovi zimzelena, razveseljujejo nas v belo odete divje češnje, zelo veliko pa je tudi zelenih "dojenčkov" bukve - poganjkov, ki so komaj pognali iz žira.
Vzpnemo se po malo bolj strmem pobočju, kjer je kamenje poraslo z mehkim mahom, na planotici pa si malo odpočijemo in okrepimo s tekočimi in trdimi zadevami.
Neverjetno, koliko poti je v teh gozdovih, dobro, da imamo Ireno.
Nekatere so stare, na robu utrjene, druge novejše za spravilo lesa, ki ga je kar veliko naloženega v skladovnice. Ravne površine, malo nagnjene, velikokrat pa zelo strme.
Ko bi morali ven iz gozda in se nam odpre pogled proti Razborju, se obrnemo, potem pa spustimo še na točko s krasnim razgledom na dolino Save.
Vas Kompolje je kot na dlani, okrog pa preproga zelenih travnikov in rjavih njiv.
Spustimo se na Orehovo, kjer občudujemo lepo urejene vrtove,
Ob sedmih se zberemo za ekskurzijo Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica na Avtobusni postaji Sevnica in šofer Miran ter vodič Tadej nas popeljeta novim dogodivščinam naproti. Do Krmelja se nas nabere 51, vsi smo dobre volje, posebno še po uvodni motivaciji in dezinfekciji z Jägermeistrom. Trebnje, Dobrnič, Žužemberk, ob sanjavi Krki do Dvora, potem pa v hrib in skozi posamezne vasi in gozdove proti Kočevju. Med že zelenimi travniki se raztezajo rjavi pravokotniki njiv, vse skupaj krasijo cvetoči grmi črnega trna in nekaterih dreves. Ob cesti table opozarjajo, da prihajamo na območje medveda. Za okvir pa od snega pobeljeni vrhovi naokrog do določene višine - kot bi črto potegnil. Pri Gostilni Rojc se spomnimo njihovih okusnih odojkov in planinskega pohoda tu okrog. Tadej pa nam vneto razlaga o zanimivosti krajev in vmes vpleta šale in domislice.
Prihajamo na Kočevsko polje, kjer je ob Rinži ležeče Kočevje imelo že v 15. stoletju mestne pravice in pravico do obzidja. Prvotno ime je bilo Hočevje - po hoji, smreki. Včasih je bil tu rudnik rjavega premoga, danes nanj spominja jezero, ki sega tudi 60 metrov globoko. V okolici so v 14. stoletju naselili Kočevarje, ki so se na Tirolskem upirali fevdalnim gospodom. V letih 1330 - 1350 so grofje Ortenburžani poselili kočevsko območje z nemškimi kmeti, predvsem s Tirolske in Koroške, kar enajst tisoč jih je prišlo na ozemlje današnje Slovenije. V težkih razmerah so krčili gozdove, uredili polja, zgradili vasi. Med drugo svetovno vojno so jih naselili tudi po Posavju, večina je potem pobegnila v Avstrijo in naprej v Združene države Amerike. To so ljudje brez domovine, iztrgani zemlji, ki so jo naselili pred več kot 600 leti, kamor pa se še vedno vračajo in iščejo svoje korenine. Če hodimo po območju njihovih nekdanjih vasi, lahko naletimo sredi divjega rastja na staro sadno drevje, z zelenjem prerasle ruševine, zapuščene zbiralnike za vodo, stare nagrobnike. Planinci smo nanje naleteli v bližini Kostela, pa okrog Kočevja, pod Mirno goro ... Nekaj kočevskih Nemcev je ostalo v Sloveniji in imajo svoje društvo: Društvo Kočevarjev staroselcev. Mogoče je najbolj znan med njimi August Gril, ki se med drugim ukvarja tudi z gensko banko starih sort jablan in hrušk. Sama sem imela o Kočevarjih čisto zgrešeno mnenje in sem se za njihovo usodo začela bolj zanimati potem, ko smo na planinskih pohodih naleteli na ostanke njihovih vasi. Na internetu sem našla spletne strani društev v tujini, različne zapise, po mojem mnenju pa je dober prikaz njihovega življenja tudi knjiga Zvonovi so umolknili, ki jo je v angleščini napisal John Tschinkl. Rodil se je materi Slovenki in očetu Kočevarju, svojo mladost preživel na Kočevskem, na svoji koži doživel preselitev v Posavje, se spraševal o usodi prejšnih lastnikov kmetij, kamor so jih naselili. Opisuje tudi njihovo kalvarijo ob koncu druge svetovne vojne in beg ob Savi navzgor, skozi Sevnico in Radeče. Zgodba, ki je prežeta z avtorjevimi spomini, tudi na povojne obiske v Sloveniji (sicer živi v Združenih državah Amerike), in podkrepljena z dejstvi, nas popelje skozi stoletja dolgo zgodovino do konca Kočevarjev. Knjiga je prevedena v slovenščino in na voljo v knjižnicah, tudi sevniški.
V Kočevju se ustavimo za nujne potrebe, potem pa peljemo naprej skozi Livold in druge vasi, kjer so starejše hiše značilno obrnjene z ožjo stranji proti cesti. Začnemo se dvigovati, ob cesti so zaplate snega, temperatura se je spustila na šest stopinj. Vozimo se po planoti s pašniki in zavijemo proti Kočevski Reki, kraju z okoli 300 prebivalci ob vznožju Goteniškega Snežnika (1290m). V času naselitve Kočevarjev se je Kočevska Reka imenovala Rieg, v kočevskoreški osnovni šoli pa so do leta 1923 poučevali le v nemškem jeziku. Po drugi svetovni vojni je bil kraj za javnost zaprt zaradi bližnjih bunkerjev in drugih vojaško-političnih objektov v Gotenici. Cerkev Janeza Krstnika na temeljih veliko starejše je iz leta 1953, pohvalijo se pa lahko z najdebelejšim orehom v Sloveniji z zavidljivo starostjo nad 400 let. V prsni višini ima obseg 434 cm, visok je 15 m. Pod orehom je kamnita klop z vklesano letnico 1696.
Mi smo namenjeni v Koče, dva in pol kilometra naprej, kjer nekaj hiš tvori ostanek nekdanje vasi, ene izmed najstarejših na Kočevskem (15. stoletje), ime pa je vas dobila po lesenih kočah. Tu se je rodil Peter Kozler, slovenski pravnik, gospodarstvenik, geograf, kartograf in politik nemškega rodu (1824 - 1879). Čeprav je bil njegov materni jezik nemški, se je ogrel za slovenstvo in se zavzemal za idejo Zedinjene Slovenije. Najbolj je znan kot avtor Zemljevida slovenskih dežel, nastalega v letih od 1848 do 1852, in kot ustanovitelj Pivovarne Union.
Na rahli vzpetini se širi Ranč Marina (zaenkrat je spletna stran žal samo v angleščini), kjer nas pričaka prijazno vodnik in nam razloži, da je začetek teh objektov okrog leta 2000, ko je lastnik - podjetnik (po rodu Hrvat, poročen s Kočevarko) kupil lovski revir in kasneje prišel tudi v stik s konji. Hobi je preraščal v posel, s turizmom so se začeli ukvarjati pred tremi leti. Rasli so objekti: kozolec, manjša in velika jahalnica, apartmajska hiša (trenutno lahko prespi okrog 40 ljudi), restavracija, v načrtu imajo še teniška igrišča, nogometno igrišče, avto kamp, hiške in wellness. Manjša jahalnico bodo spremenili v prostor za poroke.
V povečanem kozolcu, kjer so bili včasih boksi za konje, zdaj pa sobe in skupna ležišča, si privoščimo obilno malico, ki jo zalijemo z vinom, zadiši pa tudi po kavi in čaju.
Ranč ima okrog 20 konjev pasme Quarter Horse, ki na kratke razdalje dosegajo velike hitrosti, tudi 70 kilometrov na uro. Torej "konj za četrt milje". So mirni, potrpežljivi, okretni, zelo sodelujejo z jezdecem, reagirajo na njegove gibe (vajeti ima le v eni roki in ga vodi s polaganjem vajeti).
Imajo tudi deset konjev pasme Paint Horse - "barvasti konji", ki so bili včasih zelo priljubljeni med Indijanci. Dva haflingerja uporabljajo za vleko kočije, dva ponija pa sta za otroke, tudi nekaj muck in prijaznih psov ter dva noja posebne vrste. Ponujajo terensko jahanje, šolo western jahanja, vožnje s kočijo,
oskrbo konj in pakete različnih dejavnosti. Med tujci je najbolj priljubljena ježa po divjini. Dva človeka se profesionalno ukvarjata s konji, dvakrat na leto prirejajo tudi tekmovanja v posebnih spretnostih.
Tla v jahalnici so iz zbite gline ali asfalta, nad tem je mivka. Medvedi so v okolici stalni obiskovalci, vendar starejših konjev ne ogrožajo. Vse več pa je volkov. Dobili smo vtis, da stavbe lepo vzdržujejo, njihovi načrti in prizadevanja bodo gotovo obrodili obilne sadove.
Spet se peljemo skozi Kočevsko Reko in v dolini na desni opazimo zajezeno ponikalnico Reški potok, ki tvori umetno jezero. Razpotegnjeno, okoli 2 km dolgo in ponekod celo do 6 metrov globoko jezero je pomemben habitat za rastline in živali ter je skupaj z gozdom okoli jezera razglašeno za gozdni rezervat, v katerem med drugim gnezdi tudi zaščiten orel belorepec in druge redke ptice. Levo od ceste stoji v zavetju vojašnica.
Dvigamo se, le tu in tam je kakšna hiša, prepoznam pa kraj Borovec, od koder smo pred leti planinci odšli po mejah Pragozda Krokar. Vozimo se v pravo zimsko pravljico in se polagoma dvignemo na prelaz Strma Reber z višino 997 metrov. Tu se začne občina Osilnica in ob cesti stoji mogočna figura Petra Klepca z drevesom v rokah. Ko se začnemo spuščati, se ustavimo na razgledišču:
levo v dolini vidimo Osilnico, nad njo se dviga Gorski Kotar z Risnjakom; po dolini se blešči reka Čabranka, nad njo kraljuje romarska cerkev Matere božje na Sveti Gori, še bolj zadaj je Snežnik; naselje na desni pa je Čabar. Do doline naštejemo 18 ovinkov drzno speljane ceste, ki so jo odprli leta 2010.
Naselje Sela in že smo ob meji: prehod Zamost - most preko reke Čabranke, ki je 17,5 km dolga mejna reka med Hrvaško in Slovenijo in se kot levi pritok izliva v Kolpo pri Osilnici. Izvira pa pod planino Veliki Obrh pri Čabru.
Grozljiv je pogled na bodečo žico nad ograjo na meji, ampak nas na meji nič ne preverjajo, vozimo se naprej do naselja Plešce z okrog 140 prebivalci.
Preseneti nas sorazmerno velika cerkev Svete Trojice, sploh pa velika meščanska hiša. Pozdravi nas njen gospodar Marko Smole, ki je sicer elektroinženir in projektant za elektrarne na Savi, tu pa z velikim žarom predstavlja svoj domači kraj. Stari Slovani so sem prišli v sedmem ali osmem stoletju in od nekdaj so tu vodile važne trgovske poti. Vasi so bile po bregovih, ker sta Kolpa in Čabranka poplavljali. Vas Plešce in cerkev sta omenjeni šele v 17. stoletju, v drugi polovici 19. stoletja pa je na tem področju deloval Peter Rutar s šolo rezbarstva in poslikav in dela najdemo tudi po Gorskem Kotarju in Dalmaciji. Sredi 19. stoletja se je cesta tu končala in treba je bilo pretovarjati tovor za naprej, vsaka hiša je bila praktično trgovina in gostilna. Sem so se naselili trije veletrgovci, ena izmed njih je bila družina Čop - predniki sedanjega lastnika. Šišo, ki je danes muzej, so zgradili 1856 leta z zaslužkom od trgovanja za Južno železnico. Palčavo šiša je to: nataknemo smo si plastično zaščito preko obuval
in si ogledam nekdanjo gostilno in trgovino z originalno opremo ter številne sobe z bogatim starim pohištvom. Mogoče je tudi pokukati v klet in na skedenj z mnogimi starimi predmeti in predstavitvijo gradnje hiše, panoji o kulturni dediščini, tudi posebnem jeziku tega področja.
Vračamo se v vas Zamost in vozimo ob rečici Gerovčici, ki izvira pod Sveto Goro in, na kateri je bilo včasih pet mlinov. Danes obratuje samo še eden: Selankin, ki ga ima v lasti družina Žagar in je star čez 300 let.
Presenečeni smo nad količino vode, kolesa mlina pa so kovinska in voda jih žene od spodaj. Meljejo največ domačo koruzo ali kakšno drugo prinešeno žito. Nekateri kupijo koruzno moko,
Foto: Irena Medvešek.
bolj športni se napotijo do izvira rečice.
Malo niže je Malinarićeva žaga, ki tudi še vedno dela, zgradil pa jo je stari gospodar po povratku z dela v Ameriki: leta 1906 hišo in mlin, leta 1912 pa še žago.
Na mejnem prehodu Zamost - Sela nas spet ne kontrolirajo,
čez nekaj trenutkov pa smo že pred Hotelom Kovač v Osilnici (Sela). Pri recepciji nas pozdravi nagačeni medved, tudi sicer so prostori prijetno opremljeni, osebje pa hitro in prijazno. Dve vrsti juhe, dve vrsti mesa in priloge, solata in sladica - se je bilo treba kar potruditi.
Potem pa presenečenje: vodič Tadej prinese frajtonarco in nam zaigra, mi pa veselo zapojemo. Pred odhodom se sprehodimo še naokrog in spoznamo, da je to pravi športni center z bazenom, savnami, adrenalinskim parkom ... Bo treba še v te kraje, da jih bolj natančno raziščemo, čeprav so še sveži spomini na dan, ko smo s planinci šli preko meje iskat izvir Kolpe.
Vračamo se spet preko prelaza Strma Reber, prej pa še na desni občudujemo Loško steno. Ivanka nam prebere zgodbo o Petru Klepcu, ki jo je priredil France Bevk, potem pa se zadovoljni vračamo domov.
Hvala šoferju in vodiču agencije Turizem Toni ter skrbni Ani za ta bogat program in lep dan!
Nas osem ob osmih na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica): Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica. Z dvema avtomobiloma skozi Zidani Most, Celje do Vinske Gore, kjer pa smo že krepko potrebni kave. Prijazna natakarica nam razloži in na listek napiše, kako pridemo do jezer. Pa je križišč in krožišč toliko, da se zapeljemo prav do Šoštanja, kjer nam pokažejo dostop do najbolj zahodnega jezera, ki ga nekateri imenujejo Družmirsko, drugi pa Šoštanjsko. Parkiramo pred Domom ribičev, točno tam, kjer nam je svetovala domačinka Paulina, ki na Facebook-u skrbno piše o pohodih tu in kje drugje, nam pa je pomagala z dragocenimi podatki in izkušnjami. V lokalu vprašam, kdo je domačin, da bi mi na terenu povedal kaj večo poteh, pa pravijo moški, da vsi. Razložijo nam, da lahko hodimo po poti ob Družmirskim in Velenjskim jezeru vse do Škalskega jezera, med Družmirskim in Velenjskim pa ne dovolijo več, ker se teren pogreza in ga sanirajo.
Zdaj pa na pot: kar po nasipu, ker je pot mehkejša, vidimo pa tudi tršo stezo.
Narava tu okrog se je že začela prebujati, naletimo na informativne table o pticah, ptic samih pa ne vidimo, mogoče smo preglasni.
Družmirsko jezero je začelo nastajati leta 1975 in se še vedno veča: po načrtih Premogovnika Velenje naj bi leta 2020 obsegalo blizu 170 hektarov in tako postalo po površini in količini vode največje jezero v Šaleški dolini. Kvaliteta vode je vprašljiva zlasti zaradi intenzivnega kmetijstva v bližnjem naselju Gaberke, poleti pa je problem tudi odvzem vode za tehnološko vodo v elektrarni.
Med obema jezeroma vidimo navožen material in del pogreznjenega stolpa. Sprehodimo se do njega in potem po travniku, kjer pa vidimo že kar dolge in široke razpoke v zemlji. Dve informativni tabli tematske poti sta sicer čisto na koncu tega travnika,
kmalu za njima pa ograja in si moramo skozi ločje in vodo utreti pot na trdna tla.
Res pa je, da je povsod veliko opozoril glede nevarnosti ugrezanja tal.
Drugi posnetek je delo Vinka Šeška.
Južna obala Velenjskega jezera je kultivirana: urejene trate, klopce, kamp, plaža.
Vse pa je prazno, še labodov na vodi je samo za vzorec. Tu in tam pade kakšna kaplja, ampak mi se ne damo: na klopcah ob jezeru, ki je veliko približno kot Blejsko in po obliki že skoraj umirjeno (le pod zahodnim delom še kopljejo premog in ugreznine zasipavajo s pepelom iz elektrarne), v miru malicamo.
Najbolj vzhodno jezero - Škalsko, ki je nastalo že pred drugo svetovno vojno in je s 16 hektarji površine med jezeri najmanjše, pustimo za kdaj drugič. Njegova oblika je dokončna, razveseljivo pa je dejstvo, da se voda v njem zamenja več kot petkrat na leto. V Velenjskem se le enkrat na tri leta. Še pogled na zanimivo naselje hišic z vrtovi "Kunta Kinte"
in že se vračamo po isti poti, da nas dež ne prehiti.
V Domu ribičev s pivom poskrbimo, da namočimo grla in nazdravimo materinskemu dnevu, potem pa Vinko razloži, da mu je domačin svetoval, da moramo nujno v naselje Gaberke. Lahko bi šli peš, ampak oblaki grozijo, zato se tja zapeljemo skozi Ravne.
Blizu kozolca, ki so ga vaščani spremenili v Kulturnico (prostor za prireditve), naletimo na pravi kanjon.
Potok Velunja nima več kakšnih dva metra visokih bregov, zdaj so zaradi ugrezanja tal vsaj 12-metrski. Hrib nad njimi je prava pustinja in tisti na drugi strani tudi. Lahko si predstavljamo, kako bo vse to kmalu pod vodo. Na tabli si ogledamo, katere hiše so vse izginile in zdaj bolje razumem Paulinine verze:
Tam na zahodu - RUDARSKE ŠKODE -
Rudarske škode.
Vse rjave od blata in razpok.
Le par labodov, ki letijo mimo, čez grmovje, ki izginja tam na robu.
Poševno nagnjene nekoč ravnine nad jezersko so gladino.
Mir, tišina, le voda tiho valovi .
Kjer nekoč je valovilo žito.
Ko z roko v roki šla sva preko trav.
Sedaj ni ne polj ne poti.
A to je le spomin.
Napredek je veliko vzel, malo dal.
Širi vodna se gladina.
Razpoke vidne vse povsod.
V kaj spreminja se dolina
polna vzboklin in razpok?
Če prisluhneš, slišiš tihi zven
v zvoniku, ki poševno je
pred leti zdrsel v globino.
Rudarske škode kot
krvaveča rana naše so doline.
Gole so planote, kjer razlegal se je ptičji spev,
kjer skozi goste veje gozda veter je šumel.
Sedaj zavija, kot bi povedati hotel:
Se spomniš še, kako je kmet še tu oral,
branal zemljo in sejal, nikjer ni bilo preprek, ograj.
Sedaj pa točno določene so poti.
Hodiš, nič domačega več ni.
Ni ne makovih cvetov, ne njiv ne travnikov.
Blato in beton ter globoki so bregovi.
Nove nastajajo poti, ki danes so, jutri več jih ni.
Kapelica ob poti, vsa nagnjena stoji -
je kot spomenik preteklosti.
Tako spreminja se na zahodu naša dolina,
nekoč zelena, cvetoča, polna žita, življenja je bila naša pokrajina.
Paulina Pristovšek
Na poti domov se pogovarjamo o vsem, kar smo videli, se spomnimo knjig, v katerih smo brali o rudarstvu v Velenju, in ugotavljamo, kako prav je, da smo njegove posledice videli od blizu.
Značilna upokojenka, doma iz Sevnice, ki mora zelo dobro razporejati čas, da ga ne zmanjka. Ne sme ga biti premalo za vandranje po hribih in dolinah, doma in na tujem; tudi računalnik naj ne sameva preveč, pa knjige in križanke tudi ne...
Da si boste moj natrpan urnik bolje predstavljali, lahko pobrskate po tem spletnem dnevniku. Vsebino lahko komentirate, na objave pa se lahko tudi naročite.
Sporočila mi lahko pošiljate na naslov: rivacic@gmail.com.
Veliko zadovoljstva!
